Če obstaja vprašanje, pri katerem sploh ne rabim razmišljati, je odgovor jasen v sekundi: ali si lahko predstavljam prenos drsanja in plavanja brez Jolande Bertole? Ne. Niti pod razno. To bi bilo približno tako, kot da bi si skušali predstavljati internete brez komentarjev, Ljubljano brez gradbišč ali politiko brez obljub. Na papirju morda deluje v resničnem življenju, pa se zadeva sesuje sama vase.

• Sandi Murovec nas ni razočaral / olimpijska kolekcija Milano Cortina 2026 je #krneki
• Sem za prepoved dostopa do družbenih omrežij za mlajše od 15 let
• Umetna inteligenca lahko sleče vaša oblačila

Še posebej zdaj, ko na olimpijskih igrah v Italiji komentira res odlično. Tako dobro, da se zalotim, kako dejansko gledam drsanje. Prostovoljno. Brez daljinca v roki in brez razmišljanja, da bi preklopil. Ker njen komentar doda tisto vrednost, ki iz prenosa naredi zgodbo in ne zgolj zaporedje elementov na ledu.

Jolanda Bertole je že leta tista konstanta, ki je tam vedno, ko govorimo o drsanju in plavanju. Ne glede na letni čas, vremensko napoved ali stanje duha naroda. Ko se pogovarjamo o teh dveh športih, je njeno ime tisto, ki se pojavi prvo. Šele potem pridejo športniki in tekmovanja.

Drsanje brez Jolande bi bilo samo še drsenje. Plavanje brez nje pa zgolj premikanje po vodi. Manjka kontekst, manjka energija, manjka tisti občutek, da nekdo res ve, o čem govori in da mu je mar. In to je danes redka valuta.

V času, ko vsi nekaj komentiramo, analiziramo in pametujemo, je osvežujoče poslušati nekoga, ki stvari dejansko živi. Ki ni zraven zato, ker mora biti, ampak zato, ker drugače sploh ne zna. In to se pozna.

Zato ne ne znam si predstavljati drsanja in plavanja brez Jolande Bertole. In iskreno? Tudi nočem si. Ker nekatere stvari enostavno sodijo skupaj. In ja, to je kompliment.

Objava Si lahko predstavljate prenos drsanja in plavanja brez Jolande Bertole? Jaz ne! originalno objavljena na had blog.

Zgodnje jutro. Po teku se odločim, da bom preplaval še par kilometrov. Brisačo odložim na povsem prazni plaži, skočim v vodo in zaplavam. Ko se čez približno eno uro vračam proti obali zagledam dve osebi, ki na povsem prazni plaži stojita na moji brisači in postavljata svoje brisače okoli moje?! WTF?

• Ob 6. uri se prične okupacija plaže z brisačami, ležalniki in senčniki
• Kupovanje nepremičnine na Hrvaškem / par nasvetov iz prve roke
• Hvala, ker pobereš drek za svojim psom

Stopim iz vode in začudeno gledqm v osebi, ki se ne premakneta stran od moje brisače in me čudno gledata. Ker sta očitno tujca, jima nakažem, da je moja brisača in ju v angleščini vprašam, če ju moti? Vprašam ju, če sem jima zasedel njuno mesto in še bolj čudno me gledata.

Vsaj premaknila sta riti toliko, da sem lahko vzel brisačo po kateri sta hodla, majico in natikače. Odmaknem se par metrov, da se posušim in razmišljam pri sebi kaj hudiča se je ravnokar zgodilo.

Vsaj 40 metrov dolga plaža, kjer ni niti ene osebe. In moja brisača. Tista majhna, ki se hitro posuši. Ampak očitno je to preveč za nekoga, ki pride na plažo. Bi razumel, če bi bila tam kakšna senca ali kakšen strateško pomemben prostor. Pa vendar temu ni bilo tako. Čist navadna plaža, s tudi ne tako čudovitim vhodom v morje. Par metrov stran obstaja precej lepša pot v vodo.

Tole je še en izmed tistih zapisov, ko se vprašam kaj se zgodi v človeški glavi, ko pride do takšne situacije. Ko se vprašaš, če si star, ker ne razumeš več tega. Predvsem pa, ko ti ni jasno kako odreagirati? Ker če je nekomu v napoto brisača, potem vsaj ne stopiš nanjo. Vsaj v mojem svetu ne. Se pač premakneš malce.

