Sam ne sodim med tiste, ki se pogovarjajo z umetno inteligenco in tudi nisem med tistimi, ki so se z njo spoprijateljili. Ampak očitno obstajajo ljudje, ki so šli še korak dlje od pogovarjanja in prijateljstva. Marsikdo se je zaljubil. V jezikovni model, ki jim daje odgovore, ki jih iščejo in ki je vedno na voljo za pogovor.

• Umetna inteligenca lahko sleče vaša oblačila
• Ko klepetalniki postajajo naši digitalni sogovorniki
• Ne verjemi vsemu, kar piše ChatGPT oz. umetna inteligenca
• Kdo je Roni Kordiš / primerjava ChatGPT, Deepseek, Grok, Kimi

Živimo v času, ko imamo vedno manj časa za ljudi in vedno več časa za zaslone. Paradoks sodobne družbe: povezani smo z vsem svetom, hkrati pa pogosto precej sami. In potem pride umetna inteligenca. Vedno na voljo. Vedno prijazna. Vedno razumevajoča. Ne obsoja. Ne zavija z očmi. Ne izgubi potrpljenja.

Če dobro pomislim, to je skoraj idealen sogovornik. Umetna inteligenca posluša. Odgovarja. Sprašuje. Se prilagaja. Če ji napišeš ob treh zjutraj, ti odgovori. Če imaš slab dan, ti skuša pomagati. Če želiš pogovor, ga dobiš. Če želiš potrditev, jo prav tako dobiš. In človek je bitje navade. Pa tudi bitje občutkov. Sploh me ne preseneča, da se nekateri na to odzovejo čustveno.

Spomnim se časov, ko smo se čudili ljudem, ki so “živeli” na forumih. Potem smo se čudili družbenim omrežjem. Danes se čudimo odnosom z umetno inteligenco. Jutri bo to verjetno nekaj povsem običajnega. Meja med orodjem in odnosom postaja vedno bolj zabrisana.

Vprašanje, ki se tukaj pojavi, ni več samo tehnološko. Je precej bolj človeško. Kaj pravzaprav iščemo? Pogovor? Razumevanje? Potrditev? Občutek, da nas nekdo posluša? In če vse to dobimo od algoritma, ali je to sploh problem?

Nekateri pravijo, da je to nevarno. Da nadomešča pristne odnose. Da ljudi oddaljuje drug od drugega. Drugi pravijo, da gre zgolj za novo obliko interakcije. Tako kot telefon ni uničil komunikacije, ampak jo je spremenil. Resnica je verjetno nekje vmes.

Tehnologija vedno zapolni praznine, ki že obstajajo. Ne ustvari jih nujno sama. Če se nekdo zaljubi v umetno inteligenco, to morda več pove o naši družbi kot o tehnologiji sami. O naši osamljenosti. O potrebi po bližini. O svetu, ki postaja vedno hitrejši, odnosi pa vedno bolj površinski.

Sam se z umetno inteligenco ne pogovarjam zato, ker bi iskal družbo. Zame je orodje. Nekaj, kar pomaga, pospeši delo, ponudi odgovor. Ni prijatelj. Ni sogovornik v pravem pomenu besede. Ampak razumem, zakaj jo nekateri vidijo drugače. Predvsem pa ne obsojam.

Ko je nekaj vedno tam za tebe, začneš temu pripisovati več pomena. Ko imaš občutek, da te nekdo razume, začneš graditi odnos. Tudi če na drugi strani ni človeka. Morda je največje vprašanje prihodnosti prav to: ali bomo znali ohraniti razliko med resničnim odnosom in simulacijo odnosa. Ali pa nam to sploh ne bo več pomembno.

Kaj pa vi? Se z umetno inteligenco samo pogovarjate? Ali ste se z njo že spoprijateljili?

Objava Se pogovarjate z umetno inteligenco in ste se spoprijateljili z njo? originalno objavljena na had blog.

Nič ne zamujate, če ne poznate pomena besed rizz, flex, sigma, skibidi, … Mogoče to zgolj pomeni, da nimate doma mladoletnega otroka, ki s svojimi vrstniki komunicira v “slengu,” ki ga je pobral s tiktoka oz. iz memejev, ki se pojavljajo na internetih. Ali pa to pomeni, da imate doma mladoletnika, ki pa ne sledi “novodobnim” trendom interneta in se raje ukvarja s čim drugim.

