Včeraj sem šel, po tednu dni, v trgovino. Po uri, ki je namenjena starejšim, ki so v času koronavirus bolj ranljivi. Pred trgovino razkuževanje rok, v trgovini pa samo starejši ljudje. Ali starejšim res ni jasno kaj pomeni #ostanidoma? In ne, ne gre se za to, da ne bi smeli ničesar početi – gre za to, da so starejši bolj ogroženi in bi morali še bolj paziti na svoje zdravje in zdravje ljudi okoli sebe.

• Kako prepričati starše (starejše), da ostanejo doma v času koronavirusa #ostanidoma
• Komunikacija te vlade bi morala biti boljša za razmere v katerih smo
• Tišina Boruta Pahorja v teh dneh je zelo glasna

Razumem, treba je iti v trgovino. Vsak ima svoj razlog, zakaj se odpravi v trgovino. Nekateri nimajo denarja, da bi nabavili več, drugi pač imajo trgovino za trenutke socializacije.

Ampak zakaj je potrebno iti vsak dan po eno ali dve stvari, mi ne bo nikoli jasno. Zakaj se je potrebno izpostavljati nevarnosti, če to ni nujno in če za to res ni dobrega razloga? Ali je res tako težko prositi mlajše, ki so malce bolj odgovorni v tej situaciji, da vam pripeljejo izdelke iz trgovine, brez katerih ne morete zdržati enega dneva?

Zakaj je potrebno vsako jabolko v trgovini prijeti v roke in jo dati nazaj? Zakaj je treba solato potipati in potem izbrati šele deseto? Zakaj se je potrebno gužvati pred blagajno – vsi bomo prišli na vrsto in 2 minuti gor ali dol se ne bosta nikomur poznali.

Sam sem ponosen, da mi je uspelo prepričati starša, da grem jaz za njiju v trgovino. Da mi sporočita kaj potrebujeta in jima jaz dostavim. Brez dotikov, objemov. Ker si ne želim, da bi bil jaz tisti, ki bi povzročil težave ali pa celo smrt komu v družini. Sicer je bilo na začetku veliko negodovanja in trmarjenja, vendar sta očitno spoznala, da je to mogoče vseeno boljša rešitev. In res sem vesel, da nista tako trmasta kot sem sicer ponavadi jaz.

Kaj pa tisti, ki nimajo sorodnikov? Če živiš v bloku je vse skupaj lažje – primeri dobre prakse po Sloveniji so takšni, da se zbira kaj vse starejši potrebujejo in potem se gre v nabavo – pri tem se poskrbi, da ne pride do stika med ljudmi in se tako eliminira prenašanje koronavirusa. In zadeva deluje in starejši ne hodijo v trgovine, kjer je veliko različnih ljudi in možnost prenosa virusa večja.

V bistvu se vse da, če je volja in če je želja. Če tega ni, se je pač lažje izgovoriti na to, da “men pa že ne bo nihče govoril kaj lahko delam in kaj ne smem”.

No, v situciji v kateri smo, je ravno to potrebno. Da nekdo točno pove kaj kdo sme in kaj kdo ne sme. Zakaj? Ker sicer bi vsak malce po svoje si interpretiral stvari. In starejši se mi zdi, da se najbolj požvižgajo na vse skupaj.

#ostanidoma in prosi za pomoč tiste, ki niso tako ranljivi. Nihče ti v teh časih ne bo rekel ne! Predvsem pa bo za vse boljše tako! Vnuki bodo veseli, ker bodo še imeli stare starše, predvsem pa se malce bolj “odrasli” ljudje ne bomo obremenjevali s tem, kakšno neumnost bodo starejši naredili. Še vas bomo namreč potrebovali … Zelo!

Objava Babice, dedki, starejši in ranljivejši / ali vam res ni jasno kaj pomeni #ostanidoma originalno objavljena na had blog.

