Leto 2005. Čas, ko je bil blog nekakšna internetna verzija dnevnika. Spomnite se, če se sploh lahko — ni bilo Instagrama, ni bilo TikToka, ni bilo influencerjev, samo mi, čudaki, ki smo pisali stvari na internet, brez da bi za to dobili en sam evro. In evo me. Dvajset let kasneje. Blog še vedno obstaja. Jaz še vedno pišem. In še vedno ne vem, zakaj točno. Očitno imam občutek, da imam še vedno kaj za “povedati”.

• had že dve leti piše blog
• had blog praznuje 10 let – z vami že od leta 2005
• had blog praznuje 14 let / z vami že od leta 2005
• Sem Roni Kordiš, pišem blog in za pisanje me nihče ne plačuje

Zakaj sem začel? Ker sem imel preveč časa in preveč mnenj. Ker sem hotel imeti svoj kotiček na internetu, kjer lahko napišem karkoli. Brez PR filtrov, brez clickbait naslovov, (čeprav sem tudi te kdaj uporabil, roko na srce). Ker sem hotel dokumentirati življenje, razmišljanja, traparije in včasih kaj resnega.

Takrat ni bilo followerjev. Ni bilo SEO optimizacije. Ni bilo agencij, ki bi ti pošiljale PDF briefe z navodili, kako moraš testirat jogurt in zraven napisat #oglas. Bilo je samo pisanje. In svoboda. Bilo je lepo in predvsem je bilo vse skupaj naravno. Nič fejkanja, kot je to v zadnjih letih.

Kaj se je v teh 20 letih spremenilo? Skoraj vse. Blogerji smo postali ogrožena vrsta. Zamenjali so nas tiktokerji, youtuberji in AI, ki zna pisat bolje, hitreje in brez slovničnih napak. Blogi so postali muzejski eksponati, nekaj, kar berejo nostalgiki in ljudje, ki iščejo resnične informacije brez petih popupov na zaslonu.

Ampak jaz še vedno pišem. Zakaj? Ker lahko. Ker je had.si moj prostor. Ker ni lepšega občutka, kot ko klikneš, objavi in veš, da si še vedno sam svoj urednik, cenzor in kritik. Ker čez 10 let iščem informacije in jih najdem, ker sem jih zapisal in so za vedno ostale tukaj.

Kaj sem se naučil v 20 letih bloganja?

• Da večina ljudi bere samo naslove
• Da lahko napišeš odličen tekst, pa ga bo videlo 100 ljudi
• Da lahko napišeš neumnost, pa jo bo pograbilo 10 medijev in delilo 5000 ljudi na Facebooku
• Da je iskrenost redka valuta, ampak edina, ki res šteje
• Da se internet hitro menja, ampak nekaj ostaja: potreba po avtentičnih vsebinah

Bo še 20 let? Ne vem. Če mi glava še dela in prsti še tipkajo, zakaj pa ne? Dokler bom imel kdo kaj povedati in dokler bodo obstajali ljudje, ki še znajo brat več kot 3 vrstice, ima blog smisel. Mogoče ne finančni. Mogoče ne komercialni. Ampak človeški. Mogoče moj intimen prostor, kjer lahko napišem, kar si želim, in to tudi kdo prebere. Brez manipuliranja, brez laži, predvsem pa iskreno.

Hvala, če si prebral, do sem. Hvala, če si bil bralec kadarkoli v teh dveh desetletjih. In hvala, če boš še.

Bloganje ni mrtvo. Samo malo tišje je postalo. (had)

Objava 20 let že pišem blog had.si. Zakaj hudiča še vedno vztrajam? originalno objavljena na had blog.

Nekateri pravijo, da so leta le številka in jaz se strinjam z njimi, kajti konec decembra sem tudi sam vstopil v drugo polovico stoletja. Prehod ni bil težaven, in če pogledam nazaj na prvo polovico stoletja, ki sem jo preživel, je bila zanimiva, predvsem pa je minila prehitro. In ja, komaj čakam, kaj prinaša druga polovica stoletja oz. kako si jo bom sam kreiral.

• Kaj se je zgodilo pred 50 leti / prvi človek na Luni, internet, prvi mikroprocesor, ustanovitev družbe Samsung Electronics
• Roni Kordiš aka had / pionir slovenskega bloganja via GPT-4o
• Roni Kordiš je speča celica kot mudžahedin in sem pravi gurman
• Za Nova24 je Roni Kordiš radikalni aktivist in vplivnik
• Sem Roni Kordiš, pišem blog in za pisanje me nihče ne plačuje

50 let je bila včasih starost. Ljudje, ki so bili toliko stari, so bili že na pol poti do groba. Če sem nekoč na te ljudi gledam kot na nekaj starega, imam sedaj povsem drugačno perspektivo. Iz prve roke. Časi so se vmes spremenili in tudi dolgost našega življenja se je precej podaljšala.

