Jaz sodim v starejšo generacijo, ki je odraščala povsem drugače kot odraščajo mladi sedaj. Nismo imeli veliko, vendar smo s tistim, kar smo imeli, znali uživati. In kako živimo v sedanjosti, kljub temu, da imamo vse? Smo zadovoljni s tem? Večkrat se vprašam – kako nam je uspelo preživeti?

• Nismo imeli Nutelle, vendar smo živeli polno življenje – vsi!
• Kaj je za vas užitek? Zame je užitek življenje samo!
• Eno življenje imam, dneva smrti ne poznam

Življenje nekoč je bilo drugačno od življenja, ki ga prakticiramo sedaj. V bistvu smo imeli manj, pa vendar smo imeli veliko več. Predvsem pa se naše življenje ni minimiziralo na instagram in objavo na facebooku. Predvsem pa nismo mogli “fejkati”, da živimo v popolnem svetu, kot se to dogaja sedaj ko spremljamo različne ljudi na družbenih omrežjih.

Vozili smo se z avti, v katerih smo kadili, brez varnostnih pasov in smo preživeli. Nismo vsake tri minute pogledali na svoj telefon, ko smo bili v družbi. Predvsem pa smo znali ceniti tiste drobne stvari, ki smo jih imeli – ali znamo karkoli ceniti sedaj, ko imamo vse in še več?

Ne, ta zapis nima nič s socializmom. Zgolj je pogled nazaj na neko obdobje, ko tehnologija še ni bila vodilo našega sveta in ko so bili odnosi med ljudmi še pristni in ne zgolj površinski in internetni … Kako smo sploh preživeli?

• živeli smo brez računalnikov in interneta in preživeli.
• nismo imeli mobilnih telefonov in smo preživeli.
• nismo imeli 94 inčnih televizorjev in smo preživeli.
• kadili smo v javnih prostorih, bolnicah, pisarnah, parlamentu, gostilnah in preživeli.
• vozili smo se s fički, brez varnostnih pasov, na morje in preživeli.
• živeli smo v onesnaženem zraku, dihali škodljive pline in smog, ki ga je povzročalo kurjenje premoga in smo preživeli.
• živeli smo v hišah z azbestnimi strehami in preživeli.
• pili smo vodo, ki je pritekala po svinčenih ceveh in je bila kalna, nefiltrirana in preživeli.
• živeli smo v času, ko so bile redukcije električne energije in točenje goriva na bone v avtomobile na parne in neparne številke in preživeli.
• živeli smo v času, ko nismo vedeli da AIDS obstaja in preživeli. Nismo uporabljali kondomov in preživeli.
• živeli smo v času recesije in odrekanja in preživeli.
• nosili smo krzno in smo preživeli.
• živeli smo v eni državi, sestavljeni iz več narodov in verstev in preživeli.
• gradili smo hiše na kredite in preživeli.
• nismo imeli čistil, ki odstranijo vso umazanijo in bakterije in smo preživeli.
• nismo imeli postelj brez pršic in smo preživeli.
• nismo imeli oblačil iz vodoodpornih in dihajočih materialov in smo preživeli.
• nismo hodili na počitnice na Kubo, Sejšele, ali Tajsko in smo preživeli.

V bistvu se čudim, da smo sploh preživeli. In še bolj se čudim, da nam je bilo življenje brez zgoraj omenjenih stvari povsem normalno, sedaj pa si ga niti več ne znamo predstavljati. Kaj se je zgodilo z nami na tej poti?

Objava Kako smo sploh preživeli? Svet nekoč in danes … originalno objavljena na had blog.

Pot na morje nekoč je bila povsem nekaj drugega, kot je pot na morje sedaj. V teh časih se človek spravi v avto, vzame s seboj brisačo, kopalke, mobitel in denarnico in se odpelje proti morju. Nekoč je bila to znanstvena fantastika – vsaj za večino ljudi in za pot na morje so bile potrebne priprave in čas.

• Faaker See / Baško jezero / nasvet za nedeljski izlet
• Belopeška jezera / Laghi di Fusine / nasvet za nedeljski izlet / s kolesom, ali peš
• Soteska Pekel pri Borovnici / Hell Gorge / nasvet za pobeg iz Ljubljane
• Debeli Rtič med brajdami – nasvet za nedeljski izlet
• Sprehod od Trsta do gradu Miramar – nasvet za nedeljski izlet

Nekoč smo se vozili naokrog z Zastavo 750, ali Zastavo 101 in spraviti vse, kar potrebuje družina za en teden morja v takšno vozilo je bila umetnost. Priprave na morje so se ponavadi začele že kakšen teden pred samo potjo. Letovali smo v počitniških prikolicah podjetij, v katerih so starši delali, ali pa počitniških objektih, če so bila podjetja bolj napredna. Prikolice so bile takšne, kot so bile – imele so znake starosti, vendar to otrok pri sedmih letih nikakor ni motilo.

Nazaj k pripravam. Odhod na morje, na dopust, je bil poseben proces. Priprava vsega, kar bo šlo v avto je bila mukotrpno delo. Namreč vozila niso imela tako velikih prtljažnikov, da bi v njih spravili vse, kar potrebuje štiričlanska družina za en teden na morju. Takrat smo s seboj vozili blazine za na plažo, blazine za napihnit, napihljiv čoln, ribiški pribor, opremo za šport (tenis, nogomet, namizni tenis).