• Limke in gaserji / kdo so to?
• Nekomu se je tole očitno zdelo smešno / potujem s trdim
• Zakaj Ljubljana ne postane mesto muralov?

Ko sem v začetku leta prvič slišal besede rizz in flex, sem si jih seveda interpretiral po svoje. Narobe. Itak. Kako drugače bi lahko bilo, saj sem “boomer,” ki itak ne šteka. Ko so mi poskusili razložiti pomen teh dveh besed, pa sem ugotovil, da je pomen odvisen od interpretacije. Ampak vseeno smo na koncu prišli do tega, da rizz pomeni karizmo oz. tudi čar (charm), medtem ko flex ne pomeni upogibanja, ampak pomeni postavljanje ali hvaljenje oz. v “boomerskem” žargonu je to “kurčenje”.

Potem je minilo nekaj časa in sta dve novi besedi prišli mimo mene. Sigma in skibidi. V svojem slogu sem sklepal, da bi bila sigma lahko kaj povezana z bratovščina na ameriških univerzah ali pa kakšna povezava z etimologijo besede, pa vendar sem se motil. Sigma je nekaj, kar je v “boomerskem” žargonu kul.

Skibidi pa je druga zgodba, kjer se zopet krešejo mnenja. Namreč skibidi naj bi bilo nekaj, kar ni kul. Kar je lahko slabo. Pa vendar ni vedno slabo, saj je odvisno od same uporabe besede v besedni zvezi. Izvor besede povezujejo z memejem skibidi toilet, ampak jaz tega preprosto ne razumem.

Zakaj pišem o tem. Ker v nekem trenutku ugotoviš, da se svet spreminja zelo hitro. In če sem pred 35 leti, ko sem bil jaz najstnik, uporabljal besede kul, mega, tudi špon ali pa “džazn,” so sedaj te besede zamenjale povsem druge besede. Ki pa se spreminjanjo zelo hitro in v skladu z novimi trendi, ki jih narekujejo interneti in memeji, ki se pojavljajo na njih. Če sem pred letom pisal o “limkah in gaserjih,” se zavedam, da sedaj tega verjetno nihče več ne uporablja.

Kdor ne gre s časom, s časom gre. Jaz pa sem vesel, da sem tako “oldskul,” da uporabljam že zdavnaje prežvečene besedne zveze, ki pa jih vsi razumejo. Za razliko od skibidija in podobnih, kajne?

Objava Rizz, flex, sigma, skibidi / poznate pomen teh besed? originalno objavljena na had blog.

Janez Janša je imel včeraj svoj termin na nacionalni televiziji. Ne bom seciral njegovih odgovorov, je pa začuda zdržal brez napadanja celih 24 minut in šele v 34 minuti je prvič omenil Soroša. Seveda so bili krivi za vse zopet drugi, ampak največji zdrs se je zgodil, ko je omenil, da je državni zbor sprejel dva zgodovinska dokumenta – proračun za leto 91 in leto 92.

• Matej Tonin / helikopterji bodo namenjeni prevozu novorojenčkov / vojska zavrnila prevoz nosečnice s covid-19
• Kljub zaostrovanju ukrepov se število okuženih ne zmanjšuje / kdo bo kriv za to?
• 45 mrtvih / 20 izven bolnišnic in znova vdor Covid-19 v DSOje

Najprej sem preveril, če me je neznana kozmična sila vrgla nazaj v prejšnje tisočletje – v čas v katerem očitno živi Janez Janša. Pa vendar ni bilo indicev za to.

Ni bilo katodne televizije pred menoj, ni bilo fičkota pred hišo, ni bilo vojne za Slovenijo, čeprav sta Janez Janša in Jelko Kacin še vedno na istem nivoju, kot v tistih časih …

Indici so kazali, da jaz živim v letu 2020 in ne v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Preverim še na računalniku in ugotovim, da smo res v letu 2020, medtem ko nekateri sprejemajo proračun za leto 91 in leto 92.

Čudovit “Freudian slip”, ob katerem se ne morem nasmejati, saj to niti najmanj ni smešno. Ampak se zgodi, kajne? Vsak se lahko zmoti, še posebej, če delaš toliko, da od marca ni imel nihce od njih 3 ure prosto – verjetno se 100+ tvitov dnevno napiše samih in to šteje v službeno obveznost?

