V Sloveniji je letno preko 600 veselic. Po nekaterih podatkih celo več kot 850. Povprečno jih obišče več kot 1500 ljudi, kar pomeni skoraj milijon obiskovalcev letno. Če bi nekdo iskal definicijo slovenskega narodnega športa, bi verjetno najprej pomislil na smučarske skoke. Ampak številke kažejo nekaj drugega. Slovenci smo narod veselic. Plakati za veselice imajo svojo estetiko. Vedno so jo imeli. Že od daleč si vedel, za kaj gre.

• Tudi vaša elektronska sporočila piše AI?
• Algoritmi odločajo, kaj vidimo / kdo odloča o algoritmih?
• Umetna inteligenca lahko sleče vaša oblačila
• Zakaj v slovenskem jeziku AI prevajajo v UI? UI != AI. UI je user interface in ne umetna inteligenca

Fotografija ansambla, kakšen harmonikar v prvi vrsti, nasmejani člani skupine v enakih srajcah, gasilski dom v ozadju in obvezno nekaj zvezdic, not ali kozolcev. Ni bil ravno vrhunec oblikovalske umetnosti, vendar si takoj vedel, kaj gledaš. V zadnjih dneh sem opazil nekaj plakatov za veselice, kjer so očitno pomagali algoritmi. Namesto fotografije skupine so bili na plakatu generični ljudje, ki ne obstajajo. Harmonike z dvajsetimi tipkami na eni strani in desetimi na drugi. Roke, ki imajo več prstov, kot jih dopušča biologija. Nasmehi, ki delujejo, kot da jih je nekdo ustvaril iz vseh stock fotografij zadnjih desetih let.

Priznam. Ni mi bilo všeč. Ne zato, ker bi imel karkoli proti umetni inteligenci. Ravno nasprotno. Kdor ne gre s časom, s časom gre, kajne? Problem ni tehnologija. Problem je, da je v določenih primerih njena uporaba preprosto napačna izbira.

Veselica je lokalni dogodek. Dogodek ljudi za ljudi. Organizira jo gasilsko društvo, športno društvo ali kakšna druga lokalna skupnost. Nastopajo pravi glasbeniki. Pridejo pravi obiskovalci. Pije se prava pijača in pečejo se pravi čevapčiči. Zakaj bi potem za promocijo uporabljali ljudi, ki ne obstajajo in jih generirajo LLMji.

Morda sem staromoden, ampak veliko raje vidim fotografijo ansambla, četudi je narejena s telefonom pred kulturnim domom, kot pa popolnoma generirano podobo nasmejane blondinke s harmoniko, ki bi jo težko našli tudi v najbolj odmaknjeni slovenski vasi.

Največja ironija pa je, da organizatorji verjetno želijo, da njihov dogodek deluje bolj profesionalno. V resnici pa pogosto dosežejo ravno nasprotni učinek. Umetna inteligenca ustvari podobo, ki je tehnično lepa, vendar popolnoma brez duše. Vse izgleda popolno, a hkrati prazno.

Mogoče je to samo začetek. Danes umetna inteligenca ustvarja plakate za veselice. Jutri bo ustvarila še ansambel. Pojutrišnjem bo napisala besedila za polke in valčke. Čez nekaj let bomo sedeli pod šotorom in poslušali virtualni ansambel, medtem ko bo umetna inteligenca v ozadju generirala aplavz.

Marsikdo bo rekel, da je to napredek. Sam pa bom verjetno še vedno raje pogledal nekoliko slabše oblikovan plakat z resničnimi ljudmi. Ker pri veselicah nikoli ni šlo za popolnost. Šlo je za pristnost. To pa je nekaj, česar umetna inteligenca za zdaj še ne zna ustvariti.

Spodnji plakat kreiran z umetno inteligenco.

Objava Ko plakate za veselice ustvarja umetna inteligenca originalno objavljena na had blog.

Nepremičnine so dobra investicija. Sicer so cene dosegle takšne skrajnosti, da si jih večina ljudi težko privošči, ampak sam rad pogledam nepremičninske oglase in si tudi ogledam kakšno nepremičnino. Na žalost pa imajo v večini primerov nepremičninski oglasi bolj malo veze z realnostjo. Razumem, da se v oglasu ne razkrije vsega, ampak lažje bi bilo za vse vključene, da bi bile stvari vsaj transparentne. Par primerov na katerem sem naletel.

