Imeli bi socializem, vendar živeli bi v kapitalizmu. Nekako tako bi lahko opisal shizofreno stanje v Sloveniji zadnjih 20+ let. V Sloveniji je najemnik bolj zaščiten od lastnika stanovanja in potem se sprašujemo, zakaj se lastniki ne odločajo za dolgotrajno oddajanje svojih nepremičnin? Isto velja tudi v odnosu med delavcem in lastnikom podjetja. In nekateri to s pridom izkoriščajo.

• Matej Tonin je v socializmu hodil po banane v Celovec / Tonin je letnik 1983
• Hiša za 180.000 evrov brez kredita in promocija strani denar na dlani
• Zakaj se ministrstva iz centra ne preselijo v poseben objekt na obrobju Ljubljane?
• Sicilija / z avtom ali letalom na Sicilijo

Že pred mnogimi leti smo se odločili, da ne bomo več živeli v socializmu. Ampak pravice, ki so jih ljudje imeli v socializmu, bi še vedno imeli in jih s pridom izkoriščali. Razumem, da so bila prva leta demokracije za marsikoga stresne in da je bilo prilagajanje težko, vendar po 30 letih ljudje še niso preklopili svoje miselnosti in še vedno vztrajajo v vzorcih preteklosti.

V teh dneh sem že parkrat naletel na srce parajočo zgodbo, ki jo je v javnost plasiral 24ur. 7-članska družina bo ostala brez najete strehe nad glavo, ker se je lastnik stanovanja odločil, da bo prodal stanovanje, in kupec stanovanja se je odločil, da bo s svojim stanovanjem imel lastne račune. Še več, tako kot veleva zakon, je poiskal drugo stanovanje za najemnike, vendar jim ni bilo povšeči. In jim je poiskal še eno podobno. Vendar tudi to ni bilo po njihovih željah. Kajti njim je povsem ok v tem, v katerem smo.

Tukaj pridemo do tega fenomena, ki je prisoten v Sloveniji. Lastnik stanovanja ima manj pravic kot najemnik. In če gre za dolgotrajen najem, ima lastnik lahko ogromne težave, kako spraviti najemnika iz stanovanja. Primeri z golobi izpred let so bili samo začetek in takšnih zgodb je ogromno. Zakon je pač na strani šibkejšega, čeprav v sedanji ureditvi ločimo javno in zasebno lastnino. Vsaj občutek imam takšen.

Ob tej prej omenjeni srce parajoči zgodbi se mi zastavlja preprosto vprašanje – zakaj mediji dajejo pozornost zgolj eni strani in ne obema. Ali ni to smisel novinarstva? Ali pa je pač smisel novinarsta to, da delajo zgodbe, ki delijo bralce?

Kot nekdo, ki je krepko na strani socialne države, se vseeno zavedam, da je privatna lastnina nekaj drugega kot javna lastnina. Ampak nekateri na to gledajo povsem drugače. In primerov, ko si ljudje po svoje predstavljajo zakone, ker so oni v situaciji, ko bi morali karkoli spremeniti, je ogromno. Takrat pridejo na pomoč mediji, ki enostransko predstavijo zgodbo, in ljudje ne dobijo niti vpogleda v celotno situacijo in kaj je dejansko sploh res.

Ampak koga še briga za resnico, kajne? Če je dovolj zgodba, ki prinese klike in “klanje” v komentarjih. Predvsem pa bi bil v letu 2024 čas, da se mogoče spremeni zakonodajo – sploh tiste dele, ki bi bili bolj primerni za čas, v katerem živimo, in bi se prilagodili razmerem. Sploh če kdo v tej deželi vidi dlje od konice svojega nosu in če želi, da se karkoli spremeni. Ampak vse bolj imam občutek, da je vsem povsem ok ta “status quo” in da je to to, kar imamo in bomo imeli od države.

Objava Ko je najemnik bolj zaščiten od lastnika stanovanja originalno objavljena na had blog.

Tozd bo od danes naprej imel novo domovanje na Cankarjevi cesti 8. Končno, lahko napišem, ker sem v vmesnem obdobju ostal brez “svojega” priljubljenega lokala. Lastnik Gostilne na Rožniku pa je sporočil, da bo gostilna s 1. julijem zaprla svoja vrata in bo tako priljubljena točka ostala brez ponudbe hrane in pijače. Vsaj za nekaj časa.

• Tozd se poslavlja / zbogom in hvala za vse ribe
• 5,20 evra za pivo v lokalu / kdo je tu nor?
• Kdaj ste nazadnje zavrnili hrano / kavo v restavraciji / lokalu?

Zakaj omenjam Tozd in Gostilno na Rožniku v istem zapisu? V Ljubljani je veliko lokalov v najemu. Seveda so nekateri tudi lastniški, ampak to je prej izjema kot pravilo. In ker imajo lastniki nepremičnin drugačne poglede in pričakovanja od realnosti, so temu primerne tudi cene, ki jih plačujejo lastniki lokalov lastnikov nepremičnin.

V primeru, ko se lastnik lokala ne more dogovoriti o normalnih in njemu sprejemljivih pogojih za najem lokala, se takšne zgodbe končajo in nepremičnina ostane sama, dokler ne pride nov najemnik, ki želi poskusiti srečo in predvsem verjame, da mu bo uspelo. Tako se je zgodilo tudi na Rožniku, ko je lastnik nepremičnine podpisoval pogodbo za eno leto in s tem ustvarjal “umetni” pritisk na lastnika lokala, ki nikoli ni vedel, kaj ga čaka konec leta.

Precej podobna zgodba kot z najemom nepremičnine, ko nikoli ne veš, kdaj se bo lastnik odločil, da bo nepremičnino prodal ali pa oddal boljšemu ponudniku, ki bo pripravljen plačati več.

Ampak nazaj k Tozdu. Vesel sem, da je Robi s svojo ekipo uspel urediti lokal na Cankarjevi cesti 8 in zgolj upam, da bo tako prijetno “domovanje,” kot je bil stari Tozd na Gallusovem nabrežju. Robi, srečno!

Objava Tozd se danes odpira / Gostilna na Rožniku pa se 1. julija zapira originalno objavljena na had blog.