Nedelja. Jutro. Na sprehodu jaz in lastniki psov. V daljavi opazim starejšega moškega s svojim škotskim ovčarjem. Pes se na robu pločnika pripravlja, da bo opravil svojo veliko potrebo in jaz sem par deset metrov oddaljen. Pes opravi potrebo in za njim ostane velik kup dreka. Gospod potegne psa in oddide, kot da se ni nič zgodilo. Ustavim se in mu rečem: “Poberi drek za svojim psom!”

• Zakaj sprehajalci psov v Španiji nosijo s seboj plastenke?
• Hvala, ker pobereš drek za svojim psom
• Zakaj je voznik z vožnjo skozi rdečo luč zalil pešče pri semaforju?

Gospod me ignorira. Povzdignem glas in še enkrat ponovim: “Poberi drek za svojim psom.” Takrat začne gospod razlagati, da ima vrečke s seboj in da bo kasneje pobral drek. Ja, seveda. Urbani mit, ki ga poznamo vsi, ki smo že kdaj stopili v pasji drek sredi mesta.

Počakam in še enkrat rečem: “Poberi drek za svojim psom.” Takrat začne gospod z žaljivkami. Zanj sem bil najprej cigan. Potem je sledilo, da naj se brigam zase. Verjetno bi sledilo še kaj, če ne bi še enkrat ponovil: “Poberi drek za svojim psom.”

Takrat se je končno začel premikati proti dreku na pločniku, ki ga je pustil za seboj njegov pes. In je pobral drek. S težavo, z jezo, z mrmranjem, ampak je pobral. Ne zato, ker bi razumel, ampak zato, ker sem vztrajal.

V resnici gre točno za to. Ne za prepir. Ne za moraliziranje. Ne za to, kdo ima prav. Gre za čisto preprosto stvar. Za skupni prostor in za osnovno kulturo sobivanja. Če imaš psa, imaš tudi odgovornost. Če se pes pokaka, pospraviš drek za njim. Brez izgovorov, brez žalitev, brez “bom kasneje.”

Morda se komu zdi nepomembno. Saj je samo en kupček dreak na pločniku. Ampak ravno iz teh “samo en” nastane mesto, kjer gledamo pod noge, namesto okoli sebe. Mesto, kjer je brezbrižnost normalna in odgovornost izjema.

Zato bom naslednjič naredil isto. Ustavil se bom in rekel: “Poberi drek za svojim psom.”

Ne zato, ker bi užival v opozarjanju drugih, ampak zato, ker si želim živeti v prostoru, kjer je osnovno spoštovanje nekaj samoumevnega. Včasih se spremembe začnejo z zelo preprostim stavkom. In včasih tudi z enim pobranim drekom.

Objava Poberi drek za svojim psom originalno objavljena na had blog.

Ko sem videl sprehajalce oz. lastnike psov na sprehodih v Španiji s plastenkami vode v rokah, sem se nasmehnil. Namreč bil sem prepričan, da gre za “hidracijo” lastnikov ali pa za žejne kužke. Vendar ta voda ni bila namenjena temu. Zakaj sprehajalci psov v Španiji nosijo s seboj plastenke?

• Hvala, ker pobereš drek za svojim psom
• Fantje stari okoli 10 in 12 let do smrti pretepli mačjega mladiča / čestitke staršem za vzgojo
• Upam, da obstaja poseben krog pekla za ljudi, kii sprehajajo kužke po razbeljenem asfaltu pri 35 stopinjah
• #sharkspotting na Maldivih / uspel posneti morskega psa pod vodo

Ko se njihov kužek polula ali pokaka po tleh in odstranijo kakec, da splaknejo za njim. V bistvu sem ugotovil, da ima marsikdo v plastenki “cet” oz. detergent in da je to precej pogosta navada.

Za razliko od Slovenije, kjer se lastniki psov obrnejo stran, ko njihov pes opravi potrebo, in se delajo, da se nič ni zgodilo, me je to v Španiji precej presenetilo.

Sicer, da ne bo pomote, tudi ogromno pasjega dreka je na tleh in zjutraj na teku je potrebno biti precej previden, da ne naletiš na “nagazno mino”. Vendar obstajajo tudi takšni lastniki psov, ki se zavedajo, da je treba počistiti za svojim štirinožnim ljubimcem.

Objava Zakaj sprehajalci psov v Španiji nosijo s seboj plastenke? originalno objavljena na had blog.

Letošnje poletje je vroče. Temperature nad 35 stopinj. Asfalt je razbeljen in iz njega puhti. Par korakov brez ćevljev po takšnem asfaltu lahko povzroči mehurje od opeklin. Pa vendar to ne ustavi nekatere lastnike kužkov, da jih ne bi sprehajali po največji vročini. Upam, da obstaja poseben krog pekla za te ljudi.

