V politiki smo v zadnjih letih slišali že marsikaj. Od teorij zarot do obljub, ki so izpuhtele hitreje kot jutranja megla. Vendar me vedno znova preseneti, kako nizko lahko pade politični diskurz ljudi, ki zasedajo najvišje funkcije v državi. Predsednik državnega zbora je v svoji objavi zapisal, da se “določene poslanke Svobode obnašajo tako pocestniško”. Beseda pocestniško ni nedolžna izbira besede. Če odpremo Fran, najdemo razlago besede pocestnica – slabšalno – prostitutka, ki si pridobiva stranke na cesti, ulici. Težko je trditi, da gre zgolj za nesrečno izbran izraz ali za nedolžno metaforo. Besede imajo pomen. Sploh kadar jih uporablja predsednik državnega zbora. Svoboda govora nima nobene veze z njegovo izjavo, da ne bo kdo omenjal te besedne zveze.

• Men se jebe je postal moj moto
• Kar volili, smo dobili / spisek novih ministrov je “impresiven”
• Poslancem Resnice ponujali 7-mestne številke / sanja svinja kukuruz

Politika je prostor soočanja argumentov. Lahko se ne strinjaš z nasprotnikom. Lahko kritiziraš njegove odločitve, dejanja ali stališča. Lahko si oster in neposreden. Ko pa začneš politične nasprotnice opisovati z izrazi, ki izhajajo iz žaljivih oznak za prostitutke, si prestopil mejo politične razprave in vstopil na teren osebnega poniževanja.

Ob tem se ne morem znebiti občutka ironije. Govorimo o človeku, ki je nekoč zelo odločno izjavljal, da ne bo nikoli sodeloval s SdSovci. Takšna izjava je bila celo overjena in predstavljena kot dokaz politične načelnosti. Danes pa gledamo povsem drugačno zgodbo. Očitno je v politiki spomin zelo kratek, načela pa še krajša.

Še bolj problematično pa je nekaj drugega. Takšna izjava veliko pove o človeku, ki jo izreče. Pove pa veliko o njegovem dojemanju žensk, političnih nasprotnic in kulture dialoga. Če nekdo ob konfliktu poseže po takšnih izrazih, nam nehote razkrije, kako vidi ljudi okoli sebe.

Funkcija predsednika državnega zbora ni katerakoli funkcija. Gre za enega najvišjih položajev v državi. Od človeka na tem mestu bi pričakoval dostojanstvo, zadržanost in sposobnost komuniciranja tudi takrat, ko je jezen ali politično frustriran. Predvsem pa bi pričakoval, da razume težo svojih besed.

Žalostno je, da takšni ljudje pridejo v parlament. Še bolj žalostno pa je, da lahko pridejo tako visoko. In potem se čudimo, zakaj je zaupanje ljudi v politiko iz leta v leto manjše. Morda odgovor ni tako zapleten. Ljudje namreč vidijo in slišijo. In ko predsednik državnega zbora svoje kolegice označuje z izrazi, ki jih slovar povezuje s prostitucijo, to pove veliko več o njem kot o njih.

Objava Za predsednika državnega zbora so določene poslanke Svobode pocestnice originalno objavljena na had blog.

Najprej so bile v igri 7-mestne številke. Včeraj sem pa izvedel, da so ponujali tudi hiše. Hiše! Ne stanovanja. Ne garsonjere. Hiše. Skoraj pričakujem, da bo naslednji teden nekdo razkril, da so zraven ponujali še vikend na morju in dve letni karti za wellness v Rimskih termah. Vsaj. Pa kakšnega Ferrarija, za dobro vago.

• Poslancem Resnice ponujali 7-mestne številke / sanja svinja kukuruz
• Anonimneži brez jajc grozijo na spletu
• Prowshop.si / ko alkoholi končno dobijo svojo online dušo / koda za popust PROWSHOP10

Recimo, da bi jim še verjel, da so jim ponujali 7-mestne številke (precej slab poskus šale, kajne), ampak pri hiši se pa ustavi, saj stvar ni tako preprosta, kot jo želijo prikazati politični spin doktorji. Hiša ni kuverta z gotovino, ki jo nekdo potisne pod mizo. Za hišo potrebuješ kup papirjev. Kupoprodajno pogodbo. Notarja. Plačilo davka. Vpis v zemljiško knjigo. Sledi ostanejo praktično povsod. To ni ravno nekaj, kar bi šlo neopazno mimo oči javnosti.