Mogoče pa je Janez Janša zgolj želel na subtilen način povedati, da nas čaka kmalu “železna zavesa” in da naj se pripravimo, kajti proračun za leto 91 in 92 ni vključeval nobenih postavk za bitko s Covid-19. In ja, vsak po svoje lahko naredi množico zaključkov kaj dela leto 1991 v letu 2020. Ni naključij, kajne?

Sej jaz tudi včasih pozabim, katerega leta smo, ampak jaz vsaj ne vodim države. 💁🏻‍♀️ pic.twitter.com/u9khw6RmPu

— GeneralAwesomeness, gimnazijski maturant 🇸🇮 (@_MegWhite_) November 19, 2020

Objava Janez Janša / državni zbor je sprejel dva zgodovinska dokumenta, proračun za leto 91 in leto 92 originalno objavljena na had blog.

Nekoč smo za medsebojno komunikacijo na telefonih in spletu uporabljali besede. V sedanjosti pa so besede zamenjali emojiji. Saj veste, tisti “znakci”, za katere potem iščemo razlage kaj naj bi pomenili in si vsak malce po svoje predstavlja njihov pomen. Emojiji so postali naša realnost. Namesto besed poiščemo emoji in ga dodamo v SMS, facebook privatno sporočilo, ali pa samo posodobimo svoj status na katerem od družbenih omrežij.

• Kako si?
• Moja svoboda nima niti cene niti vrednosti! Kakšna pa je tvoja cena svobode?
• Vedno so krivi drugi / kdaj bomo znali prevzeti odgovornost za svoja (ne)dejanja

emódži,  sličica, ki izraža (trenutno) čustvo, razpoloženje, zanimanje v elektronski komunikaciji

Vendar ni bilo vedno tako. Včasih smo se ljudje pogovarjali. Včasih smo se družili in preživljaji čas skupaj. Tudi sedaj se to še dogaja, vendar ima vsak od nas v rokah svoj telefon in tipka kot nor po njemu, kajti sicer bo zamudil pomembne stvaru, ki se takrat dogajajo na facebooku, instagramu, twitterju..

Namesto da bi se vsak od nas zavedal, da nas tehnologija oddaljuje, kljub temu, da nas “zbližuje” in čas namenjen svoji družbi dejansko preživljal z družbo. Ampak ni to poanta tega zapisa.

Včasih smo ljudje komentirali. Najprej na IRCu, forumih, blogih, twitterju, facebooku. Smo razmišljali in spisali odgovore, ki so včasih imeli svoj smisel, včasih pač tudi ne.

Vendar se je tudi to spremenilo. Vidimo nekaj, bežno preletimo in potem stisnemo “lajk”, ali pa izberemo enega izmed emojijev, ki so na voljo in s tem pokažemo, da podpiramo oz., da nam je nekaj ok. Povsem neosebno, povsem avtomatično – ker nekdo nekaj takšnega od nas pričakuje. Ker je to navada in ker vsi to delajo.

Beseda izgublja svojo moč in emojiji jo nadomeščajo. So univerzalni jezik, ki ga nekateri niti ne razumemo povsem, saj se mi velikokrat zdi, da kljub temu da spremljam vse trende in vse ostalo, nisem več digitalno pismen, kajti marsikatera stvar, ki je za mlajše generacije povsem razumljiva je meni zgolj in samo “krneki”.

Verjetno nisem edini, ki se sooča s takšnimi mislimi, vendar se bojim, da bodo kmalu emotikoni povsem zamenjali besede. Ko bo naslednjič apple razširil svoj nabor emotikonov, bomo ljudje še manj uporabljali besede. In ko besed več ne bo, se bomo ljudje še bolj oddaljili.

Nekaterim bo to super, nekaterim malce manj. Predvsem pa bo vse skupaj postalo še bolj asocialno, kljub temu, da imamo na facebooku tisoče prijateljev, v končni fazi pa komuniciramo s parimi.

Sam zagovarjam, da je veliko lepše imeti celonočne debate, ko je telefon nekje v drugi sobi in kjer so besede tiste, ki igrajo svojo vlogo. Kjer so besede vse, kar šteje in emojiji so zgolj in samo izrazi na obrazu!

Objava Se tudi vi pogovarjate z “emojiji”? originalno objavljena na had blog.

Kako si? Eno izmed najbolj preprostih vprašanj, ki jih slišimo ali zastavimo pogosto, ko srečamo ljudi, ki jih že dolgo nismo srečali. Odgovor je ponavadi kratek. Ok. Dobro. Kul. Kaj pa, če se skriva za vprašanjem kako si tudi kaj več? In ni zgolj uvod v “small talk”?

