Jesen. Dež. In posledično zastoji na naših cestah ob prvih kapljicah dežja. Očitno se voznikom vklopi poseben “dežni sistem” in vožnja po cestah postane vse prej kot prijetna. Vožnja po dežju je bolj zahtevna od običajne vožnje, vendar to še ni vzrok, da se hitrost vožnje z 90km/h (po omejitvah) zmanjša na 50km/h, ali pa da se čaka 15 sekund na zelenem semaforju, preden prvi voznik spelje.

• Dež in vožnja po naših avtocestah
• Ko na morju pada dež.. ljudje bežijo iz vode
• Zakaj Zasavci protestno ne zapremo avtoceste proti Ljubljani za par ur?

Dejstvo je, da so naše ceste in avtoceste precej uničene in zdelane. Da je na njih veliko lukenj, predvsem pa veliko vode, ki ne odteka tako kot bi morala. Strah pred “aquaplaningom” je očitno povsod prisoten, ampak to še vedno ne opravičuje vseh zastojev, ki se dogajajo med dežjem.

Posledično se najdejo vozniki, ki se jim mudi in poskušajo s hitrejšo vožnjo in prehitevanjem priti do cilja – vendar se zgodijo nesreče. Nastanejo zastoji in dolge kolone in začne se pizdenje nad nepretočnostjo naših cest. Za to ni vedno kriv dež, vendar precej pripomore k povečanju števila nesreč (zanima me, ali imamo v Sloveniji kakšno študijo o tem, za koliko se poveča število nesreč bo dežju!).

Ko v Ljubljani pade dež, nastane prometni kolaps. Ljudje se dejansko ne vozijo po cestah, ampak stojijo v kolonah. Ponavadi ob prvih jesenskih dneh Ljubljana postane ena velika kolona pločevine, ki se zelo zelo počasi premika.

Rešitev za zastoje ob prvih kapljicah dežja? 

• javni prevoz! Če bi funkcioniral tako kot mora, bi bil čudovita rešitev za prometne zastoje v mestu. Vendar tudi to ne pomaga, ker avtobusi ostanejo ujeti v zastojih in posledično niso rešitev!
• definitivno je ena izmed boljših stvari za vse, ki jih je strah vožnje po dežju AMZS center varne vožnje na Vranskem, kjer lahko preizkusite bolj ekstremno vožnjo na različno spolzkih podlagah.
• dobre pnevmatike. Ja. Pnevmatike so tista stvar, ki vozilo povezuje s cestiščem in ponavadi ljudje varčujejo pri njih. Ko gledam vozila in njihove profile pnevmatik, se mi zdi še precej čudno, da je tako malo nesreč na naših cestah. Med prvim dežjem se tudi zaradi tega veliko voznikov odloči, da bo vozilo bolj počasi, kajti njihove pnevmatike niso primerne za vodo na naših cestah.
• vožnja naj bo vožnja in naj ne bo opravljanje službenih stvari. Odložite telefon in se posvetite cesti in ostalim vozilom!
• popravljene ceste. Zadnja leta se vse manj denarja vlaga v popravljanje cest. Razen avtocest, ki so vedno znova zaprte za promer, ker se nekaj dela na njih, pa vendar ni nikjer nikoli delavcev. Če bi bile naše ceste primerne količini vozil, ki se vsak dan vozi po njih in bi bile primerno urejen, bi bilo precej manj stresnih situacij.
• ljudje. Zadnje, vendar najpomembnejše. Če je nekoga strah vožnje po dežju, ker se boji, da se bo kdo vanj zaletel, ali obratno, potem je prva alineja lahko rešitev. Vsekakor boljše, kot pa da tak voznik povzroča zastoje in živčnost. Seveda bi se vsak moral sam odločiti o svojih sposobnostih, predvsem pa najti kompromis med vožnjo, ali izbiro kakšnega drugega prevoznega sredstva

Moja vožnja po dežju?

Med dežjem sem precej bolj skoncentriran na vožnjo. Odložim telefon in se posvetim dejansko samo vožnji. Držim varnostno razdaljo in ne izsiljujem, ali pa bliskovito zaviram, ker računam na to, da niso vsi ljudje vedno povsem skoncentrirani na vožnjo in da so zjutraj ljudje še precej zaspani za volanom.

