Nutella odkriva lepote Slovenije – vsak kozarec Nutelle je drugačen – prikazuje kulturno dediščino Ljubljane, Maribora in Pirana, ter naravne lepote Goriških Brd, gorske lepotice Gorenjske, Bleda, Bohinja in Soče. Pa je Slovenija res takšna kot Nutella, ali pa je nekdo zgolj izkoristil lepote Slovenije za takšno promocijo “overdoz cukra”?

• Nutella je očitno lahko tudi droga – za policijo!?
• Nismo imeli Nutelle, vendar smo živeli polno življenje – vsi!
• Nutella + čokolada Mikado za zajtrk
• Recept za čokoladno torto brez moke / had kuha
• Kuhaj kot chef / kako sem pripravil vegansko sladico češnjeva pregreha z Markom Brinarjem
• Recept / Veganska nutella po moje

Gre za omejeno serijo Nutelle, za katero je fotografije ustvaril fotograf Matej Kastelic in fotografije prikazujejo bogastva Slovenije. Me zanima, če se strinjajo vsi s tem, da Nutella na ta način predstavlja Slovenijo …

Več o akciji, kjer je tudi predstavljeno vseh devet krajev: Goriška Brda, Ljubljana, Žužemberk, Piran, Bled, Soča, Vogel, Bohinj, Maribor ..

Škoda, ker Nutella ni veganska, saj bi jo v nasprotnem primeru z največjim veseljem “snedel”. Tako pa naj ostane za tiste, ki si želijo uživati prekomerno količino sladkorja in vseh dodatkov, ki jo tvorijo. V čisto okolje in naravo Slovenije pa Nutella ne paše povsem …

Objava Nutella odkriva lepote Slovenije / škoda, ker Nutella ni veganska originalno objavljena na had blog.

Letošnje poletje bo vroče. In z malo dežja. Posledično bo tudi suša in pomankanje vode. Ob bok temu pa se moramo zavedati, da živimo v deželi kjer s pitno vodo splakujemo stranišča. Zakaj se na tem področju v zadnjih 15 letih, ko se vse bolj zavedamo posledic globalnega segrevanja, ni zgodilo skoraj nič?

• Kakšen način poslavljanja vi uporabljate?
• Vremenska napoved – snega pa ni in ga ne bo
• Pretepi, kot so nekdaj bili, oz. kaj je spremenilo vaško folkloro

Pitna voda bo vse bolj cenjena dobrina. V nekaterih predelih sveta, kjer imajo težave z vodo, se trudijo in jo “pridobivajo” iz slane vode. Drugje sploh nimajo pitne vode. V Sloveniji imamo srečo, da imamo dovolj pitne vode in da se lahko brezskrbno tuširamo kolikor dolgo želimo, ali pa da imamo med umivanjem zob odprto vodo, ki odteka stran. Vendar se bo tudi to spremenilo v prihodnosti, ko bodo poletja še bolj vroča in zime ne bodo več zime s snegom kot smo jih poznali pred leti.

Posledično ne bo več ledenikov, ki bi se topili in reke bodo imele zelo nizko strugo. Že prejšnji vikend, ko sem se vozil ob Soči sem opazoval kako nizka je bila Soča na določenih predelih. Tudi pogled na Savo je precej podoben. Te padavine, ki smo jih bili deležni v zadnjem času so bile zgolj za ohladitev zemlje in ne za obilno zalivanje, ki bi ga zemlja potrebovala. Po svetu že opozarjajo na to, da bo letos suša in posledično že ugotavljajo, da bo v Italiji propadlo 10 odstotkov kmetij, ki pridelujejo zelenjavo ravno zaradi pomanjkanja vode.

V hotelih v tujini vse pogosteje vidim opozorila in prošnje, da se uporablja voda v normalnih količinah in da se ne menja brisač vsak dan. Majhen korak, vendar nekje je potrebno začeti. Veliko hiš zbira meteorne vode in jih uporablja za splakovanje stranišč ali pa za zalivanje vrta in umivanje vozila. Pa vendar to ni dovolj. Potrebne bi bile večje spremembe in dovolj zgodaj bi se morali zavedati, da se brez vode ne da živeti in da bomo na tem področju morali nekaj storiti.

