Včerajšnja gostja Studia City je bila Anita Ogulin, vodja projekta Botrstvo, predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste in Ime leta 2021 na Valu 202. V oddaji je povedala strašljiv podatek, da je v Sloveniji trikrat več revnih kot pred epidemijo. Medtem pa se vlada in njeni ministri hvalijo z gospodarsko rastjo!

• Berači in prosjačenje za drobiž v Ljubljani
• Branko Grims bi ukinil financiranje nevladnih organizacij, ker ni od tega nobene razvojne koristi
• Porivavčer – Počivalškov bon za seks, da nas bo čez desetletje tri milijone
• Minister Matej Tonin, ki je “izgubil” tovornjak z maskami, je letalo za 70+ milijonov evrov kupil preko spleta / #kdojetunor
• SdS ima zgolj 16,3 odstotno podporo v javnomnenjski anketi Mediane / stranke na ablasti pa skupaj 26 odstotno podporo

Anita Ogulin je ena izmed tistih oseb, ki se trudi pomagati po svojih močeh vsem tistim, ki so pomoči potrebni. Ampak dejstvo je, da je v Sloveniji ogromno ljudi, ki so potrebni pomoči, pa tega ne povedo, ne pokažejo in se raje zapirajo vase. Podatki, ki jih ima ona in so dejansko realni podatki “s terena” so nekaj drugega kot floskule, ki jih poslušamo zadnje mesece s strani vlade, ki se hvali z “uspešnostjo”.

Prag revščine je v letu 2019 znašal 1.477 eur na družino (2 odrasla, 2 otroka) oz. 700 eur na osebo, če živi oseba sama. Glede na dejstvo, da so šle cene v zadnjem letu “ornk” navzgor – že samo cena goriva se je dvignila za 30 odstotkov, je seveda vsakomur jasno, da je statistika lahko zelo dobro orodje za manipulacijo.

Predstavljajte si upokojenca, ki živi sam s pokojnino nižjo od 600 evrov. In takšnih ni malo. Ja, ta oseba živi pod pragom revščine in vlada s svojo politiko ni poskrbela za njih. Je pa poskrbela za tiste, ki imajo že tako veliko, da bodo lahko imeli še več. Turistični boni in vse ostalo je pač metanje peska v oči in poskus reševanja situacije, ki ji ljudje na ablasti niso bili dorasli. Namesto, da bi se ukvarjali z vse večjo revščino, so se raje ukvarjali z zamenjavami na vseh področjih – preko 1400 ljudi jim je uspelo zamenjati v času svojega mandata. In to je podatek, ki boli.

Tisti ljudje, ki so že tako živeli na “robu”, so bili v tem času pahnjeni čez rob. In številna nasilja in številni samomori so posledica neodgovornega ravnanja ta ablasti do teh ljudi. Število mrtvih te ablasti se ne meri samo z mrtvimi zaradi Covid-19, ampak tudi z mrtvimi zaradi njihove nesposobnosti odreagirati pravilno v vsej tej situaciji.

Dejstvo je, da Slovenija ni več prijazna država do vseh državljanov. Je prijazna do tistih, ki imajo “partijsko izkaznico SdS”, do tistih, ki imajo že tako veliko, predvsem pa do cerkve. Vsi ostali pa so pač pozabljeni in lahko zgolj umirajo na obroke.

Žalostno je, da morajo humanitarne organizacije in posamezniki, ki posvetijo življenje, da pomagajo drugim, reševati nesposobno oblast, da ljudje v Sloveniji lahko preživijo. Ampak za to ablast je itak pomembna samo gospodarska rast. Vse ostalo pač ne šteje.

Kot je včeraj rekla Anita Ogulin – mogoče bi morali ti ablastniki iti med ljudi in pogledati kakšno je dejansko stanje – stanje s katerim se ona sooča vsakodnevno. Kajti življenje v mehurčku, kot ga živijo ablastniki, je še daleč od tega, da bi bila to realnost.