Zato so takšne izjave še toliko bolj fascinantne. Ker zvenijo hudo, konkretnih dokazov pa ni nikjer. Samo velike besede in še večji naslovi.

Najbolj fascinantno pri vsem skupaj pa je, kako hitro ljudje verjamejo takim zgodbam. Ker se lepo vključijo v njihov pogled na svet. Če naši to povedo, potem gotovo drži. Če njihovi zanikajo, potem samo prikrivajo resnico. In tako dobimo politično realnost, kjer ni več pomembno, kaj je res, ampak kaj se bolje sliši.

Pa ne razumite narobe. Korupcija obstaja. Trgovanje z vplivom obstaja. Poskusi kupovanja podpore se dogajajo. Ampak ravno zato bi morale biti takšne obtožbe podprte z dejstvi. Ker če niso, postanejo samo še eno orožje za nabiranje političnih točk. In ko se res pojavijo resni primeri, jim ljudje zaradi vseh prejšnjih bomb ne verjamejo več.

Ob vsem tem me najbolj zabava dejstvo, da so hiše očitno postale nova merska enota politične korupcije. Nekoč so bile kuverte. Potem so bili kovčki. Zdaj smo pri nepremičninah. Napredek, ni kaj.

Morda pa bomo čez nekaj mesecev poslušali, da so ponujali še otoke. Če že gremo v absurd, pojdimo do konca.

Objava Ne samo 7-mestne številke, ponujali so jim tudi hiše / in sloni letijo, kajne? originalno objavljena na had blog.

Zadnje čase sem se precej zavestno izogibal pisanju o domači politiki. Ne zato, ker bi se stvari umirile ali ker bi bilo vse skupaj manj pomembno, temveč zaradi lastne higiene. A pride točka, ko preprosto ne morem več molčati. To, kar se trenutno dogaja v parlamentu, je namreč vse prej kot politika. Je predstava. In to ne dobra. Če bi šlo za premišljeno satiro, bi razumel, celo cenil. Tako pa imamo opravka z nečim, kar meji na cirkus, le da v cirkusu vsaj veš, da si prišel gledat predstavo.

• Za desnosučne je problematično objemanje predsednice DZ v parlamentu in njeni rdeči čeveljci s petko
• Politična kultura v Sloveniji je v kurcu / dovolj je toksičnih ljudi v politiki, ki samo razdvajajo Slovenijo!
• Lažejo, ponarejajo in ustvarjajo občutek krize / in ti ljudje bi radi vodili Slovenijo

Ko vodenje prevzame nekdo, ki očitno ne razume osnovnih pravil igre, ki naj bi jih spoštoval, se začne nevarna spirala. Poslovnik, ki bi moral biti temelj delovanja parlamenta, postane zgolj papir, ki se ga upošteva selektivno. Pravila si je nekdo pač prilagodil po svoje, ker očitno verjame, da je tako v demokraciji. Danes tako, jutri drugače. Odvisno od trenutnega razpoloženja ali politične koristi.

V parlamentu ni več prostora za tisto klasično politično razpravo, kjer se lahko ne strinjaš, kjer lahko kritiziraš, kjer lahko celo razumeš drugačno mnenje. Tukaj gledamo nekaj drugega. Gledamo razgradnjo osnovnih norm, ki bi morale držati skupaj institucijo, ki naj bi predstavljala ljudi.

Najbolj zaskrbljujoče pri vsem skupaj pa je, da se meja sprejemljivega vztrajno premika. Kar bi še pred nekaj leti sprožilo val ogorčenja, danes mine skoraj neopazno. Morda zato, ker smo se navadili. Morda zato, ker smo otopeli.

Ironija je, da se vse to dogaja v prostoru, ki naj bi bil simbol demokracije. Kjer naj bi veljala pravila. Kjer naj bi bila odgovornost nekaj samoumevnega. Namesto tega pa dobimo občutek, da gledamo improvizacijo brez scenarija, kjer vsak igralec govori svojo zgodbo.

Lahko bi skomignil z glavo. Lahko bi rekel, da je to pač politika. Da je vedno bila takšna. A ni res. Vedno je bila glasna, včasih tudi groba, ampak redko tako očitno neurejena. Redko tako brez osnovnega spoštovanja do pravil, ki naj bi zagotavljala vsaj minimalen red.