• Dog Shower / Baby Shower za psa
• Zakaj mora biti pozimi pes priklenjen zunaj na verigo?
• Toča in kreteni, ki parkirajo svoja vozila pod nadvozi na avtocestah
• Zakaj je zebra črno-bele barve / in zakaj oznako za prehod za pešce imenujemo zebra?

Malinska. Okoli 13. ure. Okoli 33 stopinj. Mlad par sprehaja svojega “kjuti kužka” po cesti. Pes išče senco in očitno hodi prepočasi, saj ga vlečeta za seboj na povodcu. Pes je majhne pasme – kot so sedaj ti “trendi” psi. Hodim nasproti, in ker me zanima temperatura asfalta, sezujem natikač in poskusim narediti par korakov. Peče. Precej. Pa sem navajen marsičesa.

Ko se približam mladcema, si vzamem to možnost in ju ogovorim v angleškem jeziku. Da mogoče, pa bi bilo vseeno smiselno, da preverita, kakšna je temperatura tal, in da so pasje tačke bolj občutljive od človeških. Očitno sta me razumela in se začneta opravičevati v nemški angleščini. Da nista pomislila na to. In naslednji trenutek lastnica vzame psa v naročje.

Po eni strani razumem, da če pride nekdo na morje iz krajev, kjer vročina ni problem, da se niti ne spomni na to. Ampak takšnih primerov je tudi v Ljubljani neskončno. In psi trpijo zaradi te vročine. Še bolj kot ljudje.

Sicer nimam navade pametovati ljudem, kaj naj počnejo, vendar v primeru živali si bom vedno vzel to pravico. Tudi če bo to lastnik kakšnega večja psa. Namreč pes ne zna povedati, da je nekaj narobe, in če lastnik ni pozoren nanj, ..

Imeti psa je odgovornost. In ni tako enostavno in preprosto, kot se zdi na prvi pogled. Ampak tega se zaveda zelo malo ljudi. Veliko lažje je namreč kupiti psa in šele potem začeti razmišljati o tem, kaj vse to prinese. In ko se ga naveličaš, ga pač odpelješ v zavetišče, kajne? Saj to je kot igrača! Ja, na žalost ima veliko ljudi takšen način ramišljanja in niti najmanj me ne čudi, da ljudje sploh ne pomislijo, kaj se dogaja z njihovim psom (ali drugim domačim ljubljenčkom), ker pač ne razmišljajo o tem.

Lastniki domačih živali poskrbite v tej “pasji vročimi,” da bodo živali imele dovolj vode, senco, predvsem pa jih ne mučite!

Objava Upam, da obstaja poseben krog pekla za ljudi, kii sprehajajo kužke po razbeljenem asfaltu pri 35 stopinjah originalno objavljena na had blog.

Gre za resničen dogodek, ki se mi je zgodil v teh dneh in mi je dal misliti. Ali smo res postali takšni, da raje pogledamo stran, kot pa da bi preverili, če je z osebo vse ok, in potem šli mimo nje? Se raje ukvarjamo sami s seboj in nam je vseeno za druge? V bistvu sem žalosten … Zakaj?

• Kam je izginila empatija / ljudje raje bulijo v svoje mobilnike, kot da bi pomagali človeku
• Instant svet, instant ljudje, instant odnosi
• Motijo jih otroška igrala, dom za starejše, ljudska kuhinja, dom za migrante / kakšna družba smo postali?

Sprehod po precej obljudeni poti. Kot ponavadi. Pred menoj par sprehajalcev psov, parov in par posameznikov. Zunaj je bilo pod desetimi stopinjami in veter ni bil ravno prijeten.

Nekje daleč naprej vidim, da nekdo leži na betonu par metrov od sprehajalne poti. Človek, skrčen, precej rdeč v obraz in negiben. Ko sem opazoval ljudi, ki so šli mimo njega, kot da ne obstaja, me je stisnilo. Kaj pa, če je s človekom kaj narobe? Ali res nikogar ne briga zanj? Ali res ne bo nihče stopil do njega in ga ogovoril. Odgovor vam je seveda poznan.

Ko sem se mu približeval, sem v glavi imel kup scenarijev, ki so se mi odvrteli v sekundah skozi misli. Kaj storiti, kako odreagirati? Ko sem bil par metrov stran od njega, sem se ustavil in ga par sekund opazoval. Imel sem občutek, da se ne premika. Da ne diha. Povsem nepremično je ležal na hladnem betonu.

Pristopil sem zraven in ga nagovoril. Na začetku bolj potiho: “Gospod dober dan. Ali je vse ok z vami?” Ker ni bilo odgovora, sem dvignil glas in precej glasno ponovil: “Gospod, ali je vse ok?,”

Priznam, srce mi je bilo zelo hitro, in ko sem kasneje pogledal na aplikaciji, sem bil tudi sam presenečen, kako je ta dogodek pognal kri po mojem telesu.

