Restavracija Cap Aureo, kjer je chef Jeffrey Vella v Grand Park Hotelu v Rovinju, je svojo Michelinovo zvezdico prejela šele prejšnji teden. Sedaj imajo Hrvati 13 restavracij z Michelinovimi zvezdicami. Samo v Rovinju imajo tri restavracije z Michelinovimi zvezdicami, od tega dve v Grad Park Hotelu – Agli Amici in Cap Aureo in Monte, ki je v samem starem delu mesta. V petek, med vožnjo proti Krku, sem se odločil, da poskusim srečo in poklical v vse tri restavracije …

• Hiša Denk / Zg. Kungota / ena Michelinova zvezdica, chef Gregor Vračko in njihov veganski meni
• Casa Perbellini 12 Apostoli / Verona / tri Michelinove zvezdice, chef Giancarlo Perbellini in njihov veganski meni
• Grič / Šentjošt nad Horjulom / ena Michelinova zvezdica, chef Luka Košir in njihov veganski meni
• Pri Lojzetu / Dvorec Zemono / ena Michelinova zvezdica, chef Tomaž Kavčič in njihov veganski meni
• Dalla Gioconda / Gabicce Monte / ena Michelinova zvezdica, chef Davide di Fabio in njihov veganski meni

Najprej sem poklical v Monte, kjer se mi niso oglasili. Potem Agli Amici, kjer so mi povedali, da ne strežejo veganske hrane. Na koncu sem klical še v Cap Aureo, kjer sem kot vedno začel svoja vprašanja – imate za jutri kaj prostega za dve osebi. In potem še vedno dodam tisti del – in ena oseba se prehranjuje vegansko. Na drugi strani ni bilo ob tem nobene zadrege ali pogostega odgovora – se pozanimam in pokličem nazaj.

Srečo sem imel večjo kot pamet, saj so imeli ravno eno mizo prosto, ker je nekdo odpovedal rezervacijo. Če se celotna izkušnja začne pri sami rezervaciji, potem bo moja izkušnja s Cap Aureo odlična – ker tako prijazne osebe na drugi strani že dolgo nisem slišal in sem se vse dogovoril v par minutah. Na elektronsko pošto so mi poslali povezavo, kjer sem moral vpisati svojo kartico – za primer, da se ne pojavim v restavraciji in bi mi tako trgali del zneska. “Fair and square”.

Glede na to, da so šele dobili Michelinovo zvezdico, sem seveda pričakoval, da “ne bo vse teklo kot naoljeno”. In sem se motil. V soboto sem se preko Učke podal proti Rovinju. Parking pred Grand Park Hotelom, kjer so parkirana vozila Rolls-Royce, Bentley in ostala prestižna vozila gostov hotela.

Ker me je vseeno zanimalo, koliko stane nočitev v 5-zvedičnem hotelu, sem preveril cene. Najnižja cena sobe je bila preko 850 evrov. Ena minimalna plača. Ampak hotel je poln, ker obstaja klientela, ki si to lahko mirno privošči. Ko sem razmišljal, ali bi bil pripravljen toliko plačati za hotel, sem ugotovil preprosto stvar – ker je to Rovinj, bi se mi zdelo predrago. Če bi bil to Cannes, bi bil pripravljen. Malce drugače gledam te destinacije, ki so nam blizu in kjer sem še pred leti spal v hotelu za sto evrov. Ampak nazaj k sami izkušnji restavracije Cap Aureo.

Restavracija se nahaja v petem nadstropju, kar pomeni eno stvar – pogled. Na staro mestno jedro, na morje, na barke, ki se zibajo v pozni svetlobi dneva. Instagramabilno. Minimalistično opremljeno, vendar izredno prijetno. Da ne omenjam prijaznega osebja, ki se predstavi in skrbi skozi celoten večer za prijetno in dobro izkušnjo.

Restavracija sodi v sklop hotela, kot tudi Agli Amici (edina hrvaška restavracija z dvema Michelinovima zvezdicama), vendar sta to svoji restavraciji – zgolj domovanje imata v tem hotelu. Seveda sem jim najprej čestital za Michelinovo zvezdico in vprašanje, če se je kaj spremenilo – glede na to, da so jo v soboto imeli šele 5 dni in da je niso še niti “izobesili,” me je odgovor vseeno presenetil. Da je veliko več rezervacij, predvsem pa da ljudje dejansko “potegnejo” te zvezdice.

V Cap Aureo ponujajo tudi 20-hodni degustacijski meni. Jaz sem se odločil za 7-hodni. S spremljavo Coca Cole, ki stane pri njih 5,60 evra. Seveda, veganski meni. Kljub temu, da je bila restavracija polna – pogled s terase je “za ubit,” sploh ob sončnem zahodu in po tem, ko odprejo “panoramska okna” in svež veter doda še piko na i celotni izkušnji.

Osebje je natančno, ampak ne togo. Profesionalno, a ne vzvišeno. Pojasnila vsake jedi so bila kot kratke zgodbe – od kod je sestavina, kako so jo pripravili, zakaj je na tem krožniku. In to brez občutka, da si na predavanju, ampak bolj, kot bi ti prijatelj pripovedoval, kako je zjutraj nabral ta zelišča na okoliških travnikih. Brez “bullshitanja”.