Otvoritev trgovine Primark v Citypark Ljubljana / video in fotografije

Trgovino Primark Ljubljana v Cityparku bodo uradno odprli jutri ob 10:30. S tem se bodo uresničile obljube, ki so se vlekle precej časa, da dobimo tudi v Ljubljani Primark trgovino, ki ponuja cenovno ugodna oblačila. V Primarkovi trgovini bodo na voljo oblačila, obutev in modni dodatki za ženske, moške in otroke in tudi dodatki za dom.

• Primark trgovina bo v Cityparku v Ljubljani / prva Primark trgovina v Sloveniji
• Zvestoba blagovnim znamkam – jaz sem zvest zgolj še določenim
• Fejk stvari za fejk ljudi – Burberry šal iz kašmirja

Primark je že stara blagovna znamka – že od leta 1969, ko je bila odprta njihova prva trgovina na Irskem. Na Irskem  se imenuje Penneys. Primark v Cityparku bo velik 4.250 kvadratnih metrih in bo imel 44 blagajn in 48 kabin za pomerjanje.

Jaz nisem ciljna javnost za nakupovanje v Primarku, tudi še nisem bil v njihovih trgovinah, kljub temu, da imajo več kot 360 trgovin v 11 državah, in sicer na Irskem, v Združenem kraljestvu, Španiji, na Portugalskem, v Nemčiji, na Nizozemskem, v Belgiji, Avstriji, Franciji, ZDA in Italiji.

Za nekatere srečneže, ki so sodelovali v nagradni igri pa je bila otvoritev že včeraj – in množica, ki se je nabrala je dovolj povedna, da se počasi začnejo resne blagovne znamke zavedati, da je vse bolj pomembna cena kot pa ime blagovne znamke.

Mogoče pa jutri prvič vstopim v Primark trgovino in odkrijem povsem nov svet. Svet, ki ga do sedaj še nisem poznal. No, v slednje dvomim, saj vseeno nisem tako bogat, da bi kupoval poceni stvari.

Objava Primark Ljubljana Citypark / otvoritev 13. junija 2019 ob 10:30 originalno objavljena na had blog.

Pred časom je po spletu zakrožil katalog izdelkov družbe Müller v dveh jezikovnih različicah – za Avstrijo in Slovenijo. Razlike so bile v izdelkih, vendar so bile največje razlike v cenah. Izdelki v avstrijskem Müllerju so bili cenejši kot v slovenskem Müllerju. Znano, kajne?

• Primark trgovina bo v Cityparku v Ljubljani / prva Primark trgovina v Sloveniji
• Prva Nespresso trgovina v Sloveniji / Nespresso Citypark Ljubljana
• Zakaj trgovske verige ne omogočajo točenja čistil v povratno embalažo / rinfuza

Za vse nas, ki smo malce starejši, je to zelo znana situacija. Nekoč smo hodili v Avstrijo v “šoping”, ker pri nas ni bilo določenih izdelkov, ali pa so bili v Avstriji cenejši kot pri nas. Trume Slovencev so se valile skozi mejo in cariniki so imeli precej dela, ko smo poskušali skriti “fasngo”, ki smo jo nabavili v trgovinah blizu meje.

Očitno se zgodovina ponavlja – za vse tiste, ki jamrajo kako slabo nam je šlo v socializmu je tole en tak lep primer, ki smo mu priča. Da kljub temu, da nimamo zavidljivih plač so določeni izdelki v Sloveniji dražji kot v Avstriji, kjer imajo ljudje precej višje plače.

Pa vendar razumem tudi trgovce, v tem primeru Müllerja – na trgu si vsak oblikuje cene po svojih “računicah”, saj nimamo več zgolj ene trgovske verige in enega proizvoda. Vsak potrošnik pa si lahko sam izbere, če bo kupil izdelek, ali pa bo šel ponj kam drugam. V bistvu niti ne razumem zgražanja nad temu različnimi cenami v Avstriji in Sloveniji za enak izdelek. Naš trg je manjši od avstrijskega in posledično podjetje naroča manjše količine, kar prinaša višje cene …

Glede na to, da je bilo na družbenih omrežjih precej zgražanja ob tem primeru – zakaj hudiča nihče ne spremlja teh katalogov in dela primerjavo različnih cen vsak teden, ko pridejo katalogi na police. V bistvu ima večina trgovin online kataloge in bi bilo precej preprosto primerjati posamezne izdelke in se zgražati nad cenami. Ideja bi bila zanimiva, saj bi se marsikdo za par centov nižjo ceno odpeljal tudi preko meje in plačal gorivo, kot pa da bi kupil izdelek dražje pri nas. Pri tem pa bi storili še eno stvar – trgovske verige bi namreč morale začeti razmišljati o cenah, ki jih ponujajo potrošnikom.

