Večni predsednik SdS je tudi večni poraženec volitev. Če bi politiko spremljali z enako logiko kot šport, bi bila zgodba precej enostavnejša. Rezultati štejejo. Ne razlage, ne spini, ne občutek, da je bila tekma v resnici dobljena. Šteje zgolj tisto, kar piše na semaforju. In na semaforju ima Janez Janša kot predsednik SdSa vpisanih že osem porazov na parlamentarnih volitvah. Osem!

• Pomoč Izraela in izredne razmere z gorivom so se Janezu Janši vrnile kot bumerang
• Relativni zmagovalec je Gibanje Svoboda / Janezu Janši pa se prikazujejo ukradene volitve #fakof
• Politična kultura v Sloveniji je v kurcu / dovolj je toksičnih ljudi v politiki, ki samo razdvajajo Slovenijo!

V športu bi bil tak scenarij znanstvena fantastika. Če bi bil trener v prvi slovenski nogometni ligi, bi dobil “nogo” že po drugem zaporednem porazu, verjetno pa bi ga navijači nagnali že sredi prvega polčasa. V politiki očitno veljajo drugačna pravila. Tukaj poraz postane zmaga, matematika pa postane poljubna disciplina.

Poraz ne pomeni odgovornosti. Pomeni interpretacijo. Pomeni iskanje krivcev drugje. Pomeni zgodbo, ki jo lahko zapakiraš tako, da izgleda kot moralna zmaga ali vsaj kot dokaz, da si še vedno največji. Če zgodbo dovolj dolgo ponavljaš, postane za del občinstva resničnost. Če začneš zgodbo ponavljati že pred volitvami, potem ne moreš pričakovati od volivcev, da ji ne bodo verjeli. Janezu pač vedno ukradejo volitve. Tudi naslednje mu bodo. Zaprmej. Če ne zmaga, sicer je bilo lepo in prav.

Številke so trmaste. Volitve niso komentarji na družbenih omrežjih, kjer lahko glasnejši vedno preglasi tišjega. Volitve so trenutek, ko ljudje dejansko oddajo glas in povedo, ali te želijo gledati še naprej ali pa bi radi nekoga drugega. In če se to ponovi osemkrat, potem to ni več naključje. To je “state of mind” Slovenije, ki ima že dovolj zdraharstva in razdvajanja.

Fascinantno je opazovati to zvestobo članstva. Človek bi pričakoval, da se bo v stranki pojavil nekdo z malce več ambicij kot le biti vedno drugi, a se to ne zgodi. Zakaj? Ker je Janez Janša SdS in SdS je Janez Janša. Brez njega bi se stranka verjetno sesula sama vase, kar je pravzaprav največja kritika njegovega vodenja. V vseh teh desetletjih ni uspel vzgojiti naslednika, ki bi bil sposoben zmagati na državni ravni.

Zanimivo je, kako drugačna merila imamo za različne sfere življenja. V podjetjih direktorji letijo zaradi slabih rezultatov, v športu trenerji zaradi porazov, v politiki pa lahko nekdo ostaja na čelu stranke desetletja, ne glede na to, koliko volitev izgubi. Kot da obstaja nek vzporedni svet, kjer rezultat ni ključen kriterij.

Osmim porazom bo verjetno sledil deveti. In potem deseti. Retorika bo ostala ista, tarče bodo ostale iste, le volivci bodo počasi spoznali, da je ta film že prevečkrat viden. Medtem ko se svet vrti naprej, Janez Janša še vedno bije bitke iz prejšnjega tisočletja, njegovi verniki pa mu ploskajo ob vsakem novem neuspehu.

Vprašanje, ki ostaja, ni toliko, koliko porazov je še potrebno, da se nekaj spremeni. Bolj zanimivo je, zakaj se po vseh teh porazih ni spremenilo še nič.

Objava Janez Janša kot predsednik SdS izgubil že 8 volitev / v športu bi ga zamenjali po prvem porazu originalno objavljena na had blog.

