Včasih se vprašam, ali smo ljudje res prišli tako daleč, da tudi smrt, ki naj bi bila nekaj najbolj intimnega, osebnega in predvsem zadnjega, spremenimo v šov. Če je bil nekoč pogreb prostor tišine, refleksije in dostojanstva, se danes vse pogosteje dogaja, da postane “event”. Pri ceremonialnem pogrebu Charlieja Kirka se je to pokazalo v vsej svoji veličini.

• Ko Charlie Kirk postane vzor slovenske desnice
• ZDA in svoboda govora
• 20 let že pišem blog had.si. Zakaj hudiča še vedno vztrajam?

Program je bil zasnovan kot spektakel. Oder, luči govorci, ki so drug drugega prekašali v izrečenih besedah, glasba, ki je preveč spominjala na uvod v kakšno ameriško resničnostno oddajo. Ljudje so se sprehajali s telefoni, lovili najboljše kadre, delali selfije, kot da gre za kuliso, ne pa za zadnje slovo. Smrt kot kulisa. Smrt kot ozadje za instagram story.

Namesto tihe solidarnosti je prevladala tekma za pozornost. Namesto sočutja so bili v igri všečki. In namesto resničnega slovesa zgolj občutek, da si del zgodbe, ki jo bodo algoritmi nagradili.

Ne gre za to, da bi moral biti pogreb brezoseben ali popolnoma zadržan. Gre za vprašanje meje. Kdaj smo prestopili iz dostojnega slovesa v spektakel? Kdaj se je tisti trenutek, ko bi morali čutiti skupno bolečino, spremenil v šov za ljudstvo? Predvsem pa zakaj?

Morda zato, ker živimo v času, ko brez dokumentiranja nekaj skorajda ne obstaja. Če ni fotografirano, posneto in objavljeno je, kot da se ni zgodilo. Tudi smrt. In tako je umiranje postalo zadnji “content,” ki ga še lahko monetiziramo, uprizorimo, spakiramo v čustveno nabit performans.

Ko sem gledal te posnetke, sem imel občutek, da smrt ni več tisto, kar nas povezuje, temveč tisto, kar nas ločuje. Nekateri so jokali, drugi so lovili najboljše kadre.

Mogoče je to največja ironija sodobnega časa – smrt ni več konec zgodbe, ampak začetek nove sezone v seriji, ki jo spremljajo sledilci. In vprašanje, ki ostane, je: če smo smrt spremenili v predstavo, kaj nam je sploh še ostalo kot intimni prostor?

Objava Ko smrt postane del predstave originalno objavljena na had blog.

Naslov ni moj. Uporabnica @tasosedova ga je zapisala na tviterju in dejansko opiše to, kar poskušam dopovedati ljudem že vrsto let. Vsako leto namreč objavim podoben zapis, ko poskušam opomniti ljudi, da so mrtvi mrtvi in da živi potrebujejo pomoč. Število svečk vam ne bo kupilo odpustka, ker celo življenje niste imeli stika s pokojnimi.

• Na koncu vedno pride smrt
• 1. november – dan spomina na mrtve – recesija? še vedno je povprečno po 8 svečk na grobu
• Dolgost življenja našega je kratka

Niti vse rože in največja ikebana ne bo prikazala drugačnega stanja groba, kot je celo leto, ko se ne spomnite nanj. Pelcmontli so na srečo že “passe” in vsako leto je vreme toplejše, tako da ni več možnosti za to, da bi se ženske kazale v njih na pokopališču čez par dni!

Žalostno je to, da se bo naenkrat na grobu nabralo preko 40 sveč, medtem ko je grob pred tem celo leto sameval. Smešno je, da ljudje uredijo grobove samo takrat, ko pride velika masa ljudi na pokopališče in hočejo, da imajo bolj urejeno zadnje počivališče, kakor sosedje.

Zanimivo je, da ljudje prižigajo po par sveč naenkrat, kot da bi se hoteli odkupiti za ta čas, ko si ga niso vzeli, da bi prišli na pokopališče. Roke si manejo cvetličarji in trgovci s svečami, ker služijo na človeškem pohlepu, ko je treba pokazati, da smo ravno “mi” imeli najbolj radi pokojnike!