Vprašanje, ki ostaja, pa ni več, kaj si mislimo o posameznikih. Vprašanje je, kam to pelje. Ker če parlament postane oder za takšne predstave, potem izgublja svojo vlogo. In ko institucije izgubijo svojo vlogo, jo prej ali slej izgubimo tudi mi.

Morda je čas, da se vprašamo, ali smo res pripravljeni to gledati kot še eno epizodo v nizu političnega teatra. Ali pa bomo vendarle zahtevali, da se cirkus zapre in se začne delati to, zaradi česar parlament sploh obstaja.

Objava Ko se parlament spremeni v cirkus originalno objavljena na had blog.

Bliža se 22. marec, dan, ko se bomo odpravili na volišča in oddali svoj glas. Vsakie štiri leta, ko pridejo volitve, se ponavlja ista zgodba. Nekateri so že dolgo prepričani, komu bodo namenili svoj glas, drugi pa še vedno iščejo odgovor na vprašanje, ki ga letos slišim presenetljivo pogosto: komu dati svoj glas na volitvah? V resnici je odgovor precej bolj preprost, kot se zdi na prvi pogled.

• Škoda, ker so volitve na štiri leta
• Katere so najvarnejše države v primeru tretje svetovne vojne?
• Koliko dreka in urina dnevno sproducira človek?

Politika sicer zelo rada ustvarja vtis zapletenosti, neskončnih programov, dolgih razprav in velikih obljub, ki naj bi jih volivci skrbno analizirali. Toda če odmislimo ves politični marketing in prazne besede, ostane na koncu nekaj zelo osnovnih vprašanj. In ravno odgovori nanje pogosto povedo precej več kot več sto strani volilnih programov.

Dobro izhodišče je, da se vsak sam pri sebi vpraša, kakšno družbo si sploh želi. Vprašanja, ki so pomembna meni in kjer je jasna distinkcija med levim in desnim polom:

• Podpiraš genocid, ki ga Izrael izvaja v Gazi?
• Verjameš v javno zdravstvo, ki mora biti dostopno vsem, ali se ti zdi bolj smiselno, da zdravje postane predvsem stvar zasebnega sistema in denarnice posameznika.
• Podpiraš pravico do varnega splava?.
• Ti je sprejemljivo potvarjanje zgodovine, ki ga v slovenskem prostoru vedno znova spremljamo ob političnih obračunih in deljenje ljudi na naše in vaše.

Ta vprašanja niso zapletena in tudi odgovori nanje običajno niso posebej zapleteni. Gre predvsem za vrednote, za temeljni pogled na družbo in na svet okoli nas. Ko si človek na ta vprašanja iskreno odgovori, pogosto zelo hitro ugotovi, katera politika mu je bližje in katera mu nikoli ne bo.

Zato vprašanje, komu dati svoj glas na volitvah, v resnici ni vprašanje imen, logotipov strank ali všečnih sloganov na plakatih. Gre za precej bolj preprosto dilemo, ki se skriva v tem, na kateri strani vrednot želiš stati.

Ko si to enkrat razjasniš, postane tudi odločitev na volilnem listku precej manj zapletena. Na koncu namreč ne glasujemo samo za politike, ampak predvsem za smer, v katero želimo, da gre družba. In včasih je dovolj že nekaj zelo osnovnih vprašanj, da postane jasno, kje je tudi naše mesto in na kateri strani je naše srce.

Predvsem pa je pomembno, da gremo na volitve in odločamo o lastni usodi. Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar!

Objava Komu dati svoj glas na volitvah? originalno objavljena na had blog.

Na desni strani političnega prostora se zadnje čase vse pogostoje pojavlja znana retorika o ukradenih volitvah, nepravilnostih, manipulacijah in nujnosti dodatnega nadzora, ki naj bi preprečil domnevne zlorabe. Gre za mantro, ki jo poznamo že od prej, vendar se zdi, da se tokrat pojavlja še bolj zgodaj. Gre za strategijo, ki ni nova. Je pa vedno bolj očitna. In prihaja na zalogo.