Ko sem prvič videl športna oblačila iz olimpijske kolekcije Milano Cortina 2026, sem si mislil, da gre za šalo. Potem sem pogledal še enkrat. In ne, ni bila šala. Bila je realnost. Realnost, pod katero se je zopet podpisal Sandi Murovec. Sandi nas ni razočaral. Ker če si pričakoval razočaranje, si ga tudi dobil.

• Olimpijska oblačila slovenske reprezentance so, milo rečeno, grozna / Sandi Murovec se je zopet “izkazal”
• Referendum k spremembi slovenske zastave ali vsaj barv – Sandi Murovec
• Oblikovalec Sandi Murovec in olimpijska kolekcija Soči 2014 – #grozn
• Zeleni odtenki oblačil naših olimpijskih športnikov

Olimpijska kolekcija, ki naj bi predstavljala Slovenijo na največjem športnem odru na svetu, izgleda kot nekaj, kar bi našel v zadnjem kotu diskonta med znižanimi flisi iz leta 2012 in promocijskimi majicami za gasilsko veselico. Samo, da tam vsaj veš, da ne kupuješ mode.

“Za mnoge predstavlja več kot zgolj športno opremo, je tudi vir ponosa in dodatne motivacije ob nastopih na največjem športnem dogodku na svetu in spodbuda za doseganje najvišjih ciljev. ” Takole so napisali pri OKS za to novo kolekcijo, ki jo bodo morali nositi športniki na OI. Jaz menim, da si zaslužijo lepša oblačila in da si tudi Slovenija zasluži, da to kolekcijo oblikuje nekdo, ki se s tem dejansko ukvarja in razume pomene barv, črt in vsega ostalega. Ampak očitno je Sandi Murovec edini v Sloveniji, ki dobi ta “biznis”.

Barvna paleta? Recimo, da obstaja. Koncept? Verjetno tudi, a se skriva nekje. Najbolj fascinantno pri vsem skupaj je, da se to ponavlja. Vsake olimpijske igre znova. Vsakič poslušamo iste zgodbe o tradiciji, funkcionalnosti, slovenskih motivih in prepoznavnosti. In vsakič dobimo kolekcijo, ki bi jo brez zastave in logotipa OKS brez težav zamenjali za kakšen generičen produkt.

In ne, problem niso športniki. Oni bodo to nosili z dostojanstvom, ker pač morajo. Problem je v tem, da leta 2026 še vedno nismo sposobni priznati, da moda obstaja tudi zunaj naših meja in da “slovensko” ne pomeni avtomatsko, “vizualno dolgočasno”. Italijani bodo gostitelji. Italijani, ki dihajo dizajn. Mi pa pridemo tja oblečeni, kot da smo se izgubili nekje v letu 2014.

Seveda bo kdo rekel, da je važno, kako se oblačila nosijo, kako so tehnično dovršena in kako topla so. Super. Ampak olimpijske igre niso katalog delovnih oblačil. So vizualni spektakel. So priložnost, da pokažeš, kdo si.

Sandi Murovec torej ni razočaral. Ker razočara te lahko samo nekdo, od katerega nekaj pričakuješ. Tokrat smo dobili točno to, kar smo pričakovali. In morda je to največji problem od vseh.

Objava Sandi Murovec nas ni razočaral / olimpijska kolekcija Milano Cortina 2026 je #krneki originalno objavljena na had blog.

Verjetno nisem edini, ki se sprašuje, zakaj lahko Izrael, država na Bližnjem vzhodu, nastopa na evropskih športnih prvenstvih, Evroviziji in celo evropski atletiki. Zakaj je temu tako in zakaj imajo njihovi športniki sploh možnost športnega udejstvovanja, ko pred celotnim svetom njihova vojska izvaja genocid v Gazi. Ruski športniki imajo prepoved tekmovanj, za Izraelce pa to ne velja.

• Shizofrenost desnice / podpirajo Izrael in glasujejo za evrovizijsko popevko
• Izrael na zagovor poklical slovensko veleposlanico zaradi podpore Palestini v Združenih narodih
• Izrael nadaljuje s pobijanjem nedolžnega prebivalsta in še vedno ni nobenih mednarodnih sankcij proti njemu

Čeprav je Izrael geografsko del Azije, njegova udeležba v evropskih športnih zvezah sega v preteklost, ko so bile politične napetosti v regiji izjemno visoke. Zaradi bojkota s strani številnih arabskih držav in drugih držav v Aziji se je Izrael v 70. letih prejšnjega stoletja soočal s težavami pri sodelovanju v azijskih športnih organizacijah.