Cene sveč niso zanemarljive in če vzamem v obzir, da so narejene iz plastike in da najdražje zdržijo 5-7 dni, potem se vprašam, kam gre vsa ta količina plastike, ki ostane na grobovih. Pri nekaterih ostane gor celo leto, dokler se zgodba iz uvoda ne ponovi, ali pa jih veter ne raznese po samem pokopališču.

Govorimo o ekološki osveščenosti, govorimo o podnebnih spremembah, poudarjamo skrb za naravo. Vendar v tako preprostih stvareh, kot je 1. november, se vse to pozabi. Če si nekoga imel rad za časa njegovega življenja, potem tudi ni potrebe po svečah. To, da si ga spoštoval in da si ga cenil, si mu pokazal in je človek to razumel. Lepo je, če se spomniš nanj, ga obiščeš na pokopališču in mu prižgeš svečko. Vendar za to obstaja 365 dni v letu in ni samo 1. november tisti dan, ko se “moraš” teh ljudi spomniti.

Spomin na izgubljene je v srcu, ne v svečah.

— – (@tasosedova) October 28, 2017

Objava Spomin na izgubljene je v srcu, ne v svečah originalno objavljena na had blog.

Prvi april je mimo. Vendar včerajšnja novica, da naj bi ameriški predsednik George W. Bush prišel v Zagorje ob Savi, kamor ga vabi zagorski župan Matjaž Švagan na odkritje spomenika pokojnemu dr. Janezu Drnovšku, je bila precej podobna prvoaprilski šali. Ampak na žlost ni bila!

Ko sem novico prvič prebral, sem se nasmehnil in si mislil svoje. Me veseli da župan skrbi za tako pomembne obiske v Zagorju ob Savi. Če bi George W. Bush prišel v naše kraje, bi verjetno dobili nove cesto, na hitro bi uredili okolico in odprli vsaj par objektov, kar se ponavadi dogaja pred občinskim praznikom ali občinskimi volitvami.
Mogoče pa bi bilo vseeno boljše, če bi izpolnil obljube o odprtju mladinskega centra Vašhava, ki jih je dal že leta 2006 in so bile tudi potrjene na občini. Vendar leta 2008 se še ne dogaja čisto nič na to temo.
Mogoče bi bilo celo boljše, glede na to, da je bil v dobrih odnosih s pokojnim predsednikom, da bi upošteval željo svojcev in njegovo željo, ko ni želel pogreba z držvniškimi častmi in vsem ostalim “pompom”.

Ampak priznam, ideja George W. Bush v Zagorju ob Savi je fenomenalna, jaz se je ne bi spomnil niti v sanjah! No, pred parimi leti smo tudi mislili, da bomo dobili McDonalds v Zagorje, pa potem ni bilo nič od tega. Imamo pa “zelo čist zrak”, veliko raka in veliko rovov. To pa tudi nekaj šteje!

Objava George W. Bush vabljen v Zagorje ob Savi originalno objavljena na had blog.

Kljub mojemu negativnemu odnosu do cerkve in posledično do krščanske vere, se mi je zdel nadškof Alojzij Šuštar še najmanj pokvarjen od vseh predstavnikov cerkve, kar jih je bilo pri nas.
RIP!

Objava Umrl bivši nadškof Alojzij Šuštar originalno objavljena na had blog.