• Lažejo in potvarjajo / za desni pol je pred volitvami dovoljeno vse
• Zakaj Hrvati kupujejo v slovenskih trgovinah, če je njihov standard boljši od našega?
• Volitve se bližajo / ker ni migrantov, bi Janez ukinjal financiranje NVOjev

Ob tem človek dobi občutek, da so volitve že vnaprej postavljene pod vprašaj. Ne zato, ker bi obstajali konkretni dokazi o sistemskih nepravilnostih, temveč zato, ker obstaja možnost, da rezultat ne bo takšen, kot si ga nekateri želijo. Logika, ki se vzpostavlja, je preprosta: če je rezultat ugoden, je sistem legitimen, če ni, potem je z volitvami nekaj narobe. Takšen pristop nima veliko skupnega s skrbjo za demokratične standarde, temveč bolj deluje kot ustvarjanje alibija.

V tem kontekstu se pojavljajo tudi predlogi o kamerah v prostorih, kjer so glasovnice, dodatnem nadzoru glasovnic in še strožjih kontrolah celotnega volilnega procesa. Vse to naj bi povečalo transparentnost in zaupanje, vendar se ob tem postavlja vprašanje, ali takšni predlogi res krepijo demokracijo ali pa predvsem ustvarjajo občutek, da je sistem že v osnovi nezanesljiv.

Demokracija namreč ne temelji zgolj na nadzoru, temveč predvsem na zaupanju v institucije in postopke. Ko začneš brez trdnih dokazov širiti prepričanje, da je sistem pokvarjen, ne gradiš transparentnosti, temveč nezaupanje. In prav nezaupanje postane pomembno politično orodje.

Če dovolj dolgo ponavljaš, da so volitve problematične, se v javnosti počasi zasidra občutek, da nekaj res ni v redu, tudi če konkretnih dokazov ni. Tako se ustvarja dvom, ki ga je pozneje mogoče uporabiti kot razlago za poraz ali kot argument za delegitimizacijo političnih nasprotnikov. Volitve v takem okviru niso več predvsem izraz volje volivcev, temveč postanejo prostor interpretacije, sumničenj in sporov o legitimnosti.

Posledice takšne retorike pa segajo precej dlje od običajnega političnega prepiranja. Če ljudje začnejo verjeti, da so volitve praviloma ukradene ali zmanipulirane, potem demokracija izgubi svoj temelj, ki je zaupanje v proces in sprejemanje rezultatov. Brez tega demokratični sistem težko deluje, saj se odpre prostor za zavračanje pravil igre, za poglabljanje družbenih delitev in za stopnjevanje konfliktov.

Vse skupaj zato deluje kot nekakšno preventivno opravičilo za morebitni poraz. Namesto razmisleka o programih, politikah ali lastnih napakah se vnaprej pripravi razlaga, v kateri je kriv sistem. Ko je kriv sistem, odgovornost ni več osebna ali politična, temveč postane abstraktna in nedosegljiva.

Morda bi bilo za politični prostor in za demokracijo kot takšno bolj zdravo, če bi se o volitvah govorilo predvsem kot o tekmovanju idej in programov, ne pa kot o zaroti, ki se domnevno pripravlja v ozadju. Kajti ko začneš govoriti o ukradenih volitvah še preden se sploh zgodijo, s tem predvsem pokažeš, kako težko si predstavljaš možnost poraza in kako malo zaupaš procesu, ki naj bi bil temelj demokratične družbe.

Objava Desni pol je že začel mantro z ukradenimi volitvami originalno objavljena na had blog.

Državni zbor je včeraj naredil korak, ki bi ga moral že pred leti. Novela zakona o eksplozivih in pirotehničnih izdelkih je bila sprejeta z 48 glasovi za. Sprememba, ki fizičnim osebam prepoveduje prodajo, nakup, uporabo in posedovanje pirotehničnih izdelkov (z določenimi izjemami), pomeni jasen signal: družba se je očitno odločila, da ima zdrav razum vendarle prednost pred pokanjem.

• Sem za popolno prepoved prodaje in uporabe pirotehničnih izdelkov / podpiši peticijo, če si tudi ti
• Kako lahko navijači prinesejo toliko pirotehnike na stadion? Je to res navijanje?
• Ali ZZZS zahteva vračilo stroškov zdravljenja pri poškodbah s pirotehničnimi sredstvi?
• Recimo petardam in pirotehničnim izdelkom NE! Živali bodo hvaležne

Če me spremljate že dlje časa, potem veste, da sem se za popolno prepoved prodaje pirotehnike zavzemal že vrsto let. Razlogi so bili vedno enaki. In tudi danes se niso prav nič spremenili.