Če bi bila brisača postavljena tako, da zapira dostop do morja, bi še nekako razumel, da stopiš nanjo. Pa vendar ni bilo nič od tega. Škoda, ker nisem imel s seboj telefona, da bi ti posnel, ker zdajle ko to pišem, se mi itak zdi nemogoče, da se mi je to zgodilo.

Vse bolj imam občutek, da gre vse skupaj v en velik kurec. In da lahko samo opazujem vse skupaj in se čudim. Ali pa sem star in me pač stvari motijo. Ampak res mi ni všeč, da mi nekdo stoji na brisači!

Objava Jutranji boj za košček plaže originalno objavljena na had blog.

Pred svojo “obsesijo” s skakanjem v hladne vode sem imel “ritual” odprtja sezona plavanja v morju s skokom v morje v Kavranu. Idiličen kraj, kjer sem preživel neskončno poletij – do deset let nazaj, ko smo morali porušiti hišo in sem se v tem času zgolj parkrat vrnil v ta kraj.

• Prvomajski skok v morje v Kavranu
• Prvi skok v morje – Kavran 2011
• Kavran – raj na morju in skoraj štiri leta odkar smo podrli hiško

Tokrat sem se. Kljub temu, da me vedno znova stisne, ko se zavem, da je Kavran name pustil velik pečat, predvsem pa tudi odnos do turizma. Če si navajen miru in tišine, potem se težko vklopiš v turistično ponudbo, ki je sicer na voljo. In ja, letos sem ponovil skok v morje, ki je tako čisto in brez vsakršnega turista …

Ampak zgodba o Kavranu sega v daljno leto 1985, ko smo kupili 400 kv.m. zemlje, več kot 800 metrov od morja v vasi Kavran, 20 kilometrov od Pule. Cena je bila takrat precej zanemarljiva, okrog 3000 mark in seveda brez gradbenega dovoljenja. Takrat je bil zeleni pas 800 metrov in zato smo si izbrali takšno oddaljenost.

Kavran je bil vedno idealen prostor za počitek. Brez elektrike, brez vode, mir in tišina, daleč stran od ponorelega sveta. Imeli smo sončne celice s katerimo smo polnili akumulatorje in svoje cisterne vode. Užival sem vsak trenutek v Kavranu. Morje čisto in neonesnaženo in na plaži ni nobene gužve. Okrog 1000 parcel je bilo prodanih v Kavranu. In sosedje so bili super in čudovite trenutke odraščanja sem preživel v Kavranu. Ko se človek razvadi s tem uživanjem, je težko najti kaj podobnega.

V vmesnem času smo spremenili namembnost parcele, vložili vlogo za gradnjo in vse ostalo, da bi pravno formalno lahko zgradili hiško. Vendar ni bilo nikoli konkretnih odgovorov, kajti ta del Istre ni imel niti zazidalnega načrta. In pet let nazaj, ko smo julija sedeli zvečer pred takrat še prikolico, je padla ideja. Pozidajmo hiško, s predpogojem, da se zavedamo, da bo nekoč mogoče treba vse skupaj porušiti. In tako so se začela dela. V manj kot dveh mesecih je bila hiška pod streho. Tudi stroški niso bili pretirani. Žulji na rokah staršev so drugo poglavje!

Pogled na morje s terase je bil neprecenljiv. Vložili smo vlogo, spremenili namembnost in dobili hišno številko. Prišli so merilci in izmerili hiško in pošteno samo plačevali davek na nepremičnine na Hrvaškem. Plačevali smo komunalne pristojnine, čeprav jih nismo uporabljali. Prav tako smo parkrat plačali pravnike, ki bi nam uredili gradbeno dovoljenje, vendar je bila vedno ista zgodba. Dobili so denar in poniknili. Kljub zavedanju, da bo verjetno treba rušiti, sem upal, da pride Hrvaška prej v EU in se bo vse skupaj spremenilo.

Lani poleti so rušili obalni pas. Pogled na vse skupaj je bil več kot žlosten. Cel kup fotografij sem posnel, vendar nikoli nisem imel srca, da bi jih objavil. Kavran je vse bolj izgledal kot Hrvaška po vojni. Vse uničeno in celi kupi smeti povsod. Iz idile je vse skupaj preraslo v smetišče. Vendar morje je ostalo in je še vedno čisto.