Predvsem pa sem pozoren na večje luže na cestah in na odseke, kjer je veliko listja v tem obdobju. Tam prilagodim vožnjo razmeram in pazim na to, da mi ni potrebno nenadnoma zavirati. Predvsem pa poskušam biti previden še za ostale voznike, kajti precej nesreč botruje ravno neprevidnost!

Pa srečno in čim manj stanja v kolonah ob prvih kapljicah dežja!

Objava Zakaj nastanejo zastoji na cestah ob prvih kapljicah dežja? originalno objavljena na had blog.

Ker je vsak dan več e-skirojev na naših cestah in ker je bilo v letošnjem letu že 178 nesreč s skiroji, še enkrat pišem o tej temi. Me zanima kdaj bo vlada odredila odvzem e-skirojev iz prometa? Kajti čedalje pogosteje opažam, da za voznike e-skirojev ne veljajo nobena prometna pravila!

• Na cestah je vse več električnih skirojev
• Električni skiro Koowheel E1 / so električni skiroji prihodnost mobilnosti v mestih?
• Na kateri strani natočim gorivo v avto?

Lansko leto sem prvič pisal o električnem skiroju. Bil sem navdušen, vendar sem se že takrat zavedal, da so lahko električni skiroji prihodnost mobilnosti v mestih – vendar zgolj in samo pod pogojem, da je to področje regulirano in pravilno urejeno. Ker država v letu dni tega področja ni uspela urediti, se mi zdi ta njihov odnos precej pišmeuhovski, predvsem pa zelo narobe. Ja, potrebno je urediti to področje, kajti sedaj je kaos in čedalje več nesreč.

Električni skiroji so težki okoli 10 kilogramov, imajo avtonomije preko 25 kilometrov in dosežejo hitrost 25 km/h. Za njihovo uporabo ni potrebna čelada, prav tako električni skiroji nimajo zvonca – ker so električni so tihi in tako te marsikdaj presenetijo, ko se sprehajaš po pločniku in si njihovi lastniki uzurpirajo tudi to. Veliko električnih skirojev nima niti “luči”, ki bi vsaj ponoči opozarjale na hitre premikajoče predmete in poskrbele za varnost.

Sicer pa bi jih lahko vlada preprosto uvrstila v kategorijo skuterjev do 25 km/h in predpisala obvezno uporabo čelade in obvezno luč in tudi zvonec. Sicer se s tem problem podivjanih voznikov električnih skirojev ne bi rešil, vendar bi pa vsaj malce spremenili stanje, ki je sedaj prisotno na cestah. Ko zaradi električnih skirojev in njihovih lastnikov vlada precejšenj kaos na pločnikih, kolesarskih potem in tudi v peš conah.

Če sem pred dvema mesecema zapisal, da si ne želim, da bi država ukazala, da je obvezna oprema na električnem skiroju čelada. Prav tako si ne želim, da bi dobili nov zakon, ki bi urejal to področje. Je sedaj moj pogled na vse skupaj drugačen. Ja, prav bi bilo, da se sprejme zakon in uredi to področje, kajti precej nadležno se je sprehajati po peš coni in se umikati voznikom električnih skirojev, ki očitno ne razumejo sobivanja in pomena peš cone.

Sicer sem upal, da se bo to področje samo reguliralo. Vendar je bila to moja zabloda. Slovenci potrebujemo zakone. Slovenci potrebujemo palico. Slovenci potrebujemo kazni. Sicer vseeno kršimo zakone, vendar če so kazni visoke, potem se jih včasih začnemo držati.

p.s.: odvzem iz prometa je zgolj “šala” in analogija s tem kaj počne vlada z medvedi in volkovi. Ne zavzemam se, da bi jih prepovedali, zgolj regulirati je potrebno to področje, kot tudi vsako drugo v Sloveniji.

[commentality id=be1c4525c31843ac96ab55da4a8b91f3]

Objava Kdaj odvzem e-skirojev (električnih skirojev) iz prometa / 178 nesreč s skiroji v letu 2019 originalno objavljena na had blog.

Slovenija je tranzitna država. Kljub temu, da si želimo gostov, ki bi pri nas ostali več kot dva dneva, pa temu ni ravno tako. Večina jih zgolj prečka našo državo in od njih imamo samo prodano vinjeto in mogoče “natankano” gorivo. To, da so zastoji in čakanje v kolonah postali del našega vsakdana, pa je povsem druga zgodba.