Zanimivo je, da potek strežbe pri njih nenormalno dober. Da vse poteka, kot mora in da je vsak detalj izpiljen do podrobnosti. Da lahko 8 oseb obdeluje naenkrat 12 miz in da med hodi ni pol ure čakanja, je stvar “ustroja” restavracije in pa organiziranosti teama. Ker sem oseba, ki veliko sprašuje, sem na to opozoril že na začetku. In na vsa vprašanja dobil odgovore.

Njihov meni je v “bibliji”. In v njej je tudi eno izmed daril, ki ga dobi vsak obiskovalec restavracije. “Amous bouche” imenujejo “grickalice”. In ko sem dobil prvo “grickalico,” sem mirne vesti rekel osebi, ki je skrbela za najino mizo, da sem navdušen, da sem dobil mizo pri njih. Beluš, ki ni moja omiljena hrana, je bil pripravljen tako, da sem moral dvakrat preveriti, če je to res to. Kapo dol – če lahko sklepam, da po prvi jedi gre lahko samo še na boljše, sem se veselil večera pred menoj.

In ni bilo zaman. Vsaka jed je bila malce bolj kompleksa, predvsem pa bolj smiselna, čeprav so bile uporabljene preproste sestavine – rdeča pesa na 4 različne načine, paradižnik na 7 načinov, blitva na 5 načinov. Zelo okusno, predvsem pa na pogled čudovita hrana, ki jo pripravlja nekdo, ki točno ve, kako se temu streže. Nobenega tofuja in nobenih nadomestkov, nečesa, kar bi potreboval nekdo, ki se prehranjuje vegansko. Okusi, ki jih nisem navajen in ki so me presenečali iz krožnika v krožnik.

Kljub temu da iščem ponavadi neko malenkost, ki po moje ne bi smela biti del krožnika ali pa ki zmoti krožnik – je nisem našel. Še več – navdušil me je vsak grižljaj. In najboljša stvar je, da sem na koncu dobil tudi recepte za te jedi, ki sem jih jedel. Ena izmed pozornosti, ki ne stane veliko, si jo pa za vedno zapomniš.

Naj fotografije hrane govorijo svoje, brez da jaz poskušam razlagati, kaj vse je bilo v vsaki jedi. Ko sem se ozrl naokoli po drugih mizah, sem opazil en čuden fenomen – ljudje so imeli nasmešek na obrazu. Kar največ pove o sami restavraciji in izkušnji, ki jo ima gost.

Cap Aureo ni restavracija, kamor greš vsak dan oz. lahko tudi, če imaš dovolj pod palcem. Je pa restavracija, kamor greš vsaj enkrat – da začutiš, kaj pomeni, ko se narava, tehnika in domišljija združijo na krožniku. Rovinj je čudovit že sam po sebi, ampak Cap Aureo mu doda tisto piko na i, zaradi katere se ti ne mudi nazaj.

In ja – Michelin je imel prav. Tokrat res.

Veganski 7-hodni meni stane 160 evrov. Vreden vsakega centa, predvsem tudi vožnje v Rovinj. Sedaj vsaj vem, kam bom šel jest, ko bom v Istri. Če bom seveda dobil prostor, ker se bojim, da bo tole hit letošnjega poletja.

Ta objava ni plačana ali kako drugače sponzorirana. Je zgolj zapis mojega doživetja s hrano pri njih. Ker smo ljudje med seboj zelo različni, se seveda lahko izkušnja nekoga drugega povsem razlikuje od moje!

Objava Cap Aureo / Grand Park Hotel, Rovinj / ena Michelinova zvezdica, Jeffrey Vella in njihov veganski meni originalno objavljena na had blog.

Podeljene so Michelinove zvezdice 2024 za Slovenijo. Sedaj imamo deset restavracij v Sloveniji, ki se ponašajo z “mišelinkami”.  Ana Roš in Hišo Franko ostaja na prvem mestu s tremi zvezdicami, restavracija Milka in David Žefran sta obdržala dve. Med osmimi restavracijami z eno Michelinovo zvezdico pa je tudi restavracija Pavus in Marko Pavčnik. Zasluženo!

• Restavracija Pavus / Marko Pavčnik in veganski vikend v Laškem
• Restavracija Strelec / chef Igor Jagodic / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
• Pri Lojzetu / Dvorec Zemono / ena Michelinova zvezdica, chef Tomaž Kavčič in njihov veganski meni
• Hiša Linhart, Radovljica / chef Uroš Štefelin (Michelinova zvezdica Vila Podvin) in njegov veganski meni
• Restavracija Dam / ena Michelinova zvezdica, chef Uroš Fakuč in njihov veganski meni

Ostale restavracije z eno Michelinovo zvezdico so:

• Cob / Portorož / Filip Matjaž
• Hiša Linhart / Radovljica / Uroš Štefelin
• Hiša Denk / Zgornja Kungota / Gregor Vračko
• Restavracija Strelec / Ljubljana / Igor Jagodic
• Grič / Šentjošt nad Horjulom / Luka Košir
• Dam / Nova Gorica / Uroš Fakuč
• Gostilna pri Lojzetu / Vipava / Tomaž Kavčič