Vse več se gradi ogromnih objektov. Kompleksi s 300 in več stanovanji. Pa vendar nimamo zakona, ki bi določil, da morajo takšna stanovanjska naselja ali pa hotelski sklopi imeti “rekuperacijo” sanitarne vode, ki bi jo lahko naprej uporabljali za splakovanje stranišč. Seveda bi bil to za investitorja dodaten strošek, vendar vse to itak plača sam kupec nepremičnine. In verjetno kalkukacija sploh ni tako zahtevna.

Če 300 stanovanj dnevno splakne stranišče v povprečju 8-krat – porabimo za to preko 20.000 litrov pitne vode. Glede na to, da se tuširamo s pitno vodo, bi lahko le to uporabljali tudi za splakovanje stranišč – seveda s postopki filtriranja in tako mesečno prihranili 600.000 litrov pitne vode.

Mogoče že kdo razmišlja o kakšnem takšnem “ukrepu”, vendar bo na žalost prepozno, če bomo čakali in čakali. Ukrepati je potrebno čim prej. Glede na temperature, ki smo jih deležni v zadnjem času imam vse bolj občutek, da zamujamo na vseh področjih pri ukrepih. In tole zgoraj je zgolj ena majhna rešitev, ki bi se dolgoročano obrestovala.

Objava S pitno vodo splakujemo stranišča originalno objavljena na had blog.

Soča mi je všeč v vseh letnih časih. Ko sem se peljal mimo Velikih Korit, sem se odločil, da tudi skočim vanjo. Kljub temu, da ima Soča v teh dneh okoli 6 stopinj – vendar ni nikjer nobenega turista. No, par jih je bilo, ki so fotografirali naravo in začudeno gledali, ko sem se začel preoblačiti.

• Skok v Sočo in razmišljanje o turizmu in uničevanju narave v dolini Soče
• Kako sem skočil v izvir Soče, slap Boka in slap Kozjak in preživel
• Jest Soča, sz stabo rad reku bi kejšno besedo / Iztok Mlakar

Ja, takšna Soča je čudovita. Vendar je Slovenija postala turistična dežela, ki privablja turiste iz celega sveta. To, da nimam urejene infrastrukture je povsem nepomembno. Pomembno je, da pridejo turisti k nam in da jih je vsak dan več. Ali kaj zapravijo pri nas? Nepomembno? Važno je, da imamo turiste in da jim “prodajajo” 5 zvezdična doživetja.

Lansko leto sem že pisal o svojem pogledu na Sočo in množičen turizem, ki se dogaja čez poletje v tem delu Slovenije. Še enkrat ga ponavljam, ker se mi zdi pomembno, da začnemo tretirati naravna bogastva kot nekaj, kar želimo, da ohranimo tudi za zanamce. Da ni dovolj zgolj to, da sedaj to čim bolj izkoristimo in uničimo … In verjetno bom še kdaj ponovil ta del mojega razmišljanja..

Nisem proti turizmu. Nisem proti ljudem, ki želijo videti našo čudovito deželico. Kot tudi nisem proti vsem, ki poskušajo čez poletje zaslužiti denar s turizmom. Ravno obratno. Super je vse to, vendar najprej je potrebna infrastruktura. Potem je potrebna dobra strategija (ja, ko jaz slišim to besedo, mi pade tema na oči), kjer bo točno jasno kaj in kam želimo. Mislim, da je sedaj vse na horuk. In da nihče ne razmišlja na posledice, ki bodo prišle na dan čez leta.

Naslednji stavek se bo slišal malce pretiran in marsikoga bo presenetil. Sam bi zaračunaval vstop z vozili v Triglavski narodni park. Sam bi zaračunal vožnjo vozil čez Vršič. In ta denar bi šel za razvoj – ne turizma, ampak za razvoj infrastrukture, predvsem pa za osveščanje ljudi, ki prihajajo v te kraje.

Za vožnjo čez Vršič z avtom bi računal 10 evrov. Za vstop v TNP pa bi zaračunal 30 evrov – za ves čas trajanja obiska. Pač enkratni strošek vstopa, tako kot so storili v Logarski dolini, kjer je potrebno za vstop z avtom plačati 7 evrov. Se to pozna pri številu turistov? Vsaj, da bi opazil na prvi pogled ne. In verjetno bi bilo enako tudi v dolini Soče. Domačini bi imeli letno “prepustnico” in volk bi bil sit in koza cela. Vendar to gre zgolj za pobiranje denarja – kam bi šel ta denar in kaj bi se delalo z njim pa je posebno poglavje. Vendar bi se denar vračal nazaj v naravo in omogočal, da jo zaščitimo.