Pa vendar v primeru starosti ni samo govora o času življenja, ampak tudi o zmožnosti prilagajanja na različne, predvsem drugačne situacije, ki smo jih sicer navajeni. Kljub svoji trmi sem le kozorog, se mi zdi, da se zadnja leta precej bolje soočam s temi prilagajanji, kot sem se nekoč. Mogoče pa je bila prva polovica mojega stoletja zgolj “pubertetno” obdobje, ki se je pač malce zavleklo in bo druga polovica stoletja prinesla vse tisto, kar sem zaradi svoje trme zgrešil na poti življenja.

Kaj želim povedati s tem zapisom? Da ob prehodu nisem naredil “rekapitulacije” prvih 50 let, ampak sem se zgolj in samo zavedel, da vse neumnosti, ki sem jih naredil v življenju, bi naredil še enkrat ali trikrat. Predvsem pa mi je žal, da marsikatere neumnosti nisem naredil, ker se je tako pričakovalo od mene oz. ker je pač tako moralno bolj sprejemljivo. Ko se v isti sapi zaveš, da te čaka precej manj življenja, kot ga je za teboj, potem je treba tudi te stvari spremeniti.

Kar te ne ubije, te okrepi, kajne? Povsem drži. Predvsem pa šele takrat odkrivaš svet, kot je v resnici. Brez plašnic, predvsem pa brez strahu, ki si si ga sam postavil – ker je pač lažje živeti v varnem zavetju v vati kot pa se soočati z življenjem, ki ga ne poznaš in ki je nepredvidljiv.

Hvala vsem, ki ste z menoj na poti, ki me prenašate, predvsem pa, ki se ukvarjate z menoj. Vem, nisem preprosta oseba in včasih sam težko sobivam sam s seboj. Kako mora biti šele tistim, ki sobivajo z menoj in ki so del mojega življenja. Še težje, kajne? Ne bom obljubil, da bom boljši, ker sem to že itak. Obljubim pa, da bom našel več časa za stvari, ki osrečujejo tudi druge in ne samo mene.

p.s.: v bistvu se ni nič spremenilo s spremembo številke let. In nobenih sklepov, odločitev resolucij nisem sprejel. Jebiga, ko si star 50, lahko za kosilo naročiš vse sladice in jih poješ ali pa tudi ne!

Objava Druga polovica stoletja je pred menoj originalno objavljena na had blog.

Za božič aka rojstni dan sem se odločil, da nadaljujem s tradicijo in da skočim v Bohinjsko jezero, kot to počnem sedaj že tretje leto zapored. Pred dvema letoma sem v Bohinjsko jezero skočil 31.12., lani pa 16.12. Ampak se mi zdi, da bo tale božični aka rojstnodnevni skok postal stalnica sedaj …

• 31.12.2017 sem skočil v Bohinjsko jezero / voda 4, zrak -4 stopinje
• Bohinjsko jezero in moj zimski skok v jezero s temperaturo 5 stopinj /
• Jezero Sorapiss / kako sem skočil v Lago di Sorapiss in se povzpel iz prelaza Tre Croci…
• Kako sem skočil v slap Savica / potok Savica / 6 stopinj

Zunaj je bila temperatura blizu ledišča – ko sem parkiral avto je kazalo eno stopinjo. Na soncu pa je bil občutek precej bolj prijeten. Temperatura Bohinjskega jezera je bila okoli 5 stopinj. In glede na to, da ni bilo snega, je bil skok v jezero preprost.

Priznam, letos sem malce zanemarjal skoke v hladno vodo – iz preprostega razloga, ker še ni bilo veliko zelo hladnih dni, vendar sem pogreašal to. Predvsem pa sem pogrešal tisti adrenalin, ki se sprosti v telesu preden se potopiš v vodo – marsikdo bo rekel, da je voda hladna – saj je, nikoli ne bom trdil drugače, vendar je naše telo zanimivo in zna samo poskrbeti za marsikaj.

No, takole zgleda skok za 45. rojstni dan v Bohinjsko jezero. In ja, za božič imam rojstni dan …

Objava Božični skok v Bohinjsko jezero / 25.12.2019 / 5 stopinj originalno objavljena na had blog.

