Neapelj. Samo ime prikliče podobe neskončnega vrveža, vonjav iz uličnih stojnic, glasnega govorjenja, neurejenih ulic, smeha in življenja v primarni obliki. Mesto, ki te hkrati prevzame in utrudi. A ravno zato ga imam rad.

• Pizza je postala industrija in Neapelj je postal njen showroom
• Kam na izlet v Italijo / Pisa, Firence, Benetke, Cinque Terre, Amalfi beach, Rim, Portoferrario, Ischia, Neapelj, Siena, Rimini
• V Italiji vozim italijansko
• Roadtrip po Italiji s Teslo / 8 dni in preko 2500 kilometrov / ali obstaja “range anxiety”

V središču Neaplja ceste niso samo ceste. So oder, kjer se dogaja pravi teater. Skuterji, avtomobili, pešci in psi se gibljejo brez vidnega reda, vsak po svojih pravilih. Zvoki so povsod: hupe, motorji, vzkliki prodajalcev, mame, ki kličejo otroke, in vmes še glasba iz bližnje trgovine. Ta neurejenost ima svojo logiko, svoj ritem. Nihče se ne jezi zares vsi preprosto sodelujejo v vsakodnevnem plesu gibanja. Po nekaj minutah se prilagodiš in postaneš del tega toka.

Neapelj je glasen. Ni tiste tihe zadržanosti, ki jo poznaš iz večine evropskih mest. Tu ljudje govorijo na glas, razpravljajo, kričijo, se smejijo in gestikulirajo. Na ulici slišiš prodajalce, ki vabijo mimoidoče. Starejši gospodje komentirajo nogomet, otroci se lovijo med stojnicami, prijatelji se objemajo, ko se srečajo. Vse je neposredno in iskreno. V tem mestu ni opazovalcev, vsi so del dogajanja. Vsak pogovor se zlahka spremeni v razpravo, vsak nasmeh v povabilo k druženju.

V Neaplju te hrana spremlja na vsakem koraku. Vonj po testu, ki se peče v pečeh na drva, svež paradižnik, bazilika in oljčno olje ustvarijo prepoznaven parfum mesta. Ulični prodajalci ponujajo pice, cvrtje, kavo in sveže ribe. Nič ni sterilno ali zadržano. Vse diši po resničnosti. Hrana v Neaplju ni samo okus, ampak občutek. Zdi se, kot da vsak grižljaj pripoveduje zgodbo o tradiciji, družini in ponosu.

Največja vrednost Neaplja so ljudje. Njihova energija, odprtost in iskrenost te zadenejo takoj. Na trgu vidiš starejše moške, ki igrajo karte in razpravljajo o politiki. Mladi se družijo ob kavi, otroci se smejejo, turisti se mešajo z domačini. Nihče ni zaprt vase. Pogled, nasmeh ali kratek pozdrav zadoščata, da se počutiš sprejetega. Vse je preprosto naravno in toplo.

Zakaj imam rad Neapelj? Ker ni urejen in popoln. Je surov, nepredvidljiv in iskren. V njem ni nič olepšano ali filtrirano. Mesto ti pokaže svoje napake, svoj prah, svoj kaos, toda v tem je čar. Tam, kjer drugje iščemo popolnost, Neapelj ponuja življenje v vsej njegovi neurejenosti. Ko se mu prepustiš, te nagradi. Z nasmehi, z zgodbami in z občutkom, da si resnično prisoten.

Neapelj je glasen, dišeč, nepopoln in živ. Mesto, ki te najprej zmede, nato pa popolnoma prevzame. Ko si naslednjič tam, zapri oči in poslušaj. Vonjaj zrak, opazuj ljudi in začuti ritem ulic. V tistem trenutku boš razumel, zakaj mi je všeč kaotični Neapelj.

Objava Zakaj mi je všeč kaotični Neapelj? originalno objavljena na had blog.