Ampak za predvolilne parole je pač to nepomembno. Pomembno je, da imamo gospodarsko rast – čeprav smo samo v zadnjem mesecu počrpali iz EU zgolj 100 mio evrov od možnih 500+ mio evrov. Ja, to je ta najboljša ablast na svetu!

Objava Anita Ogulin / v Sloveniji je trikrat več revnih kot pred epidemijo / vlada pa se hvali z gospodarsko rastjo originalno objavljena na had blog.

37.000 upokojencev ima pokojnino nižjo od 300 evrov. 26.000 starejših čaka na prosto posteljo v domu upokojencev. To je realnost Slovenije! To so podatki, od katerih bi morali vsakega od nas stisniti pri srcu. Predvsem pa so to podatki, ki kažejo, da Slovenija ni država, ki bi bila prijazna do starejših ljudi!

• No country for old men / Ni prostora za starce
• Zakaj so starejši ljudje v Sloveniji diskriminirani in zakaj je država pozabila nanje
• Motijo jih otroška igrala, dom za starejše, ljudska kuhinja, dom za migrante / kakšna družba smo postali?

Ko smo se osamosvajali so tisti ljudje, ki morajo sedaj živeti s 300 evri ali pa, ki ne morejo dobili postelje v domu starejših občanov bili na višku svoje delovne sposobnosti. Ustvarjali so svet v katerem živimo danes. Ustvarjali so ceste, šole, tovarne. Ustvarjali so pogoje, ki so jih nekateri kasneje izkoristili, da so si prilastili takrat še našo skupno lastnino.

Ljudje, ki so takrat šli na plebiscit in so se odločali o samostojni Sloveniji si niso predstavljali kaj bo ta odločitev čez leta prinesla njim. Da bodo iz sistema, ki je omogočal vsem dostojno življenje, skočili v sistem, kjer bodo razlike med posameznimi sloji prebivalstva vsako leto večje.

Verjetno bi se marsikdo takrat odločil drugače, če bi se zavedal, da ga bo čez 30 let, na stara leta, čakalo umiranje na obroke in bo vsak dan priča zgodbam, kjer poniknejo milijoni in si z njimi omastijo brke tiste, ki so pri koritu. Tisti, katerim so dali svoj glas, ker so jim obljubljali lepo prihodnost, varno starost, predvsem pa človeka dostojno življenje.

Ne, Slovenija ni dežela, ki bi omogočala dostojno življenje 37.000 ljudem, ki morajo mesec preživeti s pokojnino nižjo od 300 evrov. Ti ljudje ne jamrajo. O njih ne poročajo mediji. Ti ljudje za večino politikov ne obstajajo – razen ko so na vrsti volitve in se začnejo zopet obljube. Spomnimo se, da je pred leti Karl Erjavec obljubljal pokojnino v znesku 1000 evrov za upokojence. Ne, upokojenci nimajo takšnih pokojnin in nič se ni zgodilo Erjavcu.

V 2. členu ustave imamo zapisano:  Slovenija je pravna in socialna država. Mogoče na papirju. V realnosti pa očitno to precej šepa. In ne, nisem človek, ki obuja socializem – se pa zavedam vse bolj, da če ne bomo mi pritisnili na oblast, da uredi razmere na tem področju (starostnikov) in na področju zdravstva, da bomo tudi mi čez 30 let v enakem položaju – s to bistveno razliko, da mi niti ne bomo imeli 300 evrov pokojnin.

Dokler bo politika namenjena zgolj polnjenju lastnih žepov, zadovoljevanju apetitov lobistov in k državnim jaslim pripojenih družb, se v Sloveniji ne bo nič spremenilo. Mogoče pa je res končno že čas, da se na tem področju kaj spremeni in dobimo ljudi, ki ne bodo zgolj obljubljali, ampak bodo tudi kaj spremenili – in ne za svoje lastne riti, ampak za ljudi, ki živijo na pragu revščine in ki ne vedo kaj bodo jutri jedli.

Očitno se vsem politikom jebe za starejše ljudi v Sloveniji, kajne?

