Zadnje čase je veliko govora o Janši in Dimniku. No, včeraj se je odločil, da se bo sedaj njegov priimek povezoval z dimnikom, saj je Janez Janša splezal na trboveljski dimnik, ki je najvišji dimnik v Evropi. Je bil namen plezanja na trbousk raufnk, da se priimek Janša ne povezuje več z Dimnikom ampak z dimnikom?

• Trbousk raufnk – Trboveljski dimnik
• Dominik Sky – Human Flag on 360 meters / Trbousk raufnk FTW
• Adijo Knapi – š’ buh je pozabu na ns!
• Kje ste bili 26.12.1990 – jaz na koncertu skupine Laibach v Trbovljah
• SZKJ – Slovar zasavskega knjižnega jezika

Sem iz Zasavja. Dedek je bil knap. Pa vendar priznam, da nikoli še nisem slišal, da bi bila tradicija knapov plezanje po raufnkih. No, pri Janezu seveda to ni nič nenavadnega, predvsem pa novega. On spreminja stvari kot se mu zazdijo. In če Janez tvitne, da je bilo plezanje po raufnkih tradicija, potem to drži, kajne? Knapi so imeli čas, da so poleg dela v jami plezali na raufnk, kajne?

Sicer bi pričakoval, da bo šel v jamo in lastnoročno izkopal koulm, da ga bo dovolj za njegov uspešni projekt TEŠ6, ampak tam ne bi bilo te pozornosti kot je tole z dimnikom. Še najboljše bi bilo, če bi vsi mediji objavljali plezanje na raufnk in ne plezanje na dimnik. Ampak očitno ima Janez res rad “Dimnike”.

Bolj zanimivo je, da sta pred manj kot 14-dnevi dva Madžara poskusila z nočnim plezanjem na raufnk, ampak ker imajo nadzorne sisteme so se prižgale luči in eden izmed njiju je padel 4 metre globoko. Na srečo brez resni posledic, ampak tale vzpon Janeza bo zagotovo vzpodbudil še koga, da gre po “njegovi poti”.

Aja. Ker je Janez prišel v Zasavje, so tudi na raufnk privezali ogromno slovensko zastavo. Kot v dobrih starih časih Josipa Broza Tita, kajne?

Objava Janša in trbousk raufnk / od kdaj je knapovska tradicija plezanje na raufnk originalno objavljena na had blog.

Te dni bo v Trbovljah in okolici – Kum, potekajo dejavnosti – razstava, simpozij in koncerti Ausstellung Laibach Kunst 1980 – 2010 – Rdeči revirji + Črn križ, ki zaznamujejo 30 let obstoja in delovanja skupine Laibach, ki je pustila velik pečat tako na domačih tleh, kot tudi v tujini.

Samo delček iz napovedi, oz. iz zgodovine skupine Laibach, ki je mogoče kdo ne pozna:

27. septembra 1980 je, istega leta v Trbovljah ustanovljena, skupina Laibach v Delavskem Domu Trbovlje, pod pokroviteljstvom ljubljanskega ŠKUC-a, pripravljala svoj ‘coming out’, svoj prvi pravi javni nastop, svojo večmedijsko akcijo oz. dogodek, ki naj bi se utelesil kot ‘alternativa (uradni, centralistični) slovenski kulturi’ in ki naj bi z brutalnim oz. bruitističnim avantgardnim nastopom dobesedno pretresel ter predramil takrat še precej s ‘socrealizmom’ prepojene in s provincializmom uspavane Rdeče Revirje.

Enodnevni Blitzkrieg je bil koncipiran kot plakatna akcija (plakatiranje Trbovelj), kot koncert anarho-industrijske glasbe (skupine Laibach, Kaos, Berlinski zid…) in kot razstava slik, kolažev, grafik in kratkih filmov (Ausstellung Laibach Kunst).

Čeprav je lokalna oblast celotno prireditev prepovedala pred samim odprtjem razstave, in čeprav je od vsega predvidenega Laibachu uspelo izpeljati le nočno akcijo plakatiranja Trbovelj, je bil ta ‘nastop – ki se ni zgodil’ pravzaprav popoln uspeh, saj je prepoved sprožila vrsto polemičnih reakcij v takratni prebujajoči se slovenski civilni družbi in v nekaterih tiskanih in radijskih medijih (Mladina, Tribuna, Radio Študent…). Takšno je bilo rojstvo Laibacha v slovensko in jugoslovansko javnost 80 – ih.

Te dni bo drugače. Današnji častni govornik bo bivši predsednik Milan Kučan in vse skupaj bo spremljalo precej zanimivih dejavnosti – vabilo na prireditev!

Sam se skupine Laibach zelo dobro (ups, megleno) spomnim iz leta 1992 (upam, da je prava letnica?), ko sem bil v tretjem letniku srednje šole in so se vrnili na domače ozemlje. Koncert je bil v tovarniški hali Termoelektrarne Trbovlje in na železniški postaji v Trbovljah jih je pričakala “pleh muska”!

Tista leta mojega življenja so bila precej divja in spomin je že malce zbledel. Vendar ne bom pozabil, da smo pred koncertom kadili travo in potem je bilo treba prečiti most nad Savo do vhoda v tovarniško halo. Na mostu sem razmišljal o resonanci, s katero bi lahko truma ljudi, ki je želela Laibach videti v domačem okolju, podrla most! No, še boljše pa je bilo, ko sem prišel do sredine mostu in pogledal “Trbousk raufnk” in sem zagledal džinovski joint iz katerega se je ornk kadilo.

Nisem se dal motiti, ampak sem se ustavil, zaprl eno oko in z roko segel proti njemu. Ups, nekako ga nisem mogel doseči in sem se rajši pridružil množico v halo. Vse je bilo temno in črno. In potem se je začela glasba in takrat sem lahko videl zvok, kako se širi med množico in kako se odbija od sten.

Laibachi oblečeni v svoja črno zelena oblačila so stali na odru in so imeli tako močno karizmo, še posebej zame, mulca pri 16 in še malo, da sem stal brez besed. Koncert je prehitro minil, vendar občutek, da sem jih videl v Trbovljah je bil še dolgo prisoten in prav ponosen sem na to. No, v bistvu gre zahvala Maši in Pavletu, ki sta mene, mulca, vzela s seboj!

Pa še en komad, ki ga izvajajo, ki mi je hudo pri srcu:
Laibach – Mama Leone

Objava Laibach – 30 let kasneje v Trbovljah – Ausstellung Laibach Kunst 1980 – 2010 originalno objavljena na had blog.