Bil je september 2025. Čižići na Krku. Tipičen dan, ko ga ob morju izkoristiš in vmes čas nekako izgine. Parkiram avto na parkirišču, stopim ven, pogledam po žepih. Nič. Nobenega kovanca. Nobene gotovine. V tistem trenutku sem imel dve opciji. Začel bi lahko panično iskati rešitev ali pa skomignil z rameni in si mislil, bom pač plačal kazen. Jaz sem izbral slednjo. Brez kompliciranja. Brez iskanja izgovorov. Ko sem se čez kakšnih 8 ur vrnil do avta, me je na vetrobranskem steklu čakal listek. Kazen 20 eurov. Nič pretresljivega. Vzel sem telefon, poravnal zadevo in življenje je šlo dalje. Zaključena zgodba. Vsaj tako sem mislil. “Fast forward” pol leta. Včeraj me doma pričaka kuverta. Odvetniška pisarna. Odprem in vidim številko. 180 eurov za kazen, ki sem jo že plačal.

• Zakaj so kazni za prometne prekrške v PVC vrečkah?
• Za nabiranje divjih špargljev na Hrvaškem potrebujete dovoljenje
• S kolesom po Ljubljani in okolici / ko si srečen, da si prišel domov brez poškodb

Najprej sem seveda pomislil, da gre za napako. Potem sem začel brati odvetniško “latovščino”:

• 125,00 € za stroške pridobitve podatkov o dolžniku
• 35,00 € za administrativni stroški in stroški poštnine
• in tista moja že plačana kazen 20 eurov

Skupaj: 180 eurov.

Za nekaj, kar sem že poravnal. In v meni se je rodil tisti znani občutek. Ne jeza zaradi kazni same. Kazni so del igre. Če narediš prekršek, ga plačaš. Preprosto. Ampak ta občutek, da si ujet v sistem, kjer očitno nekdo računa na to, da ljudje ne bodo reagirali, ne bodo dokazovali, ne bodo iskali pravice.

Verjetno marsikdo res pozabi. Verjetno marsikdo reče, bom plačal, da imam mir. In veriga se vrti dalje. Parkirišče, upravljalec, odvetniki, administracija. Vsak vzame svoj kos pogače. In na koncu 20 eurov postane 180 eurov.

Prometne prekrške vedno plačam. Takoj. Ni jih veliko, ampak so. Nisem ponosen na njih, ampak jih ne zanikam. Tudi ta v Čižićih ni bil nič posebnega. Sprejel sem ga, plačal in šel naprej. Ampak nisem pripravljen na to, da me po pol leta pričaka takšno obvestilo oz. takšna kazen.

Povsem nedolžno vprašanje se mi je zastavilo. Koliko takšnih primerov obstaja? In koliko ljudi dejansko plača, ne da bi sploh preverili, kaj se je zgodilo? Ker 180 eurov za parkiranje. Ni več samo kazen. To je biznis.

Seveda sem jim poslal “print screen” nakazila in tudi zahteval uradno potrditev, da je primer zaključen. Za vsak slučaj pa jih bom čez kakšne dve uri, ko bodo začeli delati tudi še poklical. Le tega ne vem, kje naj začnem? Pri odvetniški pisarni na Hrvaškem? Pri odvetniški pisarni v Sloveniji? Pri upravljavcu parkirišča? Ja, veliko jih je v verigi in iz 20 evrov tako nastane 180 evrov.

Objava 180 eurov za napačno parkiranje na Hrvaškem originalno objavljena na had blog.

Par kapljic dežja je recept za katastrofo na cestah po Ljubljani. Ko za pot, za katero sicer potrebuješ 5 minut, porabiš več kot pol ure. Pa vendar ni dež edini recept za katastrofo, ampak ljudje, ki rinejo v križišča kljub temu, da je križišče polno in da se bo vsak trenutek prižgala rdeča luč. Zakaj ni kamer na semaforjih, ki bi kaznovale voznike, ki peljejo čez rdečo luč, in bi se posledično precej spremenile navade ljudi. Predvsem pa bi bilo manj zastojev. No, tudi kakšen policist nekje ob cesti bi bil rešitev, če že zakonodaja ne dopušča kamer.

• Zakaj popravila cest v Sloveniji trajajo v neskončnost?
• Tesla 3 eno leto kasneje in prevoženih 31.134 kilometrov
• Prometni prekršek v Italiji in dobra uporabniška izkušnja s plačilom kazni
• Vozniki, ali boste res rešili vse težave na cestah s hupanjem in dvignjenim sredincem?

