Revija Ona razpisuje nov natečaj – Onina zgodba 2010 z naslovom Kako sem preživela recesijo in se ob tem smejala. Po naslovu sodeč je namenjena ženski populaciji, vendar si ne morem pomagati, da ne bi dodal svojih 5 centov.

Kot ljubitelj teorij zarot (hmm, ali to pomeni da se mi malce meša??) sem tudi o recesiji razmišljal kot o zaroti nekaj časa. Namreč ta recesija je bila idilična priložnost, da bi ljudje začeli malce drugače razmišljati o svojih življenjih, kot pa samo preko materialnih stvari. In da bi končno doumeli, da je naše življenje malce več kot pa samo pehanje za boljšim avtom, višjim zneskom na bančnem računu in pa večjim portfeljem.

Nekaterim so se podrle sanje. Vendar so bili v to zgodbo vpleteni tudi nič krivi ljudje, ki so že tako komaj preživeli cel mesec – zaradi recesije, oz. izgovora o tem, pa so ostali še brez službe. Nekateri so izkoristili recesijo in zato odpuščali. Drugi pa so jo izkoristili in so si nabrali še več. Odvisno od posameznika – vedno bodo “vojni profiterji”.

Ampak nazaj k naslovu – Kako sem preživel recesijo? Odlično. V bistvu sem se od prvega dne boril z njo na zelo preprost način – Fight fire with fire in zaenkrat se mi še vedno smeji. Namreč edini način, da sem lahko pomagal državi iz tega sranja, je bil da sem trošil. Da nisem začel denar tlačiti v nogavice, ampak sem ga spravil v obtok in tega nisem obžaloval.

Ali sem naredil pravilno ali napačno, sploh ni vprašanje. Vprašanje je, če sem v tem užival? In odgovor je seveda preprost – užival sem, ob vsakem zapravljenem centu, veliko bolj, kot pa da bi ves ta denar imel nekje skrit in bi sedel na njem in samo razmišljal, koliko ga bom izgubil zaradi razmer na denarnih trgih v svetu.

V bistvu me recesija ni niti najmanj prizadela, veliko bolj me je uvedba Eura, ko so cene kar naenkrat nenormalno poskočile in smo navajenih velikih “številk” na bankovcih prišli na majhne zneske, ki pa so dosti vredni. Par kovancev je lahko povsem dovolj za odlično kosilo, ali pa kovanec je dovolj za eno pivo. In kljub temu da se hitro “aklimatiziram”, je bila zame ta sprememba precej bolj naporna kot pa recesija.

V Glasu Istre je bil čudovit naslov – Kod nas ništa nije uspjelo, pa tako neće ni recesija. In tako je tudi moj čas v “recesiji” minil – ni ji uspelo. Ampak ljudem ni uspelo tudi nečesa drugega. Zavedati se, da je čas da se naredijo korenite spremembe, tako v politiki, kot v medsebojnih odnosih, kot tudi na samem monetarnem trgu.

Mogoče bo čez mnogo let spet kakšna “recesija”, oz. kakšen nov strah, ki bo ljudi prestrašil in se bomo iz tega naučili kaj koristnega. Iz te recesije smo se pač bolj malo!

Predlog Luke Jurija iz stranke SD, legalizirajmo marihuano in napolnimo držvno blagajno, bi bil lahko idelna iztočnica za korak v legalizacijo! Potem bi se nam šele smejalo ob misli na recesijo!

Objava Kako sem preživel recesijo in se ob tem smejal originalno objavljena na had blog.

Spoštovana urednica revije Ona, Sabina Obolnar, verjamem, da vam je v življenju precej hudo, če se morate kot novinarka in urednica ukvarjati z blogerji in našimi zapisi. Verjamem, da vam je bilo to dvodnevno prebiranje blogov nekaj najtežjega, kar ste počela v svojem novinarskem življenju. In prav rad vam verjamem, da je to, kar ste zapisala v uvodniku revije Ona, vse čista resnica. Ampak to je zgolj in samo vaša resnica, ki jo zapišete kot urednica edicije Dela.
Ne bom vam oporekal vašega novinarskega dela, ki je bilo že parkrat na častnem razsodišču, kajti v končni fazi sem jaz samo pisec bloga, ki nima življenja, ki uživa znane in neznane substance in katerega vsebina je tako nevzdržna in prav tako jezik, da je vse skupaj spakedranščina in katerega svet je tako prazen in bolano jezen, da smo vredni prezira širše množice in bralcev revije Ona.

Pa vendar. Ali ste kdaj pomislila, da svet blogerjev ni samo črn? Da so pisci blogov ljudje, ki svoja mnenja, izkušnje in ideje delijo tudi z ostalimi. V končni fazi je število blogov v Sloveniji preseglo mejo 10000. Če se ozrete čez planke, boste ugotovili, da je pri nas vse skupaj še v razvoju in takšna kategorizacija, oz. takšna strokovno psihološka ocena blogerjev, kot ste jo podala v uvodniku nikakor ne drži.
Ste se kdaj vprašala, kdo je sploh pisec bloga? Ste kdaj spoznala kakšnega blogerja in z njim spregovorila nekaj besed? Ali pa ste vse to ugotovila na podlagi dvodnevnega mukotrpnega prebiranja blogov? Je res potrebno narediti takšno kategorizacijo piscev bloga, če pa se vam niti ne sanja, kdo stoji za katerim blogom?
Če stojite za vašim uvodnikom, potem trdite, da je minister Žiga Turk, pisec bloga, uživalec neznanih ali znanih drog? Da Majda Širca, bivša ministrica, ne zna uporabljati domicilnega jezika? Ali pa je mogoče Marko Crnkovič tako prazen in bolano jezen, da mora pisati blog?
Ali pač niste točno vedela kaj bi napisala v uvodniku in ste se spravila na napačne ljudi? Sicer pa res, kaj bomo mi, ki ne vemo, kako se napiše uvodnik, proti odgovorni urednici Sabini Bolnar, katere besede so svete?

Vaš uvodnik jemljem precej osebno in me zanima, če ste prepričana, da je bilo vaše pisanje argumentirano in v skladu z novinarsko etiko? Ali pač kolumne in uvodniki ne sodijo v to poglavje in v njih lahko modrujete, kakor pač želite?

V svojem imenu vas pozivam, da še enkrat premislite o zapisanem in poskušate najti stik s kakšnim piscem bloga in šele potem delate zaključke.

Da vam pomagam, tole se je pojavilo na blogih:

Nek uvodnik v neki reviji
SabIna oBOLNAr
Odgovor Sabini Obolnar, odgovorni urednici One
O, bolna Sabina
Nek uvodnik v neki reviji
Blogerji – fuj!

Objava Spoštovana urednica revije Ona, Sabina Obolnar originalno objavljena na had blog.