• Ko si cepec za novinarja, ki ne bo politik / Bojan Požar, hvala za iskrenost
• Ko Zmago Jelinčič Plemeniti ne razume akcije (LJ)UBIL TE BOM proti nasilju nad ženskami
• Mind your own fucking business / brigaj se zase

Verjetno ste že bili v situaciji, ko vas je kdo vprašal kako ste? Vljudnostna fraza bolj kot karkoli drugega? In vi ste takrat razmišljali ali bi mu izlili svojo dušo in srce, pa vendar ste odgovorili z besedo ok. Presenečenje bi bilo verjetno precej veliko in oseba na drugi strani ne bi bila pripravljena na globji odgovor, predvsem pa na osebno izpoved resničnih občutkov. Kajti veliko lažje je živeti z odgovorom ok, kot pa, da bi dobili pol urni monolog o tem, da stvari v življenju pač ne funkcionirajo kot bi morale, da so problemi z otroki, da je v igri bolezen, da vas služba ne izpopolnjuje.

V bistvu gre res za preprosto vprašanje, vendar je odgovor vse prej kot preprost. Ampak na srečo se le redko kdo potrudi z odgovorom in vam pove kaj mu res leži na duši. Zakaj? Verjetno, ker si nihče ne želi biti nekomu v breme – čeprav v tem primeru ne gre za breme. Gre za odgovor na vprašanje. In če je vprašanje direktno, je tudi odgovor potem lahko povsem direkten.

Iskren odgovor sicer še ne reši situacije, je pa korak naprej, še posebej, če gre za kakšne osebne stvari, ki jih ponavadi ne delimo z drugimi. In verjetno bi takšen odgovor marsikoga šokiral. Pa vendar, zakaj pa ne? Saj je bilo zastavljeno vprašanje in ni bilo to vprašanje zgolj retorično.

Sam že nekaj časa razmišljam o tem, da bodo moji odgovori na to vprašanje postali precej več kot zgolj vljudnostne fraze. Da bom človeku, ki mi ga bo zastavil povedal dejanske občutke v tistem trenutku in v tistem delu življenja. Predvidevam, da bodo “izpraševalci” precej presenečeni, ker ne bodo dobili enobesednega odgovora, ampak precej več.

Podobno kot v restavraciji, ko vas natakar vpraša, če je bilo ok. Ponavadi zamrmramo skozi usta, da je bilo ok. Včasih pa si vzamemo čas in povemo vse kar nas je zmotilo.

Ja, vprašanje kako si ima lahko v sebi precej več kot deluje na prvo žogo, če kdo resno zastavi to vprašanje. Če gre zgolj za vljudnostno frazo, pa je to nekaj povsem drugega. Ampak včasih je potrebno šokirati ljudi in verjamem, da bom kmalu lahko pisal tudi o sprejemanju osebnih odgovorov na to vprašanje.

Kaj pa ti? Kdaj si nazadnje iskreno in brez zadržkov odgovoril na vprašanje kako si?

Objava Kako si? originalno objavljena na had blog.

Z leti je vse več stvari, ki me motijo. Tudi glasna glasba je ena izmed tistih stvari, ki me vse bolj moti v lokalih. Saj veste, pridete z družbo na pijačo in pogovor. V lokalu je glasba, ki pa postaja vse glasnejša, posledično se prilagodiš temu, da govoriš glasneje. Ampak to počne celoten vrt lokala. V nekem trenutku se zaveš, da se vsi derejo, da se sploh lahko slišijo. Škoda, ker v tistem trenutku ne zmanjka električne energije, kajti to bi bilo zabavno slišati …

• Zakaj sem vsako leto manj toleranten?
• Čez par let bodo dolge brade in hipsterske frizure pristale na smetišču zgodovine
• Odprava zelenega zmaja / slovenske popevke v punk izvedbi #topshit

Da o polomljenem glasu naslednje jutro, ki ni posledica alkohola, niti ne izgubljam besed. Zakaj se lastniki lokalov odločajo, da bodo imeli zelo glasno glasbo se mi niti ne sanja. Mogoče pa je smisel v tem, da se čim hitreje menjajo stranke in tako lokal več zasluži – namreč, če je glasba tako glasna, da se ne da ob njej pogovarjati – spiješ in greš. Da o izboru glasbe niti ne izgubljam besed – ampak o okusih se seveda ne razpravlja.

