Leta 2005 sem si kupil Opel Tigro. Ideja je bila, da kupim kabrioleta pri 30 letih in ne potem, ko me bo doletela “druga puberteta”. Ko sem šel mimo salona z vozili, je bila odločitev hipna – to bo vozilo, ki me bo spremljalo naslednja leta. Nikoli nisem mislil, da bo 17 let kasneje Tigra imela 420.000 prevoženih kilometrov in da se bom poslovil od nje.

• Tigra
• Vožnja brez strehe po dežju je čisti užitek
• Ko ga začutiš od zadaj
• Opel GT test – prvi dan vožnje z raketo
• Opel GT

17 let z enim vozilom je dolga doba. Ampak pred par leti sem si rekel, da bom Tigro vozil do njenega “bridkega konca”. Pa vendar mi to ni uspelo – ko sem se poslovil od nje je bila še vedno v dobrem stanju, le toča jo je poškodovala in zadnja tri leta ni videla servisa – kljub temu, da je uspešno prestala vse tehnične preglede.

Če je včasih obstajal pregovor – “malo pleha, malo žice, evo ti opelice”, pa se sam ne morem strinjati s tem. Kljub temu, da sem z njo prevozil 420.000 kilometrov in je bila moja vsakdanja sopotnica – je rja bila prisotna samo na enem majhnem mestu, kjer so na servisu popravili udrtino. Sicer pa je bila Tigra v odličnem stanju.

Glede na to, da sem se že pred leti odločil, da jo bom imel do konca – pa sem se vseeno sprijaznil, da mogoče Tigra ne bo doživela takšnega konca in da je mogoče boljše, če jo zgolj zamenjam in mogoče se bo še kdo drug vozil z odprto streho v dneh, ki so primerni za to.

Opel Tigra, zbogom in hvala za vse ribe! Definitivno pa bom spomladi iskal nadometilo za kabrioleta, kajti ko se enkrat navadiš vožnje zgoraj brez, si je težko predstavljati življenje s trdo streho.

Še par statističnih podatkov:

• 420.000 km v 17 letih
• povprečna poraba (motor 1.4 in 90 konjskih moči) 5,8 litra
• 24.360 litrov porabljenega goriva
• strošek goriva v 17 letih – 32544,96 evrov (po današnji ceni)
• zamenjanih 6 kompletov letnih gum in 5 kompletov zimskih gum
• do lanskega leta je bilo vozilo kasko zavarovano, čeprav je bila njegova vrednost blizu 0
• en razbit odbijač spredaj, en razbit odbijač zadaj in parkrat na parkirišču poškodovano vozilo
• enkrat me je Tigra pustila na cesti (sklopka) in parkrat sem pozabil ugasniti luči in posledično me je pričakal prazen akumulator

Suma sumarum – veliko užitka je bilo s Tigro in veliko spominov bo ostalo za vedno.

Zakaj kabriolet?

Sam sem ga želel imeti za 30. rojstni dan, da bom užival v vožnji z njim in da si ga ne bom kupoval na stara leta v drugi puberteti. Želja se mi je uresničila. Sedaj se zavedam, da je bil nakup povsem dobra odločitev, ampak podnebje v katerem živimo, ni najbolj primerno za vožnjo brez strehe. Zakaj?

Kdaj so pravi vremenski pogoji za vožnjo brez strehe?

Če je zunaj 35 stopinj in sonce pripeka, je veliko boljše, predvsem pa manj naporno, voziti z dvignjeno streho in s prižgano klimo. Vsi tisti “frajerji”, ki se sredi poletja, v največji vročini vozijo gor in dol po ulicah Ljubljane, precej “trpijo” za to, da se jih vidi. Ko se sonce upre v avto, ti ne pomaga niti kapa niti kaj drugega, ampak je preprosto vroče kot v peklu.

Če je zunaj manj kot 15 stopinj je vožnja s kabrioletom precej hladna. Pomaga, če si vključiš gretje v avtu in se ustvari polje toplega zraka v avtu. Takrat se da voziti brez strehe, vendar vseeno ni to tisti pravi užitek. Tudi pri njižjih temperaturah se da voziti brez strehe.

Idealni pogoji za vožnjo brez strehe so spomladi, ko so temperature od 20-25 stopinj, ko sonce še ni tako močno in seveda poleti, ko se znoči in je vožnja ob morju, ob vonju borovcev in šumenju morja več kot idilična. In takrat je vožnja brez strehe pure joy!

Pogosto vprašanje je, ali se mi je že kdaj kakšen ptič “posral” med vožnjo v avto, oz. name?

