Ko sem v Omišu gledal turistično ponudbo, sem vsepovsod opazil, da ponujajo rafting na reki Cetinji. Ker mi reka Cetinja ne deluje podobna naši Soči, oz. ni ravno poligon za rafting, sem se odpravil po sledeh agencij, ki so to ponujale.
Na razdalji 15 kilometrov od Omiša, do začetka raftanja, je bilo vsaj 50 tabel, kjer so turiste vabili na najbolj atraktiven raft, kar so jih kdaj doživeli. Ker sem zgrešil odcep, sem pripeljal pred hišo, kjer me je prijazen dedek ogovoril in mi razložil vso skrivnost raftanja na Cetinji. Sama reka ni ravno najboljša za to, obstaja sicer par brzic, ki so v tem času zelo majhne, ampak turisti imajo izredno radi adrenalinske športe in radi plačajo za to. Ko sem ga vprašal za pot do Cetinje, mi je prijazno ponudil pomoč, da me z oslom odpelje do reke, kjer si bom lahko ogledal brzice. In vse to samo za 20 kun na osebo. Cena se mi ni zdela visoka, vendar ideja, da bi šel na osla, me je odvrnila od tega početja. Zahvalil sem se mu za pomoč in odbrzel do štarta raftanja.
In ugotovil to, kar sem že prej domneval. Bolj ali manj so morali raftarji veslati, ampak ko so se pripeljali na čolnu mimo objektiva, so mi vsi veselo pomahali. In bili so zadovoljni, kot tudi ponudniki raftanja, ki s tem športom zaslužijo dnevno precej lepe zneske!
Glupost je neuništiva, bi zapeli KUD Idijoti!

Objava Rafting na Cetinji originalno objavljena na had blog.

Cas: sobota, od 10. do 22. ure
Kraj: Izlake – Vršič – izvir Soče – Kobarid – Tolmin – Kanal na Soči – Dobrovo v Goriskih Brdih – Nova Gorica – Izlake. Skupno 460 km.

Stroski: bencin: 8000 sit, cestnina: 2620 sit, vstopnine: 1000 sit, hrana in pijaca: 9000 sit

p.s.: fotopis je reportaza opremljena s fotografijami, ki so tudi sicer v prvem planu, da pricarajo resnicen pogled na stvari. Svetujem klik na linke, da dozivis cudovito pokrajino.

Med razmisljanjem, kako preziveti soboto, se mi je porodila ideja, da Slovenci poznamo Grcijo, Turcijo, Tunizijo, da skocimo cez vikend v Cannes, ali Rimini in ostale drzave precej boljse, kot pa samo Slovenijo. Ce pa samo malce pomislimo, kako cudovita je Slovenija in kaj skriva, potem je bila odlocitev, kam v soboto, precej preprosta.

Pot pod noge, oz. skok v avto in na pot. Od doma do Kranjske gore, kjer sem med voznjo izvedel, da bo cesta cez Vrsic zaprta ob dolocenih urah, sem porabil manj kot uro. Cesta je bila povsem prazna, kot bi se ljudje skrivali pred dezjem, ki naju je spremljalo del poti. In prvi postanek v Jasni, kjer sva obcudovala pogled na zasnezene planine in paglavce v jezeru. Vzpon na Vrsic je z avtom povsem preprost, ni pa tako preprost za vse kolesarje, ki vsakodnevno delajo to turo (ali torturo). Ustavila sva se pri Ruski kapelici, ki so jo letos prenovili in je opomin na prvo svetovno vojno in preko 300 mrtvih ruskih vojakov, ki jih je zasul plaz. Pot proti vrhu Vrsica je bila cudovita. Sneg ob cesti bo verjetno ostal do avgusta in pa plazovina, kjer je narava pokazala svojo moc. Na vrhu Vrsica pa vse pripravljeno za sprejem kolesarjev.

Cesta proti izviru Soce je bila zahtevna. Predvsem zaradi vseh kolesarjev in motoristov, na katere sem moral paziti. Vendar izvir Soce je poglavje zase. Pot do samega izvira je precej zahtevna in predvsem me je motil cel kup Italijanov in Italijank, ki so v visokih petkah lezli po kamnih in skalah, ki so bile povsem mokre in tezko prehodne ze v supergah. In potem se sprasujemo, zakaj prihaja do nesrec v nasih gorah!

Pot pod noge, oz. kolesa in naprej cez Trento proti Bovcu. Cudovita pokrajina, ki nima ne konca in je povsem neokrnjena in nedotaknjena. Nikjer smeti, nikjer umazanije. In veliko turistov, predvsem Madzarov in Cehov, ki so prisli na rafting. Zrak, ki ga je uzitek dihati in pogled na zasnezene vrhove. Ustavila sva se na Avstro Ogrskem pokopaliscu, ki je cudovit in zastavilo se mi je vprasanje, zakaj niso vsa pokopalisca v Sloveniji pri nas taksna! V Bovcu sva srecala kolesarje, ki so vozili etapo proti Vrsicu. Hitrost preko 35km/h in strnjena skupina. Pred njimi in za njimi pa cel kup spremljevalnih vozil in pa policistov. Zanimivo je videti kolesarje, ki po 120 prevozenih kilometrig izgledajo kot, da bi se pravkar spravili na kolo. Sicer pa je zmagal Slovenec Tomaz Nose.

Ura je bila ze okrog 16. ure, ko sva prispela v Kobarid. Lakota je naredila svoje in treba je bilo nahraniti lacne zelodcke. Glede na renome Hise Franko v kulinaricnih krogih, je bila hrana popolna fantazija. S polnim zelodcem in soncem sva se podala naprej do Tolmina. Dantejeva jama, hudicev most in Tolminska korita so imeli obetavno imena. Ustavila sva se in se sprehodila. V 40 minutah sva videla hudicevo veliko lepega. Toliko lepega, da se tezko opise z besedami. Cesa vsega je zmozna narava, ti postane jasno sele ob pogledu na vse to, kar se je odpiralo pred nama. Polna sveze energije sva sla naprej cez Solkan, Kanal in Anhovo in se zacela dvigovati proti Goriskim Brdom. Zalosten, ker ne pijem alkohola in v krajih, ki so znani po dobri kapljici, sem se moral zadovoljiti s cesnjami, saj je bil vendar praznik cesenj na Dobrovem. Z rahlim razocaranjem, kajti glede na reklamo bi pricakoval, da bo to vele dogodek, v bistvu pa je bilo samo par stojnic, kjer so prodajali razlicno robo, sva se spustila proti Novi Gorici, kjer sva gledala se borbe v Muay Taiu.
In ob 22. uri prisla utrujena domov.

Objava Fotopis cez Vrsic originalno objavljena na had blog.