• Oglasi za nepremičnine na družbenih omrežjih in komentarji
• Kupovanje nepremičnine na Hrvaškem / par nasvetov iz prve roke
• Kaj ti bo empatija, če si lahko egoistična rit

85 kvadratov veliko stanovanje v Ljubljani za skoraj pol milijona. Vse lepo in prav, ampak bivalne površine je okoli 45 kvadratov. Ostalo so balkoni in terase in če bi bilo to skomunicirano, me zagotovo oglas ne bi niti najmanj zanimal.

Ali pa stanovanje v Iki na Hrvaškem. 70 kvadratov, 200 metrov od morja za 350 “jurjev”. Na srečo sem pred ogledom stanovanja naredil reverzibilno iskanje fotografij in odkril, da stanovanje je 200 metrov oddaljeno od morja, ampak je to nadmorska višina. Okoli hiše je gradbišče, cesta do tja pa makedamska.

Teh primerov je neskončno in že ko sem iskal prvo stanovanje na Hrvaškem sem se spraševal, če je res potrebno v oglasih zavajati oz. biti tako nerealen, da človek pride na lokacijo in ugotovi, da sicer je bilo stanovanje obnovljeno, ampak nekje v letu 1995 in je potrebno obnove.

Največja težava pri vsem skupaj ni to, da ima nepremičnina pomanjkljivosti. Vsaka jih ima. Težava je v tem, da človek porabi ure in ure za pregledovanje oglasov, komunikacijo z agenti, usklajevanje terminov in vožnjo na ogled, potem pa na lokaciji ugotovi, da je bila večina pomembnih informacij zamolčanih ali predstavljenih precej bolj optimistično.

Fotografije so danes že skoraj posebna umetniška disciplina. S širokokotnimi objektivi lahko majhno sobo spremeniš v plesno dvorano. Odprt razgled pomeni pogled v sosednjo stavbo. Mirna lokacija pogosto pomeni, da je vse daleč. Neposredna bližina morja pa je izraz, ki očitno dopušča zelo široko interpretacijo.

Vem, da je namen oglasa prodati nepremičnino. Ampak vedno bolj imam občutek, da se s takšnim načinom predstavljanja nepremičnin izgublja čas vsem. Kupcem, ki pridejo na ogled in ugotovijo, da to ni niti približno tisto, kar so pričakovali in agentom, ki potem poslušajo razočarane kupce. Ali bi bili lahko oglasi realni in brez olepševanja, saj pri pol mio eurov vrednem nakupu res ne potrebujem marketinškega “bullshita”.

Mogoče sem naiven, ampak sam bi veliko bolj cenil oglas, ki bi stvari predstavil takšne, kot so. Če je cesta do hiše makadamska, naj bo to napisano. Če je od 85 kvadratov le polovica dejansko bivalne površine, naj bo to jasno navedeno. Če je bila prenova narejena pred tridesetimi leti, tudi s tem ni nič narobe. Vsaj človek ve, kaj ga čaka. In vsak se odloča sam.

Ker na koncu dneva nihče ne kupuje fotografij in opisov. Kupuje nepremičnino. In prej ali slej se izkaže, kakšna je realnost. Takrat pa širokokotni objektivi, skrbno izbrani koti fotografiranja in kreativni opisi ne pomagajo več.

Objava Nepremičninski oglasi nimajo veze z realnostjo originalno objavljena na had blog.

Živimo v letu 2026. Vsaj tako kaže koledar. Včasih pa imam občutek, da nekateri ljudje živijo v nekem vzporednem vesolju, kjer se je čas ustavil nekje sredi prejšnjega stoletja. Včeraj so mediji objavili “novico”, da znani Slovenec išče partnerko za resno zvezo. Do sem vse lepo in prav. Ljudje iščejo ljubezen, bližino, družbo, nekoga, s katerim bi delili življenje. Potem pa pride nadaljevanje. Išče partnerko za resno zvezo, da mu bo prala, likala, pospravljala in skuhala.

• Ko medijem zmanjka vsebin, postanejo influensarji njihova vsebina
• Zakaj podjetja sodelujejo z influensarji, ki za svojo promocijo izkoriščajo lastne otroke
• Zakaj v Sloveniji še nobena fakulteta ni razpisala programa “influensarstvo”?