Zaradi politične izolacije so se Izraelci obrnili na evropske športne organizacije, ki so jih sprejele v svoje članstvo. To je bil pragmatičen korak, ki je omogočil izraelskim športnikom tekmovanje na mednarodni ravni. UEFA (Evropska nogometna zveza) je tako Izrael sprejela kot polnopravnega člana leta 1994, čeprav je že prej sodeloval v nekaterih kvalifikacijskih ciklih pod okriljem Evropskega olimpijskega komiteja. Atletika ga je sprejela še prej. Že leta 1989 kot začasnega, kmalu pa tudi stalnega člana.

Izrael ni edini primer geografsko “neevropske” države, ki tekmuje v evropskih tekmovanjih. Spomnimo se na Kazahstan, ki leži pretežno v Aziji, a je član UEFA, ali pa na Avstralijo, ki je sodelovala na tekmovanju za pesem Evrovizije. V teh primerih je prehod v evropske zveze pogosto rezultat želje po višji ravni tekmovanja in boljših finančnih pogojev, ki jih ponujajo evropske športne organizacije.

Odgovor na vprašanje, zakaj Izrael nastopa na evropskih prvenstvih, je torej preplet geopolitičnih razlogov iz preteklosti in zgodovinske pragmatičnosti. Ne gre za geografsko anomalijo, ampak za logično rešitev, ki je izraelskim športnikom omogočila tekmovanje na najvišji ravni in jim preprečila popolno izolacijo v mednarodnem športu.

Sprejetje v evropske športne zveze je Izraelu prineslo tudi močno konkurenco in s tem višjo kakovost športa. To je na koncu koristilo tako izraelskim športnikom kot tudi evropskim tekmovanjem, ki so se okrepila z novimi ekipami in tekmovalnostjo.

Mogoče pa bi bil v letu 2025, ko Izrael že dve leti izvaja genocid v Gazi, čas, da se odločevalci odločijo, da z njimi tretirajo enako kot z ruskimi športniki. Da jim pač prepovedo udejstvovanje na tekmah in s tem pokažejo, da nimajo dvojih vatlov.

Objava Zakaj Izrael nastopa na evropskih prvenstvih? originalno objavljena na had blog.

Vse skupaj se začne z eno samo mislijo. “Jutri začnem.” Klasično. Pa pride ponedeljek, pride nova energija, pride peta ura zjutraj… in ostaneš v postelji. Ker dež. Ker mraz. Ker nimaš volje. Ker se ti preprosto ne da.

• Zakaj se ljudjem zdi čudno, ko jih nekdo pozdravi pri športu ali v naravi? Jaz pozdravljam, kaj pa ti?
• Kdo so najbolj plačani športniki in športnice?
• Za športne prireditve brez nasilja!

Tek ni nekaj, kar bi ti naravno steklo – vsaj večini ne. Predvsem pa je bitka telesa z možgani. Eno bi, drugo ne bi. Izgovorov, zakaj ne bi je je vedno več. In posledično se tisti jutri začnem vsak dan oddaljuje. Dokler se ne oblečeš in greš. Na tek.

Srce nabija, kolena bolijo, v glavi pa tisti znani glas: “Zakaj to delaš? Saj to ni zate.” In priznam, večkrat sem si mislil, da bom enostavno odnehal. Ampak potem sem si rekel – daj si čas. Ne pričakuj, da ti bo tek postal všeč čez noč. Naj ti postane rutina in potem se odloči, če je tek pravi zate ali ne.

In potem se zgodi nekaj nenavadnega. Po enem tednu ni več bolečine. Je sicer bolečina, ko se moraš spraviti ven in začeti s tekom, vendar se telo hitro navadi.  Po dveh tednih že veš, katera pesem ti da tisti “push,” da pretečeš še zadnji kilometer.
Po mesecu ti manjka tek, če ga izpustiš.