Vprašanje iz naslova sploh ni tako neumno, kot bi mogoče kdo sodil na prvo žogo. Gre za preprosto dejstvo, da smo zaradi Facebooka precej spremenili navade, ki smo jih imeli na internetu, predvsem pa je veliko uporabnikov Facebooka prepričanih, da je vse, kar je objavljeno na njem tudi resnično? Pa je res?

• Kako sem za rojstni dan / 25.12.2017 / skočil v reko Krko pri gradu Otočec
• Po novem letu bom shujšal. Po novem letu bom začel telovaditi.
• 31.12.2017 sem skočil v Bohinjsko jezero / voda 4, zrak -4 stopinje

Koliko prijateljev imate na Facebooku in koliko od njih jih v resnici ve kdaj imate rojstni dan? Precej smešno vprašanje, vendar kruto realno!

Facebook nam sam prijazno ponudi rojstne dneve prijateljev in seveda jim lahko samo z enim klikom voščimo ob njihovem rojstnem dnevu! In stvar je opravljena – človek na drugi strani je srečen, ker se ga je nekdo spomnil, vi pa ste tudi izpolnili svoje delo.

Jaz sem se pred par leti začel igrati z datumom rojstva na Facebooku in opazoval čestitke, ki so deževale na povsem naključni dan, ki sem ga tisto leto izbral. In bil presenečen nad vsemi čestitkami in lepimi besedami. V končni fazi sem bil presenečen, da ljudje verjamejo vsemu, kar je na Facebooku objavljeno. Ampak to je bil moj “mind game”, ki je bil zgolj pokazatelj, da ljudje tudi zaradi Facebooka precej manj razmišljamo – sam že od nekdaj zagovarja teorijo, da ko si začneš enkrat zapisovati stvari, potem začneš bolj pozabljati. In rajši pozabim kakšno stvar, kot pa da bi moral vsepovsod nositi zvezek z zapiski.

Letos sem imel na Facebooku pravi datum – 25.12. in hvala vsem, ki ste se kljub vsemu spomnili na to, kljub temu da že od nekdaj nimam nobenih posebnega odnosa do svojega rojstnega dneva – v bistvu sem vsako leto samo starejši in nič drugega! Precej podoben odnos, kot ga imam tudi do praznovanj novega leta in vsega ostalega. Ne vem, to so prazniki ki so zanimivi v mladosti, kasneje pa so tam, ker morajo biti!

p.s.: Ali veste kdaj imajo vaši prijatelji rojstni dan? Kaj pa brez Facebooka?

Objava Nas Facebook dela idiote? Primer rojstnega dneva na Facebooku originalno objavljena na had blog.

Norost nima nič s tem. Gre zgolj za percepcijo. Ko sem razmišljal, kam bi se vrgel na svoj rojstni dan, mi ni prišlo na pamet nič atraktivnega – v igri je bilo sicer Bohinjsko jezero, vendar me je pot vodila do gradu Otočec in reke Krke.

• Novo leto, nova obsesija / letošnje leto je bilo to skakanje v hladno vodo
• Kako sem skočil v morje v Devinu (Italija) / 16.12.2017
• Kako sem skočil v morje na Rt Kamenjaku / Safari Bar

Zunaj sonce in 8 stopinj. Precej ljudi se je sprehajalo mimo in začudeno so gledali, ko sem se začel slačiti. Zanimivo nasprotje – ljudje v bundah in kapah in jaz pred skokom v vodo.

Seveda nisem preizkusil temperature vode. Prejle sem preveril – 7 stopinj je imela voda. Pa vendar, ko sem se odrinil je svoje naredil adrenalin in voda se mi niti najmanj zdela hladna. Preživel skok, predvsem pa sem užival – naj se sliši še tako smešno to – in ne, sicer nisem mazohist (vsaj ne ornk!).

Hvala vsem za čestitke za rojstni dan. Sedaj se ukvarjam z misijo – kam skočiti za novo leto. Krnsko jezero se sliši odlično, vendar je v narodnem parku, kjer je prepovedano kopanje. Iščem dalje!

Objava Kako sem za rojstni dan / 25.12.2017 / skočil v reko Krko pri gradu Otočec originalno objavljena na had blog.

Večina uporabnikov Facebooka si, ko si ustvari Facebook račun, določi tudi rojstni dan. To je tisti dan, ko se začne dogajati na našem Facebook profilu, ko nam vsi voščijo, predvsem pa vsi vedo, kdaj imamo rojstni dan. Seveda pri tem precej pomaga Facebook s svojo funkcijo, ki nas opozarja, kdo od prijateljev ima tisti dan rojstni dan. In če si vzamemo par sekund, kliknemo in napišemo nekaj in s tem smo opravili svojo dolžnost in čestitali prijatelju/ici za njen rojstni dan.