Še enkrat sem ponovil besede: “Gospod, skrbi me, če je vse v redu z vami?”

Takrat je odprl oči in me pogledal. “Zaspal sem,” je rekel. In jaz sem se začel opravičevati in ga spraševati, če potrebuje pomoč. Če mu lahko kako pomagam. V obraz je bil rdeč in roke so se mu tresle. Še parkrat sem se mu opravičil in ga vmes spraševal, če potrebuje pomoč. Ko se je vsedel na beton, sem mu še rekel, da sem vesel, da je vse ok z njim, in odšel naprej. Ko sem se oziral nazaj, sem videl, da je vstal in odšel svojo pot.

Med nadaljevanjem sprehoda me je spreletaval srh. Kaj bi storil, če bi bila ta oseba mrtva? Kako so lahko ljudje mimo njega šli povsem brezbrižno in ni nihče pomislil, da bi lahko imel kakšne zdravstvene težave?

Kako da se ni nihče ustavil in si vzel par sekund svojega življenja, da bi preveril, če je z osebo vse ok? Ali smo res postali tako brezbrižni do sočloveka in nam je mar samo še za lastno rit? Ali nam res življenja drugih nič ne pomenijo in se naš svet vrti zgolj in samo še okoli naše ohole riti?

Ne, ne gre za domišljijski spis. Gre za resnično zgodbo, ki se je zgodila. Ko sem se vrnil domov na toplo, sem se začel spraševati, kdaj smo ljudje postali takšni? Ali je pomembno, ali je bila ta oseba brezdomec, zdravnik ali pa študent?

Ali je pomembno, ali je ta oseba bila trezna ali pa pijana? Ali res ne znamo več stopiti do osebe in ji pomagati, če ji lahko in se raje obrnemo stran in se delamo, da je vse ok, čeprav ni ok! Nas niti za sekundo ne stisne pri srcu, ko vidimo kaj takšnega?

In sedaj še druga zgodba, ki jo spremljam že nekaj časa in ne znam najti rešitve, …

Zjutraj, ko se peljem z avtom po Dunajski ulici pri stadionu za Bežigradom, vidim spalno vrečo in osebo, ki očitno prenočuje tam. Včasih je zjutraj, ko se pripeljem v Ljubljano, že buden, včasih je zaprt v spalki in še spi.

Kdor je v takšnem vremenu spal zunaj, verjetno ve, da to ni prijetno. Kdor je spal v stanovanju, ko pozimi ni imel denarja za ogrevanje, verjetno ve, o čem govorim. Pa vendar je spanje zunaj nekaj povsem drugega. In to pri temperaturah krepko pod ničlo.

Zjutraj, ko se prebudi, pospravi stvari in ne pusti ničesar za seboj in odide. Sam sem šel parkrat čez dan mimo, da bi mu dal hrano ali pa vsaj par evrov za topli obrok, ampak ga ne vidim tam.

Ker imam blizu stanovanje, sem se odločil, da grem zvečer na sprehod oz. da grem zjutraj mimo njega namesto z avtom peš. Ne poznam ga, pa vendar me skrbi zanj, ko sem jaz nekje na toplem, on pa tam zunaj. Zakaj spi tam, ni moja stvar. Kaj se mu je zgodilo v življenju in zakaj se je odločil za to, je njegova stvar. Jaz mu lahko zgolj dam par evrov ali pa prinesem sadje ali pa kakšno malenkost za pojest. Mogoče, če ga kdaj srečam, ko bo prebujen, si vzamem par minut časa in ga povprašam, kaj se dogaja z njim in kaj se mu je zgodilo. Če mu mogoče lahko kako pomagam.

Ne gre se za to, da bi s tem jaz osrečil sebe, ker bom pomagal drugemu. Gre se preprosto za to, da mi ni vseeno za ljudi. Da kljub temu, da živimo v svetu, kjer šteje številko lajkov, kjer štejejo nove “najkice” ali pa “najjači” avto, sem še vedno človek.

Srčno upam, da nisem edini, ki še tako razmišlja. Upam, da nas je še ene par, ki se ne ukvarjamo zgolj sami s seboj, ampak imamo toliko empatije, da smo pripravljeni pomagati tistim, ki niso imeli enake sreče v življenju?!

Sedaj, ko ste prebrali tole, pa si vzemite par minut časa in premislite o zapisanem. Lahko delite z drugimi, lahko pa pogledate stran in se vsi skupaj delamo, da ni težav v naših popolnih svetovih. Ko boste sami enkrat v takšni situaciji … Verjetno ne bo nikogar, ki bi vam pomagal, ker bo tudi on pogledal stran …

Objava Ali tudi ti pogledaš stran / zakaj smo ljudje postali brezbrižni do drugih? originalno objavljena na had blog.