Teh izkušenj nimam. Seveda obstaja možnost, da bi se to zgodilo, če bi stal nekje v Italiji, v koloni, z odprto streho in bi kakšen golob začutil da mora rešiti svoj eksistencialni problem in se “posral” name. Ampak tega še nisem doživel. Niti med vožnjo. Prav tako še nisem imel zob in ust polnih mušic, ko sem se ponoči vozil brez strehe, kot si nekateri predstavljajo. Tako, da so to povsem nepotrebne skrbi.

Stroški s kabrioletom?

Primerjava stroškov vzdrževanja kabrioleta in navadnega osebnega avtomobila je povsem nepotrebna, kajti razlik ni nobenih. In tudi poraba goriva je povsem normalna, čeprav ima avto precej veliko težo v primerjavi z navadnim avtom. Glede na to, da so cene vozil padle, so tudi cene kabrioletov precej nižje, kot so bile pred leti. Kabrio ni več znak prestiža, ampak zgolj in samo vozilo, kot kakšno drugo.

Prostor v avtomobilu?

Res je, v Tigri je prostor omejen na dve osebi. Tigra je pač takšne sorte, da nima zadnjih sedežev in zatorej je malce problemov pri prevozu dodatnih potnikov. Oz. ni problemov, ker dodatnih potnikov ni! Je pa zato pri dvignjeni strehi prtljažni prostor zeloo velik, pri zloženi pa malce manjši, vendar še vseeno dovolj velik, da gresta dva, za 10 dni, potovat naokrog.

Ali se splača imeti kabrioleta?

Da ali ne? Moj odgovor je definitivno DA! Vendar se lahko razlikuje od vsakega posameznika in vsakega človeka posebej. V osmih letih sem našel toliko dobrih stvari, da kljub temu, da avto menjam na tri leta, o tem sploh več ne razmišljam. Verjetno bom imel vedno pri hiši eno takšno igračo, ki bo omogočala uživanje zgoraj brez!

Objava Opel Tigra in njenih 420.000 prevoženih kilometrov v 17 letih / zbogom in hvala za vse ribe originalno objavljena na had blog.

Ko sem bil star 30 let sem si zaželel kabrioleta. Leta 2005 sem si kupil Opel Tigro – takrat nov model vozila, ki me je s svojo obliko navdušil, ko sem ga zagledal v salonu. 15 let kasneje je Opel Tigra še vedno pri hiši, le da sem včeraj prevozil že 400.000 kilometrov z njo.

• Ali se splača imeti kabrioleta? DA!
• Tigra
• Vožnja brez strehe po dežju je čisti užitek

Če bi mi kdo leta 2005 rekel, da bom imel Opel Tigro 15 let in da bom z njo prevozil 400.000 kilometrov bi se mu samo nasmehnil. Pa vendar sem ravno včeraj ponoči dosegel ta mejnik prevoženih kilometrov in avto še vedno deluje brez problemov. Vesel sem, da sem si kupil kabrioleta pri 30 letih in ne v “drugi puberteti”.

Še bolj vesel sem, da me Tigra do sedaj ni pustila na cedilu na cesti in da z njo nisem imel nobene resne nesreče – en nalet starejšega gospoda, ki je končal v riti Tigre ne šteje. Prav tako so bili stroški vzdrževanja Tigre v vseh teh letih precej nizki in tudi poraba goriva je okoli 6 litrov – res je, da nimam težke noge, pa vendar je Tigra vsak dan na cesti in zaenkrat (potrkam po lesu) me varno pripelje do cilja.

Včasih so rekli – “malo pleha, malo žice, evo ti opelice”. Mogoče je to veljalo nekoč, definitivno sedaj pa to več ne velja. No, ima eno lepotno piko, ki rjavi – posledica ne dovolj dobrega popravila Tigre, po zgoraj omenjenem naletu. Sicer se ji pozna, da je usnje na sedežih že precej uničeno in da so določeni plastični deli poškodovani, ampak sicer pa je sovoznikov sedež še vedno kot nov in vozilo služi svojemu namenu.

Sicer je Tigra s toliko prevoženimi kilometri mogoče vredna okoli 250 evrov in ravno zato sem že pred par leti odločil, da jo bom imel do “konca”. Oz. do takrat, ko se bodo začeli kopičiti stroški, ki bodo višji od njene vrednosti. Zaenkrat kaže, da se bova družila še precej časa … In čez kakšne dve leti bom verjetno pisal o pol milijona prevoženih kilometrov s kabrioletom …

Zakaj kabriolet?

