Ko sem pred dnevi sedel v najeti avtomobil in se privajal na vožnjo po levi strani ceste, sem pričakoval marsikaj. Ozke ceste, veliko krožišč, kakšno stresno situacijo in precej prilagajanja. Po skoraj 2.000 prevoženih kilometrih po Škotski pa lahko mirno zapišem nekaj povsem drugega. Vožnja po Škotski je užitek. Predvsem zato, ker vozniki spoštujejo prometne predpise in ker je kultura vožnje na bistveno višji ravni, kot sem je vajen doma. Če k temu dodam še čudovito pokrajino, je to  recept za varnost, kar potrjujejo tudi številko. Okoli 4.000 prometnih nesreč se zgodi letno na Škotskem, v Sloveniji preko 20.000 (2 mio vs 5,5 mio).

• Škotski gradovi te popeljejo v neke druge čase
• Škotski zajtrk tudi za vegane
• Škotska ni prava destinacija za vas
• Škoti so izredno prijazni, ampak težko jih je razumeti
• Samorog je uradna nacionalna žival Škotske
• Vožnja po levem pasu na Škotskem (volan na desni) je zanimiv izziv

Najbolj me je presenetilo spoštovanje omejitev hitrosti. Če je v naselju omejitev 20 mph, kar pomeni približno 32 kilometrov na uro, potem vsi vozijo 20 mph. Ne 25. Ne 30. Nihče ne išče izgovorov, zakaj bi lahko peljal hitreje. Omejitev ni priporočilo, ampak pravilo.

Enako velja za avtoceste. Omejitev je 70 mph, oziroma približno 113 kilometrov na uro. Nihče ne “prileti” mimo s 150 kilometri na uro, nihče se vam ne prilepi na odbijač in vas z “bledanjem” ne skuša spraviti s prehitevalnega pasu. Pravzaprav je prehitevalni pas večino časa prazen. Uporabijo ga samo takrat, ko koga res počasnejšega prehitijo, nato pa se vrnejo na vozni pas. Tako preprosto je lahko.

Posebna zgodba so enopasovne ceste, ki jih je na Škotskem precej. Še posebej v višavju in na otokih. Na njih so na vsakih nekaj sto metrov urejeni “passing places” oziroma izogibališča. Ko se srečata dve vozili, eden od voznikov zapelje v izogibališče in počaka, da drugi odpelje mimo. Brez hupanja, brez slabe volje in brez merjenja, kdo ima večjo pravico do ceste. Še lepše je, da se skoraj vsak voznik za takšno gesto zahvali z dvigom roke. Majhna pozornost, ki pove veliko o kulturi ljudi.

Tudi regionalne ceste so nekaj posebnega. Velikokrat potekajo čez popolnoma odprto pokrajino, brez odbojnih ograj, brez visokih zaščitnih panelov in brez občutka, da te prometna infrastruktura vodi za roko na vsakem metru. Kljub temu vožnja ni stresna. Vozniki prilagodijo hitrost razmeram in razumejo, da cesta ni dirkališče.

Ob vhodih v številne vasi sem opazil zanimive table. Na njih ne piše, da vas čaka radar ali kazen. Piše preprosto: “Hvala, ker vozite previdno.” Zahvala namesto grožnje. Zaupanje namesto kaznovanja. Morda se komu zdi nepomembna razlika, meni se zdi precej zgovorna.

Seveda tudi na Škotskem niso vsi vozniki popolni. Zagotovo se najde kdo, ki vozi prehitro ali naredi neumnost. V skoraj 2.000 kilometrih vožnje pa takšnega primera praktično nisem doživel. Nisem videl objestnega prehitevanja, nisem doživel hupanja zaradi malenkosti in nisem imel občutka, da se moram na cesti neprestano braniti pred drugimi udeleženci. In tudi če se zmedeš v kakšnem križišču ali krožišču, stoično počakajo, da odpelješ.

Morda je razlog v strožjem nadzoru. Morda v drugačni prometni vzgoji. Ali pa preprosto v drugačni miselnosti, kjer vožnja ni tekmovanje, ampak način, da vsi varno pridejo na cilj.

Ko po takšni izkušnji pomislim na slovenske ceste, je razlika precej očitna. Pri nas pogosto poslušamo, da so za prometno varnost krivi vsi ostali kot pa tisti, ki so res krivi. Med vožnjo po Škotski sem dobil občutek, da največjo razliko naredijo vozniki sami. Prometni predpisi so tam zato, da jih spoštuješ, ne zato, da iščejo načine, kako jih obiti. Mogoče je prav to največja lekcija, ki bi jo lahko odnesli s škotskih cest.

Objava Vožnja po Škotski je užitek in vozniki spoštujejo prometne predpise originalno objavljena na had blog.