Verjetno vsi poznamo primere, ko tujci hodijo v Slovenijo točiti gorivo, ko je to cenejše kot pri nas. Ali bi v primeru cenejših izdelkov v naših trgovinah tudi tujci hodili k nam v trgovine, pa je drugo vprašanje.

Ampak še enkrat – izbrali smo “kapitalizem”. Izbrali smo tržno gospodarstvo. Izbrali smo ustvarjanje cen na podlagi trga. In sedaj moramo s tem živeti. Stvari lahko spreminjamo zgolj s tem, da pritiskamo na trgovske verige in jih opominjamo na njihove cene – od njih pa je odvisno, če se bodo temu prilagajale. Vendar se je ob tem potrebno zavedati ene stvari – če se bodo enkrat prilagodile, se bodo morale vedno prilagajati, kajti poti nazaj ni. Verjetno pa se vsak zaveda, da je cena izdelka sestavljena iz n različnih faktorjev.

Objava Po hrano in pijačo v Avstrijo / primer Müller in dvojne cene / bi kdo delal primerjavo cen iz katalogov? originalno objavljena na had blog.

Verjetno je že vsak od nas slišal pregovor – nisem tako bogat, da bi kupoval poceni stvari. Sam se ga poskušam držati že zelo dolgo časa. In ne, to ne pomeni, da imam polne žepe in da si lahko privoščim karkoli. Pomeni pa, da se zavedam, da obstaja cel kup stvari, za katere sem pripravljen seči precej globje v žep in za to imam razlog.

• Začnite pobirati takso za dostop do Bohinjskega jezera, vožnjo čez Vršič in vstop v TNP
• Zakaj sem vsako leto manj toleranten?
• Kaj nam ponuja Avstrija in njihov turizem?

Pišem zgolj o osebni preferenci na tem področju. Namreč zame je vse skupaj zelo preprosto – če kupujem stvar, ki jo bom uporabljal 5+ let, potem je vredna večjega kupčka denarja, kot pa če kupujem nekaj, kar bom po parkratni uporabi zavrgel.

Računalnik. Ja, sem navdušen nad Apple izdelki. V bistvu sem za njih pripravljen plačati precej veliko, ker mi dejansko služijo. Ker sem pred leti imel precej prenosnikov z Windows operacijskim sistemom lahko naredim zelo preprosto primerjavo. Pri Win “škatli” sem moral na par let menjati hardwear, medtem ko sem pri Applu z istim modelom računalnika vztrajal 5 let – in še vedno deluje vse tako kot mora.

Na drugi strani pa so stvari, za katere nisem pripravljen veliko plačati, saj me bo verjetno vse skupaj minilo zelo hitro. V ta svet sodijo razni športni rekviziti, za katere že vnaprej vem, da me bo minilo vse skupaj in da so zgolj odraz želje v danem trenutku.

Takšnih stvari, ki so posledica impulzivnega nakupa je precej. In pri teh stvareh ponavadi raje izberem cenejše variante, kot da bi kasneje ugotovil, da samo še mečem denar skozi okno, ker si nekaj v danem trenutku želim.

Moja logika je torej dokaj preprosta – stvari, ki jih bom uporabljal na daljši rok kupujem dražje/kvalitetnejše, medtem ko stvari, ki so posledica trenutnega navdiha pa kupumem tudi cenejše!

Objava Kupujete poceni? Ali raje kupujete drago? originalno objavljena na had blog.