In se je zgodilo. Dobili smo pošto, da je treba rušiti. Spraviti vse v prvotno stanje. Kljub temu, da sem se zavedal, da bo nekoč verjetno treba vse skupaj porušiti, sem tlačil to idejo nekam daleč stran.

Jeap, dejstvo je, da ne bo v Kavranu nikoli več tako, kot je bilo. Verjetno se bo nekoč vse skupaj spremenilo. Naredili bodo zazidalni načrt za to področje, verjetno bodo celo dovolili graditi objekte. Vendar isto ne bo nikoli več.

Objava Prvomajski skok v morje v Kavranu / 15 stopinj originalno objavljena na had blog.

Po celodnevnem sedenju na predavanjih na konferenci Chef’s Stage v Šibeniku, me je sonce zunaj prepričalo, da grem do obale in skočim v vodo. 19.3.2019 ima morje v Šibeniku (hotel Amadria) okoli 11 stopinj in je toplejše, kot je ozračje zunaj – naj omenim, da je sedaj v Dalmaciji “marčevska burja”, zaradi katere so danes zjutraj zaprli promet po avtocesti proti Zagrebu.

• Chefs’ Stage 2019 Šibenik
• Ronald, Ronald Kordiš / zakaj mi je tako ime, zakaj imam nick had na internetih in par dejstev o meni
• Bohinjsko jezero in moj zimski skok v jezero s temperaturo 5 stopinj / 16.12.2018

Zanimivost – ko sem se slačil na pomolu je bilo mrzlo. Ko pa sem skočil v vodo, je bila povsem drugačna pesem. Burja naredi svoje in posledično je bil občutek v morju boljši, kot zunaj. In ker je bilo prijetno v vodi, sem skok ponovil še enkrat.

Če koga zanima kje vse in kdaj sem skočil v hladne vode:

• 31.12.2017 sem skočil v Bohinjsko jezero / voda 4, zrak -4 stopinje
• Kako sem skočil v zgornji Martuljški slap / 5 stopinj in preživel
• Kako sem skočil v jezero na Rakitni / 21.1.2018 / 6 stopinj voda, 6 stopinj zrak
• Kako sem 21. aprila skočil v izvir Kamniške Bistrice / temperatura vode 6 stopinj
• Kako sem skočil v slap Savica / potok Savica / 6 stopinj
• Kako sem skočil v slap Peričnik (7°) in Triglavsko Bistrico (5°) in preživel
• Kako sem skočil v Divje jezero / Idrija / 8 stopinj
• Reka ljubezeni / kako sem skočil v izvir reke Krke / 8 stopinj
• Kako sem skočil v Lago di Dobbiaco / Toblacher See / 8 stopinj
• Kako sem skočil v Lago di Fedaia / 2057 metrov / 9 stopinj
• Kako sem skočil v Mitovški slap / Mitušk slap, Trbovlje / 9 stopinj
• Kako sem skočil v izvir Soče, slap Boka in slap Kozjak in preživel
• Kako sem skočil v reko Hubelj / Ajdovščina / 10 stopinj
• Kako sem skočil v potok Otavščica / soteska Pekel / 10 stopinj
• Kako sem 1.11. skočil v reko Mirno v kraju Kotli / Kotle Hum / 10 stopinj
• Kako sem skočil v jezero Vajont (tragedija Vajont Dam) / Dolomiti / 11 stopinj
• Kako sem skočil v Lago di Braies (Pragser Wildsee) / Dolomiti / 11 stopinj
• Kako sem skočil v Planšarsko jezero / Jezersko / 12 stopinj
• Skok v morje v Sesljanu / 9.12.2018 / spisek lokacij, kjer sem že skočil v hladno vodo
• Kako sem skočil v reko Iško / Iški vintgar / 14 stopinj
• Kako sem skočil v slap Gačnik / Vojsko / 14 stopinj
• Kako sem za rojstni dan / 25.12.2017 / skočil v reko Krko pri gradu Otočec
• Klevevž / Klevevška toplica pri Šmarjeških toplicah / kako sem skočil v izvir termalne vode / 25.12.2017
• Kako sem skočil v Cerkniško jezero – največje slovensko jezero / 6.1.2018
• Kako sem skočil v jezero Barcis (Lago di Barcis) / Dolomiti / 17 stopinj
• Kako sem skočil v Laghetto della Cava di Bauxite (Otranto) / eno izmed najlepših jezer v Južni Italiji
• Kako sem skočil v Grotta della Poesia / Roca Vecchia
• Preživel gužvo v mestu Polignano a Mare in skočil v morje
• Kako sem skočil v morje pri kraju Torre Sant’Andrea

Objava Skok v morje / 19.3.2019 / Šibenik / 11 stopinj originalno objavljena na had blog.