Restavracija, ki se ponašajo z zeleno zvezdico:

• Galerija okusov / Petrovče / Marko Magajne
• Gostilna Krištof / Predoselje / Uroš Gorjanc
• Gostilna Repovž / Šentjanž / Grega Repovž
• Grič / Šentjošt nad Horjulom / Luka Košir
• Hiša Linhart / Radovljica / Uroš Štefelin
• Mahorčič / Kozina / Ksenija Krajšek Mahorčič
• Špacapanova hiša / Komen / Ago Špacapan

Vesel sem za restavracijo Pavus, ki je končno dobila svoje mesto na Michelinovem zemljevidu. Še posebej pa za Marka, ki je zame eden izmed najbolj inovativnih chefov v Sloveniji. Ja, priznam, sem ljubitelj njegovih veganskih kreacij, ki so drugačne, predvsem pa domiselne in vedno znova me presenetijo.

Sicer pa čestitke vsem, ki se trudite, da je Slovenija na zemljevidu Michelina.

Objava Michelinove zvezdice 2024 Slovenija / čestitke Pavus in Marko Pavčnik originalno objavljena na had blog.

Danes so podelili nove Michelinove zvezdice v Sloveniji. Ana Roš / Hiša Franko ima tri Michelinove zvezdice. David Žefran iz restavracije Milka je dobil dve Michelinovi zvezdici, sedem restavracija pa se ponaša z eno Michelinovo zvezdico.

• Restavracija Strelec / chef Igor Jagodic / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
• Hiša Linhart, Radovljica / chef Uroš Štefelin (Michelinova zvezdica Vila Podvin) in njegov veganski meni
• Restavracija Dam / ena Michelinova zvezdica, chef Uroš Fakuč in njihov veganski meni
• Il Bavaglino, Giuseppe Costa / Terrasini, Sicilija / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
• Gellius / chef Alessandro Breda, Oderzo, Italija / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
• Retroscena / chefa Richard Abou Zaki in Pierpaolo Ferracuti, Porto San Giorgio, Italija / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni

Eno Michelinovo zvezdico imajo v Sloveniji:

• Filip Matjaž / Cob, Portoroža
• Uroš Štefelin / Hiša Linhart, Radovljice
• Gregor Vračko / Hiša Denk, Zgornja Kungota
• Igor Jagodic / Restavracija Strelec, Ljubljana
• Luka Košir / Grič, Šentjošt nad Horjulom
• Uroš Fakuč / Dam, Nova Goric
• Tomaž Kavčič / Gostilna pri Lojzetu, Vipava

Dobitniki zelenih zvezdic:

• Hiša Franko / chef Ana Roš
• Hiša Linhart / chef Uroš Štefelin
• Gostilna Krištof / chef Uroš Gorjanc
• Gostilna Mahorčič /. chef Ksenija Krajšek Mahorčič
• Gostišče Grič / chef Luka Košir
• Gostilna Repovž / chef Meta Repovž
• Špacapanova Hiša / chef Ago Špacapan

Bib Gourmand, oznaka za restavracije, ki ponujajo visokokakovostno avtentično doživetje po ugodnih cenah:

• Gostilnica Ruj (Dol pri Vogljah)
• Jožef (Idrija)
• Gostilna na Gradu (Ljubljana)
• TaBar (Ljubljana)
• Gostilna Rajh (Murska Sobota)
• Mahorčič (Rodik)
• Gostilna Repovž (Šentjanž)

Čestitke!

Objava Ana Roš / Hiša Franko / tri Michelinove zvezdice originalno objavljena na had blog.

Slovenija ima 10 restavracij z Michelinovimi zvezdicami. Danes je Michelin predstavil Michelinove zvezdice za Slovenijo za leto 2022.  Hiša Franko je še vedno edina restavracija v Sloveniji, ki se diči z dvema Michelinovima zvezdica. Po eno zvezdico pa imajo tudi Atelje, DAM, Hiša Denk, Grič, Gostilna pri Lojzetu, COB, Hiša Linhart, Restaurant Milka, Restavracija Strelec. Vseh šest lanskoletnih dobitnikov je obdržalo zvezdice, štiri restavracije pa so dobili po eno novo.

• Hiša Linhart, Radovljica / chef Uroš Štefelin (Michelinova zvezdica Vila Podvin) in njegov veganski meni
• Restavracija Dam / ena Michelinova zvezdica, chef Uroš Fakuč in njihov veganski meni
• Retroscena / chefa Richard Abou Zaki in Pierpaolo Ferracuti, Porto San Giorgio, Italija / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
• Harry’s Piccolo, Trst / chef Matteo Metullio / restavracija z Michelinovo zvezdico na Piazza Unità d’Italia
• Draga di Lovrana / chef Deni Srdoč / restavracija z Michelinovo zvezdico nad Lovranom
• Restavracija La Rucola 2.0 / Michelin * / Sirmione, Gardsko jezero
• Guido Restaurant / Rimini / 1 Michelinova zvezdica

COB, Hiša Linhart, Restaurant Milka in Restavracija Strelec so novi dobitniki Michelinovih zvezdic, sicer pa je v Michelinov vodnik skupno uvrščeno 58 restavracij v Sloveniji.

