Sprehod skozi center Ljubljane je postal prav poseben sociološki eksperiment. Ne potrebuješ anket, ne potrebuješ podatkovnih baz, dovolj je, da se sedeš na kavo in opazuješ ljudi. V roku desetih minut ugotoviš, da smo očitno narod, ki mu gre izjemno dobro. Ali pa narod, ki zelo dobro igra to igro. Rolexi so povsod. Ure za 10.000+ evrov so nekaj povsem običajnega. Na drugi strani pa Gucci torbice, ki niso samo modni dodatek, ampak očitno nujna oprema za sprehod po mestu. Če bi bil turist, bi pomislil, da sem prišel v Monaco. Realnost je sicer precej drugačna.

• Rolex za 180 evrov
• Kako kupiti Hermès Birkin ali Hermès Kelly torbico in kakšna je cena
• Zakaj nam blagovne znamke ne plačujejo, da jih nosimo?
• Zakaj ljudje kupujejo ponaredke?

Ta razkorak med realnostjo in prikazanim je fascinanten. Ne govorimo o posameznikih, ki si takšne stvari dejansko lahko privoščijo. Ti obstajajo in vedno bodo. Govorimo o množici. O ljudeh, ki živijo povsem običajna življenja, a na zapestju nosijo simbol prestiža, ki “kriči zgodbo o uspehu”. Ali pa vsaj o potrebi po tem, da to zgodbo pokažejo navzven.

In tukaj pridemo do zanimivega vprašanja. Koliko od teh Rolexov je dejansko Rolexov? Koliko teh Gucci torbic je res prišlo iz butika? Odgovor verjetno vsi poznamo, samo na glas ga ne izrečemo. Ljubljana je očitno prestolnica iluzije, ali po domače “fejkov”.

Ponaredki niso nič novega. So pa simptom. Simptom družbe, kjer je pomembno, kako izgledaš, in ne kaj dejansko si. Kjer je zunanja podoba valuta, ki pogosto šteje več kot vsebina. Kjer je pomembneje, da imaš “zgodbo za instagram”, kot pa da je ta zgodba resnična.

Ironija je, da so ponaredki postali tako dobri, da jih skoraj ne ločiš več od originalov. Kar pomeni, da tudi sporočilo izgublja svojo vrednost. Če ima lahko vsak “Rolex”, potem Rolex ni več simbol ekskluzivnosti. Postane zgolj in samo ura.

Morda je to največji paradoks vsega skupaj. Ljudje kupujejo ponaredke, da bi izgledali uspešni, hkrati pa s tem razvrednotijo prav tisto, kar želijo pokazati. Sistem kolapsira sam vase. Vsi igramo isto igro, vsi poznamo pravila, in vsi se delamo, da je vse skupaj resnično.

Ljubljana tako postaja oder. Ne mesto. Oder, na katerem igra vsak svojo vlogo. Nekateri bolj prepričljivo, drugi manj. A dokler publika ne postavlja vprašanj, predstava teče naprej.

Mogoče je prav to bistvo. Ne gre za Rolex. Ne gre za Gucci. Gre za potrebo, da smo videni. Da pripadamo. Da vsaj za trenutek izgledamo, kot da smo tudi mi del “nečesa”. Čeprav v resnici vemo, da je to samo še ena dobro zapakirana iluzija. Realnost je pač precej drugačna.

Objava Ljubljana, prestolnica Rolexov in Gucci torbic originalno objavljena na had blog.

Pred mnogo leti si na dopustu v Italiji ali Turčiji lahko na vsakem vogalu naletel na “Guči” torbico ali “Roleks” uro za 20 evrov. Danes pa so ponaredki dobesedno povsod. Na bolhi in na marketplaceu za nekaj sto evrov prodajajo “Rolexe”, ki sicer stanejo kot avto srednjega razreda. In ja, marsikdo jih kupi. Pa zakaj, za vraga, bi nekdo to naredil? Če nimaš za original, poišči alternativo, ki sicer ne bo “Rolex”, bo pa vsaj original.

• Rolex za 180 evrov
• V Narodni muzej na razstavo ponarejenih del Picassa, Degasa, Mirója, Muncha, Chagalla / bo direktor odstopil
• Zakaj ženske kupujejo fake torbice Louis Vuitton
• Zakaj nam blagovne znamke ne plačujejo, da jih nosimo?