Ljubljana, najlepše mesto na svetu. Tako pravijo domačini. In turisti. In župan. Ampak kaj turist najprej opazi, ko pride v Ljubljano z vlakom ali avtobusom? Ko se sprehaja po Miklošičevi proti centru mesta? “Burekdžinice,” kjer lahko dobite masten, vroč, kaloričen kos popolnosti, ki diši po Balkanu in nostalgiji. Ljubljana ni mesto bureka. Je mesto, kjer burek živi.

• Kapo dol, Žan / Nobel burek in nasilni obiskovalec
• Ambush marketing in Giro d’Italia / Burek Olimpija – desetka / Hotel Kotnik – fail
• Slovenija, dežela pekarn in bureka
• Juicy Marbles Baby Ribs / ko se mi kot veganu zdi ta izdelek preveč podoben mesu

Poglejmo realno. Ljubljana ima vse – Michelinovo restavracijo na gradu, specializirane kavarne z ročno praženo kavo iz Etiopije, avokadove toaste z mikro zelenjem, ki stanejo več kot povprečen sobotni šoping v Primarku. A kljub temu… burek drži krono.

V Ljubljani lahko govorimo o Tromostovju, Prešernovem trgu, Robbovem vodnjaku, Ljubljanici. Ampak turist, ki si je zvečer privoščil “enega mesnega z jogurtom,” se naslednji dan ne spominja kipov. Spominja se bureka. Ljubljana je postala sinonim za urbano, mladostno, malo hipstersko, malo balkan vibes, prestolnico. In burek je nekako… točno to. Brez filtra, brez Instagram filtra. Masten, ampak iskren.

Burek v Ljubljani ni samo jed. Je statement. Je manifest mestnega utripa. Je povezava med študenti, umetniki, taksisti, turisti, žurerji in babicami, ki “gredo samo po mleko,” pa se vrnejo z jogurtom in sirovim. In čeprav imamo najbolj “hip brunch” kraje, kjer za poširan jajček in rogljiček pustiš pol plače, vedno se bo našel nekdo, ki bo stal v vrsti za burek ob treh zjutraj zmajeval z glavo in ti rekel: “Stari, to je to.”

Ljubljana ni instant. Ni vedno prefinjena. Ampak je živa. In mastna. In dišeča. In nočna. In točno takšna, kot je burek, ko ga odpreš na klopci pred Maximarketom in ti kapne jogurt na superge. In si rečeš: “To je življenje.”

Ampak to je pa tudi to, kar je Ljubljana. Veliko več ni. Ampak burek je dober. Pa še veganskega imajo. Ali pa tistega z nutello. Kar je herezija. Ampak če se prodaja, …

Objava Ljubljana ni mesto bureka. Je mesto, kjer burek živi. originalno objavljena na had blog.

Ali ste vedeli, da ima občina Ljubljana izoblikovana pravila na področju uličnih umetnikov v Ljubljani. Pritožbe stanovalcev so očitno zadostovale, da so določili pravila, ki veljajo za ulične umetnike. Na voljo imajo 19 lokacij in dve uri je lahko en ulični umetnik na eni lokaciji. Prav tako so določeni časovni termini, ko je takšno udejstvovanje dovoljeno na teh lokacijah. Vsi verjetno poznamo primer harmonikarja na Prešernovem trgu, ki si je uzurpiral svoj prostor …

• 11 harmonikarjev v zelenih kapah je podprlo nasilnega harmonikarja Marka
• Jože Anderlič / Narod brez elite ne obstaja, je samo amorfna gmota ljudi, ki ne ve, kam in kako.
• ChatGPT / prihaja čas, ko bo AI (umetna inteligenca) nadomestila človeka

Uporaba ojačevalnikov zvoka ni dovoljena – kaj to pomeni mi ni povsem jasno. Saj vsak zvočnik je ojačevalnik zvoka in plesalci ali podobni ulični umetniki precej težje uprizorijo svoj performans brez tega.