Bib Gourmand, ki označuje dobro razmerje med ceno in kakovostjo, so prejele gostilna Jožef, TaBar, Mahorčič, Rajh, Ruj, Gostilna na Gradu in Repovž.  Zeleno zvezdico, ki označuje trajnostno usmeritev in delo restavracije, so prejele gostilna Grič, gostilna Krištof, Hiša Frank, gostilna Mahorčič, Hiša Linhart in Gostilna Repovž.

Čestitke! In se že veselim!

Objava Michelinove zvezdice Slovenija 2022 / ** Hiša Franko, * Atelje, DAM, Hiša Denk, Grič, Gostilna pri Lojzetu, COB, Hiša Linhart, Restaurant Milka, Restavracija Strelec originalno objavljena na had blog.

Če vas pot zanese v Trst in če bi res radi dobro jedli, potem priporočam Harry’s Piccolo, edino restavracijo v Trstu, ki se ponaša z Michelinovo zvezdico. Harry’s Piccolo restavracija in Harry’s Bistrò ležita na Piazza Unità d’Italia in sta tam že od nekdaj, le s to razliko, da so konec leta 2018 dobili Michelinovo zvezdico za katero je zaslužen chef Matteo Metullio.

• Restavracija z Michelinovo zvezdico Cafe Les Paillotes, Pescara
• Restavracija La Rucola 2.0 / Michelin * / Sirmione, Gardsko jezero
• Guido Restaurant / Rimini / 1 Michelinova zvezdica
• Pri lovcu / Al cacciatore – La subida – Krmin / Cormons

Obisk Michelinovih restavracij je vedno nekaj posebnega. Glede na to, da se zadnja leta prehranjujem vegansko, to pomeni malce več komplikacij, predvsem pa več priprav in posledično se včasih odločim, da bom rezerviral mizo v restavraciji. Sicer sem imel leta drugačno navado – da sem poskušal srečo in priznam, da sem imel v večini primerov to srečo, da sem dobil mizo.

Še ena stvar je, ki je precej pomembna. Večina ljudi misli, da je obisk Michelinovih restavracij smrt za denarnico. Lahko da, lahko pa tudi ne. Ker sam ne pijem alkohola, ne morem računati na ta strošek. Poleg tega pa se vse bolj zavedam, da so cene nekaterih jedi v Michelinovih restavracijah podobne tistim v “tourist trap” lokalih, ki jih je v Ljubljani vse več. Če je cena “solate” v stari Ljubljani 14 evrov, je v restavraciji z Michelinovo zvezdico 10 evrov. Zgolj za primerjavo in občutek.

Harry’s Piccolo restavracijo priporočam. Njihov chef Matteo Metullio je domačin, vendar je večino svojega kuharskega življenja preživel v restavracijah v Italiji, kjer je prejel že več Michelinovih zvezdic za svoje jedi. Zaradi družine se je odločil, da se vrne v Trst in začne novo zgodbo, ki je bila nagrajena z eno Michelinovo zvezdico.

Kaj lahko jeste v Harry’s Piccolo? Večerne cene so višje, kot pa tiste za kosila. Prav tako je potrebna rezervacija vnaprej za večerje, kajti imajo zgolj osem miz.

• 7 hodni degustacijski meni za 170 evrov
• 5 hodni degustacijki meni za 130 evrov
• hrano a la carte, ki se začne pri 30 – 45 evrov
• sladice, ki se začnejo pri 20 evrih

Cene kosil so nižje in primerljive s cenami v lokalih v Ljubljani. Je pa razlika v tem, da ne strežejo študentje, da so prijazni in da ne komplicirajo, kar sicer ni najbolj značilna lastnost Italijanov. Predvsem pa so hitri. Prijetna atmosfera, predvsem pa dejstvo, da sem bil na vrtu lokala v senci in v kratkih hlačah je še dodatna + točka za restavracijo – v večino Michelinovih restavracij ne moreš vstopiti v kratkih hlačah.

Sam sem naročil solato s hruškami (brez sira) in goričnim prelivom in testenine s paradižniki in redukcijo bazilike. Glede na to, da njihova kuhinja bazira na maslu, je bila zame hrana pripravljena posebej. Najprej testenine. Al dente, kot jih pripravljali v Italiji, da niso lepljive in “zdrizaste”. Paradižnikova omaka je bila sladka in se je čutil okus svežih paradižnikov, pika na i pa je bila redukcija bazilike. Odlično!

Tudi riba s pire krompirjem je bila odlična, vendar za to moram verjeti na besedo. Škoda, ker niso imeli veganske sladice, ki bi jo z veseljem poskusil. Sicer pa imajo v ponudbi cel kup zanimivih sladic, ki so, vsaj ko sem pogledal na sosednjo mizo – že na izgled odlične.

Na koncu je prišel pozdraviti chef Matteo Metullio in seveda sem ga v svojem slogu “zaslišal” in izvedel vse o njegovi kuharski poti, predvsem pa tudi o načinu priprave hrane in njegovi filozofiji glede hrane. Naslednjič moram kakšen dan prej rezervirati mizo in omeniti, da se prehranjujem vegansko in bo večja izbira hrane!