Popusti, razprodaje, ugodnosti, točke zvestobe. Tako nekako se vrti naš svet – vse se vrti okoli popustov. Oglaševalske akcije bazirajo na popustih, e-obvšečanje (emailing) deluje na tem principu, oglasi v tiskanih medijih prinašajo popuste, s kuponi lahko znižate ceno in če v naslednje pol ure pokličete in naročite, dobite še en izdelek gratis

• Logika popustov in naš svet popustov
• Brez popustov nam živeti ni
• Integrali, kaj vas je bilo treba?
• Otrok socializma v potrošniškem svetu

Vsem nam je poznano, da ljudje padamo na popuste. Da gremo na razprodaje, kjer kupujemo stvari, ki jih ne potrebujemo, vendar ker so poceni, nas prepričajo v to. Znižanje 70% se sliši odlično in namesto za 100 eurov dobimo izdelek zgolj za 30 eurov. Odličen nakup, kajne? Popusti so nekaj, kar je v DNK-ju vsakega prodajalca na spletu in ker so nekje prebrali, da to deluje, vsi delujejo po istem principu. Naviješ ceno, ji nabiješ popust in potem to oglašuješ.

Preredko se zavedamo, da večji kot je popust, večja je morala biti marža na določenem izdelku. Zakaj bi trgovina delala sebi v škodo? Zakaj bi nekdo prodajal izdelek ceneje, kot pa je njegova nabavna vrednost?

Razen v primeru, kot je bil pred mnogo leti, ko je nekdo kupil 100 TVjev po ceni 1000 in jih prodajal naprej po ceni 600. Zakaj? Ker je bil frajer in je potreboval denar, da je lahko mladim dekletom plačeval pijače in sebi dober avto. Po parih mesecih je dobil brazgotino na obrazu (ja, izposojanje denarja je čudna stvar) in par let preživel za zapahi.

Ko boste naslednjič navdušeni nad svojim nakupom in popustom, ki ste ga dobili, si za trenutek vzemite čas in premislite. Ali so v trgovini dejansko šli sebi v škodo in sedaj zaradi popusta ne bodo mogli plačati elektrike, najemnine, prodajalca – ali pa je bila marža na izdelek tako visoka, da so si lahko dovolili popust, pa vendar je tudi še na tem popustu marža, ki jim omogoča preživetje. Saj veste, nekatere stvari imajo 60 in več % maržo.

Moja logika je dokaj preprosta. Če mi neka spletna trgovina v super duper ugodni ponudbi prodaja nekaj za 100 eurov in na to ponuja 60%, sem seveda zelo zadovoljen potrošnik, ker bom dobil željeno stvar za 40 eurov. Vendar po drugi strani pa mi taista spletna trgovina ne bo nikoli več prodala enakega izdelka za 100 eurov, ker se preprosto zavedam, da je predrag.

Če bi bile realne cene, potem ne bi potrebovali popustov. Potem bi morale biti tudi marže normalno visoke, kar pač ne pomeni 50% in več, kot so sedaj pri določenih izdelkih. In v končni fazi bi potrošniki dejansko vedeli, koliko nas realno stane izdelek, kot pa sedaj, ko so cene namenjene same sebi, vse ostalo pa uredijo popusti.

Naslednjič, ko boste v “nakupovalnem razpoloženju”, se spomnite na to.. In tudi, ko ni popustov, vprašajte prodajalca za dodaten popust, če boste kupili izdelke pri njemu. Presenečeni boste!

Objava Visoki popusti / visoka marža, kajne? originalno objavljena na had blog.

Moj odgovor na vprašanje iz naslova je NE. Oz. do sedaj nisem nikoli preverjal, če se izpisek od plačilnih kartic ujema s tem, kar sem dejansko zapravil. Ja, vem – neodgovorno, predvsem pa neumno dejanje. Ampak verjel sem, da se številke ujemajo in da ne prihaja do napak pri takšnih stvareh. Vendar sem imel srečo. Pri zadnjem izpisku sem opazil, da mi dvakrat trgajo isto stvar – znesek 239 eurov pa tudi ni tako majhen, da ga ne bi opazil, kljub temu da je bil celoten znesek blizu 4k eurov.