Časovni okvir, kdaj lahko ulični umetniki nastopajo na izbranih lokacijah po Ljubljani:

Od 1. maja do 30. septembra ter od 1. decembra do 31. decembra:

• od ponedeljka do petka od 16. do 18. ure in od 20. do 22. ure
• v soboto od od 10. do 12. ure ter od 16. do 18. ure in od 20. do 22. ure
• v nedeljo in med prazniki pa med 10. in 14. uro

Od 1. oktobra do 30. aprila:

• od ponedeljka do petka od 17. do 20. ure
• v soboto od 10. do 12. ure ter od 17. do 20. ure
• v nedeljo med 10. in 14. uro

Lokacije, na katerih so ulični nastopi dovoljeni

• Breg pri Hribarjevem spomeniku
• Čopova ulica
• Dvorni trg
• Gallusovo nabrežje
• Gornji trg pri vodnjaku
• Hradeckega most
• Mesarski most
• Miklošičev park
• Nazorjeva ulica
• Park slovenske reformacije
• Park Zvezda
• Ploščad pri Figovcu
• Podhod pri Moderni galeriji
• Prekmurski trg
• Prešernov trg
• Špica
• Šuštarski most
• Trg francoske revolucije
• Trubarjeva cesta

Več informacij o uličnih nastopih … 

Če boste ocenili, da kateri izmed ostalih uličnih umetnikov kljub vsemu ne spoštuje določil in priporočil ter se ne odziva na vaše pozive k njihovemu spoštovanju, za pomoč pokličite Inšpektorat Mestne občine Ljubljana, na telefonsko številko +386 1 306 16 00.

Objava Ulični umetniki v Ljubljani na izbranih lokacijah in zgolj enkrat dnevno dve uri originalno objavljena na had blog.

Iz Raguse proti naslednji destinaciji, ki je bila Siracusa in otok Ortigia. Že na poti je začelo deževati in vožnja je postala bolj počasna. Ker je tudi ob prihodu v hotel v Siracusi deževalo, sem se odločil, da preskočim ogled Siracuse in njihovih arheoloških znamenitosti (amfiteater, jame, cerkve) in da grem direkto do otoka Ortigia, ki ga imenujejo tudi Città Vecchia.

• Sicilija / z avtom ali letalom na Sicilijo
• Mesto Trapani in okolica / Sicilija
• Baglio Oneto dei Principi di San Lorenzo / Luxury Wine Resort ***** / Sicilija
• Mesto Marsala / Sicilija
• Arheološki park in templji Selinunte/ Sicilija
• Ribera / mesto pomaranč in njihovo pokopališče z razgledom / Sicilija
• Stair of the Turks (Scala dei Turchi) / Sicilija
• Scala dei Turchi Resort **** / Sicilija
• Agrigento, mesto templjev in stopnic / Sicilija
• Mesto Comiso / Sicilija
• Mesto Ragusa / Sicilija

Ker sem izbral hotel, ki je od Oritige oddaljen 4 kilometre, sem se tja odpeljal z avtom. Kot tudi tisoče drugih. Na otok ne moreš dostopati z avtom, če nisi domačin in imaš dovoljenje. Moraš poiskati parkirišče, kar je seveda umetnost, ko se “pol Italije” odloči za podobno dejanje. Pa vendar sem se vozil sem in tja in upal, da najdem prakirišče. In ga našel. Okoli 15 minut oddaljenega od otoka Ortigia.

Do otoka vodita dva mostova. Na obeh so bile zapore in policija, kajti sicer bi verjetno vsak poskušal priti na otok z avtom. In otok je bil “nabito” poln ljudi. Vijuganje med njimi, ker hodiš malce hitreje in želiš priti do posameznih destinacij, je umetnost, kajti Siciljanci se nenadoma ustavijo in potem se skoraj zaletiš v njih, če nisi dovolj pozoren.