V tistem trenutku sem moral še enkrat prebrati “novico”. Ne zato, ker je ne bi razumel, ampak zato, ker sem želel preveriti, ali res živimo v istem letu. Če nekdo išče osebo, ki bo skrbela za gospodinjstvo, kuhala kosila, likala srajce in pospravljala za njim, potem ne išče partnerke. Išče hišno pomočnico. Razlika je precejšnja.

Partnerstvo naj bi temeljilo na spoštovanju, enakovrednosti, podpori in skupnem ustvarjanju življenja. Ne pa na seznamu opravil, ki jih mora ena oseba opravljati za drugo. Nihče ne vstopa v zvezo zato, da bi postal brezplačna delovna sila.

Najbolj zanimivo pri takšnih oglasih je, da se avtorji pogosto čudijo, zakaj nimajo uspeha pri ženskah. Kako le? Ko nekdo partnerstvo predstavi kot zaposlitveni razgovor za gospodinjsko delavko brez plače, je težko pričakovati navdušen odziv.

Zato imam zanj preprost nasvet. Naj si omisli hišno pomočnico. Obstajajo ljudje, ki profesionalno čistijo stanovanja, perejo, likajo in kuhajo. To delo opravljajo odlično. Vendar za svoje delo pričakujejo plačilo. In prav je tako.

Težava pa je, da marsikdo ne išče partnerke zato, ker bi si želel ljubezni ali bližine. Išče jo zato, ker bi rad nekoga, ki bi mu brezplačno opravljal storitve, za katere bi sicer moral odšteti precej denarja. Morda je čas, da si nekateri priznajo, da niso pripravljeni na partnerstvo. Ker partnerstvo ni servis. Ni hotel. Ni pralnica. In ni restavracija.

Je odnos med dvema človekoma, ki drug drugega spoštujeta in si delo, obveznosti in življenje delita. Vse ostalo pa spada v cenik storitev.

Objava Išče partnerko za resno zvezo, da mu bo prala, likala, pospravljala in skuhala originalno objavljena na had blog.

V poplavi vseh debilnih oglasov, ki nas vsak dan bombardirajo z vseh strani, sem pred časom zasledil oglas, ki me je dejansko nasmejal. Kar ni ravno pogost pojav. Večina oglasov namreč poskuša biti duhovita, moderna, trendovska ali celo viralna, pa jim na koncu uspe predvsem to, da človek zavije z očmi in čim prej preskoči vsebino. Potem pride oglas s sloganom – Kosi na tleh in kosi sam.”

• Ko oglas za Lesnino buri duhove in se nad njim zgražajo “tercijalke” na spletu
• Hofer oglas / Eva in Rale / ne može nam niko ništa
• Ferrari Luce / prvi električni Ferrari buri strasti na internetih

Če ste del generacije, ki je odraščala v devetdesetih, potem vam je ob tem napisu v glavi avtomatično zazvenel refren pesmi skupine Pop Design. Brez razmišljanja. Brez napora. Ker so bile takšne pesmi preprosto del vsakdana. Poslušali smo jih na veselicah,  na radiu, na maturantskih izletih in povsod drugje. Besedilo je bilo tako preprosto, da se ga spomniš še danes, četudi si se mu takrat morda posmehoval. In ravno zato oglas deluje.

Nobenih umetnih angleških izrazov. Nobenega “think outside the box” pristopa. Nobene zgodbe o trajnostni prihodnosti, digitalni transformaciji ali revolucionarni uporabniški izkušnji. Samo preprost stavek, ki ga vsi razumemo. Gre za robotske kosilnice. Torej napravo, ki dejansko kosi sama. Besedna igra je logična, razumljiva in zabavna. Točno takšna, kot bi morala biti dobra oglaševalska ideja.

V času, ko marketing pogosto ustvarjajo ljudje, ki želijo predvsem navdušiti druge ljudi iz marketinga, je osvežujoče videti primer, kjer nekdo razume osnovno nalogo oglasa. Da pritegne pozornost, da si ga zapomniš in da se ob njem nasmehneš.

Morda se sliši banalno, ampak prav takšni oglasi ostanejo v spominu. Ne tisti, za katere potrebuješ pet minut razlage in tri predstavitve v powerpointu, da dojameš poanto.