Ponavadi bi začel z meni ljubko pesmico Stopping by Woods on a Snowy Evening, ki jo je napisal Robert Frost. Eh, ja, pa dajmo tudi danes:

Whose woods these are I think I know. His house is in the village though;
He will not see me stopping here To watch his woods fill up with snow.

Nekateri so ga komaj čakali, sneg namreč, jaz malce manj. Vendar sprehod po neskončni preprogi diamantov, ki prav prijetno škripajo obsijani z zelo močnim decembrskim soncem je neskončno lep!

Objava Sprehod po snegu originalno objavljena na had blog.

V Trstu te dni poteka Barcolana – Barkovljanka, ki privabi množice ljudi in s tem postane Trst ne /prehoden/prevozen. Sončno in toplo vreme je privabilo obiskovalce iz cele Slovenije v Portorož, na promenado, ki se ji rad izognem ravno.
In če se človek želi izogniti gužvi, pa vendar si želi sprehoda ob morju, po urejeni sprehajalni poti, potem je rešitev obalna promenada, ki se začne kakšen kilometer iz Trsta proti gradu Miramar.
Prav tako pa priporočam naslednje destinacije v bližini meje, ki niso tako množično obiskane:

• Rilkejeva pešpot – Sentiero Rilke – Devin – Sesljan
• Nedeljski izlet na obalo – Grad Miramare
• Castello di Miramare photos – grad Miramar fotografije

Klik na fotografijo za ogled galerije Castello di Miramare photos – grad Miramar fotografije

Klik na fotografijo za celotno galerijo nasvet za nedeljski izlet – grad Miramare

Klik na fotografijo za celotno galerijo Rilkejeva pešpot – Sentiero Rilke – Devin – Sisljan

Objava Sprehod od Trsta do gradu Miramar – nasvet za nedeljski izlet originalno objavljena na had blog.

Vožnja z dvigalom v 67. nadstropje, sprehod do razgledne ploščade v 70. nadstropju Top of the Rock (na višini 259m, deveta najvišja zgradba v New Yorku) od koder je v lepem vremenu idiličen pogled na celoten Manhattan in celo New Jersey, je bila zame precej neugodna zadeva.

Strah pred višino je kljub vsem poskusom še vedno živ. Sem preživel, sicer zelo nelagodno in kljub vsemu steklu okoli razgledne ploščadi, se nisem počutil preveč varno. Misel na delavce, ki so to gradili, brez sodobnih pripomočkov mi še sedaj buri domišljijo. Gradnja, ki jo je financiral John D. Rockefeller je bila končana leta 1933. Leta 1986 so jo zaprli in ponovno odprli 1. novembra 2005 po temeljiti obnovi. Vredno ogleda!

Objava Top of the Rock Observation Deck – New York na dlani originalno objavljena na had blog.

Iz Miamija sem objavil že kup fotografij. Med drugim tudi Miami Seaqarium – fotografije delfinov. Tokrat pa objavljam fotografije sinergije človeka in delfina, ki se prikaže na predstavi.

Sicer sem ljubitelj živali in se mi živali v ujetništvu smilijo, vendar pri teh delfinih (eden se je imenoval Fliper – itak) sem dobil občutek da uživajo v vragolijah ki jih počnejo na ukaz!

Objava Miami Seaqarium – predstava delfinov originalno objavljena na had blog.

Obljubljali so dež, cel vikend, vendar so se motili. Sončno vreme je bilo kot nalašč za sprehod po arboretumu Volčji potok in uživanju v naravi, ki se počasi spreminja iz “cvetoče” v “odpadajočo”.
Razstava metuljev, buč, orhidej in neskončno zelene barve so trenutna ponudba arboretuma, ki ga izkoristijo predvsem družine z majhnimi otroci…

Objava Arboretum Volčji potok – fotografije originalno objavljena na had blog.

Včeraj je bil uradni začetek nove online igre – Monopoly City Streets. Vendar je bilo vsako upanje, da bi jo lahko začel igrati zaman. Namreč preko 1.7 milijona obiskovalcev je imelo podobne namene in vse skupaj se je sesulo.

Ko sem zjutraj ob 4. uri poskusil kupiti karkoli, je bilo vse že razprodano – Miami, New York, Bled, Portorož..

In potem iščem alternative in kraje, ki bi bili nekoč lahko zanimivi! Kaj pa ti? Že igraš Monopoly City Streets? Če me kdo želi dodati – nick had!

Objava Monopoly City Streets – nova online igra originalno objavljena na had blog.