Seveda ni šlo brez vse hrane, ki jo je bilo potrebno pred tem pripraviti in pravilno shraniti, da bo preživela pot do morja – zmrznjene sarme in filane paprike, kakšen golaž za vsak slučaj, predvsem pa veliko vsega drugega. Kot da ne bi živeli v isti deželi in da ne bi bilo mogoče vsega tudi kupiti. Ampak ja, bili so drugi časi in razmišljanje je bilo precej drugačno, kot ga imamo sedaj. Hrana se je dala v hladilne skrinje, ki so bile velike in so zasedale veliko prostora.

Potem se je začelo z oblačili. Za 10, ali 14 dni dopusta je bilo potrebno precej vsega. Spomnim se, da mi je bilo najbolj všeč, ko sem vedno pred morjem dobil nova oblačila, ki sem jih ponavadi prvi dan dopusta že uničil, ali pa umazal tako, da se jih ni dalo več nositi. Ko so bila tudi oblačila pripravljena, smo bili že precej bližje dopustu. Takrat so stvari postale resne. Dva dneva pred odhodom, se je začelo prestavljanje vseh teh sestavin v avto. Seveda je vozilo pred tem dobil v roke mehanik in preveril, ali bo zdržalo pot par sto kilometrov do končne destinacije.

Zastava 101, Zastava 750, Škoda, ali kakšen Fiat, to je bil takratni vozni park delavskega razreda in ta vozila se niso ponašala z velikimi prtljažniki. Ko se je začela migracija stvari v vozilo, so starši vedno ugotovili, da smo spakirali preveč vsega. Na srečo so vozila imela strešne prtljažnike (ne truge!!), ki so reševali te probleme.

En dan pred odhodom je bilo vse spakirano v avtu in prostor za hladilno skrinjo pripravljen, ker to je zadnja stvar, ki se jo spravi v vozilo. Čas do odhoda se je začel odštevati in nestrpnost je bila velika.

Dan odhoda, ali dan panike. Ja, kaj vse smo pozabili. Kaj vse bi lahko pustili doma. Ali bomo našli destinacijo na otoku? Neskončno vprašanj, ki so se zastavljala vsako leto in za katere so bili odgovori znani vnaprej. Vse bo v redu in vse bo super. Tradicionalna priprava sendvičev in napitkov za na pot je potekala zvečer, saj zjutraj ni bilo tega časa.

Pot na morje se je ponavadi začela zelo zgodaj zjutraj. Vročina nam pač ne bo prišla do živega in tako sem pogosto, kot otrok, videl Ljubljano in njene lučke, ko smo se zjutraj peljali mimo nje. Bil je nek poseben občutek in rad sem štel luči (ja, star sem bil nekje 4 leta).

Mimo Ljubljane, po ridah naprej proti morju. Črni kal in čas za tradicionalno veselje – “mooooooorjeeeeeeeeeee” je bil klasičen vrisk v avtu in glasba Tereze Kesovije iz kasete, ki je bila primerna za pot na morje. Ja, obstajale so kasete, ki so jih imeli starši za posebne priložnosti, kot je bilo morje recimo. Pri Črnem kalu sem odprl okno in kar vonjal morje in se veselil počitnic, ker sedaj pa smo res že blizu. V bistvu nismo bili, ampak to je bil nepomemben podatek, saj otrok vidi svet povsem drugače, kot ga odrasli. Parkrat smo se seveda ustavili, da smo pojedli malico, šli na wc in si ogledali kakšno znamenitost ob poti.

Prihod v kamp je bil vedno najboljši del dopusta. Smuk v kopalke in tek proti morju. Medtem ko sta starša poskušala razpakirati vozilo, sem jaz že užival v morju in si dal duška s skakanjem in čofotanjem po morju. In ko sem se vrnil k prikolici, je bilo vse že tako, kot mora biti na dopustu. Pospravljeno, mami si je dala duška in prikolico popolnoma prečistila in oči je ponavadi uredil okolico.

S tem se je lahko dopust pričel. Seveda je naslednjih 10, ali 14 dni minilo v poslušanju terasa banda, predvsem pa skakanju naokoli in preživljanju brezskrbnega dopusta. Vrnite v realnost je bila vedno nekaj, česar nisem želel.

In potem skok 35 let naprej. V sedanjost. Odločitev o tem, da grem na morje je hipna. Ne pakiram, ne pripravljam hrane, ne razmišljam o tem, kje bom spal. Ampak grem v avto, vzamem kopalke, brisačo, mobitel in denarnico in čez eno uro sem že na morju. Ne ukvarjam se s hrano, niti s tem, kje bom spal. Vzamem telefon, pogledam kje so ugodne cene apartmajev, ali hotelov in rezerviram preko mobitela. Ko se naveličam, se spravim v avto in oddidem domov.

Če je bilo nekoč morje doživetje, je sedaj vse skupaj postalo precej drugače. Če so bile nekoč za pot na morje potrebne priprave, sedaj tega več ni. Pa vendar. Koliko ljudi pa si v teh časih lahko dejansko privošči dopust? Ne ravno veliko, kajne?

Objava Kako smo na morje šli nekoč in kako gremo na morje danes? originalno objavljena na had blog.