Kosi na tleh in kosi sam je dokaz, da včasih ni treba izumljati tople vode. Dovolj je, da poznaš svoje občinstvo in da znaš uporabiti nekaj, kar je že globoko zasidrano v kolektivnem spominu. In ja, priznam. Zaradi tega oglasa sem po dolgem času pomislil, da v oglaševanju še ni vse izgubljeno. Včasih so najboljše ideje res najbolj preproste. Tako kot refren, ki ga zdaj verjetno že nekaj minut prepevate v glavi.

Objava Kosi na tleh in kosi sam / oglas, ki mi je všeč! originalno objavljena na had blog.

Facebook mi je po nekem čudnem naključju začel servirati oglase za nepremičnine. Za oddajo in prodajo nepremičnin. Vse sami superlativi prodajalcev, ki cenijo svoje nepremičnine kot da bi bile zlate. Vendar se pravi spektakel ne zgodi v oglasih. Pravi spektakel se zgodi pod oglasi. V komentarjih. Dobrodošli v digitalnem amfiteatru slovenskega nepremičninskega trga. Ponavadi se začne: “A je to oprema iz 1990?” In potem gre samo še navzdol.

• Davek na nepremičnine na Hrvaške / 4,37 evra za m2 v Malinski
• Kupovanje nepremičnine na Hrvaškem / par nasvetov iz prve roke
• Kako kot samostojni podjetnik do kredita brez pologa v vrednosti milijon evrov za nakup nepremičnine?

Nekdo objavi oglas za stanovanje v Ljubljani. Ni važno, koliko kvadratov ima, ker bo za polovico ljudi vedno premajhno in za drugo polovico vedno precenjeno. Cena je seveda napačna. Vedno. In potem se začne. Nekdo razlaga, kako je to norost, drugi razloži, da dokler bodo ljudje kupovali, bodo cene take, kar je približno enako uporabno kot ugotovitev, da je voda mokra. Nihče pa v resnici ne razmišlja o nakupu. Vsi razmišljajo o tem, kako zelo imajo prav. In da morajo svoje mnenje zapisati.

Nepremičnine so pri nas že dolgo več kot samo streha nad glavo. So nacionalna obsesija in družbeni lakmusov papir. Vsak oglas je nova priložnost, da se odpre razprava o pohlepnih investitorjih, zlobnih agencijah in tistih mitskih časih, ko si lahko za ceno današnje kuhinje kupil celo hišo. Vedno se najde tudi nekdo, ki pozna nekoga, ki je pred leti kupil skoraj zastonj in zdaj to zgodbo ponavlja kot dokaz, da je danes vse narobe.

Posebno poglavje so nepremičninski agenti, ki se včasih opogumijo in vstopijo v komentarje. Ponavadi z enim samim stavkom, da je cena tržna. In s tem nehote sprožijo še večje zgražanje. Ker če je to trg, potem očitno trg sovraži ljudi. Razlage ne pomagajo, ignoriranje še manj, brisanje komentarjev pa samo potrdi sum, da je nekje v ozadju velika zarota. Ali pa vsaj predrago stanovanje.

V resnici pa vsi vemo, zakaj ti komentarji obstajajo. Ker je lažje napisati, da je nekaj nateg, kot sprejeti dejstvo, da si z normalno plačo vedno bolj oddaljen od lastne nepremičnine. Ker oglas ni vzrok frustracije, je samo njen obraz. In ker družbena omrežja niso prostor, kjer bi se problemi reševali, ampak kjer se jih kolektivno predihava.

Jutri bo objavljen nov oglas. Še lepše fotografije, še bolj prepričljiv opis in še bolj napačna cena. Komentarji bodo skoraj identični današnjim. Cene se bodo mogoče premikale počasi, mnenja pa nikoli. In če smo že iskreni, brez teh komentarjev bi bili oglasi za nepremičnine zgolj dolgočasni. Tako pa so vsaj iskreno slovenski.

Objava Oglasi za nepremičnine na družbenih omrežjih in komentarji originalno objavljena na had blog.