Vsi vemo, da originalni izdelki znamk, kot so Gucci, Louis Vuitton ali Rolex, niso poceni. Pravzaprav so vse prej kot to. Gre za luksuz, za statusni simbol, za občutek očitno. Ponaredek pa ponuja iluzijo tega občutka, videz brez cene. Ljudje si želijo delati vtis. Na družbenih omrežjih, v družbi, pri sosedih. In ponaredek jim to omogoča, vsaj dokler se kdo ne približa na manj kot dva metra.

Ampak tukaj se zgodba ne konča. Danes ponaredek ni več samo “čunga lunga verzija” originala. Trg ponaredkov je ogromen posel, vreden milijarde. Na Kitajskem, v Turčiji, pa tudi v EU, nastajajo kopije, ki so včasih tako dobre, da jih ločijo samo strokovnjaki. Ampak tisti Gucci napis z napačno črko ali logo Rolexa, ki se zamegli ob prvem pogledu, pove vse. In vseeno jih ljudje kupujejo.

Ego, družbena omrežja in občutek pripadnosti. V dobi Instagrama in TikToka ni pomembno, kaj imaš, ampak kako dobro izgleda na sliki. In če imaš na sebi “Vuitton” torbico (pa čeprav z logotipom, ki se lesketa sumljivo preveč), si na prvi pogled del “elitnega” sveta. Ljudje ne kupujejo več izdelkov zaradi kakovosti, ampak zaradi podobe, ki jo ti izdelki projicirajo.

Če k temu dodaš še kulturo “fake it till you make it”, je jasno, da ponaredek postane orodje za samopromocijo. Pa četudi je to samopromocija na lažnih temeljih.

Največja ironija pa je, da ponaredki pravzaprav uničujejo tisto, kar ljudje pri luksuznih znamkah najbolj občudujejo – njihovo ekskluzivnost. Če ima “Gucci” torbico vsak drugi, ki jo je kupil na tržnici za 30 evrov, potem original izgubi svojo moč. Luksuz ni več luksuz, če je dostopen vsakomur. In prav zato znamke, kot so Louis Vuitton, Chanel in Hermès, vlagajo milijone v zaščito avtentičnosti in pravne bitke proti ponaredkom.

Ampak bitka je že zdavnaj izgubljena. Ponaredki so postali del kulture. Del ulice. Del spleta. Na koncu se vse zreducira na eno stvar. Željo. Ljudje si želijo občutka, da pripadajo. Da so del “zgodbe uspeha”. In čeprav vedo, da ura za 300 evrov ne more biti pravi Rolex, jih ta iluzija zadovolji. Ker v resnici ne kupujejo ure ali torbice, ampak kupujejo občutek.

Mogoče je to res žalostno, mogoče pa samo človeško. Ker iskreno, vsi si želimo malo blišča. Samo nekateri za to odštejejo deset tisoč evrov, drugi pa desetino cene. Razlika? Velika. Ne le v logotipu. In v tem, koliko te res moti, če veš, da tvoj “Gucci” ni pravi.

Objava Zakaj ljudje kupujejo ponaredke? originalno objavljena na had blog.

Rolex za 180 evrov? Seveda. Če verjamete, da sloni letijo, potem lahko tudi verjamete, da so ti Rolexi originalni in da boste dobili uro, ki je sicer vredna 10.000 in več evrov za drobiž. Gre za ponaredke, ki jih nekateri uporabniki prodajajo na različnih platformah in nimajo nobene veze z Rolexi, čeprav “obljubljajo” AAA kvaliteto ponaredka.

• Zakaj ženske kupujejo fake torbice Louis Vuitton
• Fejk stvari za fejk ljudi – Burberry šal iz kašmirja
• Zakaj nam blagovne znamke ne plačujejo, da jih nosimo?
• Vrhunske replike svetovno znanih ur – WTF? Ali so ponaredki/replike legalni?