• Europa-Park, Rust / POV Silver Star, Blue Fire / zabaviščni park v Nemčiji #poNemciji / foto in video
• Dars bo z javnim razpisom za 39.000 evrov meril zadovoljstvo uporabnikov avtocest v Sloveniji za obdobje 2019-2021
• Večno zelena tema / Dars, popravila cest, zastoji in nesposobnost monetizacije

Zavedam se, da če sem z avtom na cesti, potem sem jaz del problema. Pa ne bom pisal o tem. Bom pa pisal o tem, da pogrešam policiste na naših avtocestah, da pogrešam ustrezno opremljena in označena delovišča na avtocestah. Da mi je malce smešno, da moram za prestop meje, ko se vračam iz Hrvaške čakati uro v koloni, ali pa da je vožnja po naših avtocestah hudičevo zelo stresna.

Razumem, da bodo nastajali zastoji na naših cestah. Vendar ne razumem, da niso naši cestarji pripravljeni na to – sploh, ko se pričnejo migracije Nemcev in Avstrijcev v Istro – ki je v tem času polna točno teh turistov. Ko se že pred razcepom Kozarje začnejo delati kilometrske kolone in ko vsak po svoje želi prehiteti vsa vozila. Namesto, da bi ločili pasova in bi že prej pripravili “zoženje”, se tega sedaj očitno še nihče ne spomni. In v bistvu bi lahko vsaj kakšen policist na motorju urejal promet – zgolj stal ob cesti in bi preprečil, da bi domači vozniki prehitevali po odstavnem pasu celotne kolone – ker njim se pač mudi.

In potem imamo še en biser na naši avtocesti pred viaduktom Ravbarkomanda – ko se zoži cesta, vendar se zoži z leve strani. In tako dobimo kar naenkrat tri pasove, ki se združujejo v dva, kar pomeni dodatne zastoje, predvsem pa pizdenje. Sicer zadeva je verjetno super in sploh, vendar zgolj v primeru, ko ni gužve in ko se umirja promet.

Ravbarkomanda je pač zopet v delu. Le redko kdaj vidim koga, da bi tam delal, ampak očitno je tudi to ok. In tam sta dva pasova, ki zopet poskrbita, da nastane nov zastoj. Ker nekateri vozniki nimajo občutka o širini svojega vozila, jim je najbolj preprosto, da vozijo po sredini. Na srečo je ta zapora zgolj na krajši razdalji. In potem se odpre naša avtocesta – vsi vozniki vozijo po prehitevalnem pasu in ko voziš po voznem, jih mirno prehitevaš.

Sledi odcep proti Ajdovščini – tisti del avtoceste, ki je bil pred leti zgrajen, vendar ga je potrebno obnavljati. Seveda sledi vožnja v koloni navzdol – v obratno smer pa se peljete po stari cesti in uživate v cijazenju za kakšnim tovornjakom, ali kombijem iz Romunije.

Nekako tako poteka vožnja proti Italiji, tudi proti Hrvaški ni nič drugače. In ko se vračaš nazaj iz Hrvaške te čaka carina in pregled dokumentov. Čeprav je gužva in čeprav so kolone pred mejo dolge kilometre, si vzamejo policisti svoj čas in imajo ponavadi odprto zgolj dva pasova – kljub temu, da bi jih lahko imeli več in bi poskrbeli za precej manj stresa med vozniki. In ko čakaš uro v koloni, v “razbeljenem železu”, se ti mimogrede zastavi vprašanje – ali sem v ranjki Jugoslaviji tudi toliko časa čakal na mejnih prehodih? Ali sem, preden smo vstopili v EU tudi toliko časa potreboval za prestop meje? Na to vprašanje naj si vsak sam najde odgovor.

Seveda, ko prestopiš mejo se začne zopet odiseja – cijazenje po avtocesti mimo zapor, proti notranjosti Slovenije. In kljub uram, ki jih preživim na cestah v zastojih, le redko kje vidim policiste. Mogoče pa je to taktika, ki je ne razumem – sem pa prepričan, da bi policisti na avtocesti ob zastojih imeli precej dela, predvsem pa bi vplivali tudi na voznike in njihovo vožnjo.

Aja. Če vse skupaj strnim v en stavek. Vožnja po naših avtocestah ni prijetna in je precej stresna – vsi bi radi vozili po prehitevalnem pasu in vsi bi radi prišli na cilj pred ostalimi. To, da smo tranzitna država nam vsekakor ne sme biti v ponos, ampak dvomim, da kdo razmišlja o strategiji, kako bi to spremenili. Predvsem pa se vsak dan znova sprašujem – če bo vedno več in več “pleha” na naših cestah, ali bo sploh še mogoča vožnja po naših avtocestah, kajti sedaj se je zelo težko dogovoriti za točen čas in tudi točno priti. Razen, če se od doma ne odpraviš ure prej, da slučajno ne ostaneš v zastojih.