Nov vikend in nov izziv. Najti jezero, slap, ali reko, ki bo imela temperaturo vode pod 10° C. Gorenjska skriva par takšnih biserov in odločitev je bila, kljub malce slabši vremenski napovedi, hipna. Slap Peričnik je bil prva destinacija.

• Jezera, v katerih se lahko kopamo / 5 skokov v ledeno mrzlo vodo
• Par nasvetov za poletno ohladitev / kako sem skočil v Savo pri Bohinju, Bohinjsko jezero in slap Šum v Vintgarju

Po cesto do odcepa za dolino Vrat in potem sem samo sledil oznakam za slap Peričnik. Pot do slapu je kratka – slap Peričnik je sestavljen iz dveh slapov – prvi je večji (visok preko 50 metrov), drugi pa manjši (nekje okoli 15 metrov). V jutranjem soncu sta čudovita točka za obisk, prav tako pa je pot sicer strma, vendar si pri prvem slapu v manj kot petih minutah. Pot je urejena in na mojo srečo je bilo zelo malo obiskovalcev.

Naročite se na moj YouTube kanal – https://www.youtube.com/ronikordis

Slap Peričnik

Slap Peričnik omogoča, da se sprehodite okoli njega – vendar pozor – verjetno boste precej mokri, saj kapljice vode padajo povsod. Ker je prvi slap višji, sem se odločil, da se vržem v drugega, ki je manjši. Ko sem prišel do slapu sem za sekundo okleval, ker nisem vedel, koliko globoka voda je. Če bi preverjal temperaturo vode vnaprej, bi me verjetno vse skupaj minilo. Tako pa sem samo preprosto nardil par korakov in skočil. Občutek se jasno sliši na samem posnetku! Par obiskovalcev me je sicer čudno gledalo, vendar, ko sem se obrisal in oblekel, je bil občutek fenomenalen.

Tako fenomenalen, da sem, ko sem prišel do avtomobila začel razmišjati o tem, da bi se vrgel še v Triglavsko Bistrico, ki je poleg parkirišča za pot na slap Peričnik.

Triglavska Bistrica

Sklepal sem, da bo voda v strugi verjetno malce toplejša. Problem je bil, da je voda precej nizka in ko sem “pri’Rosu” odkril zapornice za vodo, sem se samo še preoblekel in splezal na ograjo.

Čista voda je bila zelo mikavna. Vendar njena temperatura – okoli 5° me je spomnila, da nisem ravno navajen takšnih temperatur in za trenutek mi je vzelo sapo. Ko sem plezal ven iz vode, so noge postajale precej težke in težko se je bilo premikati. Ampak mi je uspelo in po par minutnem stanju na soncu, se nisem več tresel, ampak sem se zgolj in samo še smejal.

Pot sem nadaljeval preko Vršiča. Kje sem skočil v vodo? Slap Soče, slap Boka in slap Kozjak … Ampak to pride jutri!

p.s.: ne počnite tega sami, če se vnaprej ne prepričate, da je voda v kateri skačete dovolj globoka in da vam temperatura vode ne bo povzročila kakšne zdravstvene težave.

Objava Kako sem skočil v slap Peričnik (7°) in Triglavsko Bistrico (5°) in preživel originalno objavljena na had blog.

Navadna nedelja ob morju. Novigrad se je kopal v soncu in ob obali je bilo cel kup ljudi, ki so se prišli “martinčkat”. Več kot 19 stopinj je imelo ozračje, tam nekje pa je bila tudi temperatura morja. Ker sem imel kopalke s seboj, sem skočil.. in plaval.. in ni bilo mrzlo, ampak prav prijetno.

Na soncu sem se počasi posušil in ko sem ugotovil, da mi je vroče, sem ponovil vajo. Pozabil kremo za sončenje – posledice so vidne! Jeap, oktobra je sonce lahko še vedno zelo močno in plavanje v morju je odlično.

Objava 21.10.2012 – plavanje v morju originalno objavljena na had blog.