Po klicu na njihov center za pomoč, se je vse skupaj na hitro uredilo, vendar če bi plačal, kot sem to počel vedno do sedaj, brez da bi preveril zneske, bi nekaj krepko preplačal – vseeno upanje ostaja, da bi mi naslednji mesec to šteli kot dobropis, vendar človek nikoli ne ve.

Če se zgodi pri takšnem znesku, kot je moj, kolikokrat se potem zgodi pri manjših zneskih, ki jih je ponavadi za dve, do tri strani – ko dobim papirno obliko? In za katere dejansko nimam pojma, kje so nastali – točenje goriva na Petrolu bi lahko pri meni dodajali precej na “random”, pa ne bi niti opazil teh številk.

No, odločitev sedaj je bila preprosta – in upam, da ne bo držala samo par dni. Namreč v trgovinah bom zbiral račune in jih doma spravljal. In ko bom dobil mesečni izpisek, bom preveril, če številke držijo. Upam, da bodo, ker v nasprotnem primeru se bom vprašal, koliko denarja se je tako že izgubilo v “transakcijah” na mojem računu.

Kaj pa vi? Preverjate izpiske? Kakšno metodo uporabljate?

Objava Ali preverjate izpiske kartic z dejanskimi nakupi? originalno objavljena na had blog.

Poznate spletno storitev Fiverr – The place for people to share things they’re willing to do for $5! Ideja je povsem preprosta in zabavna. Ljudje napišejo, kaj bi naredili za 5 dolarjev in vi lahko kupite njihovo storitev. Idej, kaj bi naredili za ta denar je neskončno in že samo brskanje po oglasih popestri dan, da o tem, da je kupovanje storitev in čakanje rezultatov še bolj zabavno!

Kupite lahko vse – Facebook Like, Twitter Followerje, pomoč pri programiranju, videoposnetke z vašim imenom, napis na riti, ali prsih, pomoč pri pisanju tekstov, linke na blogih, itd.. Kot sem omenil že zgoraj – storitev je n+1 in veliko od tega je precej uporabnega in vsake toliko časa imam nakupovalno mrzlico in nabavljam na Fiverrju, čeprav ne potrebujem.

Recimo spodnje naročio je bilo narejeno v eni uri – Oust.me BoobS

Objava Fiverr je zakon – za 5 dolarjev lahko dobite marsikaj originalno objavljena na had blog.

Kdor je preko spleta poskušal kupovati v tujini je pogosto naletel problem pošiljanja v Slovenijo. Slovenija za veliko spletnih trgovin ni na seznamu, kamor bi oni poslali izdelke in občutek, da nismo v EU je vedno znova prisoten v takšnem primeru. Kakšno leto nazaj sem odkril Borderlinx, ki zelo preprosto rešuje to zadevo. Ko se prijaviš v njihovo storitev, dobiš naslov v Angliji – na sedežu distribucijskega podjetja, kamor lahko naročiš stvari iz spletne trgovine (omogočajo tudi nakupe iz ZDA) – do tukaj je storitev zastonj.

Borderlinx služi s pošiljanjem paketov naprej v Slovenijo, kar pa seveda zaračuna po ceniku: primer, do 1kg težka zadeva, ki jo naročiš na naslov v Angliji in ti jo pošljejo v Slovenijo moraš doplačati 36 eurov (vir). Precej drago, sploh v primeru da kupuješ poceni stvari, kjer je ta strošek pošiljanja višji od nabavne cene. Preko Borderlinxa je prišlo v Slovenijo precej veliko število iPhonov4!