Vsak od nas je verjetno že opazil, da obstajajo vozniki na naših cestah, ki imajo občutek, da se sonce vrti okoli njih. Za njih ne veljajo pravila, še manj pa “fair play” v prometu. Oni lahko, čeprav je križišče že polno, zapeljejo vanj in posledično povzročijo, da se nihče od tistih, ki imajo zelen semafor, ne bo mogel vključiti v križišče. Posledično to pomeni, da bodo ceste še manj pretočne, kar pomeni, da bodo še daljši zastoji.

Če bi imeli v Ljubljani par kamer na semaforjih, bi se zagotovo vse skupaj spremenilo. Kazen, in to dovolj visoka, je edini način, da se slovenski voznik začne v prometu obnašati drugače. Seveda bi bilo za to potrebno spremeniti zakonodajo, informacijska pooblaščenka bi morala predrugačiti dikcije okoli tega, predvsem pa bi morali najti nekaj “drobiža” za kamere in avtomatsko zaznavo voznikov, ki gredo skozi rdečo luč. Državna blagajna bi se polnila, predvsem pa bi vozniki bili precej bolj tolerantni in ne bi na vsak način rinili v križišče, če je le to polno.

Sistem bi bil povsem avtomatiziran. Kazni bi se same tiskale in odpošiljanje bi bilo prav tako avtomatizirano. Ker digitalizacija in let0 2024. Če imajo lahko takšne sisteme v Italiji, potem bi jih lahko imeli tudi pri nas. Ker to, kar se vsako jutro in v popoldanskih špicah dogaja na cestah po Ljubljani, pač ni niti blizu normalnosti.

Preden se kdo začne hudovati, da sem jaz problem. Ne, jaz sem samo opazovalec, ko se sprehajam mimo kolon vozil, ki stojijo sredi križišča in poslušam hupanje voznikov, ki svojo jezo in gnev stresajo na druge voznik. Včasih so rekli, da če ni, še vojska ne vzame.

Kot sem že zapisal, večkrat. Obstajajo rešitve, ampak odločevalci ne bi posegali vanje in jih predlagali, kajti to pomeni cel kup stvari, ki bi jih bilo potrebno urediti. Naj ljudje stojijo v kolonah in naj se jezijo. Zakaj bi kdorkoli se ukvarjal z njimi in iskal rešitve, kajne?

Objava Zakaj ni kamer na semaforjih in avtomatskega kaznovanja voznikov, ki peljejo skozi rdečo luč? originalno objavljena na had blog.

Nedelja je bila kičasta. V mestu Krk je bilo okoli 14. ure skoraj 15 stopinj in sonček je tako močno pripekal, da sem se sprehajal v kratkih rokavih in šel do kolen v morje. Ampak tale zapis je namenjen opozorili turistom, ki na Hrvaškem kršijo prometne zakone, oz, ki prehitro vozijo po njihovih cestah, kot sem storil tudi sam in bil pri tem “ujet”.

Iz Krka proti Moščenički dragi, v restavracijo Johnson je bil plan. Vožnja čez Reko, dvopasovnica čez mesto, je potekala tekoče. Naj omenim, da sem vozil okoli 60 km/h, ko pred seboj zagledam vozilo, ki je po desnem pasu vozilo sem ter tja. Ker je bil pred menoj levi ovinek v rahel klanec, sem pospešil, da sem se mu ognil, zmanjšal hitrost in zapeljal na desni pas. Vendar je bilo že prepozno. Par sto metrov pred seboj sem videl policista, ki je ob cesti meril hitrost in je prihajal proti meni.

Ker sem se zavedal, da sem naredil prekršek, sem avto ustavil in ga počakal. V bistvu je bila policistka, ki me je ulovila. In ko me je vprašala za dokumente in sem ji dal osebno, me je še enkrat povprašala po “putovnici”. Ko sem ji razložil, da je nimam, me je prosil, če si grem pogledati svoj posnetek in hitrost. Vem koliko sem peljal in se strinjam s kaznijo, sem ji povedal. In jo verjetno precej presenetil, da nisem začel moledovati in prositi, da naj me spusti.