Če ob prihodu na otok Ortigia še ni deževalo, pa se je vse skupaj kmalu spremenilo. Ko sem prišel pred katedralo Siracuse, je začelo deževati. Ulice so se v trenutku spraznile in lokali so se napolnili. Ljudje so iskali zavetje pred dežjem, čeprav je na začetku le malo pršilo. Ko sem prišel do vodnjaka Aretuza, ki je naravni vodnjak in naj bi po grški mitologiji to bil vodnjak s sladko vodo, kjer je nimfa Aretuza zaščitnica antičnih Siracus, po pobegu iz svojega podmorskega doma v Arkadiji vrnila na zemeljsko površje, pa je začelo precej bolj deževati.

Če sem pred tem še verjel, da se bom lahko mirno sprehajal, sem moral na hitro spremeniti plane in iskati rešitev. Do avta sem imel pol ure hoje, pred lokali so bile vrste, ker so si vsi želeli biti na suhem. Par minut sem vedril pod obokom in potem šel nazaj po ulicah v center. In v lokal, kjer sem še našel mizo.

Namesto da bi si do konca ogledal celotno mesto, sem moral zaključiti svojo pustolovščino – je pa otok Ortigia, stari del Siracuse, čudovit in vreden ogleda – tudi v dežju.

Objava Otok Ortigia Siracusa / Sicilija originalno objavljena na had blog.

Včasih na Youtubeu naletiš na posnetke, ki te popolnoma presenetijo. Tudi posnetki Zagorja ob Savi iz leta 1977 so takšno presenečenje. Glede na to, da sem do 15 let nazaj živel v Zagorju, se ga tudi sam precej dobro spominjam. Sicer sem bil leta 1977 star tri leta, ampak Zagorje ob Savi se ni veliko spremenilo.

• Zagorje ob Savi – pogled iz Vrha – fotografije
• Zagorje – dan po poplavah – fotografije
• Bazen Zagorje – sramota Zagorja – fotografije – kandidati za župane, kaj boste storili z bazenom?
• Smučišče Marela nad Zagorjem in spomini na obdobje ko sem treniral smučanje

No, da ne bo kdo razumel narobe. V Zagorju je bolj malo ostalo od industrije – ni več podjetij, ki so bila v tistih časih (Svea, Deloza, Rudnik …) in so dajala kruh prebivalcem. Zaprli so rudnik in takrat je v Zagorje prišlo precej denarja, ki je bil namenjen temu. Kasneje so uspešno odgnali investitorje, ki so želeli postaviti tovarne v Zagorju.

Ni več bazena, ki je bil nekoč v Zagorju in kjer smo kot mulci preživljali dneve in kasneje tudi noči. Je pa zato sedaj veliko več urejenih zelenih, parkov, sprehajalnih poti. Tudi rondo sodi v to kategorijo in dva semaforja. Nek most, kamor se obesijo ključavnice je tudi v Zagorju.

In tržnica, ki je zamenjala staro zgradbo, kjer sem vsako jutri s smučkami čakal, da smo s smučarskih klubom šli na trening na smučišče. Tudi “Evropark” je sedaj v Zagorju in urejen Ruardi.

Par novih objektov so zgradili v Zagorju, par podjetij je propadlo, nastalo nekaj novih in niso vsi mladi pobegnili v večja mesta s trebuhom za kruhom.  Sicer pa se prav veliko ni spremenilo.

Verjetno sam malce drugače vidim Zagorje, kot pa ga vidijo tisti, ki živijo v Zagorju. Ko enkrat nisi več tako vpleten, potem so stvari malce drugačne. In ja, Zagorje se je spremenilo, ampak meni se kljub temu, da so ti posnetki stari 42 let zdi, kot da bi bilo v Zagorju še vedno vse enako.

Objava Zagorje ob Savi leta 1977 / ko te kozmična sila vrže v neke druge čase originalno objavljena na had blog.