Sam sem ga želel imeti za 30. rojstni dan, da bom užival v vožnji z njim in da si ga ne bom kupoval na stara leta v drugi puberteti. Želja se mi je uresničila. Sedaj se zavedam, da je bil nakup povsem dobra odločitev, ampak podnebje v katerem živimo, ni najbolj primerno za vožnjo brez strehe. Zakaj?

Kdaj so pravi vremenski pogoji za vožnjo brez strehe?

Če je zunaj 35 stopinj in sonce pripeka, je veliko boljše, predvsem pa manj naporno, voziti z dvignjeno streho in s prižgano klimo. Vsi tisti “frajerji”, ki se sredi poletja, v največji vročini vozijo gor in dol po ulicah Ljubljane, precej “trpijo” za to, da se jih vidi. Ko se sonce upre v avto, ti ne pomaga niti kapa niti kaj drugega, ampak je preprosto vroče kot v peklu.

Če je zunaj manj kot 15 stopinj je vožnja s kabrioletom precej hladna. Pomaga, če si vključiš gretje v avtu in se ustvari polje toplega zraka v avtu. Takrat se da voziti brez strehe, vendar vseeno ni to tisti pravi užitek. Tudi pri njižjih temperaturah se da voziti brez strehe.

Idealni pogoji za vožnjo brez strehe so spomladi, ko so temperature od 20-25 stopinj, ko sonce še ni tako močno in seveda poleti, ko se znoči in je vožnja ob morju, ob vonju borovcev in šumenju morja več kot idilična. In takrat je vožnja brez strehe pure joy!

Pogosto vprašanje je, ali se mi je že kdaj kakšen ptič “posral” med vožnjo v avto, oz. name?

Teh izkušenj nimam. Seveda obstaja možnost, da bi se to zgodilo, če bi stal nekje v Italiji, v koloni, z odprto streho in bi kakšen golob začutil da mora rešiti svoj eksistencialni problem in se “posral” name. Ampak tega še nisem doživel. Niti med vožnjo. Prav tako še nisem imel zob in ust polnih mušic, ko sem se ponoči vozil brez strehe, kot si nekateri predstavljajo. Tako, da so to povsem nepotrebne skrbi.

Stroški s kabrioletom?

Primerjava stroškov vzdrževanja kabrioleta in navadnega osebnega avtomobila je povsem nepotrebna, kajti razlik ni nobenih. In tudi poraba goriva je povsem normalna, čeprav ima avto precej veliko težo v primerjavi z navadnim avtom. Glede na to, da so cene vozil padle, so tudi cene kabrioletov precej nižje, kot so bile pred leti. Kabrio ni več znak prestiža, ampak zgolj in samo vozilo, kot kakšno drugo.

Prostor v avtomobilu?

Res je, v Tigri je prostor omejen na dve osebi. Tigra je pač takšne sorte, da nima zadnjih sedežev in zatorej je malce problemov pri prevozu dodatnih potnikov. Oz. ni problemov, ker dodatnih potnikov ni! Je pa zato pri dvignjeni strehi prtljažni prostor zeloo velik, pri zloženi pa malce manjši, vendar še vseeno dovolj velik, da gresta dva, za 10 dni, potovat naokrog.

Ali se splača imeti kabrioleta?

Da ali ne? Moj odgovor je definitivno DA! Vendar se lahko razlikuje od vsakega posameznika in vsakega človeka posebej. V osmih letih sem našel toliko dobrih stvari, da kljub temu, da avto menjam na tri leta, o tem sploh več ne razmišljam. Verjetno bom imel vedno pri hiši eno takšno igračo, ki bo omogočala uživanje zgoraj brez!

Objava Opel Tigra / 400.000 kilometrov s kabrioletom v 15 letih originalno objavljena na had blog.

Oglasni bloki so del spletnega mesta Delo.si – nad tem sem že pizdil. Sicer je bil drugačen kontekst, kot je danes, vendar se bom zopet dotaknil oglasov, ki jih oglaševalci plačujejo in jih uporabniki vidimo na spletnem mestu Delo.si. Kaj me je tokrat zmotilo in zakaj me to sploh moti, ko lahko mirno uporabljam AdBlock.

To, da ima ena novica 5 oglasov!! niti ni tako katastrofalno – lahko bi jih imela sedem recimo! Je pa katastrofalno, če se na tako “relevantnem” spletnem mestu prikazujeta dva oglasna bloka za “spamanje”, oz. za nagradne igre, kjer je potrebno vnesti svojo mobilno številko, kamor ti kasneje pošiljajo SMS-sporočila, ki jih zabeljeno plačaš (there ain’t no such thing as a free lunch). To bi še preživel, kljub temu, da gre za zelo podcenjujoč odnos do obiskovalcev spletnega mesta, ampak če je to njihov vir prihodkov, potem sem ga pripravljen tudi požreti.