Vsako leto smo spremljali isti scenarij. Poškodbe rok, travmatizirane živali, prestrašeni otroci, onesnažen zrak in popolnoma nepotreben hrup. In potem vsako leto ista razprava – ali res potrebujemo nekaj sekund “zabave”, ki za seboj pusti toliko škode?

Argumenti proti prepovedi so bili vedno precej podobni:

• To je tradicija
• Ljudje imajo pravico do zabave
• Prepovedi ničesar ne rešijo

V praksi pa smo videli predvsem to, da samoregulacija ni delovala. Da se zakonov ni nihče držal in je bilo pokanje prisotno cel december. Pozivi k odgovorni uporabi niso pomagali. Opozorila strokovnjakov niso zalegla. Statistika poškodb je ostajala. Onesnaženje je ostajalo. Trpljenje živali je ostajalo.

Če nekaj očitno ne deluje, je sprememba zakonodaje logičen korak. Novela zakona prinaša jasnejša pravila. Fizične osebe ne bodo več smele kupovati, uporabljati ali posedovati pirotehničnih izdelkov, razen v zakonsko določenih izjemah (npr. za profesionalno uporabo ali organizirane dogodke pod nadzorom).

To pomeni manj improvizacije, manj nevarnosti in več odgovornosti. In predvsem pomeni, da se breme posledic ne prelaga več na zdravstveni sistem, gasilce, veterinarje in vse, ki so morali vsako leto reševati posledice “zabave”. Realnost je bila preprosta: svoboda enega se je končala tam, kjer se je začelo trpljenje drugega.

Seveda se že pojavljajo klasični odzivi, da bo obstajal črni trg, da bodo ljudje vseeno pokali, da zakon ne bo spremenil kulture.

Morda res ne bo spremenil vsega čez noč. Ampak zakon postavlja jasne meje in družbeni standard. Tako kot pri številnih drugih področjih, od kajenja v zaprtih prostorih do prometne varnosti, spremembe pridejo postopoma. Najprej pravila, potem navade. In če zakon prepreči vsaj del poškodb, stresa pri živalih in onesnaženja, je to že zmaga.

Eden od ključnih razlogov za podporo prepovedi je tudi vpliv na živali. Psi in mačke vsako leto doživljajo hud stres, številne divje živali poginejo zaradi panike ali dezorientacije. Pirotehnika ni ravno simbol napredne družbe. Gre za relikt preteklosti, ki ga sodobna družba preprosto preraste.

Ali je novela popolna? Verjetno ne. Ali bo potrebna dodatna regulacija in nadzor? Skoraj zagotovo. Ampak smer je prava. Po letih opozarjanja, razprav in ponavljanja istih argumentov smo končno dobili zakonodajo, ki daje prednost varnosti, zdravju in okolju. To je ena tistih redkih odločitev politike, kjer lahko brez zadržkov rečem: končno. Ker včasih pokanje res ni vredno cene, ki jo plačujemo kot družba.

Objava Prepoved pirotehnike v Sloveniji! Končno. originalno objavljena na had blog.

Slovenija, dežela, kjer so politične piruete že skorajda nacionalni šport. Tokrat smo bili priča še eni predstavi v režiji opozicije, ki je spet dokazala, da je doslednost v slovenski politiki prej izjema kot pravilo. Zgodba je preprosta: vlada je predstavila predlog o obvezni božičnici za vse zaposlene, ideja, ki bi marsikomu olajšala decembrsko stisko. Ker pa ideja ni prišla iz “njihove kuhinje,” so v SDS in NSi od prvega dne udarili po ideji z vso artilerijo. Populizem! Nerealno! Uničili bodo gospodarstvo! So bili njihovi odzivi v medijih in na njihovih kanalih. Ko je včeraj prišel dan glasovanja, ko je čas, da besede zamenjajo dejanja – SdS in NSi glasujeta ZA. Ja, prav ste prebrali. Stranki, ki sta teden dni razlagali, kako bo ta zakon uničil gospodarstvo, sta ga na koncu podprli.

• SdS se ni udeležil izredne seje, kjer je Nataša Pirc Musar nagovorila poslance po napadu v Novem mestu
• Če je RKC proti zakonu o evtanaziji, bom jaz na referendumu obkrožil ZA
• Iva Dimic, NSi / Saj vemo, kaj pravi knjiga vseh vseh knjig, ki je še nad ustavo
• Janez Cigler Kralj, predsedniški kandidat NSi, se sam ne bi želel udeležiti parade ponosa

Če bi kdo iz vesolja spremljal to dogajanje, bi si verjetno mislil, da gre za satirično oddajo, ne pa za dejansko sejo državnega zbora. Ampak to je pač slovenska realnost. Opozicija, ki ne zna več ločiti med konstruktivnim nasprotovanjem in otroškim, “če ni po naše, bomo kričali”.

