10 minut od doma, leži smučišče Marela. Namesto da bi šel na kakšno “mondeno” smučišče, sem se odločil, da po dolgem času skočim na Marelo. Popoldanska karta – 7€, naraven sneg in nobene gužve! Kaj bi si lahko želel boljšega za par ur smučanja.

Smučišče Marela, kjer sem v mladosti, ko sem treniral smučanje, preživel skoraj toliko časa kot v šoli. Namreč zime so bile polne snega in vsak dan po šoli, okoli 13. ure smo odšli trenirat med količke na Marelo. In zvečer, ko je bilo že vse temno, smo prišli domov.

Takrat so bili časi precej drugačni – starši so mi lahko letno kupili štiri pare smuči, plačevali smučarske karte, me spremljali na tekme in mi omogočili treniranje športa, ki je v sedanjih časih “prestižen” – glede na cene kart in opreme.

Spomini so še kako živi. Sendviči, čaj in zmrznjeni prsti so mi šli danes po mislih, ko sem se prvič spustil po smučišču. Naravni sneg je idiličen za moji koleni in tudi sedaj, ko sem doma ne čutim nobene bolečine. Jeap, pozna se razlika, če “delaš” med smučanjem na ledu, ali pa če smučaš po mehkem snegu, kjer izkoriščaš karving smučke in tehniko.

Klik na fotografijo

Objava Smučišče Marela nad Zagorjem in spomini na obdobje ko sem treniral smučanje originalno objavljena na had blog.