Nazaj k reki Soči, ki je tako čudovita reka, pa vendar, ko je v Velikih koritih večja gužva, kot pa je v Baški na Krku, potem veš, da je nekaj zelo narobe pri vsem tem. Samo en banalen primer. Večina ljudi, ki se sonči ob Soči je namazana s kremo za sončenje. In ko skočijo v vodo, postane njihova krema del Soče. Je Soča pripravljena na to?

Kaj pa vse manj vode v strugi Soče? Če je bila Soča pred par leti res močna reka, me je letos presenetila njena plitkost na vseh tistih delih, ki so mi bili od nekdaj všeč in so bili dokaj osamljeni? Ja, klimatske spremembe se dogajajo in posledično bo nekoč tudi Soča tako nizka, da ne bo več zanimiva za turiste – bodo takrat turisti še prihajali v te kraje?

Objava Skok v Sočo (Velika Korita) / 31.3.2019 / 6 stopinj originalno objavljena na had blog.

Med vožnjo proti Dubrovniku sem se peljal tudi skozi Omiš, kraj, ki je pobraten z Zagorjem ob Savi in kjer sem preživel dve čudoviti poletji. Ker sem za premikanje po Omišu porabil približno eno uro za manj kot kilometer, sem se odločil, da grem do reke Cetine, ki se v Omišu steka v morje.

• Tonka se prokurbala – prosto plezanje v Omišu
• Kako sem skočil v zgornji Martuljški slap / 5 stopinj in preživel
• Slovenska pot na Ledine in moj strah pred višino

In seveda, da skočim vanjo. Cetina je v tem delu polna raftov, kajakov in ostalih vodnih prevoznih sredstev, ki prinašajo zaslužek in turistov, ki se vozijo z ladjicami gor in dol po reki. Da o turizmu ob reki niti ne izgubljam besed, saj so restavracije polne in živa glasba igra že dopoldan.

Vse skupaj me je spomnilo na Sočo – čudovito reko, ki je kot Cetina polna turistov in vodnih plovil. No, v vodo sem skočil – temperatura je bila okoli 17 stopinj in priznam – užival, ko so mimo vozili rafti in kajaki in so me čudno gledali, ker očitno se ne kopajo v Cetini …

Objava Kako sem skočil v kanjon reke Cetine / Omiš / 17 stopinj originalno objavljena na had blog.

Par dni sem preživel v dolini reke Soče. Se vzpenjal v hribe, odkrival hladne vode, predvsem pa opazoval množice turistov, ki so v tem času popolnoma okupirali to čudovito in nekoč še neokrnjeno naravo. Predvsem pa sem obujal spomine ..

• Vzpon iz Lepene na Krnska jezera in skok v potok Lepenica
• Vzpon do Pogačnikovega doma na Kriških podih in skok v Belopotoški slap
• Vzpon na Okrešelj (Dom na Okrešlju) in namakanje v slapu Rinka
• Reka Soča fotografije – Soca River photos
• Jest Soča, sz stabo rad reku bi kejšno besedo / Iztok Mlakar

Stavek, ki se začne z nekoč … To ni dober stavek. Pa vendar bom tako začel. Nekoč je bila dolina reke Soče neokrenjen in neomadeževan biser. Ko si ob sobotah šel v hribe, si srečal par pohodnikov in ob Soči se je kopalo zelo malo ljudi. Rafting je bil v povojih …

Potem me kozmična sila vrže v leto 2018, ko ugotoviš, da so se stvari spremenile. Zelo spremenile. Že ko prideš preko Vršiča ugotoviš, da je postal to raj za turiste. Narava ni več neokrnjena, saj je v poletnih mesecih poka po šivih – nemogoče je dobiti prostor v kampu, nemogoče je dobiti nastanitev v privat sobah ali pa v hotelu. Kombiji, ki navdušene raftarje vozijo sem ter tja so najštevilčnejši na cestah. Množice motoristov preizkušajo moč svojih motorjev, pri tem so najhujši Italijani. Ljudje trumoma tudi v natikačih in allstarskah hodijo v hribe, kljub temu, da niso pripravljeni na to. In namesto, da bi spoštovali naravo, jo uničujejo.

