Naš deskar Žan Košir je v Pjongčangu danes osvojil bronasto medaljo in se tako pridružil Jakovu Faku kot dobitnik medalje na OI. Pa vendar ima tale medalje malce grenkega priokusa, saj je finale zgrešil le za stotinko sekunde. Po fotografijah, ki so se pojavile takoj po tekmi, pa se marsikomu zastavlja vprašanje – je bil Žan Košir oškodovan in bi se moral on uvrstiti v finale?

• Zeleni odtenki oblačil naših olimpijskih športnikov
• Jakov Fak ne bo nosil zastave Slovenije – Slovenec Slovencu Slovenec
• Poln kurec imam politične korektnosti

Zastavlja se vprašanje – zakaj Slovenci niso vložili pritožbe? Po fotografiji sodeč namreč – gre za precej zanimivo situacijo. Namreč, kot sem uspel “dešifrirati” pravila šteje roka – in v tem primeru je prva roka, ki je prečila “senzorje” in črto Žanova. Pa vendar, lahko je tale kamera tudi malce drugače postavljena in posledično je bila odločitev prava.

Glede na to, da smo v letu 2018, ko je vsepovsod prisotna elektronika, verjetno obstaja tudi odgovor za to situacijo, ki bo razjasnila naša ugibanja. Škoda, ker ni nihče od naših protestiral in skočil v zrak?!

Objava Je bil Žan Košir oškodovan in bi namesto bronaste medalje moral tekmovati v finalu? originalno objavljena na had blog.

Kljub temu, da je snega na Voglu samo za vzorec in da je smučišče že nekaj časa zaprto, nam je v okviru Photo Workshopa uspelo preživeti na snegu celo popoldne. Par dni so fantje pripravljali poligon in ga uredili profesionalno. Fotkanje snowboardarjev in free style smučarjev v sončnem vremenu konec marca in v teh razmerah je bilo več kot odlično. Še posebej odlično so izpadle fotografije v času sončnega zahoda nekje daleč za gorami.

Objava Vogel snowboard & ski photoshooting originalno objavljena na had blog.

Lačni Franz je pred leti v pesmi Bela simfonija pel:

Bom lahko kdaj pozabil tvoj torzo na strmini, jeklene tetive gorenjskega orla. Pogled, ki osvaja, junake planinskega čaja. In tvoj vmesni čas, moja kulturna katarza. In prva beseda najmlajših Slovencev naj ne bo mama, ampak RC Elan. In strel v tišini, je napovedoval naš pesnik. Zdaj dvigamo čaše in pojemo “račke”, vsi skupaj ob progi veselo jodlamo: “Nič nas ni strah, če so smučarji z nami.

In takrat, leta 1983, sem treniral smučanje in za svoje idole imel športnike – Bojan Križaj, Hans Enn, Ingemar Stenmark..
Na snegu sem preživel cele zime (vsak dan na snegu) in letno dobil štiri pare smuči (dvoje za slalom, dvoje za veleslalom), dvoje “pancarje”.. In starši so mi v tistem času vse to brez problema financirali.

Po desetih letih treniranja sem “pancarje” obesil na klin in sovražil sneg. Tako, da naslednje dve leti nisem več stopil na sneg.

Športna pot je šla v dvoranske športe – za naslednjih sedem let sem se zapisal rokometu. Vendar vse bolj pogosto sem se pozimi spravil na smuči in užival. Na drugačen način, kot takrat ko sem to počel tekmovalno. In tudi kolena so se precej drugače odzivala, kot pred leti.

Smučarska oprema je bila po več let ista in časi, ko sem bil vsak dan na snegu, so “skopneli”. Smučanje je postalo vse prej kot poceni in nič več ni bilo v dometu vsakega človeka. No, na srečo sem kaj kmalu odkril snowboardanje in užitek, ko se podaš z boardom na rami v neskončno belino gora in se po celem snegu odpelješ proti dolini. To je užitek in ne boardanje po smučišču, kot jih večina počne. Vendar vsakomur svoje.

Sedem let nazaj sem si kupil karving smuči in šel parkrat preizkusiti novo metodo na smučišče. Ni mi bilo všeč. Predvsem pa to ni bilo všeč mojim kolenom. Tako da sem se po parih dneh na smučišču odločil, da smučanje pač ni več zame in za moja stara kolena, čeprav je karving metoda zelo preprosta in uporabna za večino ljudi, ki niso v življenju še nikoli stali na smučeh.

Do letos. Ko sem se odločil, da dam smučem še eno možnost. In ker se je v tem času spremenilo veliko stvari, sem šel najprej v nabavo opreme in potem na smučišče. Cene opreme so hudičevo visoke – smuči v rangu 400-600€, “pancarji” 200€, da o vsem drugem niti ne pišem.
In celodnevna karta 28€? V primeru, da gre štiri članska družina na smučanje to preseže 100€, brez hrane, pijače in prevoza. In tako smučanje iz nacionalnega športa postane prestižen šport, ki je dostopen samo višjemu sloju.

Moja kolena so zdržala par dni smučanja in mislim da sem spet našel užitek na neskončnih belih prostranstvih, kjer je edini sopotnik veter in tišina okoli.

p.s.: če se ne motim, so zgornje fotografije moje prve osebne, ki sem jih objavil na blogu!

Objava Nič nas ni strah, če so smučarji z nami originalno objavljena na had blog.