Verjetno je krivda v meni, kot sem zgoraj že omenil, da me z vsakim letom moti več stvari. Vendar, če grem z nekom na pijačo in pogovor, potem si dejansko želim, da se lahko na vrtu, ali pa celo v lokalu pogovarjam in da nimam zjutraj zlomljenega glasu. Predvsem pa, da slišim sogovornika, ko se z njim pogovarjam.

Če se zaradi glasne glasbe ljudje manj pogovarjajo in več popijejo, potem razumem logiko gostincev. Sam pa bom definitivno iskal lokale, kjer se bom lahko normalno pogovarjal in kjer ne bom slišal vsake besede ljudi za sosedno mizo. Če ima kdo na “lagerju” kakšen tak lokal – na dan z besedo. Večno bom hvaležen …

Objava Zakaj je v lokalih glasba tako glasna, da se ne da normalno pogovarjati originalno objavljena na had blog.

Dan se preveša v noč. Sediš v lokalu. Ker še ni tako hladno, si zunaj na vrtu. V prijetni družbi. Pogovor je zanimiv. Nekje zadaj je glasba, ki jo vrtijo v lokalu. Postaja vse glasnejša. Tako glasna, da moraš govoriti precej glasneje, da te sogovornik sliši. Nisi edini. Celoten vrt lokala začne govoriti glasneje in vse postaja kakofonijo čudnih glasov. Ko se na koncu že celoten vrt lokala dere med seboj, prosiš za račun in odideš. Naslednje jutro imaš polomljen glas – posledica dretja in nizkih temperatur.

• Zakaj sem vsako leto manj toleranten?
• Čez par let bodo dolge brade in hipsterske frizure pristale na smetišču zgodovine
• Odprava zelenega zmaja / slovenske popevke v punk izvedbi #topshit

Tole zgoraj ni osamljen primer. V bistvu je skoraj v vseh lokalih tako. Na srečo se čez poletje da na marsikaterem vrtu še vedno pogovarjati, vendar ko padejo temperature in se vse skupaj seli v lokale, pa pogovor postane nemogoč. Da izbire glasbe po različnih lokalih niti ne komentiram – ampak vsak vrti glasbo, ki je primerna njegovi ciljni javnosti. In v večini lokalov jaz nisem ciljna javnost.

Zakaj se lastniki lokalov odločajo, da bodo imeli zelo glasno glasbo? Pojma nimam. V večini lokalov se namreč ne pleše. Če bi logično sklepal, človek spije več pijače, če več govori, kot pa če se mora dreti? Se motim? Potem je glasna glasba odveč.

Če je glasna glasba, potem se ljudje pogovarjajo glasneje, kar pomeni, da se vsi bolj derejo in da tako slišiš kaj se pogovarja par za sosednjo mizo, ali pa kako se kregajo za naslednjo mizo. Je res komu v interesu, da posluša to?

Če sem malce ekstremen – v marsikaterem lokalu je glasba tako glasna, da me to tako iritira, da zgolj popijem pijačo in oddidem naprej. Mogoče pa je smisel v tem, da se čim hitreje menjajo stranke in tako lokal več zasluži. Da o izboru glasbe niti ne izgubljam besed – ampak o okusih se seveda ne razpravlja.

Kot sem napisal že v samem naslovu. Verjetno je krivda v meni, ki sem vsako leto starejši in me vsako leto več stvari moti. Vendar, če grem z nekom na pijačo in pogovor, potem si dejansko želim, da se lahko na vrtu, ali pa celo v lokalu pogovarjam in da nimam zjutraj zlomljenega glasu. Predvsem pa, da slišim sogovornika, ko se z njim pogovarjam.

Še resničen primer izpred par dni. V stari Ljubljani sedim v lokalu in se pogovarjam. Ker je bila debata zanimiva, je tudi pogovor trajal dlje časa, kot sem planiral. Na začetku sem se pogovarjal precej potiho in slišal sogovornika. Ko pa sva naročala tretjo “rundo”, pa sem ugotovil, da se dejansko skoraj že dereva, kajti nivo glasbe se je s časom dvigoval in na koncu nama ni preostalo drugega, kot da prosim za račun in se pobereva. Naslednji dan je bil moj glas polomljen – kot da bi krepko žural celo noč, v bistvu pa sem samo spil tri pijače na vrtu lokala.