Lahko mi kdo reče, da se staram. Res je, nikoli ne bom trdil, da se ne. Lahko mi kdo reče, da pizdim brez veze, pa se bom tudi s tem strinjal. Ampak na žalost bomo s premnožičnim turizmom uničili naravo in dane lepote, ki smo jih dobili od naših dedkov v upravljanje.

Nisem proti turizmu. Nisem proti ljudem, ki želijo videti našo čudovito deželico. Kot tudi nisem proti vsem, ki poskušajo čez poletje zaslužiti denar s turizmom. Ravno obratno. Super je vse to, vendar najprej je potrebna infrastruktura. Potem je potrebna dobra strategija (ja, ko jaz slišim to besedo, mi pade tema na oči), kjer bo točno jasno kaj in kam želimo. Mislim, da je sedaj vse na horuk. In da nihče ne razmišlja na posledice, ki bodo prišle na dan čez leta.

Naslednji stavek se bo slišal malce pretiran in marsikoga bo presenetil. Sam bi zaračunaval vstop z vozili v Triglavski narodni park. Sam bi zaračunal vožnjo vozil čez Vršič. In ta denar bi šel za razvoj – ne turizma, ampak za razvoj infrastrukture, predvsem pa za osveščanje ljudi, ki prihajajo v te kraje.

Za vožnjo čez Vršič z avtom bi računal 10 evrov. Za vstop v TNP pa bi zaračunal 30 evrov – za ves čas trajanja obiska. Pač enkratni strošek vstopa, tako kot so storili v Logarski dolini, kjer je potrebno za vstop z avtom plačati 7 evrov. Se to pozna pri številu turistov? Vsaj, da bi opazil na prvi pogled ne. In verjetno bi bilo enako tudi v dolini Soče. Domačini bi imeli letno “prepustnico” in volk bi bil sit in koza cela. Vendar to gre zgolj za pobiranje denarja – kam bi šel ta denar in kaj bi se delalo z njim pa je posebno poglavje. Vendar bi se denar vračal nazaj v naravo in omogočal, da jo zaščitimo.

Nazaj k reki Soči, ki je tako čudovita reka, pa vendar, ko je v Velikih koritih večja gužva, kot pa je v Baški na Krku, potem veš, da je nekaj zelo narobe pri vsem tem. Samo en banalen primer. Večina ljudi, ki se sonči ob Soči je namazana s kremo za sončenje. In ko skočijo v vodo, postane njihova krema del Soče. Je Soča pripravljena na to?

Kaj pa vse manj vode v strugi Soče? Če je bila Soča pred par leti res močna reka, me je letos presenetila njena plitkost na vseh tistih delih, ki so mi bili od nekdaj všeč in so bili dokaj osamljeni? Ja, klimatske spremembe se dogajajo in posledično bo nekoč tudi Soča tako nizka, da ne bo več zanimiva za turiste – bodo takrat turisti še prihajali v te kraje?

In ko že pišem o tej temi. Tudi pohodništvo je ena izmed dejavnosti, ki ima vse več privržencev. Jutra v gorah so čudovita. In ljudje, ki hodijo v gore so prijazni in spoštujejo naravo. Pa vendar ne vsi. Ko na poti na Krnsko jezero opaziš na tleh več ogorkov cigaret, kot jih sicer opaziš v mestu, potem je jasno, da vsi ne razumejo koncepta narave. Prav tako ni ravno prijeten pogled na vse bele papirnate robčke, ki skrivajo ostanke človeka, ki se ni mogel zadržati, ko je šel v hrib. Vendar ljudje ne razmišljajo o tem, da je narava ena sama. Da se ne da zavrteti nazaj ure in spremeniti vse skupaj.

To, kar nam je bilo dano, moramo znati spoštovati. Predvsem pa moramo znati s tem ravnati. Sicer bomo čez desetletja svojim zanamcem kazali zgolj fotografije prečudovite narave, kot je nekoč bila. Sedaj je še čas, da se začne ukrepati, kajti čez leta bo tudi za to prepozno.