Objava 37.000 upokojencev ima pokojnino nižjo od 300 evrov / 26.000 jih čaka na prosto posteljo v domu upokojencev originalno objavljena na had blog.

V Sloveniji je preko 619.000 upokojencev (vsi podatki so za junij 2019). Starostnih upokojencev je okoli 449.000. Povprečna neto starostna pokojnina je 657,71 evrov, invalidska 509,60 evrov. V Sloveniji delež pokojnin v BDP pada od devetdesetih let dalje – leta 1999 je bil delež pokojnin 12,1 odstotka, leta 2018 pa zgolj 9,8 odstotka. Skoraj 122.000 upokojencev ima neto pokojnino med 500 in 600 evri in skoraj 60.000 upokojencev med 400 in 500 evri. To je ta Slovenija, ki diskriminira starejše ljudi in očitno je država pozabila nanje.

• NSi in Jožef Horvat / Slovenija s svojo davčno politiko ljudi podi v tuje države
• Motijo jih otroška igrala, dom za starejše, ljudska kuhinja, dom za migrante / kakšna družba smo postali?
• Banka Slovenije uvedla omejitve pri kreditiranju prebivalstva / kdo bo še lahko dobil kredit?

Živimo v deželi, ki naj bi postala druga Švica. Tako so nam obljubljali, ko smo se osamosvajali. Ljudje, ki so na plebiscitu oddali svoj glas za samostojno Slovenijo si niso predstavljali povsem natančno kaj nas čaka v samostojni Sloveniji. Verjetno se marsikomu toži za časi v rajnki Jugoslaviji, ko starejši ljudje in upokojenci niso bili diskriminirani, kot so v Sloveniji. Ko upokojenci živijo na robu revščine in vsak dan beremo njihove žalostne zgodbe o tem kako se trudijo, da bi preživeli mesec s svojimi bornimi pokojninami.

Pa vendar upokojenci in starejši ljudje ne jamrajo. Ne gredo na ulice in zahtevajo dostojno življenje na stara leta, ko pa so bili oni tisti, ki so omogočili, da je Slovenija ob vstopu v samostojnost imela infrastrukturo (šole, bolnice, ceste, železnice, NEK) in urejeno stanovanjsko politiko. Taiste ljudje, ki so sedaj v “penziji” so soustvarjali prejšnjo državo in stopili v novo državo, ki pa je do njih postala mačehovska.

Ne! Ne pogrevam in obujam nazaj časov socializma, ampak zgolj s prstom kažem na oblastnike, ki so vseh teh letih pozabili na to, da obstajajo starejši ljudje v Sloveniji, za katere ni nikomur mar.

Pod pragom tveganja revščine živi preko 13 odstotkov Slovencev, preko 89.000 upokojencev. Oz. z drugimi besedami – skoraj 19 odstotkov upokojencev živi pod pragom revščine.

Za njih se ne gradijo domovi za starejše občane, ki bi bili nujno potrebni, saj ni prostora v obstoječih – se pa delajo študije v vrednosti 70 milijonov evrov. In ko pridejo starejši v dom upokojencev, si le tega ne morejo sami plačevati s svojo pokojnino – ker je prenizka in jim morajo pomagati njihovi otroci.

Starejši ne morejo dobiti kredita, da bi si lahko kupili novo centralno peč, zamenjali streho na hiši, ki so jo zgradili v prejšnjem sistemu in živijo v njej, ker niso bili med tistimi, ki so dobili možnost poceni kupiti “naše nepremičnine” po Jazbinškovem zakonu.

Upokojenci imajo svojo “stranko” – Desus, ki pa ne dela v njihovo korist. Namesto, da bi se stranka zavzemala za pravice vseh upokojencev, se jim gre bolj za svaljkanje po politične parketu in povsem ponosni so, ko “zrihtajo” upokojencem dodatnih 6 evrov!

Sram me je, da se to dogaja v Sloveniji zadnjih 25 let s starejšimi ljudmi. Tistimi, ki so gradili to državo, sedaj pa jih čaka umiranje na obroke. Namesto, da bi jih čakala “lepa jesen” jih čaka hiranje. In namesto, da bi država sistematsko reševala te težave, jih očitno vsaka oblast zgolj prestavlja na naslednjo oblast.