In potem… pride tisti dan, ko se zalotiš, da tečeš, ker si to želiš, ne, ker moraš.

Rutina, ki sem jo prej doživljal kot nujno zlo, postane moj jutranji ali večerni reset. Odvisno od časa, ki ga imam na voljo. Ko stopim ven, vdihnem hladen zrak in dam slušalke v ušesa, se mi zdi, kot da sem edini človek na svetu. Ulice še spijo, jaz pa tečem. Nič ni več pomembno. Nič ne moti. Samo jaz koraki, dih in ritem. Deset kilometrov zleti mimo v manj kot 45 minutah in jaz vem, da sem nekaj storil zase. Naj bo to na morju, v Ljubljani ali pa na kakšni oddaljeni destinaciji, ki jo obiščem. Vse to postane del rutine, brez katere si ne predstavljam dneva. Ko sem ugotovil, da imam še voljo za kolesarjenje, sem dodal še 30 do 50 kilometrov dnevno s kolesom. Po podobnem principu, kot je zgoraj opisan za tek. Rezultat ne pride čez noč in telo se ne navadi na obremenitev kar tako.

In s časom pride tudi užitek. Tekaški zen. Navada, ki zraste v nekaj, brez česar si dneva ne znaš več predstavljati.

Ne gre za kilometre. Ne gre za čas. Ne gre za to, da bi moral postati boljši od kogarkoli. Gre za to, da si vsak dan boljši od tiste verzije sebe, ki je ostala na kavču.

Torej… če ravno zdaj razmišljaš, da bi začel – samo začni. Ampak bodi potrpežljiv. Navadi se na ritem. Ne sili se v popolnost. Dovoli si, da najprej sovražiš, potem trpiš in na koncu uživaš.

Ker ko ti tek enkrat postane užitek – takrat ni več vprašanje, če boš šel teč, ampak samo kdaj. In vsakič, ko greš tečt, ugotoviš, da se počutiš bolje, čeprav premagaš razdaljo, za katero še dolgo nazaj nisi verjel, da si jo zmožen premagati. 13 kilometrov v eni uri, recimo. In če tečeš zjutraj, začneš dan že z “malo zmago” in nič ti ga ne more uničiti.

Tek je užitek.

Objava Ko tek postane užitek / kdo bi si mislil, da bom to kdaj napisal originalno objavljena na had blog.

Pozdravljam. Tako sem bil vzgojen. Ne samo sosede, ampak tudi ljudi, ki jih srečujem pri različnih oblikah športa. Ko tečem, pozdravljam tekače, se zahvalim voznikom, ko me ne zbijejo na prehodu za pešce. Ko sem na kolesu, z roko pozdravim nasproti vozeče kolesarje. Ko sem na vespi, pozdravim motoriste, ki me sicer ignorirajo, ker ne vozim motorja. Mene pozdrav nič ne stane, lahko pa polepša trenutek komu. Marsikdo pa ne ve točno, kako reagirati v takšnem trenutku. Je res tako težko pozdravljati in biti prijazen?

• Pozdravljanje obiskovalcev v gorah / tudi na poti na Šmarno goro
• Svetovni dan pozdrava / Zdravo!
• Vožnja skozi rdečo luč je slovenski nacionalni šport / zakaj ni kamer na semaforjih
• Kaj ti bo empatija, če si lahko egoistična rit

Verjetno bi tukaj sledilo vprašanje, če ste med tistimi, ki pozdravljate? Nekoč, ko sem bil otrok, so me starši naučili, da prijazna beseda prijazno mesto najde. Pozdravljal sem sosede in bil vesel, ko so me pozdravili nazaj. Trenutek, ki lahko naredi dan lepši.

Ko sem šel prvič s šestimi leti proti Sedmerim jezerom, sem se naučil, da pozdravljam vsakogar v hribih. Kasneje sem to prakticiral tudi na “sprehodu” na Šmarno goro in požel cel kup čudnih pogledov, ko ljudem ni bilo čisto nič jasno. Zakaj pa ne, kajne? Pač pozdraviš in ne pričakuješ, da bo kdo pozdravil nazaj.