Objava Ko zastoji na cestah in čakanje v kolonah postanejo del našega vsakdana originalno objavljena na had blog.

Večino časa na slovenskih cestah preživim na avtocestah. Dobesedno. Ker sem vsak dan ujet v zastoje, ali pa jutranjo gužvo. Posledično imam dovolj časa, da opazujem promet in iščem ideje, kako bi se dalo sanirati to zatečeno stanje – dejstvo je, da je na naših cestah preveč vozil in da ceste niso dovolj pretočne. Če k temu dodamo še prometne nesreče in obnovitvena dela, ki trajajo par mesecev, potem imamo recept za katastrofo in pizdenje.

• Koliko časa in denarja zaradi zastojev na cesti izgubite na poti v službo
• Večno zelena tema / Dars, popravila cest, zastoji in nesposobnost monetizacije
• Omejitve hitrosti na avtocestah in posledično zastoji

Da ne bo pomote. Nimam pojma o prometu. Sem samo uporabnik našega cestnega omrežja, vendar vsako jutro znova ugotavljam, da bi mogoče ščepec kmečke logike precej razbremenil promet in posledično zmanjšal zastoje, ki nastajajo vedno znova. Seveda pišem za relacijo, ki jo vsak dan vozim – med Trojanami in Ljubljano je vsak dan zastoj pred Domžalami in pred Ljubljano.

Moji trije predlogi, kot posledica opazovanja vsakodnevnega prometnega sranja na avtocesti:

• zelo visoke kazni za neupoštevanje varnostne razdalje tako za osebna vozila, kot tudi tovorna vozila. Vsak dan ugotavljam, da vsi vozijo “pet centi za ritjo drugega vozila”. Posledično to pomeni, da ko sprednje vozilo zavira, da za njim zavira tudi vozilo za njim. In to sproži verižno reakcijo in vsi zavirajo. Posledično se vozila začnejo ustavljati, vendar bi v primeru, da bi imela vozila dovolj veliko varnostno razdaljo bilo veliko manj zaviranja in posledično manj ustavljanja. Prav tako bi bila potrebna obvezna varnostna razdalja tudi za tovorna vozila, saj se en “drugemu šlepajo” na par metrov in potem voznik nima niti možnosti, da se odstrani s prehitevalnega pasu na vozni pas.
• pri vključevanju na avtocesto poskrbeti za “pravilno doziranje” vozil. Ideja je malce utopična, vendar največ problemov z zastoji prihaja pri vključevanju vozil na uvozih na avtoceste. Zaradi dveh razlogov – ker vozila na avtocesti nimajo dovolj velike varnostne razdalje, kar posledično pomeni, da se ne morejo vozila vključevati v promet in drugi razlog je, da vozila, ki se vključujejo v promet, vozijo par centimetrov drugo za drugim in po odstavnem prehitevajo dokler gre. Če bi bila pred uvozom na avtocesto “signalizacija”, ki bi spuščala vozila na avtocesto, bi bile razmere povsem drugačne, saj je večina uvozov semaforiziranih in posledično ne bi prihajalo do zastojev na lokalnih cestah. Predstavljam si napravo, ki dvigne zastavico in jo spusti, da lahko vozila speljejo na avtocesto – nekaj takšnega sem že pred desetimi leti videl v ZDA in zadeva je dejansko funkcionirala.
• prepoved prehitevanja tovornih vozil 24/7. Prehitevanje dovoljeno zgolj tam, kjer imamo tripasovno cesto. Zakaj? Ker tovornjak prehiteva drugi tovornjak s hitrostjo 91 km/h in posledično povzroča kup pizdenja in gužvo na prehitevalnem pasu.

Vendar ti trije “predlogi” niso dovolj in ne bi rešili ničesar, če ne bo na naših cestah prisotne več policije, predvsem pa, če ne bomo vozniki v svojih glavah preklopili miselnosti in se posledično zavedali, da sami povzročamo prometne nesreče in tudi zastoje, ker se nam vsem tako hudičevo mudi.