Cena? 55 evrov za dve osebi. Presenečen sem bil, ker ne zaračunajo pogrinjka. Predvsem pa sem to lahko primerjal s kosilom v kakšni restavraciji v stari Ljubljani, kjer bi plačal podoben znesek za precej slabšo izkušnjo.

Definitivno bom še šel v Trst na kosilo v Harry’s Piccolo.

Objava Harry’s Piccolo, Trst / chef Matteo Metullio / restavracija z Michelinovo zvezdico na Piazza Unità d’Italia originalno objavljena na had blog.

Včeraj je na Ljubljanskem gradu potekala podelitev Michelinovih zvezdic. Tudi Zdravko Počivalšek si je vzel svoj čas, da je povedal par stavkov v angleškem jeziku in pokazal svoje znanje tujega jezika. Glede na to, da kot gospodarski minister zastopa že 6 let Slovenijo tudi v svetu, sem bil precej negativno presenečen nad njegovim vzdihovanjem …

• Restavracije z Michelinovimi zvezdicami v Sloveniji / ⭐⭐ Hiša Franko, ⭐ Hiša Denk, Pri Lojzetu, Vila Podvin, Dam, Atelje…
• Ljudje so umirali / Zdravko Počivalšek v oddaji Tarča
• Rdeča gumice so problem, ne maske iz serviet / Zdravko Počivalšek

Ni vsak za vse. Tega se zavedam. Tudi tuji jeziki marsikomu delajo težavo. No, ko gre za primer ministra za gospodarstvo, ki te funkcije ni nastopil pred par dnevi, je situacija drugačna.

Glede na to, da je že 6 let na tej funkciji, bi si lahko omislil učenje tujega jezika in bi tako povedal par stavkov brez vzdihovanja. Ampak ga razumem, ljudje so umirali …

Po drugi strani pa ne razumem, zakaj minister ne pove par stavkov v slovenskem jeziku in prevajalci prevedejo njegove besede. Zakaj se mora človek na ta način izpostavljati kritiki? Ker je tako vehementen? Ker njemu pa itak ne bo nihče pametoval? Ali pa gre preprosto za to, da je prepričan, da je njegova angleščina odlična?

Tole spodaj vrže zelo slabo luč nanj, predvsem pa se mi zastavlja vprašanja kako se on v tujini, s tujimi delegacijami, pogovarja?

Tole spodaj je njegov govor. Kaj menite? Je to v ponos Sloveniji?

Zakaj ne bi voucherjev porabili v jezikovih šolah? Za frenda sprašujem. pic.twitter.com/CVsB6STDUF

— mamin_lan (@mamin_lan) June 16, 2020

Objava Zdravko Počivalšek in njegov govor v angleškem jeziku na podelitvi Michelinovih zvezdic originalno objavljena na had blog.

Restravraciji Boškinac na Pagu in Lešić Dimitri na Korčuli sta novi restavraciji z Michelinovimi zvezdicami na Hrvaškem. S tem sta se pridružili Restavraciji Noel (Zagreb), Draga di Lovrana (Lovran), Pelegrini (Šibenik), 360º (Dubrovnik) in Monte (Rovinj) – restavracijam, ki so prav tak ohranile Michelinove zvezdice, ki so si jih prislužile v prejšnjih letih.

• Hrvaška z dvema novima Michelinovima zvezdicama / Restavracija Noel (Zagreb) in Draga di Lovrana (Lovran)
• Hrvaška in Michelinove zvezdico 2018 / Monte, Rovinj / Pelegrini, Šibenik / 360, Dubrovnik
• Restavracija z Michelinovo zvezdico Cafe Les Paillotes, Pescara
• Restavracija La Rucola 2.0 / Michelin * / Sirmione, Gardsko jezero
• Michelinove restavracije v bližini / L’Argine di Vencò, La Taverna ali Agli Amici
• Guido Restaurant / Rimini / 1 Michelinova zvezdica

Michelin je na Hrvaško vstopil že leta 2017, Slovenija pa bo dobila prve restavracije z Michelinovimi zvezdicami sredi marca. Očitno bo treba poleti it na Pag in Korčulo – chefa obeh restavracij sem imel priložnost spoznati na Chef’s Stageu v Šibeniku, ki ga organizira chef restavracije Pelegrini …

Leta 2018 sem zapisal – Sam bi rad videl Slovenijo na Michelinovem zemljevidu. Tudi zato, ker bi zunanji okuševalci postavili lestvico naših restavracij in bi to naredili po svojih standardih, ki so že dolgo uporabljeni. In tako bi dobili končno relevanten spisek kaj je v Sloveniji najboljšega. Do takrat pa nam ostanejo priporočila ljudi, ki jim zaupamo. In dejstvo, da je Slovenija v zadnjih dveh letih postala dežela “foodijev” ne pomaga veliko pri tem!

In ja, komaj čakam, da vidim kako nas vidijo Michelinovi ocenjevalci ..

Objava Boškinac / Pag in Lešić Dimitri / Korčula / Hrvaška ima sedem restavracij z Michelinovimi zvezdicami originalno objavljena na had blog.