Sedaj k dejanskemu problemu, oz. stvari, ki je vsaj zame precej katastrofalna. Na istem članku se mi poleg dveh “spam” oglasov prikazujejo še trije avtomobilski oglasi – ampak glej ga zlomka – oglasi treh različnih proizvajalcev avtomobilov. Ford, Opel in Citroen se mi prikazujejo istočasno!

Če pogledam to iz vidika Delo.si – super, prodali so 5 oglasnih blokov, verjetno po metodi CPM in za njih je stvar zaključena. Zakupnik medijskega prostora se ni sekiral, ko je planiral akcijo in mu je popolnoma vseeno, kaj vse se vrti v isti rotaciji – dobili so svoj delež. Vendar pozor – oglaševalec, v tem primeru podjetja Ford, Opel in Citroen bi se morala zasekirati in udariti po mizi z roko.

Edino, če je to del strategije in imajo avtomobilski proizvajalci itak dovolj denarja za spletno oglaševanje, ker rezultati pač niso pomembni in jaz tega ne štekam! Ne morem in ne znam si predstavljati, da bi si oglas na televiziji isti trije avtomobilski proizvajalci razdelili na tretjine, vendar bi vsak plačal celo ceno predvajanja (in ja, verjetno se bo kdo obesil na tole primerjavo, ampak meni se zdi edina smiselna!). Vendar očitno te trije brandi ne vedo, kaj se točno dogaja z njihovimi oglasnimi bloki, ker z njimi upravljajo agencije in posledično se jim rezultati, ki po mojem mnenju niso ravno bleščeči, ne zdijo nič čudni – saj statistično se da vse lepo zapakirati, kajne?!

Objava Ford, Opel in Citroen – spletni oglasi na Delo.si – se tako dela z oglaševalci? originalno objavljena na had blog.

20.6. je Opel Astra GTC dobila svoje novo bivališče. Malce več kot dva meseca kasneje, je taista Astra varno prevozila prvih 10.000 kilometrov. Za nekoga malo, za nekoga malce več. Po dveh mesecih lahko mirno rečem, da je bil ta nakup vozila zelo dober – če ne upoštevam “porodnih krčev” in zapletov pri kupovanju vozila.

V prvih 10.000 kilometrih je povprečna poraba 1.7 dizel mlinčka natanko 6,1l/100km (po računalniku v avtu), oz. je šlo za gorivo v tem času 871,96 eurov (ali sem tole pravilno izračunal?). Vozilo je zelo prijetno in udobno za vožnjo, vendar je par stvari, ki me motijo:

• vozilo ima “avtomatske” luči, ki same preklapljajo med kratimi in dolgimi, kot se tudi avtomatsko prižigajo – v tunelih se lučke prižgejo po kakšni sekundi, ki že voziš v tunelu, oz. ponoči na ovinkasti cesti včasih preklopijo iz dolgih na kratke zelo počasi! Vem, obstaja ročna kontrola, ampak če je že ta “feature”, potem naj deluje!
• ker sem očitno bil varčen in nisem kupil zadnjih led luči, je problem pri dnevni vožnji, ko so spredaj prižgane “ene lučke”, zadaj pa nič ne gori. Sicer mi je tole precej sporno in nesmiselno, ampak tako kot za naslednjo alinejo, bom moral it na servis
• bluetooth prostoročno telefoniranje – ker sem naročil večji zaslon, oz. radio v vozilu, do sedaj še nisem ugotovil, kako se prižge prostoročno telefoniranje. V bistvu te funkcionalnosti niti ne potrebujem, ker skoraj nič več ne telefoniram. Ampak vseeno bo treba enkrat it na servis, da mi to razložijo.
• tuljenje v vozilu – vse piska – nikoli več vozila s senzorji (ja, lahko jih izklopim), ki piska ko manevriraš na parkingu. Če sem lahko živel brez tega dolgih 18 let, bi verjetno tudi še sedaj. Predvsem pa pogrešam funkcijo, s katero ugasnem piskanje, če se ne “pripasam” v vozilu
• avtomatska ročna zavora, ki za par sekund zadrži vozilo, da ne pobegne nazaj. Odlična stvar, vendar včasih zelo moteča – sploh ko se gre za par centimetrov naprej in nazaj in moraš čakati, da zavora sama po sebi popusti, ker če bi dodal gas, se mogoče ne bi končalo najboljše