Kreativnost je včasih “tricky”. Kar se je tokrat lepo pokazalo pri Demokratih, ki so javnosti pokazali svoj oglasni biser, na katerem so tri slike: Golobova ulica s stop znakom, Janševa ulica z rdečo lučjo in Logarska dolina s puščico naprej in sloganom Obstaja izbira. Ja, res obstaja. In očitno so se Demokrati odločili za tisto najslabšo. Logarska dolina je čudovita. Ena najlepših naravnih dolin v Sloveniji. Ampak je tudi “slepa ulica”. Ko prideš do parkirišča pod slapom Rinka, potem pa ni več poti naprej. Obrneš avto in se pelješ nazaj po isti cesti. Tako kot očitno velja tudi za politiko, ki jo skušajo predstaviti. Demokrati so pač “dead end”.

• Eva Irgl ni poslanka stranke Demokrati v parlamentu
• Nasvet za izlet / s kolesom iz Luč do Logarske doline in peš do slapu Rinka
• Vzpon na Okrešelj (Dom na Okrešlju) in namakanje v slapu Rinka

Ironično, mar ne? Slogan, ki naj bi ponujal pot naprej, v resnici kaže smer, kjer se moraš na koncu obrniti. Če bi tole zasnovali kot družbeni eksperiment o političnem marketingu, bi si rekli “bravo, globoka metafora”. Ampak ne, to je dejanska kampanja.

Včasih se vprašam, kdo pri teh stvareh sedi za mizo in reče: “Ja, tole je top! To bo ljudem jasno! To bo sporočilo, ki odpira poti!”

Ker če že omenjaš Janševo ulico (rdeča luč) in Golobovo ulico (stop znak), potem bi bilo fino, da tvoja “alternativa” ni geografsko in simbolno… slepa.

Čestitke za to vrhunsko kreativnost, ki se ji zdaj lahko smeji celotna Slovenija. Ne zato, ker bi bila smešna. Ampak zato, ker je tako na prvo žogo, da je neumna.

Objava So Demokrati v bistvu slepa ulica? originalno objavljena na had blog.

Rolex za 180 evrov? Seveda. Če verjamete, da sloni letijo, potem lahko tudi verjamete, da so ti Rolexi originalni in da boste dobili uro, ki je sicer vredna 10.000 in več evrov za drobiž. Gre za ponaredke, ki jih nekateri uporabniki prodajajo na različnih platformah in nimajo nobene veze z Rolexi, čeprav “obljubljajo” AAA kvaliteto ponaredka.

• Zakaj ženske kupujejo fake torbice Louis Vuitton
• Fejk stvari za fejk ljudi – Burberry šal iz kašmirja
• Zakaj nam blagovne znamke ne plačujejo, da jih nosimo?
• Vrhunske replike svetovno znanih ur – WTF? Ali so ponaredki/replike legalni?

Vsake toliko časa pogledam na različne spletne strani, kjer ljudje prodajajo različne produkte. Ker mi je v zadnjem letu v oči padel Rolex Oyster Perpetural Bubbles, ki ga seveda ni nikjer mogoče dobiti, pogledam tudi ponudbo Rolexov. Sicer nisem bil nikoli navdušen nad “bling bling” Rolex modeli, vendar me je ta prej omenjeni model začaral. Cena tega modela je bila okoli 6.000 evrov, vendar ker je bila omejena serija, se sedaj ti modeli prodajajo po 15 in več tisoč evrov. Da, ura je lahko tudi odlična investicija.

Vedno znova sem presenečen, koliko Rolexov se prodaja v Sloveniji in po kakšnih cenah. Sam sem bil sicer prepričan, da se ponaredkov oz. replik ne sme prodajati, ker gre za kršenje zakonov, ampak očitno živim jaz v zmoti.

Pogled na vse te oglase, kjer lahko dobite Rolexe po 140 eurov, tudi prikaže realnost, zakaj je v Sloveniji na rokah mladine toliko Rolexov.

Sam imam precej preprosto logiko. Če nimam denarja za original, ponaredka ne bom kupil. Ker spoštujem intelektualno lastnino in vse ostale pravice in se močno zavedam, da pri znamki ne kupim samo “produkta,” ampak tudi zgodovino in vse ostalo, kar sodi k znamki. Tega principa se držim že celo življenje in vztrajam pri njem.

