Kljub temu, da Tina Maze in Peter Prevc nista osvojila velikega kristalnega globusa, ki ga je večina ljudi pred malimi zasloni pričakovala, je bila sezona 2014/15 za naše “zimske” športnike zelo zelo uspešna sezona.

Skupno so naši športniki osvojili 63 medalj v sedmih panogah. Od tega:

• 20 zlatih medalj
• 22 srebrnih medalj
• 21 bronastih medalj

Osvojene medalje po panogah:

• 20 medalj alpsko smučanje
• 21 medalj smučarski skoki
• 7 medalj biatlon
• 10 medalj deskarji
• 3 medalje prosti slog
• 1 medalja tek na smučeh
• 1 medalja telemark

Čestitke vsem športnikom, ki so nas v “klimi”, ki je trenutno na voljo v Sloveniji s svojimi rezultati razveseljevali, predvsem pa, ki so dvigovali ime Slovenije iz povprečja in ga postavili na zemljevid velesil zimskih športov. Ta sezona je bila zlata in vsaka  naslednja sezona bo težja, kajti ti rezultati letos so bili fenomenalni.

Sedaj pa še ob bok raznim komentatorjem, ki trdijo, da bi moral Jurij Tepeš na zadnji tekmi v Planici skočiti manj in s tem omogočiti zmago Petru Prevcu.

Smučarski skoki so individualen šport. Ni šport, kot kolesarstvo, kjer celotna ekipa dela za enega. Ni enak šport, kot je nogomet. In vsaj po svoje skuša opraviti čim boljši skok. Lahko si samo predstavljamo, kako bi tekme izgledale, če bi se v vseh zimskih športih vsi tekmovalci borili za najboljšega predstavnika njihove države. Ne, šport bi izgubil smisel. Tudi taktiziranje, ki bi sicer v primeru Prevca prišlo prav, bi bilo povsem neumna poteza. Če bi trener zahteval kaj takšnega, bi lahko naslednje leto skakal zgolj Prevc, ostali pa bi tekme opazovali preko televizijskih zaslonov.

Lahko bi bilo drugače. Lahko bi Peter osvojil velik kristalni globus. Ampak za to ni bila krivda Jurija Tepeša. Ko sem bral komentar Andreja Miljkovića v reviji Ekipa, se mi je zastavilo vprašanje, kakšen “komentator” oz. novinar lahko napiše kaj takšnega (vir) – Smo pošteni? Ne, neumni z nasmeškom

Kategorijo, v kateri bi z velikim naskokom slavil Jurij Tepeš, bi namreč lahko poimenoval tudi drugače in namesto besede neposrečenost uporabil precej močnejši samostalnik. Če bi me zaneslo, bi se morda spogledoval celo s kakšno nekoliko žaljivo klinično diagnozo. Nikoli namreč ne bom mogel doumeti in verjeti, s kakšnimi besedami je zmagovalec nedeljske posamične tekme pospremil svoj uspeh, ki je hkrati prinesel neuspeh njegovega reprezentančnega kolega na precej večji in precej pomembnejši ravni. Če ostanem prizanesljiv in še naprej ne dovolim zanašanja, so bile Jurijeve besede neusmiljene, brezsrčne, arogantne, zajedljive, krvniške, nastopaške, za nameček pa so se v mojih očeh celo spogledovale s privoščljivostjo. Do Tepeševih javnih nastopov čutim stud, ki ne bo nikoli usahnil in ki bi mu ga, če bi bil v vlogi Petra Prevca, zameril do neskončnosti. Da se je v slovensko kristalno skledo podelal z nasmeškom na obrazu in ob figurativnem žvižganju Avsenikove planiške himne, pa mu zamerim tudi v svoji vlogi in v imenu vseh enako mislečih.

No, jaz bi se na njegovem mestu zamislil. Verjetno dotični novinar še ni stal na na zaletišču skakalnice in verjetno se niti ne zaveda, da ne moreš povsem preprosto upravljati s svojim poletom, kajti na to vpliva veliko faktorjev. V nasprotnem primeru bi Peter skočil 260 metrov in osvojil veliki kristalni globus. Ampak ne, veliko lažje je nekoga kriviti in tako prestaviti odgovornost na nekoga drugega.

Čestitke vsem našim športnikom za odlično sezono!

Pogled na Planico leta 2006!

Objava Uspehi naših SloSki športnikov  in novinar Andrej Miljković originalno objavljena na had blog.

Tina Maze je zadnja leta ponos Slovencev. Predstavlja to, kar je nekoč predstavljal Bojan Križaj, ali pa kasneje Mateja Svet. Tina Maze nas je postavila nazaj na svetovni smučarski zemljevid in njene zmage razveseljujejo Slovence in tudi ostale ljubitelje smučanja. Tina je primer, kaj se da narediti, če “pobegneš” sistemu in vzameš sam usodo v svoje roke.

Smučanje je naš nacionalni šport in ponosni smo, ko naši smučarji dosegajo vrhunske rezultate. Ko ni rezultatov začnejo “kavč komentatorji” iskati razloge za neuspeh in pametovati na vseh področjih. Ampak to je naš prvi nacionalni šport, kateremu smo zvesti in brez njega ne gre. Seveda pri tem pomagajo tudi mediji – tipičen primer je bil včerajšnje 5. mesto Tine Maze, ko jo je novinar vprašal zakaj ni bilo medalje?! Ja, to je kruta realnost našega medijskega poročanja.