V potrošniški družbi veliko štejejo brandi. Otroci hočejo imeti Hello Kitty, ali OshKosh B’Gosh cunje. Ženske želijo imeti Louis Vuitton torbice, oblečene želijo biti v Prado, Versaceja in nosijo Louboutinke ali Marc Jacobs čevlje.

Moški smo veliko bolj preprosti. Sicer ne vsi, da ne bom preveč posploševal in komu naredil krivice. Ampak že od nekdaj se sprašujem zakaj hudiča je treba plačati cel kup denarja, da kupiš in nosiš majico s podpisom dizajnerja, ki jo je naredil? Poglejmo primer:

Ta majica sodi v kolekcijo Jean’s Paul Gaultier. Cena niti ni bila tako zanemarljiva. Ampak mi je bila všeč. In na njej je z veliki črkami napisan dizajner.
Če bi živeli v normalnem svetu, potem bi za to, da nosim to majico, dobil jaz plačilo. Ker pa živimo v potrošniškem, pa moram odšteti precej denarja, da lahko nosim njegov podpis na majici!

Se strinjate, da bi bilo potrebno to spremeniti? Ali pa je stvar veliko bolj preprosta kot se zdi. Pač ne nosiš stvari, ki imajo podpis, ali pa so “sponzorske” in je stvar rešena in ni potrebe po kompliciranju stvari!?

Kljub slednjemu pomisleku jaz vseeno verjamem da bi zato, da sem oglasno mesto za dizajnerja, moral plačati precej manjši znesek, kot ga plačam sicer. Pri oblekah, čevljih, ženski večerni toaleti je vse skupaj drugače. Tam nisi v vlogi premičnega oglasnega prostora, ampak kupiš brand zaradi kvalitete, ali pa ker ti je všeč. V primeru majic pa je zgodba obrnjena na glavo in vsaj zame, precej smešna!

Objava Brand names – zakaj plačujemo, če bi morali oni plačati nam?! originalno objavljena na had blog.

Inspiriran z vsakodnevno vožnjo po naših cestah, ko vidim kakšne neumnosti počnejo vozniki in nezadovoljen z ukrepi ki jih sprejema naša policija in ministrstvo za promet, sem se odločil da začnem z vašo pomočjo pisati etični kodeks voznikov po slovenskih cestah.
Obstaja Kodeks voznikov starodobnikov, Kodeks voznikov KHD, Kodeks KLRS,…. Vendar ne obstaja splošni kodeks voznikov! Še!

Kako se rešujejo problemi voznikov, prometnih nesreč in vsega ostalega kar se dogaja na cestah v Sloveniji? Preprosto. S povečanjem kazni in poudarjanjem da je za vse vedno kriva prevelika hitrost in alkohol!
Ob 8. uri, ko se vozim proti Ljubljani je verjetno bolj malo voznikov pijanih za volanom in nikakor ne morejo voziti prehitro, saj je hitrost na prehitevalnem pasu precej manjša od 120km/h! Krivda je drugje. Nezbranost voznikov, zaradi uporabe mobilnih telefonov, Slovenceljnost – ko prideš na prehitevalni pas ga ne zapustiš in še kaj bi se našlo. Ampak gremo rajši na kodeks, kot si ga jaz predstavljam.

Vaše ideje, predlogi in kritike so seveda močno zaželjeni!