Srčno si želim, da bi šli upokojenci na ceste. Da bi blokirali promet. Da bi se zgodila njihova državljanska nepokorščina in bi se postavili zase. Očitno se v tej deželi sicer ne bo nihče postavil za njih! In sram me je, da se starejših ljudi v tej deželi ne ceni!

Objava Zakaj so starejši ljudje v Sloveniji diskriminirani in zakaj je država pozabila nanje originalno objavljena na had blog.

Italijani premorejo nadvse primerno kletvino »porca miseria«, dobesedno »prasica revščina«. Ta italijanska kletvina natančno definira naš odnos, naše sovraštvo, strah, jezo do revščine. Revščina pomeni fizično in duševno trpljenje, ki poniža človeka in mu vzame voljo do življenja, ki v revščini jemlje človeku njegovo dostojanstvo. Prekleta revščina je zrcalo naše oblasti.

V zadnjih tridesetih letih se revščina, kot je to ugotovil Piketty v znameniti knjigi Kapital v 21. stoletju kot povečevanje neenakosti hitro stopnjuje. Nedvomno človeštvo še nikoli v svoji zgodovini globalno ni proizvedlo toliko dobrin, kot jih trenutno proizvede globalni kapitalizem, v posledici česar bi bila revščina lahko izkoreninjena, saj je vseh dobrin za dostojno življenje vseh zemljanov dovolj in bi ne bilo potrebno nikomur stradati in vsi bi lahko bili primerno oblečeni, imeli streho nad glavo in uživali v kulturnih dobrinah sodobne civilizacije. Vsi bi lahko služili svoj kruh s svojim delom, vsi bi lahko bili deležni kvalitetnega zdravstvenega varstva in vsi bi se lahko šolali in dosegli svojemu intelektu primerno izobrazbo. Nikomer ne bi bilo treba krasti in ropati, saj boja za dobrine, ki bi bile pravično porazdeljene, ne bi bilo.

Na preprosto vprašanje, ali je civilizacija globalnega kapitalizma izboljšala življenje povprečnega človeka nam z nazorno primerjavo primitivnega plemena Inuitov z Aljaske in civiliziranega plemena Angležev že pred sto leti odgovori Jack London v svoji zbirki poročil z naslovom »Ljudje na dnu«. Jack London ne le da prikaže revščino v civiliziranem svetu, temveč nam daje tudi odgovor, zakaj v civilizaciji globalnega kapitalizma kljub povečanju proizvodne moči povprečnega človeka tudi ni izboljšanja življenja povprečnega človeka. Razlog je enostavno slaba uprava. To je razlog, ki ga v svojih pisarijah skušam kolikor mogoče nazorno prikazati. Prepričan sem, da je naloga demokracije prav ustvarjanje sistema, ki prisili upravo – zakonodajno in izvršno oblast – da zagotovi izboljšanje življenja povprečnega človeka, ali povedano drugače, da zagotovi sistem odpravljanja revščine, to je sistem zmanjševanja in ne povečevanja neenakosti.

Seveda smo Slovenci manj revni kot na primer nomadi v podsaharski Afriki, ki se borijo s sušo in umirajo od žeje in lakote, toda zaradi bogatenja majhne skupine privilegirancev, ki uživajo zaščito oblasti, se število ljudi v Sloveniji, ki živijo pod pragom revščine nenehno povečuje. Siromašenje je v Sloveniji nadpovprečno hitro, ker imamo tudi nadpovprečno nesposobno in pokvarjeno oblast, ali z drugo besedo – politiko. Naša zakonodajna in izvršna oblast še mnogo nazorneje kot večina oblasti v svetu globalnega kapitalizma demonstrira svojo pripravljenost za lastno korist izdati interese vseh državljanov in za lastno korist za drobiž prodati možnost dostojnega življenja slovenskih državljanov. Tako naša oblast v vsakodnevni praksi ne uveljavlja odgovornosti za namerno škodljivo ravnanje vseh, ki odločajo v javni in civilni sferi. Organi oblasti ne opravljajo svojih pristojnosti in ne zagotavljajo spoštovanja prava v vsakodnevni praksi. Pravosodje se utaplja v zamudah in dejansko ne zagotavlja pravne varnosti državljanov v obsegu, ki se zahteva za urejeno civilizirano državo. Zaradi brezposelnosti, ki jo stopnjujejo strukturne reforme, pada vrednost dela in rastejo dobički kapitala. Ljudje brez dela živijo od prodaje podedovanega premoženja prednikov, ki so ga pridobili v socializmu ali pa so odvisni od čedalje skromnejših socialnih pomoči.