Ko se ponoči vozim od Ljubljane proti Trojanam je vožnja pravi užitek. Samo jaz in Romuni v kombijih. In nikogar ne moti, če vozim po voznem pasu 110 km/h …

Objava Trije predlogi za manj zastojev na naših avtocestah: varnostna razdalja, prepoved prehitevanja tovornih vozil in … originalno objavljena na had blog.

Ko se sneg začne taliti, naše ceste pokažejo svoj pravi obraz. Kar naenkrat zacvetijo. Kot rože, ki začnejo ob prvih sončnih žarkih sramežljivo gledati iz zemlje. No, naše ceste so v teh dneh precej bolj podobne minskemu polju, predvsem pa se opazi, da krpanje na krpanje ne prinaša ravno rešitve na dolgi rok, kljub temu, da se bodo komunalna podjetja trudila, da bi rešila “ostanke cest” in jih sanirala tako, da ne bi bilo prišlo do nesreč, ali poškodb avtomobilov.

• Kapo dol vsem, ki čistite / plužite / posipate ceste
• Koliko časa in denarja zaradi zastojev na cesti izgubite na poti v službo
• Parkira sredi ceste in potem bi fizično obračunal z menoj
• Avtocestna policija / zakaj tega ni pri nas?

Naše ceste cvetijo, kot cvetijo rožice na travnikih – vsaka primerjava s trobenticami je zgolj in samo plod moje domišljije. Spodnje slike so narejene na “lokalni” cesti, vendar tudi na regionalnih cestah ni situacija čisto nič drugačna.

Zavedam se, da je kriza. Da ni denarja za vzdrževanje. In da so nizke temperature naredile svoje na naših cestah oz. še precej več škode, kot jo je bilo do sedaj. Vožnja po regionalkah je vse prej kot prijetna. Občutek, da se vozim po “razfukanem” minskem polju je vse bolj prisoten, kot je tudi prisoten občutek, da se teh cest ne bo dalo nikoli več popraviti, saj so že sedaj sestavljene iz zaplat asfalta – kar je bil običaj, da se počne vsako pomlad.

Zanima me, statistično, koliko več je sesutih gum, poškodovanih amortizerjev in vsega ostalega, zaradi takšnih cest?? Verjetno tega nihče ne meri, niti ne razmišlja o tem, saj to je kolateralna škoda, ki se zgodi, če se voziš po naših cestah.

Objava Vse cvetelo je … Tudi ceste … originalno objavljena na had blog.

Dars začne s popravili / sanacijo avtocest, ko se prične turistična sezona in Slovenija postane tranzicijska država za vse, ki gredo na morje na Hrvaško, ali Italijo. Le par jih ostane v Sloveniji. Posledično nastajajo kolone, ki so dolge več deset kilometrov. Če se zgodi nesreča, potem so zastoji še daljši, predvsem pa imam vedno znova občutek, da se te situacije rešujejo ad hoc (beri: se ne rešujejo) in Dars nima niti pripravljenega postopka, kako ravnati v takšnih primerih.

• Dela na avtocestah so se pričela – #DARS #ftw
• DARS in vsakodnevno sranje na avtocestah
• Dars in sistem spremenljive prometne informativne signalizacije – par predlogov novih sporočil

Namesto, da bi na destinacijo prišel v dveh urah, se le ta podaljša na štiri ure. In potem naj človek planira karkoli?

Nemogoče in povsem nesmiselno. Še posebej nastane problem ob ponedeljkih, ko se ljudje peljejo v službo v Ljubljano in za pot, za katero ponavadi potrebujem 25 minut – potrebujem uro in pol. Ker se je zgodila nesreča, ali pa je zaprt en izmed pasov. Da petke, ko se valijo trume vozil proti morju in ko celotna primorska avtocesta stoji, niti ne omenjam.

Pa vendar. Zastoji so, zastoji bodo in klinc jih gleda, bi lahko zapisal. Ampak še vedno ne štekam, zakaj ne znamo izkoristiti zastojev, zakaj ne znamo turistom, ki se ustavijo na bencinskih črpalkah karkoli prodati.

STO se hvali z izredno velikim številom nočitev, ki jih imamo v Sloveniji. DARS si mane roke, ker tujci kupujejo vinjete. Petrol in OMV si maneta roke, ker tujcem prodajata gorivo in kakšno vodo, če se tujcem ne zdi predraga.