Med včerajšnjim nočnim brskanjem po spletu sem odkril domač Borderlinx projekt http://www.izanglije.com/, ki pa je predvsem cenovno bolj ugoden: zgornji primer bi preko izanglije.com stal 19,90 eurov, kar pa je že precejšen prihranek. Poleg tega omogočajo še storitev, ki se mi zdi zanimiva – oni za vas kupijo stvar v trgovini v Angliji?? in jo pošljejo na vaš naslov – tega sicer ne štekam povsem, ampak če to pomeni, da sem jaz našel stvar ki jo ne prodajajo v tujini, ampak v specializirani trgovini in jo gredo oni iskati in mi jo pošljejo v Slovenijo – thumbs up!

Zadeve nisem preizkusil, torej ne morem soditi o kvaliteti storitve, mi je pa všeč, da nekdo reciklira uspešno in kvalitetno idejo, pri kateri bomo imeli korist tudi nakupovalci v Sloveniji. Če je že kdo preizkusil storitev, ali ima kakšno informacijo o tem, naj sporoči – da ne bom ravno jaz “testni zajček”!

Zakaj so mi takšne storitve všeč? Ker rešujejo tiste probleme, ki jih imamo ker smo iz Slovenije. Kot da ne bi bili v EU, oz. kot da bi bilo pošiljanje v Slovenijo nekaj zakompliciranega in predvsem nemogočega. In ravno zaradi tega imajo domače spletne trgovine precej več dela, kot bi ga imele sicer in še cene bi morali spustiti, da bi lahko konkurirali cenam, ki se najdejo v tujini. Do takrat pa se bo treba posluževati takšnih in drugačnih storitev, ki to omogočajo.

p.s.: ali kdo od vas uporablja kakšno drugo storitev, preko katere dobiva pakete v Slovenijo?

Objava Slovenski Borderlinx – izanglije.com – kupi v angliji, uživaj doma originalno objavljena na had blog.

Plastične vrečke so očitno precej velik problem, saj se z njimi ukvarjajo že vsi. No, tokrat se jih bom dotaknil tudi jaz, čeprav priznavam, da sem bil do nedavnega sam “konzument” teh plastičnih vrečk v trgovinah. V bistvu je šlo celo tako daleč, da sem se odločil da ne grem več v E.Leclerc, ker mi pri nakupu rib in sladoleda prodajalka na blagajni ni želela dati majhne plastične vrečke!

Vendar za razumevanje mojega razmišljanja je treba iti malce nazaj v čas, ko pri nas še ni bilo vseh teh “supertrgovin in velecentrov”, ampak smo kupovali stvari v trgovini – štrcuni, kjer je prodajalka za pultom vse skupaj nabrala in dala v vrečko, ki sem jo ponavadi prinesel s seboj od doma – nova vrečka je namreč stala precej denarja in se je kupila, ko je bila stara raztrgana, ali pa si jo pozabil doma. Doma smo imeli tudi navado, da smo imeli posebno, vrečko iz blaga, za takšne nakupe. In to je ena izmed rešitev, ki jo sedaj uporabljam – posebna vrečka za v trgovino, ki je vedno v avtu.

Ampak še vedno to ni vse. Med lanskim obiskom Amerike sem doživel svojevrstno presenečenje, ki upam, da se nekoč pojavi tudi pri nas. Namreč prodajalec stvari podaja svojemu asistentu, ki jih pridno in natančno zlaga v papirnato vrečko. Vanjo gre veliko več kot v naše male plastične vrečke, poleg tega je ekološko veliko bolj primerna, pa še zloženo je v njej tako, da se ne raztrga in da je optimalno! Kdaj se bo to zgodilo pri nas?

In sedaj da se vrnem k prepovedi plastičnih vrečk v trgovinah – govorim namreč o tistih majhnih vrečkah, v katere trpamo stvari, da jih lažje potem zložimo v prtljažnik avtomobila in ki jih doma direktno mečemo v smeti. Sam sem nekoč testiral samega sebe in ugotovil, da sem prinesel domov 11 plastičnih vrečk, ki so romale v koš za smeti!

Zelo ekološko, ni kaj, vendar sem zraven štejem tudi vrečke, ki jih dobim na oddelku za zelenjavo in oddelku za ribe – tudi te vrečke so problematične in ne samo tiste za blagajano, da ne bo pomote.