Nedvomno je vprašanje revščine predvsem vprašanje nacionalnega gospodarstva. Prav tu je slovenska oblast najbolj zatajila, ker nič ne stori, da bi ustavila trende propadanja pomembnih podjetij in trende razprodajanja gospodarskih družb in bank zlasti tujim špekulantskim investitorjem, za katerimi se pogosto skriva denar privilegiranih Slovencev, kolikor so ga uspeli prenesti in oprati v davčnih oazah. Proces siromašenja se v vsej svoji brutalnosti kaže v postopnem razgrajevanju zdravstvenega in pokojninskega varstva. Razumljivo je, da množica brezposelnih Slovencev ne more zagotavljati dovolj sredstev za ustrezno zdravstveno oskrbo in za dostojne pokojnine vedno večjega števila ostarelih ljudi. To je cena, ki jo je slovenska politika pripravljena plačati kot stransko škodo za sistem povečevanja revščine.

Zgolj preklinjanje in zmerjanje revščine nam ne bo pomagalo. Pomaga lahko le nenehen pritisk vedno večjega števila državljanov na našo oblast da se preneha obnašati brezumno in da prične opravljati svojo osnovno nalogo, to je sistemsko odpravljati prekleto revščino. Ne glede na globalno vpetost Slovenije v svetovne trende, ni nobenega razloga, da trpimo manj sposobno in bolj pokvarjeno oblast kot na primer Grki, ki premorejo bivšega ministra za finance, ki lahko smeši našega ministra za finance. Gotovo ni nujno, da naše pravosodje ne preganja korupcije in najrazličnejših zlorab v gospodarstvu, kvalificiranih kot gospodarski kriminal. Prav nobenega razloga ni, da država ne ščiti premoženjskih interesov države in mirno tolerira tok odliva kapitala v davčne oaze in ne ukrepa zoper velike utaje davkov, ne preprečuje dela na črno. Ni mogoče razumeti, da proračun gradi žične ograde na slovensko-hrvaški meji, ne gradi pa nujno potrebne javne infrastrukture. Res ni mogoče razumeti, da se naša javna naročila sprevračajo v sistem ropanja javnega denarja.

Prekleta revščina je zrcalo naše oblasti in vsi moramo storiti, kar je v naših močeh, da se bo oblast v tem ogledalu videla in dojela, kako neumna in pokvarjena je, ker nič ne stori, da bi to svinjarijo revščine kolikor mogoče v Sloveniji zmanjšala in končno tudi odpravila.

Stanko Štrajn – več Premislekov in kritik zdravega razuma na http://www.prometej.eu

Gostujoči zapis je kategorija namenjena bralcem bloga had. Marsikdo ki bere bloge, tudi zapiše kakšno zanimivo stran, jo fotografira, vendar si zaradi parih prispevkov ne želi odpirati bloga. Nekaj časa sem okleval, premleval, če si res želim tega in ugotovil, da moram narediti nekaj v to smer, sicer izgubi pomen par stvari, ki jih že ves čas bloganja zagovarjam. Namreč najti sinergijo z ljudmi, ki so kompetentni in sposobni in vedno veliko in jim ponuditi, da prispevajo zapise, mnenja, fotografije.

In tukaj vam dajem možnost. Vaše zapise bom objavljal zapise v kategoriji Gostujoči zapis.