Nazaj k Rolexu za 140 evrov. Prvo vprašanje, ki se mi zastavi, je, kako te ure sploh pridejo v Slovenijo. Če te v tujini dobijo s ponaredki znanih blagovnih znak, tvegaš kazen in zaseg izdelka. Očitno pri nas ni tega. Ker se zavedam, da trg ponaredkov obstaja, pa me čudi, da nobena inšpekcija ne pogleda oglasov, kot sem jih jaz, in posledično ne ukrepa. Vseeno bi pričakoval, da nismo “balkan,” čeprav smo “balkan.”

Ali napačno razmišljam? Bi ti kupil/a ponaredek?

Objava Rolex za 180 evrov originalno objavljena na had blog.

V teh dneh Slovenijo “krasijo” oglasi stranke SdS, kjer je zapisano, da Slovenci hočemo državo, za kakršno smo glasovali na plebiscitu. Pa je temu res tako? Ali res Slovenci hočemo državo, za kakršno smo glasovali na plebiscitu? Prepričan sem, da bi se ogromno ljudi takrat odločilo drugače, če bi vedeli, kam nas bo politika pripeljala. Ker to, kar smo dobili, ni to, kar smo želeli. In SdS je aktivno sodelovala pri tem in še naprej sodeluje.

• Iz 23 evrov na 37 evrov in iz 24 evrov na 52 evrov / Hvala, agencija za energijo. Odjebite.
• Žan Mahnič: Slovenija naj Benjamina Netanjahuja predlaga za Nobelovo nagrado za mir
• Slovenija je varna država

Stranka SdS gre “all in”. Drugega tudi ni za pričakovati od stranke, ki je v opoziciji in ki vsakič, ko pride na ablast, pahne Slovenijo za več let v krizo. Njihovo zadolževanje, predvsem pa metanje denarja skozi okno za “njihove,” je pač njihov modus operandi. Očitno se jim sedaj kolca po teh časih in poskušajo zopet s prav žalostnimi spini spremenjati stvari.

V bistvu SdSovce moti še več stvari kot mene. Ja, težko je verjeti, ampak res je tako.

Ampak nazaj k plebiscitu. So res tisti, ki so se odločali na plebiscitu in so imeli možnost oddati glas, vedeli, kaj nas pričakuje v naslednjih desetletjih? Ko se je “lastninilo” državna podjetja, ko so se delila stanovanja po Jazbinškovem zakonu? Ko se je prodajalo orožje v države, kjer je potekala vojna in država ni imela ničesar od tega.

Ko se je politika odločila, da smo državljani zgolj kolateralna škoda, ki jo je treba čim bolj ožeti in je v Sloveniji zgolj za to, da plačuje davke? Ko je politika začrtala dva pola, ki samo delita državljane na naše in vaše. Ko se enemu polu oprosti vse, ker je temu pač tako v Sloveniji in ker nekdo mora biti “žrtev,” čeprav dejansko je krivec.

Smo si res želeli takšno državo. Ali pa so bila pravljice, ki so nam jih pletli pred plebiscitom, zgolj in samo za to, da so ljudje oddali svoj glas in smo dobili to, kar imamo?

To, da stranka SdS začenja to oglaševalsko kampanjo, je, milo rečeno, perverzno. Zaradi njih je Slovenija precej slabša država, kot bi lahko bila. Njihova gonja proti vsemu, ker ne pade v njihov kalup, je pač nekaj, kar je njihov moto. Strašenje, ki se ga gredo že 30 let, prinese sadove in ljudje imajo občutek, da živijo v slabi državi?

Vsak, ki je kdaj šel izven meja Slovenije, je verjetno precej hitro ugotovil, da se nikjer ne cedita samo med in mleko. In ponavadi, ko se vrneš nazaj v Slovenijo po daljšem času v tujini, ugotoviš, da je Slovenija varna, predvsem pa še vedno demokratična in socialna država. Čeprav bi nas rada SdS prepričala v nekaj drugega. In posledice ustrahovanja prinašajo svoje sadove.

Mogoče bi bil čas, da si Slovenci zastavimo drugačno vprašanje. Ali si res želimo še kdaj “strahovladja,” ki smo ga bili deležni v času Covida, ko smo bili zaprti znotraj meja občin, ko se je metalo denar njihovim in ko se je vsem drugim grozilo. In grozi se tudi sedaj – s čredami trolov iz kleti, ki se pojavljajo kot gobe po dežju in poskušajo zamegliti resne teme s svojimi podtikanji in lažmi.