Ko sem že pri plastičnih vrečkah. Zakaj hudiča bi moral plačati za večjo plastično vrečko, kjer je odtisnjen logotip in napis verige trgovin, kjer sem kupil? To je oglaševanje in ne samo to, da bi morala biti vrečka zastonj, celo plačano bi moral dobiti, ker jo uporabljam, oz. nosim okoli in delam za njih “reklamo”.

Včeraj sem opazil, da se v Italiji nekaj spreminja v tej smeri. Namreč da trgovine ukinjajo plastične vrečke in se jih ne bo dalo več dobiti – vendar imajo zalog še za par mesecev in do takrat jih bodo še vedno “delili” in prodajali.

Potem bomo končno začeli uporabljati vrečke za večkratno uporabo, kajti edini način je očitno, da se neka stvar popolnoma prepove. Šele potem se stvari začnejo spreminjati. Vendar bomo na oddelku za zelenjavo še vedno le to tlačili v plastične vrečke, ki jih pri nakupu jabolk, mandarin, pomaranč, limon, kivija, banan, dveh glav solate, pora, grozdja in hrušk, niti ni tako malo. In smo rešili samo del problema – mogoče pa se da drug del rešiti s preprosto uporabo papirnatih vrečk, kot so nekoč to počeli v specializiranih prodajalnah sadja in zelenjave.

Jeap, prepoved je edini način, da se kaj spremeni. In če bo zaradi manj vrečk manj onesnaženo okolje, oz. če bo manj emisij izpustov v zrak in bodo naša smetišča bolj “ekološka”, sem za prepoved plastičnih vrečk v trgovinah. Nekdo bo pač moral odkriti drugo tržno nišo, predvsem pa bodo morale trgovine začeti ponujati nove storitve, o katerih do sedaj niso razmišljali – zlaganje v papirnate vrečke, zlaganje v prtljažnik – čas je, da nam trgovine ponudijo dodatne storitve, k katerih jim do sedaj ni bilo potrebno niti razmišljati!

Objava Sem za prepoved plastičnih vrečk v trgovinah in uvedbo dodatnih storitev v trgovinah originalno objavljena na had blog.

V bivšem Centromerkurju, sredi Ljubljane, se po novem diči Galerija Emporium. V njej boste lahko pustili cel kup denarja, kajti znamke kot so Gianfranco Ferre, Roberto Cavalli, Versace Women, Marc Jacobs, United Nude, Calvin Klein, Boss, Zegna, so precej drage znamke. In povprečna slovenska plača ni dovolj za en kos iz te trgovine. V bistvu sem našel čevlje, ki so mi bili všeč, vendar me je ob pogledu na njihovo ceno – 495€ (s popustom), vse skupaj minilo. Je.bi.ga, nimam tolk!

Galerija Emporium je meni zelo všečno urejena, vendar kljub temu da sem ljubitelj sterilnosti, se mi te zdi že skoraj malce preveč v nultem nadstropju. Lepo je, da so ohranili osnovo Centrumerkurja, ki se je spominja še iz mladosti, ko smo s starši z vlakom iz Zagorja hodili v Ljubljano gledat novoletno okrašeno mesto. S tem je center Ljubljane dobil tisto, kar mu je manjkalo – to, kar ima London – prestižne stvari v samem centru mesta. V zgornjem nadstropju Galerije naj bi bila hrana – vendar je zaenkrat še ni – kar bo prijetno združilo nakupovanje in prehranjevanje, sploh v primeru da bodo cene bolj dostopne kot so cunje na policah!

V soboto se je v trgovini trlo turistov – Italijani, Hrvati, Avstrijci – Slovencev je bilo precej malo, vendar je med njimi bila tudi ministrica Katarina Kresal, s svojim partnerjem Mirom Senico in s svojim “bodyguardom”, ki ju je diskretno spremljal. To je verjetno tudi ciljna skupina, ki bo lahko nakupovala v tej Galeriji.

Objava Galerija Emporium – bivši Centromerkur je kul originalno objavljena na had blog.