Galerija fotografij Soče iz leta 2012 – avgust. Letos je stanje … Povsem drugačno …

Objava Skok v Sočo in razmišljanje o turizmu in uničevanju narave v dolini Soče originalno objavljena na had blog.

Rad imam vodo. In rad imam jezera. Včeraj sem se odločil, da preverim v katerih jezerih se lahko kopamo in našel 5 jezer z ledeno hladno vodo in v vsako od njih tudi skočil. Če imate radi hladno osvežitev poleti in če se vam ne da gužvati proti morju, je tukaj spisek petih destinacij, kjer se lahko kopate: jezero Jasna, Belopeško jezero I, Belopeško jezero II, Rabeljsko jezero in reka Soča pri Velikih koritih.

• Jezero Jasna / Kranjska Gora in moj skok v jezero, ki ima 11 stopinj / video
• Belopeška jezera / Laghi di Fusine / nasvet za nedeljski izlet / s kolesom, ali peš
• Rabeljsko jezero – Lago del Predil – fotografije
• Čukova jama / Bobovška jezera / ideja za nedeljski izlet

Sam nimam rad vročine. Predvsem pa nimam rad gužve in kolon. Posledično mi preostane to, da namesto proti morju skočim proti goram. In tako je bilo tudi včeraj, ko sem se zjutraj odpeljal proti Kranjski gori. Brez ideje, kaj bom počel, predvsem pa brez ideje o destinaciji.

Med vožnjo sem se spomnil, da bi bilo mogoče smiselno preizkusiti par jezer, kjer se lahko brez problema vržeš notri in zaplavaš. Edina stvar, ki je malce problematična je bila temperatura vode, ki so nekje do 15 stopinj. Glede na to, da sem imel s seboj GoPro kamero, sem se odločil, da naredim vsaj pet skokov v #jebenohladno vodo in potem iz tega sestavim video.

Aha. Še dokaz, da sem se res vrgel v vsako od spodaj opisanih jezer in voda!

Naročite se na moj YouTube kanal – https://www.youtube.com/ronikordis

Prva destinacija je bila jezero Jasna, kjer je bilo ob 9. uri zjutraj že polno vozil, predvsem pa ljudi, ki so ležali naokoli. Očitno nisem samo jaz razmišljal o tem, da bi šel namesto proti morju raje proti goram. Ker sem v Jasno skočil lansko leto, ko je imela 11 stopinj, je bil včerajšnji prvi skok nekaj povsem preprostega. No, ko sem pristal v vodi, sem ugotovil, da je vseeno voda zelo hladna. Okoli 14 stopinj, vendar je voda izredno čista in zelo malo ljudi se namaka v njej.

Razmišljal sem, da bi šel naprej čez Vršič in potem ob Soči mimo Kobarida in Tolmina, vendar sem hitro ugotovil, da je na cesti zelo veliko kolesarjev in motoristov in sem se spomnil, da grem lahko po drugi strani – preko Italije – druga destinacija je bila Belopeško jezero I, ki je super destinacija za vse ljubitelje kolesarjenja.

Voda je kristalno čista in jezero je precej veliko. Tudi tukaj ni bilo nikogar, ki bi plaval v njem in problem je, da v jezeru veliko vej, na katere je potrebno biti pozoren. Seveda ni šlo brez skoka v vodo, ki je imela po laični oceni nekje okoli 15 stopinj.

Manj kot pol kilometra hoje po gozdu leži Belopeško jezero II (v bistvu sem zamenjal ti dve jezeri in zato sedaj uporabljam napačno poimenovanje), ki je še malce bolj čudovito umeščeno v samo naravo in tudi precej bolj obljudeno. Pri tem jezeru na žalost ni veliko možnosti za skok v vodo s skale, saj je voda dokaj plitva. Vendar enako čista in enako hladna. Tretji skok je bil v vodo, ki je imela 14 stopinj. Po mojem skoku se je še par posameznikov na obali odločilo, da bo posnemalo moje početje in so tudi sami šli v vodo. Nekateri do kolen, drugi so se potopili vanjo.