Vsake toliko časa pogledam na različne spletne strani, kjer ljudje prodajajo različne produkte. Ker mi je v zadnjem letu v oči padel Rolex Oyster Perpetural Bubbles, ki ga seveda ni nikjer mogoče dobiti, pogledam tudi ponudbo Rolexov. Sicer nisem bil nikoli navdušen nad “bling bling” Rolex modeli, vendar me je ta prej omenjeni model začaral. Cena tega modela je bila okoli 6.000 evrov, vendar ker je bila omejena serija, se sedaj ti modeli prodajajo po 15 in več tisoč evrov. Da, ura je lahko tudi odlična investicija.

Vedno znova sem presenečen, koliko Rolexov se prodaja v Sloveniji in po kakšnih cenah. Sam sem bil sicer prepričan, da se ponaredkov oz. replik ne sme prodajati, ker gre za kršenje zakonov, ampak očitno živim jaz v zmoti.

Pogled na vse te oglase, kjer lahko dobite Rolexe po 140 eurov, tudi prikaže realnost, zakaj je v Sloveniji na rokah mladine toliko Rolexov.

Sam imam precej preprosto logiko. Če nimam denarja za original, ponaredka ne bom kupil. Ker spoštujem intelektualno lastnino in vse ostale pravice in se močno zavedam, da pri znamki ne kupim samo “produkta,” ampak tudi zgodovino in vse ostalo, kar sodi k znamki. Tega principa se držim že celo življenje in vztrajam pri njem.

Nazaj k Rolexu za 140 evrov. Prvo vprašanje, ki se mi zastavi, je, kako te ure sploh pridejo v Slovenijo. Če te v tujini dobijo s ponaredki znanih blagovnih znak, tvegaš kazen in zaseg izdelka. Očitno pri nas ni tega. Ker se zavedam, da trg ponaredkov obstaja, pa me čudi, da nobena inšpekcija ne pogleda oglasov, kot sem jih jaz, in posledično ne ukrepa. Vseeno bi pričakoval, da nismo “balkan,” čeprav smo “balkan.”

Ali napačno razmišljam? Bi ti kupil/a ponaredek?

Objava Rolex za 180 evrov originalno objavljena na had blog.

Resničen primer. Pred par dnevi sem bil na dogodku, kjer je bilo kar nekaj znanih Slovencev. Ker so takšni dogodki primerni za “show-off” nisem bil niti najmanj presenečen, ko sta dve dekleti imeli Louis Vuitton torbici. Razlika je bila v tem, da je ena imela preko rame originalno Louis Vuitton torbico, druga pa, že na daleč vidno fake Louis Vuitton torbico.

• Fejk stvari za fejk ljudi – Burberry šal iz kašmirja
• Zakaj nam blagovne znamke ne plačujejo, da jih nosimo?
• Vrhunske replike svetovno znanih ur – WTF? Ali so ponaredki/replike legalni?
• Michael Kors torbice / Online Shop #fake
• Zgodbe prodajajo – če jih govorijo pravi ljudje

Ja, že od nekdaj me zanima fenomen, zakaj ženska, ki nima dovolj denarja za original, kupi fake? Ali ne bi bilo boljše, da bi izbrala kakšno nepoznano znamko in jo ponosno nosila? Ali je to, da ima čez rame Louis Vuittona res njen ego boost?

Oz. z drugimi besedami – fejk stvari so za fejk ljudi. Če pač nimaš toliko denarja, da bi kupil original, potem ne kupiš ponaredka – pa naj izgleda še tako dobro. In ne, ta ponaredek ni izgledal dobro, saj je vseboval vse elemente fake Louis Vuitton torbic.

Verjetno je vzrok nečimrnost Slovencev. Pač, se boljše počuti, če ima čez ramo Louis Vuitton torbico, ki pa na žalost ni več tako zanimiva in prestižna, kot je bila pred 10 in več leti. Vendar je precej smešna situacija, ko potem stojita skupaj dve ženski, z istim modelom torbice in sta svetlobna leta narazen – barva, šivi, detajli..

Da bi bila situacija še bolj bizarna, nisem bil edini, ki je opazil to. In ja, precej smeha je bilo na to situacijo, kar pa me je spomnilo na nek drug dogodek, kjer sem si mogoče dovolil celo malce preveč.