Ker, roko na srce, če bi bil predlog njihov, bi danes po družbenih omrežjih že tekle objave v stilu: “Zahvaljujoč SDS in NSi, bodo vsi zaposleni letos dobili božičnico! Skrbimo za malega človeka!”

Ampak ker ni njihov, so se raje odločili, da mesec dni zganjajo hrup, potem pa glasujejo tako, kot se spodobi – da ne bi slučajno izpadli popolnoma proti ljudem.

Kaj nam to pove? Da je večini politikov v tej državi pomembneje, kdo nekaj predlaga, kot pa kaj je predlagano. Da je ideologija postala močnejša od zdrave pameti. In da so polena pod noge že standardni rekvizit vsake parlamentarne seje.

Mogoče pa bi naslednjič veljalo, da se v Državnem zboru uvede novo pravilo: če si bil glasno proti, potem vsaj imej pogum ostati pri tem tudi na glasovanju. Do takrat pa srečne božične politike in čim več božičnic za tiste, ki jih dejansko potrebujejo.

Objava Opozicija je bila proti vladnemu predlogu božičnice, vendar na glasovanju ni bila proti originalno objavljena na had blog.

Ali je že prišel čas, da si priznamo, da državni svet v Sloveniji ne opravlja več svoje vloge? Oz. boljše vprašanje – ali jo je sploh kadarkoli? Zakaj imamo to institucijo, za katero večina ljudi niti ne zna točno razložiti njenega poslanstva?

• Ukinimo Državni svet / državni svet izglasoval odložilni veto na družinski zakonik
• Gledamo genocid in smo tiho / Nataša Pirc Musar v EU parlamentu
• Poslanci SdSa zapustili parlamentarno sejo / lahko delavec zapusti svoje delovno mesto brez posledic?
• Vasko Simoniti v parlamentu / A grem lahko domov? Ne bom več poslušal. Ne ljubi se mi več.

Državni svet je ostanek časa, ko so ljudje verjeli, da bo “dvodomni” parlament varoval interese različnih družbenih skupin. Zamisel ni bila slaba. V praksi pa se je, kot se pogosto zgodi, spremenila v klasično sinekuro za politično upokojene ali tiste, ki nikoli niso znali (ali zmogli) zmagati na volitvah.

Kdo danes sploh ve, kdo sedi v državnem svetu? Kdo pozna vsaj pet svetnikov po imenu? Večina bi verjetno prej znala našteti tri like iz serije “Prijatelji”.

Glavna moč državnega sveta je t. i. suspenzivni veto. Kar pomeni, da lahko zadrži zakon, a ga državni zbor nato z absolutno večino potrdi. Kar se praktično vedno zgodi. V resnici to ni sistem zavor in ravnovesij, temveč igranje demokracije, kjer vemo, kako se bo končalo.

Pogosto se zdi, da je državni svet uporabljen zgolj za to, da se zavlačuje, da se kak zakon odloži ali zmehča. Morda zato, ker nekdo nekoga pozna, pa bi mu določena sprememba zakona povzročila preveč skrbi.

Državni svet stane. Pisarne, osebje, sejnine, potni stroški, službeni avtomobili, telefoni. Vse to za telo, ki nima zakonodajne moči, ne odloča, ne nosi odgovornosti. A vseeno igra pomembno vlogo, ko gre za “mehčanje” odločitev. Ali je to demokracija? Ali pa je to druga liga politike, ki živi na račun proračuna in brez resničnega vpliva?

Zagovorniki državnega sveta pogosto omenjajo, da “predstavlja različne interese družbe”. Delavce, kmete, obrtnike, lokalne skupnosti …, A realnost je, da ti predstavniki niso izvoljeni neposredno s strani državljanov, ampak jih izberejo interesne skupine in lokalne strukture. Niso glas ljudstva, temveč glas struktur, ki si želijo vpliva brez politične odgovornosti.