Če ima kdo odgovor na vprašanje – zakaj hudiča je potrebna tako glasna glasba v lokalih – na dan z besedo. Večno vam bom hvaležen, predvsem pa bom potem mogoče precej bolj toleranten do tega pojava. Aja, pa če kdo ve za kakšen lokal, kjer se dejansko da normalno pogovarjati na vrtu in za to ni potrebno uničiti glasilk do konca … Že vnaprej hvala.

p.s.: idejo za zapis je dala Katja, tako da nisem samo jaz opazil tega fenomena, ki se vse pogosteje dogaja v lokalih …

Objava Star sem / moti me glasna glasba v lokalih originalno objavljena na had blog.

Včasih smo za medsebojno komunikacijo preko telefonov in spleta uporabljali besede. V sedanjosti pa so besede zamenjali emotikoni. Emotikoni so postali naša realnost. Namesto besed in razmišljanja, kaj bomo napisali, poiščemo “primerno” ikono in jo dodamo v SMS, Facebook privatno sporočilo, ali pa objavimo nov status z emotikoni.

• Vlada RS zamenjajte Twitter community managerja / požari v Dalmaciji in emotikoni
• Žiga Turk / Če jih ne bi reševali, se ne bi odpravljali na pot v gumenjakih, ampak bi ostajali…
• Jaz sem za obvezno testiranje poslancev in funkcionarjev na droge

Emotikoni nas rešujejo pri pisanju tvitov, kratkih sporočil, predvsem pa nam dajejo uteho, ko se z nekom dopisujemo in se nam dejansko ne da več pogovarjati in namesto tega uporabimo zgolj emotikone.

emótikon -a m (ọ́)  simbol, ki izraža čustvo, razpoloženje, navadno v elektronskih besedilnih sporočilih; smajli, smeško: Sestavni del programa je modul za kramljanje, ki odslej podpira emotikone, majcene ikone, ki kažejo razpoloženje tistih, ki sodelujejo v pogovoru E ← agl. emoticon iz emot(ion) + icon; (↑)emócija in (↑)ikóna

Vendar ni bilo vedno tako. Včasih smo se ljudje pogovarjali. Včasih smo se družili in preživljaji čas skupaj. Tudi sedaj se to še dogaja, vendar ima vsak od nas v rokah svoj telefon in tipka kot nor po njemu, kajti sicer bo zamudil pomembne dogodke, ki se takrat dogajajo na Facebooku, Instagramu, Twitterju..

Namesto da bi se vsak od nas zavedal, da nas tehnologija oddaljuje, kljub temu, da nas “zbližuje” in čas namenjen svoji družbi dejansko preživljal z družbo. Ampak ni to poanta tega zapisa.

Včasih smo ljudje komentirali. Najprej na IRCu, forumih, blogih, Twitterju, Facebooku. Smo razmišljali in spisali odgovore, ki so včasih imeli svoj smisel.

Vendar se je tudi to spremenilo. Vidimo nekaj, bežno preletimo in potem stisnemo “lajk”, ali pa izberemo enega izmed emotikonov, ki so na voljo in s tem pokažemo, da podpiramo oz., da nam je nekaj ok. Povsem neosebno, povsem avtomatično – ker nekdo nekaj takšnega od nas pričakuje. Ker je to navada in ker vsi to delajo.

Beseda izgublja svojo moč in emotikoni jo nadomeščajo. So univerzalni jezik, ki ga nekateri niti ne razumemo povsem, saj se mi velikokrat zdi, da kljub temu da spremljam vse trende in vse ostalo, nisem več digitalno pismen, kajti marsikatera stvar, ki je za mlajše generacije povsem razumljiva je meni zgolj in samo “krneki”.

Verjetno nisem edini, ki se sooča s takšnimi mislimi, vendar se bojim, da bodo kmalu emotikoni povsem zamenjali besede. Ko bo naslednjič Apple razširil svoj nabor emotikonov, bomo ljudje še manj uporabljali besede. In ko besed več ne bo, se bomo ljudje še bolj oddaljili.

Nekaterim bo to super, nekaterim malce manj. Predvsem pa bo vse skupaj postalo še bolj asocialno, kljub temu, da imamo na Facebooku tisoče prijateljev, v končni fazi pa komuniciramo s parimi.

Sam zagovarjam, da je veliko lepše imeti celonočne debate, ko je telefon nekje v drugi sobi in kjer so besede tiste, ki igrajo svojo vlogo. Kjer so besede vse, kar šteje in emotikoni so zgolj in samo izrazi na obrazu!

Objava Govorite “emotikonščino”? originalno objavljena na had blog.