Posnetek moje vožnje je bil zanimiv – mlajši policist mi je razložil, da je omejitev 50 km/h (ups! tole pa se ne bo dobro končalo, se je odvrtelo v mojih mislih!) in da sem po ravnini vozil pod 60 km/h, kar je vse ok. Ko sem prehiteval vozilo v ovinku, pa sem precej pospešil – moja najvišja hitrost je bila 92 km/h, sicer je policist rekel, da samo za trenutek, vendar je to tisto, kar je njim pomembno. Še vedno sem se z vsem strinjal in povedal, da se zavedam svojega prekrška in da bom plačal kazen.

Hmm. In tukaj je nastal problem, na katerega me je takoj opozorila policistka. Namreč kazen za prehitro vožnjo 83 km/h (upoštevala sta 10% tolerance merilnika) je 2000 kun (kar je okoli 300 eurov)! Vendar nastane takoj problem, kajti ona lahko sprejme samo do 1000 kun gotovine in da ne bo pomote – sprejme lahko samo kune, ne sme sprejeti eurov. Prijazno me je vprašala, če sva na poti domov, ali kje prespiva?

Ker sva bila na poti domov, mi je razložila, da bi mi morala “zapleniti” osebni dokument in mi izdati položnico, katero bi plačal na pošti, ali banki in bi z dokazilom dobil nazaj svoje osebne dokumente. Ker je nedelja in naslednji dan služba, je rekla, da bomo poskušali to urediti na kakšen drug način. Posvetovala se je s svojimi kolegi in mi predlagala, da grem poskusiti dvigniti denar – 2000 kun in bo napisala dve kazni po 1000 kun. Ker se mi je zdelo, da bi lahko s svojim obračanjem jezika kaj dosegel, sem takoj povedal, da imam dnevni limit pri dvigu na kartici v tujini znesek 100 eurov in da rade volje dam kartico, da jo potegnejo na POS terminalu.

Ob tem se mi je samo zasmejala in mi rekla, da pač tega oni še nimajo in da pri njih poteka plačevanje samo z gotovino. Policist me je vprašal pri kateri banki sem, ko sem razlagal o limitu in ko sem povedal da pri NLB, se je samo nasmejal in sem dobil plus točke.

Ker sem ime s seboj dovolj eurov, da bi z njimi lahko plačal kazen, sem vprašal kje lahko zamenjam denar – na drugi strani je bila bencinska črpalka, ki naj bi imela tudi bankomat. Odpravil sem se čez cesto, kjer so mi razložili, da ne menjajo denarja. Tudi na naslednji bencinski, do katere sem se sprehodil tega niso počeli.

Tako mi je preostal samo še bankomat – odločil sem se za blefiranje. Dvignil sem 500 kun in odšel nazaj do patrulje. Če bo šlo, bo šlo, sicer bom moral nekje res zamenjati eure sem si mislil. Ko sem policistki še enkrat razložil zgodbo o limitu, da nikjer ne menjajo eurov in o tem, da mi je bankomat dal samo toliko denarja, je rekla, da bomo stvar uredili. Posvetovala se je po telefonu in mi rekla, da bo napisala kazen 500 kun, kar je okoli 70 eurov! Ko sem podpisal vse papirje in ji izročil denar, mi je izročila dokumente in mi zaželela varno vožnjo! Zahvalil sem se za ugodno rešeno situacijo, predvsem pa za kooperativnost – ki ne bi bila potrebna, ampak bi mi lahko napisala položnico in bi moral noč preživeti na Hrvaškem. Torej obstajajo prijazno policisti, tudi na oni strani meje in jim ni samo do tega, da kaznjujejo ljudi.

Naj še omenim, da sta policista v tem času, ko sem jaz iskal denar in ko smo izpolnjevali formalnosti ustavila 4 vozila, ki so veliko prehitro vozila. Zmagovalec je bil, ko sem se jaz ravno spravljal v avto in mi je policist povedal, da sem vozil celo počasi proti njemu, voznik Alfe, ki je pripeljal 116 km/h – policist je komentiral – “ode mu dozvola”!

Torej, ko greste čez mejo na Hrvaško, ki še ni v EU, pazite kako vozite, predvsem pa bodite prijazni do policistov, lahko boste imeli srečo, kot sem jo imel jaz! Če pa namerno kršite predpise, potem pa imejte dovolj denarja s seboj, da vas bodo spustili sploh domov!

Objava Hrvaška policija, prehitra vožnja in prometna kazen originalno objavljena na had blog.