Kasneje sem začel to prakticirati pri vseh športih in aktivnostih. Zdi se mi, da je to majhna gesta, ki je prijetna. Sicer večina ljudi ne pozdravi nazaj, ampak to je bolj njihov problem kot moj. Jaz sem, nasmejim in grem naprej. Začuden pogled pa ostane. In ne, ničesar nočem od nikogar. Niti se ne želim pogovarjati. Zgolj gesta, ki se mi zdi, da manjka v našem svetu, ki je postal povsem brezoseben.

Pred dnevi sem stal na semaforju z vespo in zraven mene je bil mlad fant v Audiju RS6. Pohvalil sem njegovo vozilo in prav zanimivo je bilo videti, kako mu je postalo nerodno. Dejansko je avto “brutalen” in zakaj ga ne bi pohvalil. Navada, ki je precej redka pri nas, v tujini pa precej pogosta. Večkrat se mi je že zgodilo, da mi je kakšen voznik dvignil palec, ko sem stal na semaforju z Lotusom. In ja, tudi meni je bilo “nerodno”.

Jaz pozdravljam in bom. Ne glede na to, kakšna je športna aktivnost. In upam, da bo še kdo sledil temu in se bodo ljudje vsaj ob športu pozdravljali med seboj in ne bo več mrkih pogledov, ki so del našega vsakdana. A ni svet lepši, če se nasmejiš in če nekomu za trenutek polepšaš dan.

Objava Zakaj se ljudjem zdi čudno, ko jih nekdo pozdravi pri športu ali v naravi? Jaz pozdravljam, kaj pa ti? originalno objavljena na had blog.

Dr. Andrej Stare je legenda športnega komentatorstva v Sloveniji. Kljub svojim letom mu mlajše generacije športnih komentatorjev le težko parirajo. Vendar je Andrej Stare v soboto v prenosu svetovnega prvenstva v smučarskih poletih v Kulmu šel krepko čez rob. Zapletanja pri govoru, čudni “hiki” in precej nenavadne besedne zveze so pri gledalcih vzbudili občutek, da je Andrej Stare precej alkoholiziran med prenosom.

• Zakaj je Andrej Stare lagal, da je glasoval za Lionela Messija
• Tina Maze zmaga – zlato v superveleslalomu – dr. Andrej Stare poje Kakor vihar
• Čestitke nogometašem Hrvaške / RTV Slo pa malce več sreče z izbiro komentatorjev

Sam nisem gledal prenosa, vendar ko sem na x-u zasledil, da se nekaj dogaja, sem si vzel čas in se čudil nad lomljenjem jezika, predvsem pa nad čudnimi vzdihljajih komentatorja športnega prenosa. Tudi ostala družbena omrežja so “pokala po šivih,” ker si je Andrej Stare “nalil preveč čistega vina”.

Odgovorni urednik športnega programa na nacionalki je celotno dogajanje komentiral z besedami, da bodo težave rešili znotraj organizacije.

Glede na to, da se je nekaj podobnega že pred leti zgodilo eni izmed novinark in je kasneje na male ekrane prišla povsem v drugačni luči, srčno upam, da bomo še kdaj poslušali komentarje dr. Andreja Stareta. Brez njega določeni športi pač niso enaki. Modrinček je ena izmed takšnih besed, ki nam bo za vedno ostala v spominu.

Andrej Stare nabasan na delovnem mestu 🤣 pic.twitter.com/OYuepFySjx

— Mati Tereza (@mati_tereza) January 28, 2024

Objava Dr. Andrej Stare si je v prenosu “nalil preveč čistega vina” in doživel “zdrs” originalno objavljena na had blog.

Nika Prevc je serijska zmagovalka. Ampak javnost se raje ukvarja z njenimi odgovori novinarjem kot pa z njenimi zmagami. Če bi se vsak, ki kritizira njene izjave, postavil v njene čevlje, splezal na skakalnico, skočil in premagal svetovno elite in potem komentiral, bi bil naš svet precej bolj preprost. Ampak v Sloveniji imamo neskončno “kavč selektorjev,” ki tudi točno vedo, kaj bi morala Nika Prevc povedati novinarjem ob zmagi! Kako zelo “slovenceljsko”!