Lansko leto je v Šibeniku potekal prvi Chefs’ Stage, ki ga je osmilil Rudolf Štefan, chef in lastnik restavracije Pelegrini. Letošnji Chefs’ Stage je bil po pripovedovanju tistih, ki so bili na gastonomskem kongresu že drugič, še boljši in še bolj dodelan. Preko 700 gostov, okoli 100 chefov iz Hrvaške in tujine, veliko chefov, ki se ponašajo z Michelinovimi zvezdicami, tri lokacije gala večerij, kup master classov, panelov in workshopov – veliko odlične hrane, veliko odlične pijače in še več prijetnih in prijaznih chefov in čudovito okolje Šibenika.

• Chefs’ Stage 2019 Šibenik
• V Sloveniji še ne bo restavracij z Michelinovimi zvezdicami
• Restavracija Pavus – grad Laško – topshit hrana

O prvem dnevu na Chefs’ Stageu, ki je bil namenjen novinarjem in ogledu znamenitosti Šibenika sem že pisal. Sedaj je čas, da strnem vtise dveh dnevov, ki sta bila namenjena kuhanju, pogovorom, delavnicam in master classom. In seveda gala večerjam na treh različnih lokacijah – v restavraciji Pelegrini, v Kazalištu in Krševanu. Ampak po vrsti.

Otvoritev dogodka se je začela na trdnjavi Baronese nad Šibenikom. Zbrani so bili vsi chefi in množica obiskovalcev, ki so lahko takoj zjutraj preizkusili mojstrovine kuharjev in uživali ob spremljavi različnih vin. Nagovor sta imela župan Šibenika, ki se zaveda, da je gastronomija pomemben del turizma in Rudolf Štefan, ki ima restavracijo Pelegrini v Šibeniku in je odličen chef in še boljši človek – naši chefi ga imajo radi, ker povezuje in odpira vrata in kljub temu, da je bila Pelegrini restavracija, ki je dobila Michelinovo zvezdico v prvem valu na Hrvaškem, se Rudolf in njegovo vrhunsko osebje v tem času ni spremenilo. Ostali so zvesti sami sebi in temu, da želijo s hrano pričarati nasmehe svojim obiskovalcem.

Sam sem se udeležil master classa na čolnu, ki je bil namenjen pedočem. David Skoko, chef in lastnik Batelline in kuhar na Kitchen24 je imel poučno predavanje o školjkah, ježkih in morskih jajcih – od nabiranja, do različne uporabe. Pri pri njegovem kuhanju vse bazira na trajnostnem odnosu do narave, saj sam sebe predstavlja kot ribarjevega sina (kar tudi je v resnici) in tudi živi takšen način. Sam nisem vedel, da obstajajo morska jajca – to niso školjke, ampak polipi in imajo zanimiv okus. Kljub nezaupanju, jih je bila večina, ki je poskusila morsko jajce nad njim navdušena.

Na ladji pa so kuhali še Anthony Genovese, ki ima v Rimu restavracijo Ristorante il Pagliaccio z dvema Michelinovima zvezdicama, Julia Jakšič, ki je sicer Hrvatica, vendar že od malega živi v ZDA in ima tam dve restavraciji in eno v Singapurju in  Jakov Ujakovič.

Z Anthonyem Genovesem sem se pogovarjal precej časa ravno o Michelinovih zvezdicah – on ima dve, vendar si želi tretjo. In ko sem ga spraševal o pritiskih in vsem ostalem, ki vsaj po prepričanju večine Slovencev sledijo tem ocenam, mi je odgovoril zelo preprosto. Da si želi še tretjo zvezdico in da je z zvezdicami tako – če nisi pripravljen na to, predvsem pa, če nimaš konstantne kvalitete hrane in tudi osebja, potem pač nisi pripravljen za Michelina. Če se trudiš za to, da so gostje zadovoljni, potem se ne spremeni veliko, predvsem pa je preveč zgodb o slabostih Michelinovih zvezdic. Njegova hrana je mešanica zanimivih okusov, ki so posledica potovanj in življenja po svetu.

Na ladji sem se imel priložnost veliko pogovarjati z Markom Pavčnikom iz restavracije Pavus v Laškem. Navdušil me je s svojim odnosom do hrane, predvsem pa s svojim pogledom na svet. Marko je preprost, pa vendar zahteven chef. Ko je osem let nazaj odprl restavracijo, ki jo uvrščajo med najboljše slovenske restavracije, je točno vedel kaj dela. In tej svoji viziji sledi še sedaj – naj omenim zgolj to, da večino začimb nabira sam, da so njegovi krožniki povezani z naravo in da rad eksperimentira. Seveda se je velik del debate vrtel tudi okoli mojega veganskega prehranjevanja – tudi v restavraciji Pavus vam lahko postrežejo veganski degustacijski menu, vendar se je odločil, da bo dvignil cene za to – ker je za to potrebno veliko več dela, predvsem pa vso to hrano pripravlja sam. Zaveda se, da je pomembno, da je on v restavraciji in da to od njega pričakujejo tudi gostje, vendar tega ne more uresničiti vedno. Predvsem pa me je pri njem presenetila njegova preprostost – mogoče zato, ker prihaja iz Rimskih Toplic ali pa zgolj za to, ker v tem kar dela resnično uživa in mu je hrana “njegovo igrišče”.