Četrta destinacija je bilo moje priljubljeno jezero – Rabeljsko jezero, ki je bilo že malce v oblakih in vse je kazalo, da bo začelo deževati. Ker je obala jezera sestavljena iz kamenčkov, sem za skok v 15 stopinj hladno vodo moral splezati na “hiško” in opraviti skok. Preživel in bil presenečen, ker se mi voda sploh ni zdela tako hladna – kar sem kasneje pripisal adrenalinu, ker je voda, kamor sem skočič bila dokaj nizka.

Če že skačem v hladno vodo, potem ne morem brez skoka v Sočo. Vožnja čez predel in mimo Loga pod Mangartom je bila tekoča, kljub temu, da so te ceste idealne za motoriste – na tej relaciji je bilo manj kolesarjev, kot pa na cesti proti Vršiču. In ko sem se peljal mimo Velikih korit, sem se odločil, da poskusim še s skokom v Sočo.

Zelo veliko ljudi na obali, vendar nikogar v vodi. Ko sem pomočil prst v vodo, sem razumel zakaj. Soča ima v tem času okoli 12 stopinj, kar ni ravno nek užitek, vendar, če sem se odločil, da naredim test, potem sem moral skočiti. Par minut sem zbiral pogum, potem pa sem skočil. Preživel in užival. Tako, da sem skočil še parkrat, vendar se je že po prvem skoku nabrala množica ljudi. Potem se je še par ljudi opogumilo in skočilo v Sočo.

Ko sem se ponovno ogrel na soncu, sem začel razmišljati, da bi šel naprej proti slapu Kozjek (pri Kobaridu), vendar je moje plane preprečil dež in hitra ohladitev temperature. Tako, da mi je ta destinacija in destinacije okoli Tolmina ostale za drugič. In teh destinacij je izjemno veliko.

Ko se boste naslednjič spraševali v katero jezero lahko skočite – če vas ni strah hladne vode, je teh pet opisanih destinacij kot nalašč za ohladitev. Če pa sodite med bolj zmrzljive, pa bodo verjetno za vas primerna bolj stoječa jezera, predvsem pa tudi bolj obljudena. V kratkem se namreč lotim odkrivanja jezer s termalno vodo, kjer se lahko kopate celo leto!

Objava Jezera, v katerih se lahko kopamo / 5 skokov v ledeno mrzlo vodo originalno objavljena na had blog.

Reka Soča je vedno čudovita destinacija za izlet. Če ne veste, kam bi se odpravili čez vikend, potem priporočam  izlet čez Vršič, do izvira Soče, mimo Kobarida, Tolmina in Kanala na Soči. Čudovita, neokrnjena narava, neskončno število kolesarjev, ki se spuščajo čez Vršič, trume motoristov in tuji vozniki, ki vozijo precej počasi, ker so fascinirani nad naravo.

• Reka Soča – fotografije
• Reka Soča fotografije – Soca River photos
• Vojaško pokopališče v Soči
• Izvir Soče – fotografije
• Skoki z mostu – Kanal ob Soči 2011 – fotografije

Iztok Mlakar, zame eden izmed najboljših domačih kantavtorjev je posvetil Soči čudovito pesem – video in glasba:

V življenju mi niso pršparani bli zakramenti,
jest dal sem že skozi soj krst an pokoru an birmo.
Imel nekej pup sem, ma vse so zamenjale firmu,
prjatli vsi šli so, al pej so pod zemljo kontenti.

Vse lahko pogrešam ma prou vse, samo ne bičiklete,
ka z njo se bom mogu še kejšen bot peljat na Soču,
pej tam si umiri bom šolne sezu an kalcete,
an soje bom noge spoštljivo u vodo potoču.

Jest Soča, sz stabo rad reku bi kejšno besedo,
če nečeš pej neč, bom pej samo te gledu,
ko štufa an zmatrana tečeš po strugi,
an delaš taku ku jest to, kar čjo drugi.
An glih taku ku jest tudi ti puhna si gnuja,
staramo se, zlata moja, kej češ,
če štronco rodiš se, štronzo umreš.

Tku vsa svoja leta jest djelal debele sem bale,
življenje zna spisat ma prou strašno grde romane,
če slep si an šutast si zmisliš usaj kejšne ideale,
ma takim ku jest sem na koncu prou neč ne ostane.

Objava Jest Soča, sz stabo rad reku bi kejšno besedo / Iztok Mlakar originalno objavljena na had blog.