Kako lepo, kajne? Vsi smo srečni in vsi veseli. Nekdo, ki smo ga bežno spoznali na kakšni zabavi, nam čestita in mi čestitamo njemu. In nihče ni ravno prepričan, da je rojstni datum pravi, ampak to je povsem nepomemben podatek, saj če je na Facebooku zapisano tako, potem mora držati!

Sam že precej časa eksperimentiram s tem in vsako leto spreminjam svoj rojstni datum na Facebooku – sedaj ga ne morem več, kajti Facebook je očitno ugotovil, da ljudje ne moremo imeti rojstni dan vsako leto na drug dan?! Smisel mojega eksperimenta je povsem preprost – s tem dobim dejansko vpogled v to, kdo me pozna. Namreč, 25.12. si vseeno ni tako težko zapomniti, kljub temu, da si nihče več ne zapomni takšnih in podobnih reči. V bistvu v večini primerov ne vemo niti svoje telefonske številke, kamoli rojstni dan znancev ali prijateljev. In če mi ljudje voščijo ob nepravem času na Facebooku, ker sem to sam določil, sem toliko bolj vesel čestitk, ki jih dobim za dejansko rojstni dan od ljudi, ki se očitno spomnijo tega podatka.

Mogoče bi se iz tega dal potegniti precej dober zaključek – namreč, da ni vse, kar je objavljeno, ali zapisano na Facebooku tudi resnično. Da je včasih potrebno malce zdrave pameti, ali pa samo reality check, da vidimo stvari takšne kot morajo biti.

Predvsem pa se moramo zavedati, da so družbena omrežja odličen poligon za eksperimentiranje in manipulacije. Ustvariš novico, zasadiš seme dvoma in pustiš, da se razraste. Gledaš in uživaš in se nasmihaš ob tem, ko vidiš, kako se je preprosta ideja začela širiti in kako ji ljudje verjamejo.

p.s.: ali veste kdaj imajo vaši prijatelji rojstni dan tudi brez Facebooka? Ali smo postali Facebook generacija, ki se pač takšnih stvari ne spominja več?

Objava Rojstni dan na Facebooku originalno objavljena na had blog.

ko si se rodil, sem svojega minija razbil.

cudna noc bila je to, ampak spomin nanjo se vedno je ziv.

da te ne bi pokvaril, ko sem v roke te prijel, sem se bal in cudno sem se dolga leta obnasal..

zelel sem si ti biti stric, ki bi ti nekaj dal, ampak sem le cuden ficfiric, od katerega ni bilo nic.

ponosen sem nate. ponosen na to, kaj si postal, od strani te gledam in se veselim zate.

ne znam z besedami, ne znam z ljudmi, ampak Tin, priznam, da si najboljsi fantin.

naj dovolj patetike bo, naj tvoje zivljenje zgolj lepo bo. ce pa ti kdaj bo hudo, pa spomni se name in na to, da tvoj stric te vedno iz ozadja spremljal bo..

ustanrtabuls!

Objava Tin originalno objavljena na had blog.

Dve leti mineva, odkar sem na Facebooku odstranil svoj rojstni datum, da bi stestiral, koliko ljudi sploh ve, da sem rojen 25.12. Številke so zanimive, namreč več kot očitno je, da ljudje dejansko uporabljajo Facebook kot opomnik za rojstne dneve. In kot sem zapisal pred dvemi leti, sem tudi leto vesel, da sem dobil par čestitk za rojstni dan od ljudi, ki mi dejansko nekaj pomenijo, namesto da bi jih dobil od vseh, s katerimi sem “prijatelj” na Facebooku. Takole sem razmišljal pred dvema letoma:

Eno leto sem moral čakati, da sem lahko stestiral lanskoletno odločitev. 25.12. je namreč moj dan rojstva – jupi, danes sem samo eno leto starejši in nič drugega. Lani sem odstranil datum rojstva na Facebooku – z namenom, da vidim razliko. Ker imam kar precej “prijateljev” na Facebooku, me je zanimalo koliko od njih resnično ve za moj rojstni dan, oz. koliko od njih se jih bo spomnilo in mi bo “virtualno” tudi voščilo.