Po vrniti nazaj na kopno sem se udeležil panelov v kongresnem centru, kjer so razpravljali o težavah gastronomije, ribištvu, odnosu države do gastronomije, o turizmu … In pri vsakem panelu je sledilo tudi kuhanje na odru in potem smo lahko udeleženci preizkušali različne jedi, ki so jih pripravljali chefi.

Zvečer je sledila gala dinner na treh različnih lokacijah. Z avtobusi smo se odpeljali v Šibenik in od tam peš do lokacije večerje – sam sem bil prvi večer v Krševanu – večerja v cerkvi – no, nekoč je bila to cerkev, sedaj je to velik prostor, vendar je bilo na žalost precej hladno. Kljub ogrevanju je burja naredila svoje in pred nami je bil 5 hodni meni, ki so ga pripravili različni chefi. Pri nas so kuhali: Hrvoje Zirojević, Mojmir Šiftar, Marko Gajski, Lucija Tomašić – moral bi kuhati še Norvežan, vendar ker zaradi burje ni dobil svojih zahtevanih sestavin, je pustil ekipo na cedilu, ki si je morala potem sama izmisliti še dodatno jed in jo tudi pripraviti.

Vrhunski hrani je seveda sledila tudi vinska spremljava – vina stara 20 in več let, vendar niso bila več tako polna okusa, kot bi morala biti in poznavalcem niso bila ravno najboljša. Kot nekdo, ki se prehranjuje brezživalsko sem imel problem – samo del sladice je bil primeren zame, ampak tega sem se zavedal, ko sem se odločil, da grem na Chefs’ Stage v Šibenik. Sem pa užival v pogledu na ostalih 30 udeležencev večerje, ki so uživali v vsakem grižljaju.

Na tej večerji je sodeloval tudi Mojmir Šiftar, ki ga je Gault&Millau proglasil za mladega talenta. On je chef v restavraciji Evergreen v Smledniku in kljub svojim mladim letom je poln idej, predvsem pa je njegova kilometrina precej impresivna. Njegova jed je bila edina iz katere je naredil zgodbo in jo tudi predstavil in v svoje jedi ponavadi vključi tudi čaj – tudi tokrat je pripravil črni čaj z infuzijo gob, ki se je odlično podala (mnenje ostalih) k njegovi srnici in krožniku, ki je zajel Slovenijo in njene prednosti.

Ker je bila “marčevska burja” resnično močna, sem se namesto na zabavo raje odpravil pod vroč tuš in se dobro naspal v čudovitem hotelu Amadria (ex Solaris resort).

Naslednji dan sem se imel možnost pogovarjati z eno izmed najbolj znanih chefinj na svetu – Eleno Arzak iz restavracije Arzak v San Sebastianu. Kljub statusu zvezdnice v svetu kulinarike je povsem preprosto bitje, nasmejano in predvsem pripravljeno na pogovor. Ni ošabna in predvsem je ljudska, čeprav je restavracija Arzak nekje na 30. mestu najboljših restavracij na svetu. Pri njih veliko časa namenijo testiranju in pripravi nove hrane, ki jo uvrstijo na meni – letno pripravijo okoli 50 novih različnih jedi. Zaveda se, da so njeni gosti iz celega sveta in da je San Sebastian meka dobre hrane – pa vendar se zaveda, da so domači gostje tisti, ki so zelo pomembni in zato tudi sledi določenim načelom, ki jih je postavil že njen oče. Njena restavracija sprejme okoli 100 gostov in je rezervirana že mesece vnaprej. Vendar si bo Elena vedno vzela čas in delila svoje znanje, predvsem pa izkušnje. Tudi zanjo tri Michelinove zvezdice niso stres – ravno nasprotno – dokaz, da lahko konstantno pripravljajo vrhunsko hrano in da v tem zelo uživajo.

V teh dneh v Šibeniku sem ugotovil, da so najboljši kuharji najbolj normalni ljudje – ker preprosto vedo, da ustvarjajo hrano za ljudi in ni dovolj zgolj to, da imajo vrhunske sestavine, da imajo vrhunsko osebje in vrhunsko restavracijo – to, kar so oni sami se namreč preslika tudi v hrano, ki jo dobijo gostje na krožniku in za katero so pripravljeni plačati precej velike zneske. Vendar so na koncu vsi zadovoljni. Nekateri chefi so pač medijsko prepoznavni in so zvezde, drugi pa pač uživajo v tem kar počnejo – predvsem pa uživajo v okusih, teksturah in igračkanju, ki se na koncu poveže v čudovito jed, ki privabi nasmeh na usta obiskovalca. In za to se je vredno potruditi.

Objava Chefs’ Stage Šibenik / 700 gostov, 100 chefov, neskončno Michelinovih zvezdic in čudovita izkušnja originalno objavljena na had blog.

Lansko leto je restavracija Monte v Rovinju dobila Michelinovo zvezdico. Letos pa sta se ji pridružili še dve restavraciji. Pelegrini v Šibeniku in restavracija 360 v Dubrovniku. Na žalost je Slovenija še vedno brez Michelinove zvezdice!