Saj bo dovolj, kajne. V bistvu so te moteče stvari dokaj velik odraz mojega poznavanja avtomobilizma – priznam, zame je avto zgolj in samo prevozno sredstvo iz točke A do točke B. In nikoli nisem imel fetiša, oz. sploh interesa vedeti vsega o avtomobilu. In to se pozna tudi ko kupujem vozilu, oz. ko ugotovim, da niti ne vem kaj vse sem naročil. Ampak takrat se mi je vse “zihr” zdelo pomembno. No, da ne bom lagal – pomembna mi je poraba vozila, kajti pri precej prevoženih kilometrih je to precej pomemben dejavnik!

Objava Opel Astra GTC – prvih 10.000 kilometrov originalno objavljena na had blog.

Ko po štirih, oz. petih letih vožnje vozil znamke Opel, odkriješ “skrite menije”n na displayu, se ti dan polepša, saj dobiš par stvari, ki so zanimive za opazovanje. V bistvu imata tako Astra, kot tudi Tigra digitalni merilnik hitrosti, vendar je treba znati priti do njega – sedem sekund držiš pritisnjeno tipko Settings (oz. do piska) in potem pritisneš gumb BC in s pritiskom nanj se pomikaš po meniju Testmode-a.

In kaj pridobiš s tem? V bistvu nič, samo spremljajo se lahko določeni parametri, ki jih sicer nikjer ni videti – različne temperature, digitalna hitrost, količino vbrizganega goriva, bolj natančne podatke o trenutni porabi,…

Objava Opel – Testmode originalno objavljena na had blog.

Letošnji evropski teden mobilnosti ima zanimiv naslov – dobra klima mojega mesta. Ampak naj se še tako trudim, da bi bil ta teden manj “avto-mobilen” in bolj “drugače-mobilen”, mi le to težko uspeva. No, za tolažbo lahko napišem vsaj to, da se z avtomobilom, ki ima dva sedeža voziva dva (izkoristek je odličen)!

Geslo – dobra klima mojega mesta, povsem drži za Izlake, kraj kjer živim zadnjih 6 let. Hiška stoji v gozdu in jutranji razgledi so živalsko – idlični, zimsko – idilični, ali pa samo mavrično – idilični,… Zrak je čist, kar mi marsikdo, ki je bil pred desetletji v Zasavju in je videl kako se vijejo temni oblaki smoga nad mestom, ne verjame. Narava je čista in tudi precej urejena. In v zadnjih letih se je veliko stvari spremenilo – med drugim smo dobili v Zagorju semafor (jeap, prav vidiš) in letos tudi rondo (s fontanami in vsem kar pripada). Ker nimamo bazena, se ljudje kopajo v fontani (se zgodi, ampak vsi Zagorjani niso takšni!).

Pa gremo nazaj k mobilnosti. Vedno “jamram” nad gužvo na avtocestah, nad nesposobnimi vozniki, nad vsem no.. In velikokrat dobim predlog, da naj se vozim z vlakom v službo! Seveda. Če bi bilo vse skupaj tako preprosto.

Iz Izlak do Zagorja, kjer je železniška postaja je 11 km, za katere v “prometni špici” porabim več kot 15 minut, seveda z avtom, saj sem do prve avtobusne postaje oddaljen več kot kilometer in pol hoje in bi verjetno potreboval tudi “nadomestna” oblačila vsak dan. In ko pridem na vlak, ki me popelje v Urbano Ljubljano, moram čakati na avtobus, ki vozi na Brnčičevo vsakih 15 minut. In za vse skupaj, v eno smer porabim več kot dve uri. In če računam 8+ ur v službi, bi imel od dneva NIČ! Z avtom, kljub vsem težavam na cestah, se vozim okoli pol ure v eno smer. In mi dnevno ostane še nekaj časa, ki ga lahko izkoristim za okolico hiše.

In ja, zavedam se, da tam kjer je volja, je tudi pot. Verjetno bi se dalo spremeniti marsikaj v mojih življenjskih navadah, ampak starega konja je bolj težko naučiti novih stvari.

Še malce nazaj k mobilnosti. Ideja, da se zapre ožji center Ljubljane je na začetku doživela burne odzive. Sedaj, po določenem času pa se vidijo prednosti le tega. In tudi garažna hiša, ki se je nekateri tako otepajo, bo precej pozitivna stvar. Če bi bil jaz na Zoranovem mestu, bi bil še bolj rigorozen. Zaprl bi še večji del centra in ga spremenil v cono za pešce. Ampak na srečo nisem in na srečo nikoli ne bom. Ker toliko gnojnice, kot se jo prelije po njemu, je pa res hudo prenašati.