Vsake toliko časa dobim preblisk in se spravim športno udejstvovati – 17.11.2009 – Jutranje plavanje v Tivoliju – 1600m za začetek. No današnja razdalja je bila polovico krajša, ker se mi preprosto ni dalo več štet preplavanih razdalj v bazenu. In tudi čas je bil krajši kot nazadnje – manj kot 25 minut. Družbo sta mi delala Davorin in Vini, ki sta še nadaljevala s svojim plavanjem, ko sem jaz zapustil bazen.

V bistvu je tole odličen začetek ponedeljkovega jutra, ko imaš občutek da si že zelo zgodaj zjutraj naredil zelo veliko sam zase. In dan je lahko samo še lepši. Upam, da me prehitro ne mine tale vnema, kot me ponavadi in da bom vztrajal dlje časa kot sem nazadnje. Me bo treba ornk brcat v rit!

Objava Ponedeljkovo jutranje plavanje originalno objavljena na had blog.

Davorin (btw – ŽVPL še vedno išče pisce, fotografe, nadebudneže) je pred časom omenil, da hodi na jutranja plavanja v kopališče Tivoli. Ker imam rad zgodnja jutra in zvečer vedno premalo časa za rekreacijo, sem se včeraj odločil da poskusim to zadevo. Sicer so mi bližja nočna plavanja na morju, vendar vseeno!

Ob 6:45 sva bila v bazenu. Presenečen sem bil koliko ljudi pride zjutraj na plavanje. Poleg plavalcev, ki imajo trening pred šolo, so bile v vodi vse generacije – tudi upokojenci, ki verjetno sicer nimajo preveč časa (al kako?). In sva plavala.
Ravno prav topla voda, mogoče za odtenek preveč klora (kar se pozna sedaj na očeh – kot angora zajček) in zame dober tempo za prvič. Ob 7:45 sem šel iz bazena, Davorin pa je še nadaljeval. In preplaval sem 1600 metrov v 25-metrskem bazenu. Priznam, meni se ni dalo šteti, kajti to bi me “dekoncentriralo”.

Najlepše pri vsem tem je dejstvo, da nisem utrujen. Ravno nasprotno. Poln energije in precej drugačne volje kot sicer zjutraj, ko se “svaljkam” doma ob 4:30 do 7:30 ko grem v službo.

Definitivno bo tole postala stalnica. In ravno razmišljam, da bi bila najboljša rešitev da nabavim sezonsko karto za 180€ – dnevna vstopnica je 7€, ki se mi bo precej kmalu povrnila. Vsaj po začetni zagretosti in vnemi sodeč. Če me bo kmalu minilo, bo pač to posledica moje šibke volje, ko ne vztrajam, ampak na pol poti ponavadi pustim stvari odprte in si najdem kakšno novo “igračo”.

Pustil se bom presenetiti. In jutri sem ob 6:45 v bazenu! Hvala Davorin, da si me “zvlekel” v tole!

Objava Jutranje plavanje v Tivoliju – 1600m za začetek originalno objavljena na had blog.

Before the rain je čudovit film. In nebo nad Postiro, sicer so fotografije spremenjene v HDR, s čimer se zadnje čase zelo rad igram, je bilo pred dežjem čudovito. Oblaki so prišli preko Velebita in Biokova in se preko morja približevali Braču.

Vroče kamenje je kljubovalo prvim kapljicam in jih je takoj posušilo. Kasneje pa se je situacija spremenila in so kapljice dobile bitko. Vonj po asfaltu je bil opojen in vonj po borovcih še toliko močnejši. Morje, prijetno ohlajeno, je vabilo in plavanje po dežju je bil spomin na poletja v otroštvu, ko sem bil najbolj vesel, če je začelo deževati in smo lahko poskakali v vodo.

Klik na fotografijo za večje fotografije

Objava Postira – Before the rain photos originalno objavljena na had blog.

Obisk Miamija ni mogel miniti brez obiska Miami Seaqariuma in predstave njihovih delfinov, ki na ukaz izvajajo razne vragolije. Hoja po repu, dvojna salta, plavanje hrbtno, “špricanje” obiskovalcev…, vse to so se delfini naučili v ujetništvu.

Sicer sem imel sprva pomisleke glede humanosti tega početja, vendar sem takoj ugotovil da delfini v tem početju neznansko uživajo. In tudi po koncu predstave so se sami malce zabavali in skakali okrog.

Klik na fotografijo za ostale fotografije

Objava Miami Seaqarium – fotografije delfinov originalno objavljena na had blog.