• Uspehi naših SloSki športnikov  in novinar Andrej Miljković
• Timi Zajc izključen s svetovnega prvenstva v Planici zaradi kritik trenerja Gorazda Bertonclja
• Čestitke Peter Kauzer za srebrno medaljo / v posmeh kavč komentatorjem

Nika Prevc je stara 18 let. Je športnica, ki svoje delo opravlja vrhunsko, kar dokazuje s svojimi skoki in tudi s svojimi zmagami. Letošnja sezona je odlična zanjo in serijske zmage, ki jih dosega, so posledica njenega trdega dela. Ona je športnica.

Novinarjem, ki jo ob zmagah sprašujejo o “občutkih,” odgovarja v svojem slogu, ki mi je izredno všeč: “skoki so nekaj najlažjega” ali pa “saj sem že vse povedala,” bi morali biti dovolj jasno, da je to njen odgovor. In javnosti, ki očitno pričakuje drugačen odgovor, bi mirno položil na srce, da je to pač njen odgovor in ne tisto, kar bi javnost želela slišati.

To je pač Nika Prevc v tem času in prostoru. In ni nekaj drugega, kar si očitno javnost želi, da bi bila. Če je to njej odgovor, ga je potrebno sprejeti. Če bo na naslednji tekmi povedala kaj več, je to njena stvar in ne stvar javnosti.

Mogoče pa se lahko novinarji vprašajo o tem, svojem vprašanju, o “občutkih” – da pač ne moreš eno in isto vprašanje zastavljati vsakemu športniku, saj so si med seboj športniki precej različni.

Nika Prevc je očitno iz drugačnega “testa,” ampak zagotovo se bo skozi čas spremenila. Če se ne bo tudi prav. Tudi to je potrebno vzeti v obzir. Sedaj so njeni odgovori takšni. Namesto da se javnost ukvarja z njenimi odgovori, kajti tudi kritike javnosti pridejo do športnika in verjetno marsikomu ob tem ni lahko, naj se raje postavijo v njeno kožo in dosegajo njene rezultate. Potem naj kritizirajo odgovore.

“Rđavom kurcu i dlaka smeta,” bi bil najbolj primeren opis te situacije. Nika Prevc zmaguje, javnost pa ima težave z njenimi izjavami. Kot sem že zgoraj napisal. Meni je pa Nika Prevc všeč ravno zaradi tega, ker na vprašanje o “občutkih” ne odgovarja z nebulozami in ne dolgovezi. Ona pač rada skače in zmaguje! To je ona in ne nekaj, kar si želi javnost! Na koncu koncev nje niso ustvarili novinarji ali javnost, ampak se je ustvarila sama s pomočjo trdega dela in odrekanj.

Objava Nika Prevc in njeni kratki odgovori novinarjem / ravno to mi je všeč pri njej originalno objavljena na had blog.

V teh dneh mineva 10 let, odkar so bili ustanovljeni Mesarji – softball društvo, ki je nastalo na podlagi ideje na internetih. Prav tako pa je v teh dneh prišla na dan “ideja” MOLa, da v Štepanjskem naselju uniči igrišči za baseball (softball) in rugby, ker potrebujejo površine za nogomet ob prenovi ŽAKa. Očitno lahko v Ljubljani obstaja samo nogomet, vse ostalo pa je potrebno uničiti.

• Softball team #mesarji
• Mesarji – softball team in prvi turnir
• Mesarji – na drugem softball slowpitch turnirju

MOL se tudi tokrat obnaša oholo – brez kakršnegakoli dialoga, predvsem pa brez vnaprejšnjega dialoga so se odločili, da v Štepanjskem naselju “podrejo” igrišči za baseball in rugby, ker potrebujejo prostor za nogometni igrišči Sicer bodo rugbijaši še vedno lahko igrali na nogometnem igrišču, vendar to pomeni tudi nezmožnost ogranizacije mednarodnih tekmovanj.