Da pa ne bom samo pametoval, še par podatkov (vir):

• Vsak prosti tek, daljši od 10 sekund, porabi več goriva, kot ugašanje in prižiganje motorja.

• Če seštejemo količine goriva, ki jih zaradi nepotrebne razvade »stran« vržejo vsi slovenski vozniki avtomobilov in tovornjakov skupaj, je ekonomska škoda velika.

• Avtomobili v prostem teku v zrak spuščajo dušikov dioksid, hlapne organske spojine, trdne delce in ogljikov monoksid – vse naštete povezujemo z resnimi zdravstvenimi težavami, med drugim z boleznimi dihal in srca, rakom, astmo, nižjimi inteligenčnimi kvocienti, zapleti v nosečnosti.

Prosti tek, ki traja dlje od 3 minut, je v Republiki Sloveniji kazniv.

Objava Evropski teden mobilnosti originalno objavljena na had blog.

Danes sem opazil jumbo plakate za avtomobile KIA, kjer je slogan KIA – največ avta za Vaš denar.
Ker sem pikolovec in ker je med vožnjo dovolj časa za razmišljanje, sem razmišljal o tem. Ali drži ta slogan? Ne, kljub temu, da je bila KIA cee´d najbolje prodajan družinski avto v Sloveniji v letu 2009..

Če vzamem da je denar pač denar, potem dobiš največ avta za svoj denar, če kupiš Maybacha 62, ki ima 2.780kg (vir) in spada med najtežje serijske avtomobile. Mogoče bi v to kategorijo spadala tudi najdaljša limuzina na svetu, ki meri 30.48m in ima 26 koles (vir), vendar na žalost ni serijska.

In kakšen bi bil pravilen slogan za vozila KIA? Prepuščam domišljiji vsakega posameznika. Ima kdo idejo? Za znamko Opel je včasih veljalo – malo pleha, malo žice, evo ti Opelice!

Objava KIA – največ avta za Vaš denar originalno objavljena na had blog.

Spletni servis Brand my day (hvala Anja) omogoča ravno to – razdelitev dneva po brandih, kar sem jaz prvič naredil 28.11.2005 v zapisu Cist navadno jutro

Sony Ericsson, Colgate, Fa, Sir Winston, Milka, Gillete, Gillete, Aqua di Gio, Nivea, Tosama, Intimissimi, Boss, Esprit, Iuv, Svilanit, Buggati, Opel, Nokia, Petrol, American Express, Delo, Playboy, Dell, Pepsi, Mood’s, Kyocera, McDonalds, Renault, Wrigley’s, Coca Cola, Barilla, Rio Mare, Tabasco, Colgate, Beko, Sony, Fructal, Ljubljanske mlekarne, Fa, Colgate, Svilanit

In kasneje 2.3.2007 v zapisu Perfect morning

Motorola, Svilanit, Armal, Colgate, Mladina, Paloma, Dell, Apple, Gorenje, Ljubljanske mlekarne, Milka, Manner, Armal, Pril, Fa, Head & Shoulders, Svilanit, Gillete, Nivea, Calvin Klein, Fa, Tosama, Calvin Klein, Esprit, Iuv, Bugatti, Opel

Mogoče pa je čas, da se mi zgodi nov brand day!

Objava Brand my day originalno objavljena na had blog.

Prvotno objavljeno v reviji Gloss, in točno pred tremi leti tudi v blog zapisu MiNeR. Drugačni časi so bili in druge stvari so nas navduševale!

Nebo so prekrile prve zvezde. Zvok avtomobilov prekine tišino noči in barve luči režejo temo. Na enem od ljubljanskih parkirišč čisto blizu centra mesta se zberejo MiNeRji – midnight neon racers. To so fantje in nekaj deklet, ki veliko prostega časa namenijo svojemu avtomobilu in njegovim izboljšavam, tako zunanjosti kot samemu motorju avtomobila. Prepoznavni so po različnih osvetlitvah podvozja in po atraktivnem izgledu. Po avtomobilih, ki pritegnejo pogled, in privabljajo policiste. Pritegnili so tudi mene, dolgo sem jih samo opazovala, a hotela sem izvedeti več. Ni bilo preprosto, pa vendar mi je uspelo doživeti dirko, kot sem jo poznala le iz prizorov v filmih, ko je dekle stopilo med dva avtomobila, prijelo v roko rutico, ki jo je imela pred tem zavezano okoli vratu, in ko je rutica spolzela iz objema njenih prstov, se je dirka začela.