V kraju Soča leži vojaško pokopališče nekdanje avstro-ogrske cesarske kraljeve armade iz 1. svetovne vojne, kjer je pokopanih več kot 600 avstro-ogrskih vojakov, ki so padli v bojih med junijem 1915 in oktobrom 1917 na bojiščih Soške fronte od Javorščka do Krna. Najbolj opazen je seveda velik, iz kamenja narejen, križ. Pokopališče leži ob cesti proti Vršiči, poleg civilnega pokopališča in cerkve svetega Jožefa.

Moja obsesija s pokopališči je precej velika. V bistvu celo verjamem, da takšno kot je pokopališče, takšno je tudi mesto – velja predvsem za starejša mesta, kajti pri novejših tudi pokopališča niso nič posebnega, oz. zanimivega. In ja, v večini primerov, ko odkrijem kakšno čudovito mestece, se sprehodim tudi do pokopališča.. Čuden, mar ne?

• In ko enkrat bom umrl – fotografije pokopališča
• Pokopališče Sv. Petra in katakombe – Salzburg – fotografije
• Pokopališče Bobovišče – fotografije
• In ko enkrat bom umrl – pokopališče s pogledom na morje

Objava Vojaško pokopališče v Soči originalno objavljena na had blog.

Reka Soča je čudovita. Samo narava lahko ustvari takšne barve. In Soča je mrzla. Zelo mrzla, vendar me to ni ustavilo, da ne bi skočil vanjo in začutil bolečino po celem telesu. Vendar je bila prijetna bolečina. Vedno znova in znova paše, da se namočiš v Sočo. Da stojiš v njej in da opazuješ neokrnjeno naravo, po kateri teče in čutiš, kako ne čutiš več nog (jeap, točno takšen občutek dobiš, ko par minut stojiš v njej, pa čeprav je temperatura ozračja preko 30 stopinj).

Iztok Mlakar, v pesmi Soča zapoje:

Jest Soča, sz stabo rad reku bi kejšno besedo,
če nečeš pej neč, bom pej samo te gledu,
ko štufa an zmatrana tečeš po strugi,
an delaš taku ku jest to, kar čjo drugi.

Iztok Mlakar – Soča (Isonzo river)

Objava Reka Soča – fotografije originalno objavljena na had blog.

In sva šla. Od Pordenona po avtocesti do Gorice. Vsaj tako sem mislil, ko sem pred seboj zagledal tablo, ki me je opozorila, da je do Villacha še natanko 60km. Tukaj sledi opomba, da na avtocesti po Italiji ni niti ene table, ki bi opozorila, da je nekje v bližini Slovenija!

In sva se vozila in vozila. Na srečo sva prišla do Trbiž, kraja kamor smo zahajali v mladosti s starši, po usnjene jakne in podobne stvari, ki so bile v Italiji boljše, kot pri nas. In ko sem pred seboj zagledal tablo z oznako Slovenija, sem se takoj počutil boljše. Vendar sem se odločil drugače. Odločil sem se za prelaz Predel in potem pot naprej čez Log pod Mangartom do Kobarida.
Cesta se je dvigovala in dvigovala in nekje na 1000 metrih nadmorske višine sem zagledal jezero. Rabeljsko jezero polno turistov in pohodnikov, ki so prišli namočiti pregrete ude. Voda je bila ledeno mrzla, vendar je prijala. Par sto metrov višje pa me je pričakala utrdba Rabelj (če se motim, naj me kdo popravi), ki mi je vzela 10 minut, da sem si ogledal podzemne hodnike in vse pofotografiral.
Skok nazaj v avto in pred nama je bil mejni prehod Predel in že sva bila v Sloveniji. Peljala sva se mimo Predelske trdnjave, ki je bila pomembna točka v vojnah z Napoleonom, danes pa je samo še ruševina. In potem se je začel spust proti Logu pod Mangartom. Ozka cesta in krasna pokrajina sta naju spremljali do trdnjave Kluže, ki je bila postavljena na strateški poti med dolino Loške Koritnice in Bovško kotlino. Danes je v trdnjavi Kluže urejen muzej.
Se nadaljuje!

Objava Od Predela do Kluž originalno objavljena na had blog.