Tudi na baseball igrišču, ki je gostilo veliko mednarodnih turnirjev, bo očitno vse to postalo preteklost. Ker so se pač na MOLu tako odločili in očitno je njim nepomemben dialog oz. vsaj vnaprejšnji pogovor z upravljavci igrišča, ki se trudijo, da je igrišče urejeno, predvsem pa, da se lahko na njem igrajo tekme mednarodnega formata. Ravno te dni potekajo tam tekme v baseballu, ker sta baseball zvezi Slovenije in Hrvaške dosegli medsebojni dogovor o sodelovanju.

Več informacij o tem je zapisanih na spletni strani https://www.golovec.si/ kjer je med drugim tudi precej jasno razloženo, kako je to igrišče nastalo:

Baseball in rugby igrišči so na nasutju gradbenega materiala pri gradnji naselja zgradili prostovoljci v letih po letu 1980, ko so se o tem dogovorili s takratno Socialistično zvezo delovnega ljudstva. Vseh teh več kot 40 let smo uporabniki ta igrišča tudi sami vzdrževali in tudi zgledno sodelovali z lokalno skupnostjo.

Jeap. To je ta kapitalizem, kjer je v njem prostora zgolj za nogomet, čeprav je v Ljubljani ogromno igrišč zanj, za baseball, pa je situacija precej drugačna!

#softball @mesarji pic.twitter.com/uME2duRnd9

— Roni Kordiš (@had) August 27, 2016

Objava Zakaj bo MOL rušil igrišči za baseball in rugby v Štepanjskem naselju / v Ljubljani lahko obstaja samo nogomet originalno objavljena na had blog.

Naši športniki nas s svojimi rezultati vedno znova razveseljujejo in navdušujejo. Gledanost prenosov športnih tekmovanj na televiziji dosega najboljše “rejtinge” in gledalci doma pred “malimi zasloni” uživamo ob predstavah naših športnikov. Ampak vedno znova se mi zastavi eno preprosto vprašanje: “Zakaj naši športniki nimajo poenotenih športnih oblačil in bi tako dvignili prepoznavnost Slovenije na več nivojih?”

• Božo Predalič o košarki nima pojma / tradicionalno rezanje mrežice je označil za uničevanje športnih rekvizitov
• Tomaž Ambrožič / za vrhunski šport v letu 2019 namenili 22 mio evrov / za rušenje cestninskih postaj 40 mio evrov
• Všeč mi je, ko športniki združujejo Slovence
• Iztok Čop: Naši športniki v kolektivnih športih ne prinašajo direktne slave SLO
• Zeleni odtenki oblačil naših olimpijskih športnikov

Zakaj ima vsaka panoga svoj dizajn športnih oblačil? Zakaj imajo nekateri takšne odtenke športnih oblačil, nekateri drugačne? Zakaj je opremljevalec ene reprezentance blagovna znamka x, druge reprezentance pa blagovna znamka y? Ali se res ne da poneotiti tega in bi tako naši športniki precej bolj komunicirali državo iz katere prihajajo kot pa jo sedaj, ko ne veš povsem natačno zakaj so reprezentančni dresi takšne barve kot so.

Razumem. Veliko je interesov. V vrhunskem športu je pač to stalnica. Vsaka panoga ima svojega opremljevalca, vsaka panoga ima svojega “malarja” in vsaka panoga ima verjetno nekoga, ki ima 3 minute časa in si želi biti “oblikovalec” oblačil in posledično dobimo to spakedranščino, namesto, da bi dobili enak “oblikovalski jezik” za vse športnike. Predvsem barve bi bile lahko enake in tudi stil oblačil bi bil lahko enak.

Ampak očitno je lažje tako kot je, ko si vedno znova malce presenečen, ko vidiš naše športnike iz različnih panog kako nosijo povsem različna športna oblačila, ki so drugačnih odtenkov in drugačnega dizajna.

Zaprmej imamo v Sloveniji kakšnega strokovnjaka s tega področja, ki bi lahko rekel “bobu bob” in pripravil celotno kolekcijo za vse športe in bi le tako dobili “unificirana” športna oblačila. In potem bi se morali opremljevalci držati teh smernic in ne bi bilo vse skupaj “šareno” kot je sedaj.

Objava Zakaj naši športniki nimajo poenotenih športnih oblačil? originalno objavljena na had blog.