Noč postaja vse bolj hladna. Pa vendar hladu ni čutiti, saj je v zraku dovolj adrenalina, ki pošteno požene kri tudi po mojih žilah. Na parkirišču je le v nekaj minutah zbrana množica privržencev nočnih dirk. Po dogovoru z vodjo, se fantje in dekleta vsedejo v avtomobile in se v koloni odpeljejo do domenjenega mesta dirke. Par policistov mirno opazuje kačo avtomobilov, ki se počasi pelje mimo njih. Na obvoznici vozijo po predpisih. Ni divjanja, kot bi bilo pričakovati, in ni nepotrebnega izzivanja usode z ostalimi udeleženci v prometu. MiNeRjem ni pomembno, da so najhitrejši na avtocesti, ali da se najhitreje peljejo čez mesto, njihov smisel je v tekmovalnosti, tekmi med dvema avtomobiloma.

Med vožnjo do prizorišča dirke mi dolgoletni MiNeR razloži nekaj o zgodovini dirk drag race pri nas. »Vse se je menda začelo pospešeno dogajati po premieri prvega dela filma Fast and Furiuos. Prve dirke drag race so bile organizirane na manj prometnih cestah v bližnji okolici Kamnika in Kranja. Pa vendar policija ni imela posluha za te stvari, celo preganjali so nas. Spomnim se dogodka, ki se je zgodil lani v Kamniku. Množica ljudi je čakala, da bosta prva dva avta zapeljala skozi startno črto. Ravno takrat pa se je pripeljalo šest policijskih avtomobilov in iz njih so poskakali policisti. Zasedli so progo in legitimirali vsak avto, ki je peljal mimo. Namesto dveh avtomobilov pa sta se s starta po cesti, kot v posmeh policistom, popeljala dva fantka na kolesih. Smeha je bilo dovolj za cel večer, ampak od dirke pa ni bilo nič.«

Pripeljemo se do mesta, kjer naj bi se odvijal nocojšni drag race. To so ponavadi zapuščene ceste, kjer skoraj ni prometa, in kjer je poskrbljeno tako za varnost gledalcev, kot tudi tekmovalcev. Cesta, ob kateri se ustavimo, je nedaleč stran od ljubljanske obvoznice, zavita v rahle nočne meglice in obsijana z uličnimi svetilkami. Spremljevalni avtomobili se ustavijo ob cesti, luči ostanejo prižgane. Ne ovirajo prometa. Pogled na uro. Kmalu bo polnoč. Preko CB postaj fantje še zadnjič preverijo, ali so kje v bližini policisti, da bi v primeru racije vsi lahko pravočasno zapustili mesto dirke.

Nastopi vrhunec večera. Na siv beton se s kredo nariše bela črta in za črto se postavita dva avtomobila. Nocojšnja prva tekmovalca sta pripravljena na start. Izmeri se razdalja četrt milje, to je 402 metra, in tam se postavita dva merilca, ki sporočata rezultate voženj. Čas je za prvi preizkus moči avtomobilov in adrenalina voznikov, prav tako gledalcev. Med avtomobila se postavi starterka, dekle, ki z zamahom roke, da znak za prvi start. Prizor me spominja na film Briljantina, kjer je Olivia Newton John stala med avtomobiloma, in kjer je John Travolta preizkušal moč svojega črnega jeklenega konjička. Zasliši se hrup motorjev, ki prerašča v rohnenje, in kot raketi se avtomobila odlepita od startnega mesta. Zastane mi dih. Dobesedno obnemim. Zdi se mi kot bi sanjala. Zdrami me šele eden od MiNeRjev, ki mi začne razlagati, da se prestave menja pri blokadi motorja, zato imajo tekmovalci odstranjeno elektronsko blokado in dodatno tunane motorje (znižne glave motorja, spremenjene čipe, ki skrbijo za vbrizgavanje in delovanje motorja). V avto se vgrajujejo različni turbo polnilci, ki povečujejo moč motorja. Najbolj privrženi si vgradijo v avto NOS (nitro oksid), ki v trenutku avtomobilu doda moč 50 konjev ali več, odvisno od avtomobila.

