Sprehod skozi center Ljubljane je postal prav poseben sociološki eksperiment. Ne potrebuješ anket, ne potrebuješ podatkovnih baz, dovolj je, da se sedeš na kavo in opazuješ ljudi. V roku desetih minut ugotoviš, da smo očitno narod, ki mu gre izjemno dobro. Ali pa narod, ki zelo dobro igra to igro. Rolexi so povsod. Ure za 10.000+ evrov so nekaj povsem običajnega. Na drugi strani pa Gucci torbice, ki niso samo modni dodatek, ampak očitno nujna oprema za sprehod po mestu. Če bi bil turist, bi pomislil, da sem prišel v Monaco. Realnost je sicer precej drugačna.

• Rolex za 180 evrov
• Kako kupiti Hermès Birkin ali Hermès Kelly torbico in kakšna je cena
• Zakaj nam blagovne znamke ne plačujejo, da jih nosimo?
• Zakaj ljudje kupujejo ponaredke?

Ta razkorak med realnostjo in prikazanim je fascinanten. Ne govorimo o posameznikih, ki si takšne stvari dejansko lahko privoščijo. Ti obstajajo in vedno bodo. Govorimo o množici. O ljudeh, ki živijo povsem običajna življenja, a na zapestju nosijo simbol prestiža, ki “kriči zgodbo o uspehu”. Ali pa vsaj o potrebi po tem, da to zgodbo pokažejo navzven.

In tukaj pridemo do zanimivega vprašanja. Koliko od teh Rolexov je dejansko Rolexov? Koliko teh Gucci torbic je res prišlo iz butika? Odgovor verjetno vsi poznamo, samo na glas ga ne izrečemo. Ljubljana je očitno prestolnica iluzije, ali po domače “fejkov”.

Ponaredki niso nič novega. So pa simptom. Simptom družbe, kjer je pomembno, kako izgledaš, in ne kaj dejansko si. Kjer je zunanja podoba valuta, ki pogosto šteje več kot vsebina. Kjer je pomembneje, da imaš “zgodbo za instagram”, kot pa da je ta zgodba resnična.

Ironija je, da so ponaredki postali tako dobri, da jih skoraj ne ločiš več od originalov. Kar pomeni, da tudi sporočilo izgublja svojo vrednost. Če ima lahko vsak “Rolex”, potem Rolex ni več simbol ekskluzivnosti. Postane zgolj in samo ura.

Morda je to največji paradoks vsega skupaj. Ljudje kupujejo ponaredke, da bi izgledali uspešni, hkrati pa s tem razvrednotijo prav tisto, kar želijo pokazati. Sistem kolapsira sam vase. Vsi igramo isto igro, vsi poznamo pravila, in vsi se delamo, da je vse skupaj resnično.

Ljubljana tako postaja oder. Ne mesto. Oder, na katerem igra vsak svojo vlogo. Nekateri bolj prepričljivo, drugi manj. A dokler publika ne postavlja vprašanj, predstava teče naprej.

Mogoče je prav to bistvo. Ne gre za Rolex. Ne gre za Gucci. Gre za potrebo, da smo videni. Da pripadamo. Da vsaj za trenutek izgledamo, kot da smo tudi mi del “nečesa”. Čeprav v resnici vemo, da je to samo še ena dobro zapakirana iluzija. Realnost je pač precej drugačna.

Objava Ljubljana, prestolnica Rolexov in Gucci torbic originalno objavljena na had blog.