Kaj dobite vi? Prostor za objavo na enem najbolj obiskanih blogov v Sloveniji je v bistvu vse kar vam lahko ponudim. In to, da vas bo prebralo veliko več ljudi, kot če bi bili na svojem. Na žalost si ne morem privoščiti da bi plačeval vaše prispevke, tako da je to pro-bono. Kaj dobim jaz? Vsebino, ki se bo razlikovala od moje in bo mogoče pritegnila še kakšnega bralca več.

Pravila igre morajo biti vnaprej jasna:

• vsak prispevek bom prebral in presodil če je primeren za objavo. Če bo odgovor negativen, ga bom tudi poskusil obrazložiti preko maila.
• zapisi naj bodo informativni, oz. naj imajo svojo vsebino (tega, kaj je kdo jedel za zajtrk, ne bom objavljal)
• trači, ki nimajo nobenega verodostojnega dokaza, ne bodo objavljeni
• politična stališča naj bodo podkrepljena z dejstvi in ne zgolj natolcevanje
• če boste poslali fotografije, naj bodo vaše avtorsko delo (fotke iz interneta objavljate na Siolu!)
• komercialni zapisi o tem, kako je vaš portal oh in sploh, ne bodo objavljeni
• obvezno mi morate sporočiti kako naj vas podpišem

Če je še kakšen predlog, vprašanje, diapozitiv, karkoli, me lahko kontaktirate na mail info @ had.si, kamor lahko tudi pošljete svoje prispevke.

Objava O revščini / Stanko Štrajn originalno objavljena na had blog.

Kaj se je dogajalo na blogu v maju? Veliko in precej :)

Poroka leta – Damjan Murko – Slavček in Maja Žilavec – jupi. Poročil se je najbolj iskan moški na spletu v Sloveniji! Jupi!

Ukinimo avtoceste, če po njih ne poteka promet, ampak stojimo na njih! To je bil moj predlog meseca maja!

Microsoftova NT konferenco je zaznamovalo par photoshootingov – Photoshooting na NT Konferenci – Bodypainting na NT Konferenci –
Photoshooting na NT Konferenci – Photoshooting na NT Konferenci

Skoraj smo bili že pri ŽVPL 3.0 – Žurerski Vodnik Po Lokalih – launch party, vendar se je ustavilo. Danes naj bi končno to zašmelcalo!

Poroka v Štanjelu je bila čudovita. No, ni bila moja!

Napo – Boštjan Napotnik – multimultifunkcionalna oseba – bloger kruh & vino, kuhar, gurman in voditelj desetke, kreativni direktor na Futuri, Dj Napo-Lee-Tano, povezovalec oglaševalskih festivalov, konferenc, …. , očka in prijeten sogovornik!

Testiral sem OMV Sprint Diesel in ugotovil, da se mi je zmanjšala poraba. To ni bil placebo efekt!

Rebeka Dremelj je zmagovalka Evrovizije – na srečo ni bilo tako! Ampak blizu je bila :)

Kaj dela banka z našim denarjem? Več v zapisu Banka, kje je moj denar?

Ob koncertu skupine Niet v Križnkah se mi je zastavilo vprašanje in nastal je zapis Smisel obujanja punka.

Tajkuni ali revščina – kaj je resničen problem v Sloveniji? Odgovor je na dlani par mesecev po volitvah!

Objava Pregled leta 2008 – maj originalno objavljena na had blog.

Revščina – Gregor Cuzak

Blog Action Day: Revščina – Verona69

Blog Action Day 2008: Ena o revščinah – moosings

Blog Action day 2008 – Poverty – Blog’oHana

Blog Action Day: Poverty Comes in Different Shapes and Sizes – Dr. Filomena

Blogerski akcijski dan 2008 – revščina – Preprostost

Kako povezat Maca preko Orto Beri z Internetom – Jure Cuhalev

Objava had priporoča branje blog zapisov – Blog Action Day originalno objavljena na had blog.