Lani sem prejel preko Facebooka cel kup čestitk – več kot 300. Letos, ko ni datuma, ki bi opozarjal “prijatelje” sem dobil samo par čestitk in le te mi veliko več pomenijo, ker so iskrene in od srca in niso samo plod opozorila na FB-ju. In prav lepo je videti, da obstajajo še ljudje, ki se spomnijo takšnih dogodkov brez “opozoril”. Da ne bo pomote. Celo življenje sem bežal pred svojim rojstnim dnevom, ker se mi to ni nikoli zdel dan, ki bi ga želel posebej praznovati. In to počnem še dan danes. Je pač samo en izmed dni v letu in mojem življenju. In kot tak ni nič posebnega.

Hvala vsem, ki ste se vseeno spomnili na rojstni dan in mi tako ali drugače voščili. In ja, veliko lepše je, če se te spomnijo ljudje, ki jim resnično nekaj pomeniš, kot pa če se te spomnijo vsi, ki jim to pove “opozorilo”. Vesel sem, da obstaja še svet izven virtualnega sveta!

Jeap, samo eno leto sem starejši, mogoče malce bolj odrasel, pa vendar še vedno isti…

Objava Samo eno leto sem starejši originalno objavljena na had blog.

Facebook nam je tako, ali drugače spremenil življenja. Se motim? Pomislite na to koliko prijateljev imate na Facebooku in koliko od njih jih v resnici ve kdaj imate rojstni dan? Precej smešno vprašanje, vendar kruto realno! Ko pridemo na Facebook nam le ta prijazno ponudi rojstne dneve prijateljev in seveda jim lahko samo z enim klikom voščimo ob njihovem rojstnem dnevu! In stvar je opravljena – človek na drugi strani je srečen, ker se ga je nekdo spomnil, vi pa ste tudi izpolnili svoje delo.

No, jaz sem se že precej časa nazaj odločil, da je ta podatek v mojem Facebook profilu povsem nepomemben in nepotreben. In stvar je zanimiva! Če sem pred tem vsako leto dobil n-čestitk, se je sedaj le to število precej spremenilo. In priznam, sem precej bolj zadovoljen s tem, kajti za rojstni dan dobim voščila samo od tistih ljudi, ki jim očitno nekaj pomenim in ne od tistih, ki jih na to opomni Facebook!

Sicer letos z rahlo zamudo – hvala vsem, ki ste se kljub vsemu spomnili na to, kljub temu da že od nekdaj nimam nobenih posebnega odnosa do svojega rojstnega dneva – v bistvu sem vsako leto samo starejši in nič drugega! Precej podoben odnos, kot ga imam tudi do praznovanj novega leta in vsega ostalega. Ne vem, to so prazniki ki so zanimivi v mladosti, kasneje pa so tam, ker morajo biti!

p.s.: ali veste kdaj imajo vaši prijatelji rojstni dan brez Facebooka? Ali smo postali generacija Facebook, ki se pač takšnih ne spominja več? hmmm

Objava Rojstni dan v času Facebooka originalno objavljena na had blog.

Eno leto sem moral čakati, da sem lahko stestiral lanskoletno odločitev. 25.12. je namreč moj dan rojstva – jupi, danes sem samo eno leto starejši in nič drugega. Lani sem odstranil datum rojstva na Facebooku – z namenom, da vidim razliko. Ker imam kar precej “prijateljev” na Facebooku, me je zanimalo koliko od njih resnično ve za moj rojstni dan, oz. koliko od njih se jih bo spomnilo in mi bo “virtualno” tudi voščilo.

Lani sem prejel preko Facebooka cel kup čestitk – več kot 300. Letos, ko ni datuma, ki bi opozarjal “prijatelje” sem dobil samo par čestitk in le te mi veliko več pomenijo, ker so iskrene in od srca in niso samo plod opozorila na FB-ju. In prav lepo je videti, da obstajajo še ljudje, ki se spomnijo takšnih dogodkov brez “opozoril”.

Da ne bo pomote. Celo življenje sem bežal pred svojim rojstnim dnevom, ker se mi to ni nikoli zdel dan, ki bi ga želel posebej praznovati. In to počnem še dan danes. Je pač samo en izmed dni v letu in mojem življenju. In kot tak ni nič posebnega.

Hvala vsem, ki ste se vseeno spomnili na rojstni dan in mi tako ali drugače voščili. In ja, veliko lepše je, če se te spomnijo ljudje, ki jim resnično nekaj pomeniš, kot pa če se te spomnijo vsi, ki jim to pove “opozorilo”. Vesel sem, da obstaja še svet izven virtualnega sveta!

Objava 25.12. – jebiga, spet sem eno leto starejši originalno objavljena na had blog.