Ko sem sedel v Zvezdi v Ljubljani je poleg mene sedela ženska, ki je bila v “nulo spedenana” in imela poleg sebe Hermes Birkin torbico. Glede na to, da mi je torbica #topshit in glede na to, da vem, kakšne so cene teh torbic, si nisem mogel pomagati in sem jo vprašal – če je ta njena torbica original. To, da je čez par trenutkov vstala in odšla, je povedalo vse o tem. In ja, bil sem predrzen in rahlo nesramen. Namreč, torbica stane toliko kot avto. Zelo dober avto, če želite imeti torbico iz kože aligatorja (60k+).

Sam ne verjamem v ponaredke. V bistvu sem celo tako preprosto bitje, da si ne bi kupil ponaredka, ker se mi zdi škoda denarja za ponaredek, če si že ne morem privoščiti originala. Niti v Turčiji, ki je meka za “fejk” stvari, nisem kupoval “Hugo Bos” srajc, ampak sem rajši izbral “no name” zadevo, ki je sicer nisem potem niti enkrat oblekel.

Moje pravilo je dokaj preprosto – če si ne morem kupiti originala, potem si tudi ne bom kupil ponaredka. Bom raje privarčeval denar in potem, ko bom imel, kupil – če me vmes ne bo že vse minilo!

Objava Zakaj ženske kupujejo fake torbice Louis Vuitton originalno objavljena na had blog.

Vrhunske replike svetovno znanih ur – WTF? Ali so ponaredki/replike legalni?

• Rolex DAYTONA za samo 99.90€, cena originala je okoli 10.000€
• Tag Heuer SLR for MERCEDES-BENZ za samo 99.90€, cena originala je okoli 5.000€
• Breitling for Bentley Series – Chronograph za samo 99.90€, cena originala je okoli 6.000€

Tole so podatki iz oglasa, ki sem ga pred parimi dnevi videl na Facebooku in ga tudi kliknil, ker me je zanimalo kako se lahko “legalno” prodajajo ponaredki / lepše rečeno replike svetovno znanih ur v Sloveniji.

In sem prišel do informacij, ki so me zanimale. Linka do spletne strani ne bom objavil, do ur pa pridete s plačilom po povzetju. Med drugim so na spletni strani zapisali:

• Ure so kvalitetne izdelave in niso navaden ponaredek. Že opis mehanizma in delovanja ure, vam lahko pove, da gre za izredno dobre replike ur.
• Vse ure so nove in zapakirane v zaščitne folije. Dobavljene so bile iz EU.

Ok, mogoče živim na napačnem planetu in mi te stvari niso povsem jasne, ampak kako hudiča lahko nekdo prodaja replike – ponaredke ur preko spleta v Sloveniji? Ali res pri nas nič ne velja intelektualna lastnina?

Zavedam se da obstaja razlika med replikami, ki imajo isto ime kot “brandi” in pa urami, ki so precej podobne “brandom”, vendar nosijo drugačna imena.

V letu 2008 so v Sloveniji odkrili 128.701 kosov ponarejenih stvari (vir)
In v Sloveniji imamo pri tem še en problem:
Tržna inšpekcija v primeru ponaredkov torej uvede inšpekcijski postopek, vendar morajo imetniki zaščitnih blagovnih znamk najprej vložiti tožbo na pristojno sodišče.

Istočasno s tožbo imetniki vložijo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero se do pravnomočnega zaključka pravde na sodišču prepove vsakršen promet izdelkov, ki so označeni s predmetnimi blagovnimi znamkami.

Po drugi strani pa s tem, ko si kupiš uro Breitling, si kupiš tudi njegovo zgodovino, oz. patino, ki jo ima ta ura. Saj si ne kupiš ure za to, da jo kažeš naokoli in da nanjo padajo “pičke”? Kot sem že prej omenil, lahko se povsem motim in ne razumem tega zakaj bi nekdo kupil ponaredek.

Precej podobna zgodba je z nakupom “ponarejenih kitajskih” iPhonetov. Zakaj hudiča bi kupoval ponaredek? Zato ker je cenejši? Samo za to, da bi imel nek približek nečemu? Nope!

Fake watches are for fake people je slogan Fondation de la Haute Horlogerie, s katerim se povsem strinjam!

Objava Vrhunske replike svetovno znanih ur – WTF? Ali so ponaredki/replike legalni? originalno objavljena na had blog.