Lani sem sodeloval v projektu Blog Action Day z zapisom Blogerji za okolje – Blog Action Day. Letošnja tema današnjega dneva pa je revščina.
Vsak bloger, ki se odloči sodelovati, napiše zapis na temo ki jo izberejo in s tem pripomore k osveščenosti ljudi, ki berejo in spremljajo bloge.

V zapisu Tajkuni ali revščina sem zapisal:

Ustava Republike Slovenije ima v 2. členu zapisano: Slovenija je pravna in socialna držva.

Pa to res drži? Odvisno iz katere perspektive se gleda na vso stvar.
Če iz desnega zornega kota, potem je vse lepo in prav in se pri nas cedita med in mleko, kot nam je bilo obljubljeno pred volitvami.
Če gledam iz levega zornega kota, potem so podatki, da več kot 30% ljudi živi na pragu revščine, da več kot 30% ljudi ne bo šlo letos na dopust, ker nimajo dovolj prihodkov, alarmantni.

Kako lahko otroku, osnovnošolcu, starši razložijo, da nimajo denarja, da bi ga peljali na morje? Kako mu naj povejo, da kljub odličnemu uspehu ob koncu leta, ne bo dobil novega kolesa, ki si ga je želel celo leto, ker bi zanj šla cela mesečna plača in potem ne bi bilo denarja za hrano?! Da v Sloveniji obstajajo otroci, ki še niso videli morja, po drugi strani pa Slovenija z največjo lopato meče denar za “osemkolesnike”, “gradnjo avtocest”, “gradnjo Pediatrične klinike” in ostalih projektov, ki so sporni.

Zakaj se ne bi s tajkuni ukvarjalo tožilstvo in če je kaj dokazljivega, potem naj dobijo svojo kazen. Zakaj se ne bi ablast ukvarjala z resničnimi problemi v Sloveniji. Zakaj se še ni držva umaknila iz držvnih podjetij, kot je obljubljala?

Ali je res preveč, če si želim transparentne podatke o nakupih osemkolesnikov? Ali pa mora biti vse skrito in zavito v celofan, katerega davkoplačevalci ne bomo nikoli odvili? Je to res smisel pravne držve? Je res smisel, da se pišejo razpisi, kjer dobijo posel najcenejši izvajalci, vendar v razpisih ni določenih stvar, ki pa potem krepko krepko presežejo osnovno vrednost?

Kaj če bi se začel ta denar namenjati otrokom, da bi preživeli teden dni na morju, stran od problemov, ki jih doživljajo doma in ki bi jim dali energije za naslednje leto. Da bi tudi ti otroci, ki niso nič krivi, imeli nekaj od življenja. Ali pa je boljše, da si kupijo liter vina in se ga začnejo nacejati, ker je to itak edini izhod.

V zapisu Situacija ni alarmantna pa sem se dotaknil znamenitih besed Janeza Janše, ki jih je izrekel pred natanko letom dni:

In če zaenkrat to vpliva na letni ravni na nekih razmerah nekaj škatlic cigaret, potem to ni tako drastično in če iz vseh smetjankov po mestih gledajo štruce kruha, tudi ne pomeni, da je zadeva zelo alarmantna.

Gospod predsednik vlade Janez Janša, je verjetno z zgoraj omenjenim stavkom mislil na svoje prijatelje in kolege, ki si lahko privoščijo vse. Verjetno je mislil na vse tiste tajkune, ki so si preko zvez in poznanstev nabrali denar in sodijo v tisti sloj ljudi, ki nima problemov s preživetjem. Vsi ostali pa se verjetno ne strinjajo s to izjavo. Sploh tisti sloj ljudi, ki mora s €500 preživeti štiri člansko družino. Tisti upokojenci, ki imajo manj kot €400 pokojnine. Tiste matere samohranilke, ki svojim otrokom ne morejo kupiti novih čevlje za v šolo, čeprav so stari čevlji že premajhni in tiščijo!
Ko se predsednik vlade Janez Janša spravi govoriti takšne nebuloze, je stanje alarmantno! Še več kot to! Pomeni, da je res hudo, da je treba s takšnimi stavki komentirati situacijo.
In ko sem poslušal komentarje na to izjavo na Valu202, se je pokazalo dejansko stanje v Sloveniji. Ljudje NISO zadovoljni s takšnim življenjem. Po glasu sodeč bi rekel, da je bila to večina starejših ljudi, ki je preživela že marsikaj in ki se bojijo tega, da ne bodo imeli niti za kruh, ki ga Janez Janša vidi v vseh smetnjakih.