Večina evropskih držav nima takega telesa. Ali pa imajo resnično močne senatske institucije, izvoljene z jasno legitimnostjo. Slovenija pa se zdi kot država, ki si je omislila svet, ker je želela nekaj več demokracije, a ni imela poguma narediti dveh močnih domov. Tako imamo zdaj zasilni izhod za lobije, ne pa varuha družbenega ravnotežja.

Ali Slovenija potrebuje državni svet? Ne.

Če že, potem potrebujemo “drugi dom,” ki bo imel jasno, legitimno funkcijo, moč, odgovornost in tudi neposredno demokratično izvolitev. V trenutni obliki pa je državni svet odveč. Preživet relikt, ki v najboljšem primeru ničesar ne spremeni, v najslabšem pa uporablja čas in denar, ki bi ga lahko porabili za karkoli bolj smiselnega.

Če že govorimo o racionalizaciji države – zakaj ne bi začeli tukaj?

Objava Ali Slovenija potrebuje državni svet? Ne. originalno objavljena na had blog.

Kljub temu, da je Andrej Hoivik poslanec SdSa in da je njegovo razmišljanje povsem drugačno od mojega, pa se zavedam, da je bil njegov “klic na pomoč,” ki ga je izvedel s plezanjem na streho parlamenta, nekaj resnega in ne zgolj samo del šova. Iz takšnih situacij se kljub nestrinjanju z osebo ne smemo norčevati. Vsak od nas je lahko jutri v podobni situaciji. Upam, da poslanec SdS Andrej Hoivik prejme pomoč, ki jo potrebuje.

• Ne bodite depresivni, bodite aktivni, pridružite se nam v Slovenski demokratski mladini / Andrej Hoivik, SDM
• Za požare na Krasu je kriv Inštitut 8. marec in referendum o pitni vodi / Andreju Hoiviku in domoglupcem se je odpeljalo
• Ko si za domoglupce brezdelnež in prisesan na državne jasli / laž ni in nikoli ne bo resnica

Leta 2022 je Andrej Hoivik izjavil: “Ne bodite depresivni, bodite aktivni, pridružite se nam v Slovenski demokratski mladini.” Verjetno se ni zavedal, da je “karma prasica,” in verjetno si ni predstavljal, da bo on v vlogi, ki se ji je takrat posmehoval.

Dejstvo je, da je čedalje več duševnih stisk v Sloveniji, ki so tudi posledica politike razdvajanja in manipuliranja, ki smo ji priča že od same osamosvojitve. Povsem jasno je tudi, kdo je tisti, ki ima največ koristi od “skreganega” naroda in ki vsak dan znova s svojimi pribočniki in troli poskrbi, da je tarča žalitev in posmeha nekdo z nasprotnega pola.

Pa vendar kljub vsemu, ko se zgodi nekaj takšnega, si ljudje ne bi smeli dovoliti norčevanja iz te osebe, čeprav se ne strinjamo z njo in čeprav nas je taista oseba še pred parimi dnevi užalila s svojimi izjavami.

V bistvu se mi Hoivik smili. Moral se je boriti za referendum, moral je lagati in zavajati. Moral se je pojavljati v javnosti, ker se je to pričakovalo od njega. Mogoče pa si v resnici ni želel nič od tega, vendar so bila pričakovanja dovolj velika in jih je moral izpolniti.

Ker se včerajšnje dogajanje ni dotikalo samo profesionalnega življenja, ampak tudi osebnega, pa je verjetno stiska še toliko večja. Mogoče se bo po tem dogodku sam začel zavedati pomena karme in mu bo to še pravočasno spremenilo življenje.

Seveda mu želim, da mu strokovne službe pomagajo pri okrevanju in da si dejansko vzame čas in razmisli, če je sploh primeren za takšno službo, kot si jo je izbral.

Če se znajdete v duševni stiski ali poznate nekoga, ki potrebuje pomoč, je pomembno, da veste, kam se lahko obrnete. V Sloveniji je na voljo več zanesljivih virov podpore:

V nujnih primerih:

• Če menite, da je življenje osebe ogroženo, nemudoma pokličite 112 ali se odpravite na najbližjo urgenco.