Tarča na nacionalki in Epilog na POP Tvju – oddaji konkurenčnih televizij, ki se med seboj borita za “rejtinge” sta imeli včeraj ob istem času tudi enako temo – namreč z gosti v studiu so se pogovarjali o Tini Maze in našem smučanju.

Kot je bilo za pričakovati – že zaradi samih gostov v oddaji, kot tudi zaradi narave oddaje sta bila oddaji med seboj povsem različni. V oddaji Tarča so se dejansko pogovarjali o tem, kaj bi bilo potrebno narediti – Jure Košir je dal odlična izhodišča, ki bi jim morali funkcionarji prisluhniti. Prav tako pa je bila izpoved Andreja Šporna, ki se je zahvalil žičničarjem, ker mu dajo zastonj smučarske karte in mu s tem omogočajo treniranje precej zanimiva in je prikazala dejansko stanje v našem smučanju. Če je za mlajše generacije poskrbljeno, je za vrhunske športnike malce manj in je čisto preveč birokracijskih zapletov in problemov znotraj zveze na kar so športniki že dlje časa opozarjali.

Na drugi strani pa je bila oddaja Epilog namenjena teatraličnosti – poskusiti narediti “špetir”, kjer bo prišlo do medsebojnega obračunavanja in pogrevanja stvari iz preteklosti, ki so se jih v Tarči zelo galantno ognili. Razumem, da so pri njih pomembni “rejtingi” in da je tudi format oddaje malce drugačen od Tarče, vendar v tem primeru bi lahko bili precej bolj “prizemljeni”.

Suma sumarum – smučarska zveza Slovenije bo morala marsikaj spremeniti, saj po Tini Maze nimamo ravno veliko vrhunskih smučarjev, ki bi posegali po zmagovalnih stopničakah. Glede na to, da se SZS že dolga leta ukvarja s tem, kako pridobiti sponzorska sredstva, bi bilo mogoče smiselno razmišljati, da bi dobili tudi privat smučarsko zvezo – ki bi z manjšim ustrojem, predvsem pa z bolj jasnim ciljem lahko dosegala boljše rezultate, kot pa jih sedaj zveza, ki nujno potrebuje prevetritev, predvsem pa spremembe delovanja.

Če želimo v naslednjih letih imeti vrhunske smučarje, potem bo potrebno narediti precej na tem področju – tako, kot so naredili pri “nordijcih”, kjer se uspehi kažejo. In spremembe bo potrebno narediti zelo kmalu, saj sicer bomo izgubili cel kup generacij, ker so nekateri, ki so pisali strategije, delali to samo za mlajše generacije in ne tudi za vrhunske športnike, ki na tekmovanjih dosegajo uspehe!

Objava Tina Maze – Tarča VS Epilog originalno objavljena na had blog.

Jaz, ki sem malce starejša generacija, se spomnim kartic Podarim Dobim, ki smo jih kupovali, izpolnjevali, pošiljali in potem čakali na žrebanja in iskali svoje ime po časopisih, kjer so bili zapisani nagrajenci. Smisel akcije Podarim Dobim je bil v pomoči smučarjem, oz. smučarski zvezi, ki je ta denar razdelila med klube in smučarje.

Oglasi za Podarim Dobim in vodenje je bilo v domeni Janeza Hočevarja – Rifleta, ki nas je, takrat mulce, dobesedno prikoval pred male zaslone. Na žrebanjih so bili prisotni tudi naši najboljši smučarji, skakalci, smučarski tekači – Bojan Križaj, Mateja Svet, Primož Ulaga, itd..

Nagrade v žrebanjih so bile za tiste čase fenomenalne – hiša Marles, avtomobil Daihatsu, denar in potem še cel kup ostalih (to so nagrade, ki so mi ostale v spominu). In odziv ljudi je bil nad pričakovanji. Ker smo radi pomagali in ker smo lahko nekaj dobili.

Precej podobna zgodba kot je sedaj z raznimi športnimi loterijami, vendar s to pomembno razliko, da je sedaj lastnik 41% glasovalnih pravic Stane Valant, ki je prav tako vodja Smučarske zveze.
In kaj me moti? Ker nekaj me mora motiti, če to že omenjam? Kako je Stane Valant lahko lastnik Športne loterije in na ta račun služi, ko pa bi lahko bila Športna loterija povsem v domeni države (jeap) in bi država, oz. športne in organizacije invalidov imele veliko več od tega?! Ali nima Športna loterija monopola? In ta monopol je v zasebnih rokah?

Glede na to, da Smučarska zveza ne more “nabrati” dovolj denarja za Tino Maze in da denar rajši dajejo za “odcvetele” smučarske skakalce, bi bil mogoče čas, da se stvari spremenijo. Mogoče pa je čas, da se zopet naredi Podarim Dobim, kjer bomo Slovenci z minimalnimi prispevki pomagali našim športnikom, na katere smo tako ponosni, če stopijo na zmagovalne stopničke in se z njimi povsem poistovetimo in katere preklinjamo, če jim ne uspe priti med dobitnike medalj.

Če bi vsak Slovenec prispeval 1 euro na leto za razvoj športa in če ne bi imeli toliko funkcionarjev in toliko ostalih “hijen”, ki si polnijo lastne žepe, bi se s tem denarjem dalo ustvariti precej zametkov odličnih športnikov, ki bi nam v časih recesije narisali nasmeh na obraz s svojimi rezultati!

Objava Podarim dobim – zakaj te akcije ni več? originalno objavljena na had blog.