Kodeks voznikov po slovenskih cestah je potreben zaradi:

• življenj, ki vsako leto ugasnejo na naših cestah
• neučinkovite politike zmanjševanja števila žrtev na naših cestah
• prometnih zastojev, ki smo jim vsak dan priča
• visokih kazni, ki nam jih predpisuje država
• bolj mirne vožnje in predvsem varnega dospetja na cilj

Moji predlogi, oz. stvari katere se meni zdijo pomembne da bi bile vključene v kodeks vsakega voznika:

• ko vstopim v avto in se odpeljem, se zavedam posledic, ki jih ima lahko moje neprimerno psihofizično stanje za volanom
• med vožnjo sem skoncentriran in poskušam predvideti kaj bo storil voznik pred menoj
• ko vozim, upoštevam da so na cestah tudi šibkejši udeleženci, ki imajo manj izkušenj in manj znanja in so veliko bolj izpostavljeni poškodbam
• med vožnjo NE uporabljam naprav, ki zmanjšujejo pozornost (telefon, navigacija, reševanje križank, Twitter)
• omejitve na cestah imajo svoj namen in niso postavljene zato da imajo cestarji delo z njimi
• ko opazim kontrolo prometa (radar, policista) opozorim druge voznike s svetlobnim signalom (3x dolge luči, v razdalji do 1 km)
• če vidim kolega ki želi v alkoholiziranem stanju za volan, ga poskusim odvrniti od tega
• ko se vozim po avtocesti, vozim po voznem pasu, upoštevam da je prehitevalni pas namenjen prehitevanju
• kot voznik tovornjaka ohranjam parkratno varnostno razdaljo za drugim tovornjakom, kljub temu da se mi s tem poveča poraba goriva, kajti le tako lahko poteka promet nemoteno po voznem pasu za osebna vozila
• ko opazim prometno nesrečo se ne ustavljam in fotografiram, ampak če sem prvi na kraju nesreče zavarujem prizorišče in pomagam udeleženim v nesreči
• če nastane prometni zamašek ne bom poskušal prehitevati po odstavnem pasu, ampak ga bom pustil praznega za nujne primere
• ko se ponoči vozim po avtocesti nimam prižganih dolgih luči in ko se vozim zvečer čez mesto ne prižgem meglenk, da me vsi vidijo
• rdeča luč na semaforju je namenjena da se ustavim, ko se prižge zelena, se poskusim čim prej premakniti

Mogoče se zaradi tega zapisa ne bo zmanjšalo število mrtvih, mogoče tudi ne bo promet potekal hitreje, oz. bo naša blagajna izgubila nekaj denarja na račun tega, ampak v mislih imam vsaj to, da sem se proaktivno poskusil zavzeti za precej velik in pereč problem, ki ga večina od nas vsak dan občuti.

p.s.: upam da nisem odkril tople vode? In hvala vnaprej za vse predloge!

Objava Etični kodeks voznikov po slovenskih cestah originalno objavljena na had blog.

Med vožnjo po Ameriki sem užival v pogledu na njihova vozila. Presežki, z eno besedo, tako v velikosti, širini, moči, navoru, gumah…

Pri nas ni ravno veliko takšnih vozil, vendar se je včeraj na 5th all American cars meeting v Ljubljani, na parkirišču pred Tušem za Kolosejem, zbralo preko 150 “lepotcev”. Razstava in ogled sta možna tudi danes. In če ste ljubitelj takšne vrste avtomobilov, se splača skočit na ogled.
Hemi, Chevy, Eleanor, Shelby Cobra,…… Vredno ogleda!

Objava 5th all American cars meeting – Ljubljana 2009 – fotografije originalno objavljena na had blog.

Letošnji evropski teden mobilnosti ima zanimiv naslov – dobra klima mojega mesta. Ampak naj se še tako trudim, da bi bil ta teden manj “avto-mobilen” in bolj “drugače-mobilen”, mi le to težko uspeva. No, za tolažbo lahko napišem vsaj to, da se z avtomobilom, ki ima dva sedeža voziva dva (izkoristek je odličen)!

Geslo – dobra klima mojega mesta, povsem drži za Izlake, kraj kjer živim zadnjih 6 let. Hiška stoji v gozdu in jutranji razgledi so živalsko – idlični, zimsko – idilični, ali pa samo mavrično – idilični,… Zrak je čist, kar mi marsikdo, ki je bil pred desetletji v Zasavju in je videl kako se vijejo temni oblaki smoga nad mestom, ne verjame. Narava je čista in tudi precej urejena. In v zadnjih letih se je veliko stvari spremenilo – med drugim smo dobili v Zagorju semafor (jeap, prav vidiš) in letos tudi rondo (s fontanami in vsem kar pripada). Ker nimamo bazena, se ljudje kopajo v fontani (se zgodi, ampak vsi Zagorjani niso takšni!).

