Rad hodim v gore. Ljudje, ki hodijo v gore so prijazni, precej bolj odprti in večinoma se vsi med seboj pozdravljajo. Razen nekaterih, ki jim je to prvič in zgolj začudeno gledajo, ko se nasmehneš in jim zaželiš varno pot. Nenapisano pravilo je to in zelo človeška gesta, ko z neznanci spregovoriš par besed in se nasmehneš in greš naprej po svoji poti. Kaj se zgodi, ko začneš pozdravljati na poti na Šmarno goro?

• Na Šmarno goro iz Tacna / parkirišče v Tacnu je plačljivo / 60 centov za dve uri
• Kam v hribe / 10 idej za aktivno preživljanje časa v gorah
• Tek po gozdu / Sv. Urh – Orle – Sv. Urh / 6,5 km / 36 minut

Ljudje, ki hodijo v gore ponavadi ne gredo na Šmarno goro. Je le preveč oblegana in prekratka pot za tiste, ki so navajeni več urnih pohodov. Tudi oblačenje ljudi, ki gredo na Šmarno goro se razlikuje od tistih, ki hodijo po gorah. Da parfumov niti ne omenjam. Parfumov, ki se na poti na Šmarno goro mešajo z znojem.

Sam imam vsako leto preblisk in parkrat skočim na Šmarno goro in takrat pozdravljam “pohodnike”. Ne glede na to, če grem gor ali dol in priznam, da sem večinoma deležen začudenih pogledov, predvsem pa se verjetno marsikdo vpraša kaj je narobe z menoj. Večina jih je presenečenih in med težkim dihanjem komaj uspejo odzdraviti, veliko jih pa zgolj pogleda mimo, kot bi jim bilo nerodno. Zame pa je zabavno, predvsem pa se mi zdi to človeško. Ampak ponavadi pozabljam, da ti ljudje verjetno v večini primerov res ne hodijo v gore in jim te navade niso poznane.

Škoda, gre za majhno dejanje, ki v gorah nariše nasmeh na obraz, na poti na Šmarno goro pa zgolj presenečenje – in ne, ni se mi zmešalo, niti nikogar ne prosim za “jurja”. Zgolj lepo bi bilo, če bi ljudje namesto da gledajo v svoje telefone tudi ko gredo na Šmarno goro, pogledali še kam drugam in pozdravili. Malenkost, vendar lahko naredi zelo veliko.

Bom kar sam naredil zaključek. Sem čuden, mar ne? Zakaj bi koga pozdravljal, ko grem na Šmarno goro in ljudje ne morejo niti dihati. Mogoče bi bilo pa boljše, če bi srepo strmel pred sebe in se delal, da ni drugih ljudi na poti gor ali dol.

Objava Pozdravljanje obiskovalcev v gorah / tudi na poti na Šmarno goro originalno objavljena na had blog.

Všeč mi je, da so končno začeli zaračunavati parkirišče v Tacnu, ki je za večino izhodiščna točka za pohod na Šmarno goro. Dve uri parkiranja vas bosta stali 60 centov.

• S pohodnimi palicami v hribe? Očitno tudi jaz odraščam …
• S Canon EOS M3 na Šmarno goro
• Ko se ljudem zaradi lajkov odpelje / na Triglavu v kopalkah z napihljivim plamencem, račko, senčnikom in stoli

Ko sem pred časom prvič slišal, da je postalo parkirišče v Tacnu plačljivo, sem bil navdušen. Iz preprostega razloga – ker to pomeni, da bo sedaj mogoče parkirati na parkirišču, ker bo veliko obiskovalcev svoje vozilo pustilo na kakšnem “brezplačnem” parkirišču.

In vsak, ki je kdaj želel parkirati na tem parkirišču je ugotovil, da velja zakon “divjega zahoda”. Vozila so bila parkirana vsepovsprek in brez vsakega reda. In če si imel srečo, te je kdo zaparkiral, tako da si moral čakati, kdaj bo blagodovolil priti nazaj s Šmarne gore.

Sedaj je stanje malce drugačno – parkirnino pobira (vsaj včeraj) mlajši fant in tudi ureja parkiranje. In kljub temu, da je bila včeraj nedelja je bilo parkirišče precej prazno. Očitno drži, da ljudje raje parkirajo tam kjer je zastonj, kot pa da bi plačali 60 centov.

In včeraj mi je uspelo priti na vrh v času pod 20 minutami. Ni sicer najboljši rezultat, vendar je bila pot precej blatna, poleg tega pa je bila tudi zelo obljudena.

Objava Na Šmarno goro iz Tacna / parkirišče v Tacnu je plačljivo / 60 centov za dve uri originalno objavljena na had blog.

WTF? Jeap, to sem se vprašal sam, ko sem bral “članek” Biljana iz Kmetije se je izgubila (vir) na 24ur.com. Ker ne vem kdo sta Biljana Kuzmanovič in Tina Hižar (ali je ona tista, ki je bila v nekem oglasu za nek športni produkt mogoče?), sem bil seveda presenečen (jeap, moja omejenost, ko ne poznam vseh “slavnih” Slovenk) kako se lahko nekdo izgubi na Šmarni gori.

Ampak, rešitev je preprosta. Biljana je po telefonu poklicala Tino, ji povedala da se je izgubila pri četrtem hrastu na levi strani in Tina, ki se spozna na vse, jo je brez problema vodila v dolino. In tako rešila ubogo udeleženko Kmetije – ali se takšno osebo lahko poimenuje kmetica?!?
No, v bistvu je bil njun dialog po telefonu bolj zanimiv, kot sem si predstavljal:
“Uf, Tina pa vse obvlada! Takoj je vedela, kje se izgubljam in me usmerila na pravo pot“
Oseba na drugi strani je vedela “kje se izgublja”. Super. Ali lahko mediji sproducirajo še kaj bolj neumnega?! No, niti ne dvomim da lahko!

Objava Ko se izgubi Biljana Kuzmanovič na Šmarni gori jo reši Tina Hižar originalno objavljena na had blog.