Skoraj 22.000 otrok bo danes prvič prestopilo prag učenosti. V šolskem letu 2018/19 bo osnovne šole v Sloveniji obiskovalo 184.169 učencev in srednje šole 73.200 dijakov. Vendar prvi šolski dan največ stresa prinese staršem in posledično iz tega izhaja tudi moj naslov.

• Kam je izginilo spoštovanje? So nas res tako učili?
• Nočem juhice, krompirčka, solatke, kozarčka piva / hočem juho, krompir, solato in kozarec piva
• Poguglaj, kopiraj, prilepi / kdo še sploh ustvarja vsebino?

Mogoče o tem ne bi smel pisati, ker nimam otrok in ker nimam pojma o tem.

No, ne gre zgolj za prvi šolski dan, ki povzroča kup stresa staršem, ampak gre za celotno obdobje šolanja. Mogoče malce preveč posplošujem, vendar v končni fazi so se časi tako spremenili v zadnjih 20+ letih, da so v bistvu starši tisti, ki “hodijo v šolo” in dobivajo ocene in ne njihovi otroci.

V bistvu gre za to, da starši preko svojih otrok poskušajo uresničiti svoje neuresničene sanje. In ker marsikateri otrok ni dovolj “dober”, mu pri tem pomagajo starši – izdelujejo stvari za šolo, pišejo naloge, predvsem pa so starši tisti, ki “silijo” otroka, da bi bil najboljši. V bistve gre za tekmovanje staršev, ne pa za njihove otroke.

Ko se spomnim, ko je mami, ki je bila “tršica” pripovedovala zgodbe o tem, kako so se spreminjale generacije – kljub temu, da je učila razredni pouk v 2. razredu na manjši šoli na Izlakah, mi je bilo že takrat precej jasno, da bo šlo vse skupaj v neko čudno smer. O tem je bilo napisanega že veliko, saj veste: s starši na informativni dan, s starši na vpis, s starši po mesečno vozovnico, starši pišejo prošnje za delo, starši  …

Da ne bo pomote. S tem ni nič narobe – če je to zdrav odnos, če pa bo zaradi tega otrok postal nesamostojen, pa je bila povzročena škoda prevelika za otroka.

In ko se vrnem nazaj k prvemu dnevu v šoli. Seveda je lepo, da starši skrbijo za svoje otroke, vendar bi bilo bolj pomembno, da bi jih naučili odgovornosti – da tisto, kar bodo sejali, da bodo želi. Precej bolj kot to, da so starši tisti, ki svojim otrokom rešujejo riti, ker so jih pač drugače vzgojili in niso imeli dovolj časa za pravilno vzgojo. Posledično pač poskušajo spremeniti te stvari in njihov stres je celotno šolsko leto zelo visok, kajti za njih je to tekmovanje in dokazovanje, da je njihov otrok najboljši.

Sicer pa srečno vsem staršem, predvsem pa vsem, ki danes prvič prestopate prag učenosti. In naj vam bo šola užitek, saj vas potem čaka resnično življenje …

p.s.: seveda niso vsi starši enaki in obstajajo tudi razumski, ki poskušajo otroku pokazati, da življenje ni življenje v vati, ampak je vse prej kot to.

Objava Vsem staršem želim uspešno novo šolsko leto originalno objavljena na had blog.

Danes bo več kot 20.000 otrok prvič prestopilo vrata osnovne šole. Konec igračkanja, konec breskrbnega otroštva in začetek resničnega življenja. Resničnega življenja, ki je bil za te otroke še včeraj nekje daleč stran, danes pa so že z velikim korakom stopili vanj. In nekateri od njih so se ga že dolgo časa veselili. Me zanima, če se bodo čez par let še vedno strinjali s tem?

Jaz sem se včeraj zvečer spraševal ravno to – ali se spominjam prvega šolskega dne? In ugotovil, da se mi niti ne sanja, kako je bilo, saj je bilo verjetno preveliko pričakovanj in vsega ostalega, da bi se ga lahko spomnil.

Se pa spomnem, da sem bil vesel, ker sem imel v isti šoli starejšo sestro, ki sem jo videl med odmori in sem se počutil še kako pomemben zaradi tega. In ker je starejša pet let, je bilo vse skupaj še precej bolj zanimivo, saj so me tudi fantje iz višjih razredov povsem drugače gledali. Torbe so bile velike in težke in vem, da sem že od prvega dne imel najraje telovadbo in malico – tako, kot večina sošolcev, vse ostalo je pač zgolj sodilo zraven.

Zakaj malica? Ker takrat še ni bilo vseh teh pravil, ki jih imajo sedaj in je bila hrana dejansko še hrana – kuharice so na kruh mazale pašteto, ali marmelado, dobili smo navadno mleko, nihče se ni sekiral, ker smo pili sirup z vodo in vsi smo preživeli. V bistvu v moji generaciji sploh ni bilo debelih sošolcev in to je bila verjetno posledica druge stvari, ki sem jo imel rad – telovadbe. Definitivno najboljši del osnovne šole – vsak odmor, ko je bilo par minut časa, smo leteli v telovadnico in nabijali žogo na gol. Če so bili v telovadnici starejši, smo se umaknili ven in na zunanjem igrišču igrali nogomet, tekali naokrog kot nori, predvsem pa smo večino časa preživeli zunaj. Za razliko od današnje mladine, ki večino časa preživlja pred računalnikom, iPadom, ali igralno konzolo. In potem se njihovi starši sprašujejo zakaj so njihovi otroci povsem motorično nesposobni? Ampak to je že druga tema, kajne?

Pručki čručki, danes vam želim en tak krasen dan. In tudi naslednjih n-dni, ko boste v šoli preživljali svoj čas. Uživajte in izkoristite še ta čas. Kasneje vas čaka življenje.

Objava Prvič v šolo – se še spominjate, kako je bilo? originalno objavljena na had blog.