Že od nekdaj velja, da samo dvema stvarema v življenju ne moreš pobegniti. Davkom in smrti. V sedanjih časih se davkom da izogniti, smrt pa je za vsakega od nas neizbežna. Zakaj je smrt tabu tema pogovorov mi ni bilo nikoli povsem jasno, sploh če se zavedamo, da je naše življenje minljivo in da na koncu vedno pride smrt.
Sam sem smrt vedno gledal drugače. Kot zaključek nekega dolgega potovanja skozi čas, kjer spoznavaš nove ljudi, kjer delaš stvari v katerih uživaš, kjer odkrivaš nov neznani svet in ko pride smrt je to samo preskok v drugo dimenzijo. Pa vendar ne kot reinkarnacija, ali pa padec v nebesa ali pekel. Nebes ni, še manj obstaja pekel. Je samo človek in človeško življenje, iz katerega si vsak posameznik naredi nebesa ali pekel. In je samo človeška volja, s pomočjo katere spreminja svoj mikrokozmos, kar pa se odraž tudi na makrokozmosu. In če nisi sposoben spremeniti sebe, tudi ne boš spremenil okolja okoli sebe.
In sedaj k naslovu posta, delčku Magnificove pesmi. Ko umreš, ko postaneš večni nič, pridejo na vrsti ceremonije, ki pa so z mojega pogleda nesmiselne. Razumem, da je navada da se posloviš od človeka, vendar vse ikebane, vse sveče in ostalo ne morejo odtehtati odnosa, katerega si imel do pokojnega za časa njegovega življenja. In tudi vsi govori, ki se povejo na pogrebu so samo prazno blebetanje. Zakaj bi poskušali o pokojnem takrat povedati vse najlepše in najboljše, če tega nismo storili za čas njegovega življenja. Ali ima res to smisel? Ali smo kaj manj ljudje, če pokopljemo človeka brez vsega tega pompa in ga ohranimo v svojem spominu za vedno in ne samo za en dan v letu, ko se vsi spomnimo vseh, ki so mrtvi? Dvojna morala, ki pa je na žlost povsod prisotna.
In govor “župnika” (naj se mi oprosti, ker ne vem kateri cerkevni predstojnik je pristojen za to), ki ponovi vsaj 50-krat, da je potrebno moliti za dušo pokojnega in za vse žlujoče. Kot mantra, ki gre v neskončnost. Pove pa čisto nič, ampak se samo ponavlja. Ali to res pomaga pri poti v raj ali pekel??
Razumem da smrt prizadane ljudi, ampak kaj pomaga jok, ali pa histerično vpitje, ko je že vsega konec. Človek je pač mrtev. In življenje gre naprej.
Ko bom umrl in bom z druge perspektive gledal ljudi na svojem pogrebu, upam, da ne bom doživel vsega zgoraj napisanega, kajti če se me bo kdo spominjal, bo to nosil v sebi in ne bo čutil potrebe po omedlevanju ali pa histeričnem kričanju. Samo odšel bom na novo pot. In vsaka nova pot je zanimiva.

Objava In ko enkrat bom umrl originalno objavljena na had blog.

Ker imajo v katoliski cerkvi prav nore ideje kako priti do davkoplacevalskega denarja, o cemer so danes pisale Finance, namrec, da bi drzava jim vsako leto namenila 3,2 miljarde sit iz proracuna, oz. 2000 sit po verniku. In v to mosnjo naj prispevam tudi jaz, ki sem tako hudicevo proti cerkvi (ja, saj vem, institucijo imam v mislih)! Ne, to pa ne bo slo! Cerkev ima svoje premozenje, ima nepremicnine, ima ogromno posesti, vse to je neobdavceno, vse to oddajo v najem in za to ne placujejo drzavi davka, dobivajo prispevke, ki so neobdavceni, dobivajo placane mase, krste, birme, pogrebe in za to ne placujejo davka! In potem naj jim jaz, kot davkoplacevalec se prispevam denar! Pa saj nisem padel z lune (ceprav marsikdo trdi obratno).
Naj se naredi red. Vsak, ki se je v zadnjem popisu prebivalstva opredelil za katolika naj placuje lepo cerkveni davek. Naj bo za zacetek 5k sit letno :) Pa bomo pri naslednjem stetju videli stevilo katolikov :) Jaz sem se opredelil za vesoljca, ker je bila tudi taksna moznost, sem pac racunal na razvoj tehnike in potem bi sel med prvimi tja nekam gor v zrak :)

Objava Cerkveni davek originalno objavljena na had blog.