Ampak tega smo navajeni že 30 let. In dokler bo SdS imela enega in istega voditelja, temu ne bo drugače. In ne, tega si nismo želeli.

Objava Ali res Slovenci hočemo državo, za kakršno smo glasovali na plebiscitu? originalno objavljena na had blog.

Ko sem pred dnevi na spletu zasledil zgražanje “tercijalk” nad oglasom za Lesnino, sem si vzel čas in poiskal oglase na Youtubeu. In ugotovil, da v bistvu ne gre za en oglas, ampak za triptih, tri oglase, ki so del kampanje “Moj dom po moje”. Seks v kuhinji, odtekanje vode in dan moškega z otrokom. V bistvu mi je kampanja všeč in še bolj všeč mi je, da so se našli ljudje, ki so zgroženi nad to kampanjo. Čestitke, Lesnina! Tercijalke pa v jok, …

• Jaka Bijol v oglasu Mobitela leta 2010 / Velik si, kolikor imaš veliko srce
• Hofer oglas / Eva in Rale / ne može nam niko ništa
• Daj ga v usta / ali imamo Slovenci radi takšno seksistično oglaševanje in “fuk” oglase?
• Nekomu se je tole očitno zdelo smešno / potujem s trdim

Škoda, ker niso nikjer podpisani avtorji kampanje, ker bi tudi njim čestital. Na zelo netradicionalen način so namreč predstavili tri povsem tradicionalne stvari, ki jih počnemo doma.

“Slowmotion” posnetki, ki so jih uporabili, dodajo tisto piko na i, ki pokaže celotno situacijo še v malce bolj dramatičnem stilu, predvsem pa gledalca ne pusti ravnodušnega. Spomini pridejo na plan.

Kdor še ni seksal v kuhinji, naj dvigne roko, bi lahko komentiral komentarje “tercijalk,” ki so se na spletu začele zgražati nad prvim oglasom.

Očitno nihče od njih ni pogledal drugega in tretjega. Kako bi se šele zgražali, če bi videli odtekanje vode ali pa “lulanje” – da prilijem malce vode na olje.

Ja, tudi to je oglaševanje. Ni vulgarno, ampak prebuja neke spomine, še posebej v povezavi z znamko Lesnina, ki je bila nekoč “naša,” in njihovo pohištvo iz tistih časov še vedno domuje kje v kakšnem stanovanju.

To, da oglasna kampanja ni vsem všeč, je zgolj dokaz, da tudi oglasi niso pizza – ne moreš biti vsem všeč. Samo pizza je lahko. Da pa komentirajo “pohujšanje” ob tem oglasu, pa to pove več o njih samih kot pa o samem oglasu.

Sicer pa so spodaj vsi trije in si lahko vsak sam ustvari mnenje o tej kampanji.

Objava Ko oglas za Lesnino buri duhove in se nad njim zgražajo “tercijalke” na spletu originalno objavljena na had blog.

Kaj je “fail”? To, da je danes Hofer objavil na družbenih omrežjih oglas, kjer so uporabili slogan “ne može nam niko ništa”. No, po odzivih javnosti so odstranili oglas in sedaj se družbena omrežja naslajajo nad tem. Eva in Rale, ki sta glavna protagonista v tem oglasu, pa sta dokazala svoj nivo. In Hofer je podjetje, ki je trejdmarkalo “kdor ne skače, ni Sloven’c”.

• Samo največji se opravičijo / Apple se je opravičil za oglas za iPad Pro
• Daj ga v usta / ali imamo Slovenci radi takšno seksistično oglaševanje in “fuk” oglase?
• Popolna snaha in seksizem v oglaševanju / vas gledam, Klima center Tratnjek

Epic fail je tole. In to, da si podjetje, kot je Hofer, dovoli kaj takšnega, je zgolj dokaz, da je šlo oglaševanje v rit že dolgo časa nazaj.

Kaj je torej v oglasu? Ne bom se obregnil v meso in zelenjavo, se pa lahko v “slogan”. In v odnos. Ampak naj o tem sodijo tisti, ki so strokovnjaki na tem področju.

Objava Hofer oglas / Eva in Rale / ne može nam niko ništa originalno objavljena na had blog.