Prav tako imajo izboljšane izpušne sisteme in vse mogoče dodatke. Pogled na te avtomobile je res razburljiv. V človeku prebudi tisti del njegovega skritega občutka po hitrosti, tisti, katerega se bojimo. Pogled je adrenalinski. Avtomobila sta že na polovici proge in v temi se vidijo samo njune luči. Še par metrov in prvi zmagovalec je znan. Pripeljeta se nazaj na start. Sledijo čestitke, tudi naključnih gledalcev. MiNeRja zamenjata progi, da ne bi bilo pritožb, in avta še enkrat oddrvita proti liniji, ki loči zmagovalca od poraženca. Zmaga spet isti avto. S tem postane zmagovalec prve dirke. Na startu pa se že pripravljata naslednja dva. In tako drag race traja toliko časa, dokler so avtomobili, ki si želijo pokazati svojo moč, in dokler so spretni vozniki, ki želijo sprostiti svoj adrenalin. Avtomobili so različni. Najmočnejši v današnjem večeru ima preko 400 konjskih moči in je prav eleganten v soju luči. Avtomobili, ki so ta večer prišli na dirko so bili vseh vrst in razredov. Pojavili so se privrženci Hond, ki v svetu dirkanja zavzemajo posebno mesto, saj so le ti avtomobili najbolj prikladni za predelovanje. Prav tako pa ni manjkalo Renaultov, od Clia, Megana, do Renaulta 11 in R5. Seveda pa ni manjkalo predstavnikov italjinskih športnih avtomobilov Alfa Romeov.

Ampak, da ne boste mislili, niso vsi avtomobili takšnega razreda. Med njimi sta tudi vzdržljiva katrca in pa legendarni hrošček.
Zanimiv je podatek, da mora biti vsak dodaten del na avtomobilu, ki se razlikuje od originala, homologiran. Kar pomeni, da je potrebno za hitre užitke dobiti ustrezne certifikate. V tem se Slovenija razlikuje od večine držv, kjer avtomobilski privrženci nimajo problemov z birokracijo.

Lansko leto je bilo v Sloveniji organiziranih kar nekaj legalnih dirk drag race. Pomemben podatek je tudi to, da je Slovenec na hrvaškem drag prvenstvu dosegel prvo mesto. Število nelegalnih dirk je vseeno večje, kar 1:100. To preprosto pomeni, da se fantje rajši srečujejo ponoči, v zavetju noči, kot pa da pridejo in javno razkazujejo svoje avtomobile.
Bistvo vseh dirk drag race je, da so organizirane, varne, da na njih ne pride do poškodb. Udeleži se jih lahko vsak, in vsak ima možnost, da se v noči dirke spremeni v zvezdo večera in pokaže, kako zmore obvladovati konje svojega avtomobila.

Zato se nikar ne prestrašite, ko na cesti zagledate avto, ki ima osvetljeno podvozje, ali odbijače do tal. To ni novodobni Mad Maxi, ampak avto fanta, mogoče celo dekleta, ki ljubi moč motorja v svojem avtomobilu, hitrost, adrenalin, ki ljubi nočni drag race. V tej eni noči pa sem ga po svoje vzljubila tudi sama. Naj samo še namignem – če sta mogoče katerega od bralcev zamikala moč avtomobila in adrenalin noči – vredno se je potruditi, pristopiti k fantu, ki ima avto, kot je opisan v tekstu in ga povprašati o teh stvareh. Mogoče tudi vam uspe, da mu vlijete dovolj zaupanja in vam izda lokacijo in čas naslednjega drag racea. Drugače pa, letos bo organiziran še en legalen drag race, pridete pogledat kako vse to izgleda v živo.

Objava Reciklaža – MiNeR originalno objavljena na had blog.

Odgovor na vprašanje, kako odstraniš vinjeto je bil včeraj drugačen kot je v tem trenutku! Včeraj sem se trudil z WD-jem, oljem, mokro krpo, vendar ni šlo!
Zelo težko, bi odgovoril včeraj.
Danes sem se lotil odstranjevanja malce drugače. Avto zapeljal v garažo, počakal da se je ogrel, dvignil streho in si pri odstranjevanju pomagal z žiletko, ki jo uporabljam za čiščenje steklokeramične plošče. In stvar je bila odstranjena za “tren oka”.
Zelo preprosto, bi odgovoril danes.

Glede na to, da nisem ravno vešč opravkov z morilskim orožjem, se lahko pohvalim, da si nisem porezal rok (torej nisem EMO), kot tudi to, da nisem poškodoval vetrobranskega stekla.
p.s.: pa še zjutraj bo topel avto! zdajle pa sem opazil da ervinator priporoča razredčilo mellerud!

Objava Kako odstraniš/zamenjaš vinjeto? originalno objavljena na had blog.