In to je vse, kar imamo od tisoč in tisoč vozil, ki peljejo čez našo deželo, vendar se ne ustavijo niti za trenutek in ne potrošijo niti centa pri nas?! V tej enačbi je pač nekaj narobe – ne to, da se ob takšnih dnevih dogajajo prometne nesreče in nastanejo 10 in več kilometrski zastoji, ampak to, da ne znamo tujcem, ki prečkajo Slovenijo, prodati ničesar:

• ne znamo jim ponuditi lastnih izdelkov, na katere bi morali biti ponosni – domači med, sadje, glinene izdelke,…
• ne znamo jih navdušiti, da bi se ustavili pri nas (zavili iz avtoceste) in si ogledali naše znamenitosti – Postojnska jama je verjetno edini kraj, ki si ga turisti ogledajo?!
• ob cestah ne vidim turističnih “postojank”, kjer bi lahko turisti dobili informacije o Sloveniji
• podjetja, ki oglašujejo na zunanjih oglasnih površinah v času dopustov ne oglašujejo v tujih jezikih, kar bi bilo povsem smiselno in normalno

Namesto da bi tujcem iztisnili iz žepa kak euro, ali deset, nam to očitno ni v interesu. No, mogoče nam celo je, vendar tega ne znamo narediti?? Kdor je bil v Turčiji, Egiptu, ali kjerkoli drugje na dopustu, se je navadil, da mu na vsakem metru nekaj prodajajo. Da so sicer ti ljudje precej vsiljivi, ampak obstaja vsaj ponudba. Pri nas tudi tega ni. In ker nič več zgolj ne kritiziram, imam tudi predlog, ki je posledica izkušnje, ki sem jo dobil med vožnjo od New Yorka do Miamija.

Na avtocesti obstajajo cestna postajališča, ki jih turisti izkoristijo za to, da gredo na WC! Mogoče nekdo celo natoči gorivo, vendar so ta postajališča nabito polna! In to je tržna niša, ki bi jo bilo mogoče izkoristiti. Zakaj ne bi, tako kot drugje po svetu, izkoristili teh par minut, ko se ljudje ustavijo pri nas in ko otroci dobijo, kar želijo in jim “izpraznili” denarnice. Na takšnih postajališčih bi lahko ponujali domače stvari:

• domače sadje – katerega ne morejo kmetje prodati in da bi bila stvar še bolj preprosta, bi prodajali sadje v večjih količinah – 3 kilograme jabolk in tujci bi jih kupili
• domače “alkohole” – turisti gredo na morje za to, da se sprostijo in alkohol je eden izmed dejavnikov, ki lahko to pospeši. Če bi se zapakirali “alkoholi” v lep omot in bi obstajala celo lastna znamka, bi bil to prodajni hit. Na Hrvaškem ljudje za to ustavljajo ob cestah in kupujejo njihove alkohole!
• zastonj degustacije domačih klobas, piva, vode, vina….
• na postajališčih bi morali urediti “turistične točke”, kjer bi “animatorji” znali povedati tujcem kaj o Sloveniji – jih animirati, da bi zavili iz avtoceste in da bi si ogledali še kaj drugega, kot tisto, kar je očitno.

Namesto da so postajališča na avtocestah namenjena kajenju in “lulanju”, bi lahko postala zanimiva točka, kjer bi se delalo na prepoznavnosti Slovenije – seveda z malce bolj razdelanim načrtom in enakimi stojnicami, ki bi tudi v tej vročini nudile zavetje in senco. In ne, nobenih pristojbin za to, da ljudje tam prodajajo – vendar zgolj in samo izdelke, ki imajo domače poreklo!!

Zakaj imajo Hrvati na par sto metrov ob cestah (govorim o regionalnih) “štante”, kjer prodajajo češnje, šparglje, alkohole? In turisti se ustavljajo, čeprav so cene visoke? Ja, ker so na dopustu, ker so pripravljeni zapravljati. Pri nas pa se še vedno ne znamo organizirati in pripraviti nekaj, kjer bodo turisti pustili vsaj malo denarja – ki ga sicer zapravijo v drugi državi, njihovi ciljni destinaciji.

In dokler se bo STO hvalil s številom nočitev, ki se zgodijo same od sebe, potem verjamem, da ne bodo imeli idej, kako in kaj popestriti ponudbo in omogočiti, da še komu pade v žep kakšen euro, ali sto. In s polnim želodcem je lažje čakati v koloni tri ure za to, da prevoziš 10 km..

Objava Večno zelena tema / Dars, popravila cest, zastoji in nesposobnost monetizacije originalno objavljena na had blog.