Pa gremo nazaj k mobilnosti. Vedno “jamram” nad gužvo na avtocestah, nad nesposobnimi vozniki, nad vsem no.. In velikokrat dobim predlog, da naj se vozim z vlakom v službo! Seveda. Če bi bilo vse skupaj tako preprosto.

Iz Izlak do Zagorja, kjer je železniška postaja je 11 km, za katere v “prometni špici” porabim več kot 15 minut, seveda z avtom, saj sem do prve avtobusne postaje oddaljen več kot kilometer in pol hoje in bi verjetno potreboval tudi “nadomestna” oblačila vsak dan. In ko pridem na vlak, ki me popelje v Urbano Ljubljano, moram čakati na avtobus, ki vozi na Brnčičevo vsakih 15 minut. In za vse skupaj, v eno smer porabim več kot dve uri. In če računam 8+ ur v službi, bi imel od dneva NIČ! Z avtom, kljub vsem težavam na cestah, se vozim okoli pol ure v eno smer. In mi dnevno ostane še nekaj časa, ki ga lahko izkoristim za okolico hiše.

In ja, zavedam se, da tam kjer je volja, je tudi pot. Verjetno bi se dalo spremeniti marsikaj v mojih življenjskih navadah, ampak starega konja je bolj težko naučiti novih stvari.

Še malce nazaj k mobilnosti. Ideja, da se zapre ožji center Ljubljane je na začetku doživela burne odzive. Sedaj, po določenem času pa se vidijo prednosti le tega. In tudi garažna hiša, ki se je nekateri tako otepajo, bo precej pozitivna stvar. Če bi bil jaz na Zoranovem mestu, bi bil še bolj rigorozen. Zaprl bi še večji del centra in ga spremenil v cono za pešce. Ampak na srečo nisem in na srečo nikoli ne bom. Ker toliko gnojnice, kot se jo prelije po njemu, je pa res hudo prenašati.

Da pa ne bom samo pametoval, še par podatkov (vir):

• Vsak prosti tek, daljši od 10 sekund, porabi več goriva, kot ugašanje in prižiganje motorja.

• Če seštejemo količine goriva, ki jih zaradi nepotrebne razvade »stran« vržejo vsi slovenski vozniki avtomobilov in tovornjakov skupaj, je ekonomska škoda velika.

• Avtomobili v prostem teku v zrak spuščajo dušikov dioksid, hlapne organske spojine, trdne delce in ogljikov monoksid – vse naštete povezujemo z resnimi zdravstvenimi težavami, med drugim z boleznimi dihal in srca, rakom, astmo, nižjimi inteligenčnimi kvocienti, zapleti v nosečnosti.

Prosti tek, ki traja dlje od 3 minut, je v Republiki Sloveniji kazniv.

Objava Evropski teden mobilnosti originalno objavljena na had blog.

Včeraj je bil uradni začetek nove online igre – Monopoly City Streets. Vendar je bilo vsako upanje, da bi jo lahko začel igrati zaman. Namreč preko 1.7 milijona obiskovalcev je imelo podobne namene in vse skupaj se je sesulo.

Ko sem zjutraj ob 4. uri poskusil kupiti karkoli, je bilo vse že razprodano – Miami, New York, Bled, Portorož..

In potem iščem alternative in kraje, ki bi bili nekoč lahko zanimivi! Kaj pa ti? Že igraš Monopoly City Streets? Če me kdo želi dodati – nick had!

Objava Monopoly City Streets – nova online igra originalno objavljena na had blog.