Objava Blog Action Day 08 – Revščina originalno objavljena na had blog.

Tajkuni so odličen buzzword, ki ga trenutna ablast s pridom uporablja in se mu obrestuje. Glede na to, da so zadnje volitve dobili na račun boja proti korupciji in klientelizmu, so sedaj, ko so na ablasti, morali najti nekaj novega, nekaj kar bo prepričalo volivce, da si oni zaslužijo še en mandat. In so iznašli tajkune.
In s tem naredili to, kar morajo narediti veliki. Pozornost iz resničnih problemov speljati na nekaj, kar je sicer pomembno, vendar je revščina in preživetje še veliko bolj pomembno od tega. Ampak s tem se ne splača ukvarjati, kajti to ne prinaša novih glasov in medijsko ni tako odmevno, kot če zapreš Ivana Zidarja.

Ustava Republike Slovenije ima v 2. členu zapisano: Slovenija je pravna in socialna držva.

Pa to res drži? Odvisno iz katere perspektive se gleda na vso stvar.
Če iz desnega zornega kota, potem je vse lepo in prav in se pri nas cedita med in mleko, kot nam je bilo obljubljeno pred volitvami.
Če gledam iz levega zornega kota, potem so podatki, da več kot 30% ljudi živi na pragu revščine, da več kot 30% ljudi ne bo šlo letos na dopust, ker nimajo dovolj prihodkov, alarmantni.

Kako lahko otroku, osnovnošolcu, starši razložijo, da nimajo denarja, da bi ga peljali na morje? Kako mu naj povejo, da kljub odličnemu uspehu ob koncu leta, ne bo dobil novega kolesa, ki si ga je želel celo leto, ker bi zanj šla cela mesečna plača in potem ne bi bilo denarja za hrano?! Da v Sloveniji obstajajo otroci, ki še niso videli morja, po drugi strani pa Slovenija z največjo lopato meče denar za “osemkolesnike”, “gradnjo avtocest”, “gradnjo Pediatrične klinike” in ostalih projektov, ki so sporni.

Zakaj se ne bi s tajkuni ukvarjalo tožilstvo in če je kaj dokazljivega, potem naj dobijo svojo kazen. Zakaj se ne bi ablast ukvarjala z resničnimi problemi v Sloveniji. Zakaj se še ni držva umaknila iz držvnih podjetij, kot je obljubljala?

Ali je res preveč, če si želim transparentne podatke o nakupih osemkolesnikov? Ali pa mora biti vse skrito in zavito v celofan, katerega davkoplačevalci ne bomo nikoli odvili? Je to res smisel pravne držve? Je res smisel, da se pišejo razpisi, kjer dobijo posel najcenejši izvajalci, vendar v razpisih ni določenih stvar, ki pa potem krepko krepko presežejo osnovno vrednost?

Kaj če bi se začel ta denar namenjati otrokom, da bi preživeli teden dni na morju, stran od problemov, ki jih doživljajo doma in ki bi jim dali energije za naslednje leto. Da bi tudi ti otroci, ki niso nič krivi, imeli nekaj od življenja. Ali pa je boljše, da si kupijo liter vina in se ga začnejo nacejati, ker je to itak edini izhod.

Nieti so pred leti peli:

Melanholija obupa, sredi kaosa
Iskati izhod
In slutiti, da ni rešitve

Vsi ki poznate to pesem, veste tudi kako se nadaljuje, kajne?

Objava Tajkuni ali revščina – kaj je resničen problem v Sloveniji? originalno objavljena na had blog.