 Takojšna pomoč (24/7):

• Zaupna telefona – TOM telefon (za otroke in mladostnike):
  116 111 (vsak dan od 12. do 20. ure)
  www.e-tom.si
• Zaupna telefona – Telefon za klic v duševni stiski (ZD Ljubljana):
  01 520 99 00 (24 ur na dan)
• Klic v duševni stiski – Slovensko društvo za pomoč pri samomoru (Samarijan):
  116 123 (anonimno, brezplačno, 24/7)
  www.telefon-samarijan.si
• SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja:
  080 11 55 (24 ur na dan)
  www.drustvo-sos.si

Psihološka pomoč in svetovanje:

• Psihiatrična klinika Ljubljana – Center za krizno interventno pomoč:
  01 587 49 00
  www.psih-klinika.si
• Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) – To sem jaz (mladi):
  Anonimna e-svetovalnica: www.tosemjaz.net
• Združenje psihologov Slovenije – seznam terapevtov in svetovalcev:
  www.dps.si

Objava Upam, da poslanec SdS Andrej Hoivik prejme pomoč, ki jo potrebuje originalno objavljena na had blog.

V državnem zboru je prvič potekala razprava o predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki ga je vložilo društvo Srebrna nit s podporo volilcev. Poslanci so s 64 glasovi proti in devetimi za odločili, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Poslanci Svobode so namreč že vložili pobudo za razpis posvetovalnega referenduma in predloga niso podprli. Ampak to, kar sem jaz poslušal včeraj v parlamentu, je milo rečeno, žalostno. Nekateri enačijo evtanazijo s samomorom! Da, to so poslanci desnega pola …

• Evtanazija / sem za dostojno smrt in za javni diskurz o evtanaziji
• ZA prepoved zasebne reje medvedov v Sloveniji / Mici, Maša, Mitko in Tim potrebujejo vašo pomoč
• Samomor učenke Osnovne šole 8 talcev Logatec / odraz stanja v naši družbi
• Dušebrižniki so skočili v zrak / o samomoru se ne sme razmišljati na maturi

Pri nas evtanazija ni uzakonjena niti dekriminalizirana, vendar je še vedno tabu tema, o kateri se ne govori na glas. Evtanazija je lahko odrešitev za marsikoga, ki živi v bolečinah in je dosegel svojo starost ali pa se je sam odločil za to in bi se s tem odrešil. V takšnih primerih govoriti o nedotakljivosti življenja, kamor sodi tudi odrekanje, da posameznik sam razpolaga s svojim življenjem, se mi zdi povsem nesmiselno.

O evtanaziji ljudje ne razmišljamo, dokler se nam ne zgodijo – dokler se ne zgodijo našim bližnjim. In šele takrat se zaveš, da se večino časa v življenju ukvarjamo s povsem nepomembnimi stvarmi, kot so dober avto, veliko denarja, drage počitnice. Vendar je življenje še kaj več od zgolj materialnih dobrin.

Ampak pred tem si raje zatiskamo oči in živimo v svetu, kjer štejejo Instagram in Facebook všečki. V teh “prostranstvih neumnosti” pač ni prostora za resne debate o življenjsko pomembnih stvareh, ker je pomemben zgolj blišč, ki je posledica bede.

Šele ko je smrt blizu, se zavemo, da je tudi naša pot obsojena na konec, ki se bo zgodil neznano kdaj. Ko izveš, te presune, vendar se naučiš živeti s tem. Ko sem se pred leti soočal z umiranjem babice, sem razmišljal tudi o tem, da bi bila evtanazija dovoljena.

Da bi lahko, ko res ne gre več naprej, ampak je vse zgolj samo še bolečina, naredil najtežjo stvar v življenju. Nekomu vzel življenje..

Ja, podpiram evtanazijo in možnost, da se nekdo pri zavesti odloči za dostojanstveno smrt. In ne želim poslušati o paliativni oskrbi, kjer se ljudi “šopa” z morfijem, da ne čutijo bolečin in umirajo pri živem telesu. Vsaj malce pietete bi lahko imeli vsi skupaj in v resne debate o tem ne vlačili zgodb o božjih zapovedih in podobno, kar sem poslušal med razpravo v državnem zboru.

Če bi desni pol vsaj malce spustil plašnice in nehal verjeti v pravljice, ki jim pomenijo sveto resnico, bi bilo v Sloveniji precej lažje. V letu 2024 smo za boga milega in ne nekje v temačnem srednjem veku. Ampak ja, to, da nekdo enači evtanazijo s samomorom, je domet desnega pola …

Objava Evtanazija ni enako samomor / jaz sem za dostojno smrt in podpiram evtanazijo originalno objavljena na had blog.