• Restavracija La Rucola 2.0 / Michelin * / Sirmione, Gardsko jezero
• Michelinove restavracije v bližini / L’Argine di Vencò, La Taverna ali Agli Amici
• Guido Restaurant / Rimini / 1 Michelinova zvezdica

Vem, kaj bom počel letos pomladi. Obiskal bom vse tri restavracije, saj z Montejem že parkrat nisem imel sreče. Je pa res, da sem človek, ki ne planira vnaprej, ampak se pusti presenetiti. No, v večini primerov sem samo jaz presenečen, ko ne dobim mize.

Ampak nazaj k Michelinovim zvezdicam. Na Hrvaškem je Michelin dodal 24 novih restavracij, ki jih priporočajo in so označene z vilico in žlico.  Hrvaška ima tri restavracije z Michelinovimi zvezdicami in 55 restavracij z Michelinovim priporočilom.

Prvič so podelili oznako Michelin Bib Gourmand, ki so jo prejele štiri restavracije: Konoba Mate (Korčula), Dunav (Ilok), Vuglec Breg (Krapina) in Konoba Fetiva (Split) – te restavracije ponujajo kakovostne menije po dostopnih cenah.

Objava Hrvaška in Michelinove zvezdico 2018 / Monte, Rovinj / Pelegrini, Šibenik / 360, Dubrovnik originalno objavljena na had blog.

Nedelja. Dan, ko sem se odločil, da bi preizkusil Michelinove restavracije v naši bližini. V bližini Vidma (Udin) so tri restavracije, ki se ponašajo z Michelinovimi zvezdicami – L’Argine di Vencò, La Taverna ali Agli Amici. Slednja ima celo dve Michelinovi restavraciji.

• Restavracija La Rucola 2.0 / Michelin * / Sirmione, Gardsko jezero
• Guido Restaurant / Rimini / 1 Michelinova zvezdica
• Pri lovcu / Al cacciatore – La subida – Krmin / Cormons

Glede na to, da sem bil v restavraciji Pri lovcu / Al cacciatore – La subida – Krmin / Cormons bil že parkrat, sem se odločil, da poskusim srečo še v drugih treh.

Moj koncept obiska teh restavracij je enak kot pri mojih tattojih. Ne rezerviram vnaprej, čeprav vem, da je takšna procedura. Če imam srečo in dobim prazno mizo, potem izkoristim priložnost, v nasprotnem primeru ne “pizdim”, ker se zavedam, da sem si sam kriv. Zdi pa se mi malce nesmiselno planiranje vsaj tri tedne vnaprej, kot bi bilo potrebno, saj sem malce preveč spontan človek.

Prva restavracija, kjer sem želel poiskati srečo (in hrano) je bila restavracija L’Argine di Vencò. Kljub navigaciji, sem moral vprašati domačine, kje se skriva – namreč do nje vodi par sto metrov makedama. Vendar je čudovito urejena in tudi njihova ponudba je pestra.

Ko sem prišel do njihovega parkirišča, sem bil navdušen. Prazno je bilo. Pred tem sem preveril, kdaj so odprti. Ob nedeljah od 12:45 do 16:00. Vendar sem pozabil, da v avtu nisem premaknil ure in sem bil uro pred odprtjem pri njih. Prijazna deklica mi je razložila, da je pri njih potrebna rezervacija vsaj tri tedne vnaprej in da imajo danes vse že zasedeno.

Hmm. Ko sem se vsedel v avto, sem preveril kako sta odprti ostali dve restavraciji La Taverna in Agli Amici. Še sreča, da sem se lotil tega, kajti La Taverna je ob nedeljah zaprta!

Za restavracijo z dvema Michelinovima zvezdicama Agli Amici je pisalo, da je odprta. Pot pod noge in čez okoli 20 kilometrov sem prišel do restavracije. Lepo urejeno, vendar se mi je zdelo, da nekaj ne bo v redu. In ko sem stopil v njihov bistro – Gnocchi Kitchen bar, mi je bilo jasno zakaj. Danes so se pripravljali na posebno družbo in posledično je bila restavracija, ki se diči z dvema Michelinovima zvezdicama zaprta za ostale obiskovalce.

Prav tako pa so mi razložili, da je potrebno vsaj 2 tedna vnaprej rezervirati prostor in da na žalost nimajo ponudbe za vegane. Za vegetarijance se najde marsikaj, ampak za vegane malce težje. Rahlo razočaran, pa vendar sem tega navajen, če ne upoštevam pravil, ki obstajajo, sem ostal v njihovem bistroju. In bil navdušen.

Potrudili so se in dobil sem vegansko hrano. Cene normalne, predvsem pa sem se zabaval, ko se je lastnik zabaval z mojim načinom prehranjevanja, predvsem pa mojo težo. Ko se bom naslednjič odločil, da bom želel jesti v Michelinovi restavraciji, bom definitivno upošteval pravila in rezerviral vse skupaj vnaprej, da se mi ne bo ponovila ta zgodba.

In ja, zavedam se, da je z veganskim načinom prehranjevanja težko najti Michelinke, kjer bom lahko jedel hrano, ki jo jem zadnje leto in pol …

Objava Michelinove restavracije v bližini / L’Argine di Vencò, La Taverna ali Agli Amici originalno objavljena na had blog.