Že nekaj časa spremljam obsesijo s pajkicami in si zastavljam preprosto vprašanje – kdaj se bo končala obsesija s pajkicami? Ali se bo sploh kdaj končala? Pajkice so povsod. Na ulicah, v trgovinah, v naravi, pri športu, doma, … Imam občutek, da v Sloveniji ni več življenja brez pajkic! Mogoče pa so samo tako primerne za “korona čase”, ker so raztegljive bolj kot ostali materiali, ki so naravni in niso prožni?!

• Skupina Psihomodo Pop
• Za influensarko je Ljubljana Chicago / takle mamo
• Sem res politični influenser? NE!
• Jaz nisem influencer / za svoje objave ne zahtevam plačila
• Influensarka, ki s seboj na potovanja vzame tudi oblake

Pajkice so kul. Ampak so kul za določene aktivnosti. Ne za vse priložnosti. In tudi niso vse pajkice ok. Še posebej so grozne tiste prosojne, kjer se skozi vidi vse. Ampak to nekaterih ne moti. Tudi “potrenane”, ali strgane pajkice na nekaterih bolj izpostavljenih mestih so vse prej kot “apetitlih”.

Mi iz starejše generacije se spomnimo, da so bile pajkice moderne pred n-leti, ampak takrat to ni bilo tako močno razširjeno. Takrat so pajkice nosili tudi fantje, predvsem pripadniki določenih subkultur, ampak ta pojav ni bil tako razširjen kot je v zadnjih par mesecih, ko se mi zdi, da so edina tema influensark zgolj in samo še pajkice.

Vsaka od njih jih priporoča, večina priporoča eno in isto znamko in vse prikazujejo svoje zadnjice kako hudo dobro zgledajo v njih. Seveda. Če delaš na riti, potem določene anomalije skrijejo pajkice, niso pa pajkice rešitev za vse anomalije, čeprav oglaševalci želijo pajkice naslikati ravno tako.

Če je na spletu tisoče oglasov na to temo, potem bi moralo precej hitro postati jasno za kaj gre – za marketing! In ja, verjamem, da so udobne in oh in sploh in da je življenje v njih čudovito. Še posebej, ker niso iz naravnih materialov, kajne? Ker so oprijete in vse skupaj izpade boljše kot je v resnici. In ker tako pravijo tudi influensarke. Vse štekam.

Naša vlakna LELOSI AAMS® veganska mlečna svila združujejo 98,65 % lastnosti naravne in organske mlečne svile, ne da bi pri tem izkoriščali dragocene naravne vire.

Kaj sem ravnokar prebral? Še tista možganska celica, ki mi deluje, je odpovedala sodelovanje ob tem.

Tudi sam nosim pajkice – za šport. Za tek pozimi ali pozno jeseni. Za kolesarjenje, ko je še mrzlo. Spodaj pajkice, povrhu pa kratke hlače za tek, ali pa podložene hlače za bicikl. Gre za funkcionalnost in ne za to, da hočem imeti “buttshaper” v obliki pajkic kot imam vse bolj občutek zadnje čase, da je osnovni namen pajkic. Gre za povsem drugačne materiali, ki imajo svojo funkcijo in se razlikujejo od “organske veganske mlečne svile”.

Za dobro rit bo treba nekaj narediti. Ne bodo samo pajkice dovolj. Bo treba začet z gibanjem! Jaz pa srčno upam, da se “pajkicemanija” čim prej konča in gre svet spet nazaj v bolj normalne vode! Zanimivo bo čez čas pogledati nazaj to obsesijo in “modo”, predvsem ko bodo polne omare pajkic, pa jih nihče več ne bo “influensal”.

Prav pošteno sem moral paziti na besede, ki sem jih uporabil v tej objavi, kajti zeli hitro bi lahko namreč prestopil mejo in bi lahko kdo razumel objavo kot seksizem. Živimo namreč v takšnih časih, ko se nekateri obesijo na vsako besedo, čeprav jo vzeta iz konteksta. 

Objava Slovenijo je zajela obsesija s pajkicami / upam, da se bo kmalu končala! originalno objavljena na had blog.