Nekateri pravijo, da so leta le številka in jaz se strinjam z njimi, kajti konec decembra sem tudi sam vstopil v drugo polovico stoletja. Prehod ni bil težaven, in če pogledam nazaj na prvo polovico stoletja, ki sem jo preživel, je bila zanimiva, predvsem pa je minila prehitro. In ja, komaj čakam, kaj prinaša druga polovica stoletja oz. kako si jo bom sam kreiral.

• Kaj se je zgodilo pred 50 leti / prvi človek na Luni, internet, prvi mikroprocesor, ustanovitev družbe Samsung Electronics
• Roni Kordiš aka had / pionir slovenskega bloganja via GPT-4o
• Roni Kordiš je speča celica kot mudžahedin in sem pravi gurman
• Za Nova24 je Roni Kordiš radikalni aktivist in vplivnik
• Sem Roni Kordiš, pišem blog in za pisanje me nihče ne plačuje

50 let je bila včasih starost. Ljudje, ki so bili toliko stari, so bili že na pol poti do groba. Če sem nekoč na te ljudi gledam kot na nekaj starega, imam sedaj povsem drugačno perspektivo. Iz prve roke. Časi so se vmes spremenili in tudi dolgost našega življenja se je precej podaljšala.

Pa vendar v primeru starosti ni samo govora o času življenja, ampak tudi o zmožnosti prilagajanja na različne, predvsem drugačne situacije, ki smo jih sicer navajeni. Kljub svoji trmi sem le kozorog, se mi zdi, da se zadnja leta precej bolje soočam s temi prilagajanji, kot sem se nekoč. Mogoče pa je bila prva polovica mojega stoletja zgolj “pubertetno” obdobje, ki se je pač malce zavleklo in bo druga polovica stoletja prinesla vse tisto, kar sem zaradi svoje trme zgrešil na poti življenja.

Kaj želim povedati s tem zapisom? Da ob prehodu nisem naredil “rekapitulacije” prvih 50 let, ampak sem se zgolj in samo zavedel, da vse neumnosti, ki sem jih naredil v življenju, bi naredil še enkrat ali trikrat. Predvsem pa mi je žal, da marsikatere neumnosti nisem naredil, ker se je tako pričakovalo od mene oz. ker je pač tako moralno bolj sprejemljivo. Ko se v isti sapi zaveš, da te čaka precej manj življenja, kot ga je za teboj, potem je treba tudi te stvari spremeniti.

Kar te ne ubije, te okrepi, kajne? Povsem drži. Predvsem pa šele takrat odkrivaš svet, kot je v resnici. Brez plašnic, predvsem pa brez strahu, ki si si ga sam postavil – ker je pač lažje živeti v varnem zavetju v vati kot pa se soočati z življenjem, ki ga ne poznaš in ki je nepredvidljiv.

Hvala vsem, ki ste z menoj na poti, ki me prenašate, predvsem pa, ki se ukvarjate z menoj. Vem, nisem preprosta oseba in včasih sam težko sobivam sam s seboj. Kako mora biti šele tistim, ki sobivajo z menoj in ki so del mojega življenja. Še težje, kajne? Ne bom obljubil, da bom boljši, ker sem to že itak. Obljubim pa, da bom našel več časa za stvari, ki osrečujejo tudi druge in ne samo mene.

p.s.: v bistvu se ni nič spremenilo s spremembo številke let. In nobenih sklepov, odločitev resolucij nisem sprejel. Jebiga, ko si star 50, lahko za kosilo naročiš vse sladice in jih poješ ali pa tudi ne!

Objava Druga polovica stoletja je pred menoj originalno objavljena na had blog.

Nič ne zamujate, če ne poznate pomena besed rizz, flex, sigma, skibidi, … Mogoče to zgolj pomeni, da nimate doma mladoletnega otroka, ki s svojimi vrstniki komunicira v “slengu,” ki ga je pobral s tiktoka oz. iz memejev, ki se pojavljajo na internetih. Ali pa to pomeni, da imate doma mladoletnika, ki pa ne sledi “novodobnim” trendom interneta in se raje ukvarja s čim drugim.

• Limke in gaserji / kdo so to?
• Nekomu se je tole očitno zdelo smešno / potujem s trdim
• Zakaj Ljubljana ne postane mesto muralov?

Ko sem v začetku leta prvič slišal besede rizz in flex, sem si jih seveda interpretiral po svoje. Narobe. Itak. Kako drugače bi lahko bilo, saj sem “boomer,” ki itak ne šteka. Ko so mi poskusili razložiti pomen teh dveh besed, pa sem ugotovil, da je pomen odvisen od interpretacije. Ampak vseeno smo na koncu prišli do tega, da rizz pomeni karizmo oz. tudi čar (charm), medtem ko flex ne pomeni upogibanja, ampak pomeni postavljanje ali hvaljenje oz. v “boomerskem” žargonu je to “kurčenje”.

Potem je minilo nekaj časa in sta dve novi besedi prišli mimo mene. Sigma in skibidi. V svojem slogu sem sklepal, da bi bila sigma lahko kaj povezana z bratovščina na ameriških univerzah ali pa kakšna povezava z etimologijo besede, pa vendar sem se motil. Sigma je nekaj, kar je v “boomerskem” žargonu kul.

Skibidi pa je druga zgodba, kjer se zopet krešejo mnenja. Namreč skibidi naj bi bilo nekaj, kar ni kul. Kar je lahko slabo. Pa vendar ni vedno slabo, saj je odvisno od same uporabe besede v besedni zvezi. Izvor besede povezujejo z memejem skibidi toilet, ampak jaz tega preprosto ne razumem.

Zakaj pišem o tem. Ker v nekem trenutku ugotoviš, da se svet spreminja zelo hitro. In če sem pred 35 leti, ko sem bil jaz najstnik, uporabljal besede kul, mega, tudi špon ali pa “džazn,” so sedaj te besede zamenjale povsem druge besede. Ki pa se spreminjanjo zelo hitro in v skladu z novimi trendi, ki jih narekujejo interneti in memeji, ki se pojavljajo na njih. Če sem pred letom pisal o “limkah in gaserjih,” se zavedam, da sedaj tega verjetno nihče več ne uporablja.

Kdor ne gre s časom, s časom gre. Jaz pa sem vesel, da sem tako “oldskul,” da uporabljam že zdavnaje prežvečene besedne zveze, ki pa jih vsi razumejo. Za razliko od skibidija in podobnih, kajne?

Objava Rizz, flex, sigma, skibidi / poznate pomen teh besed? originalno objavljena na had blog.

Moški nikoli ne odrastemo. Vedno ostanemo globoko v sebi otroci in posledično se tako tudi obnašamo. No, da ne bom preveč posploševal, bom napisal, da to drži zame. Prav tako pa drži, da smo vsako leto starejši – nekateri to celo priznamo. Najbolj pa se zaveš svojih let, ko se ti parkrat v večeru med pogovorom pojavi stavek – pred 20 leti..

• Ko na koncu ugotoviš, da si podoben staršem / čeprav se boriš proti temu pol življenja
• Starši, hvala, ker objavljate fotografije otrok na Facebooku / otroci vam bodo nekoč hvaležni
• Pot na morje nekoč in danes / kako se je spremenilo življenje in naš odnos do dopusta ob morju

Ne skrivam svojih let. Ponosen sem nanje. Tudi na to, da je na glavi precej precej manj las in še tiste spreminjajo svojo barvo in postajajo vse bolj sive. Kot tudi to, da telo ni več tako odzivno in hitro, kot je bilo pred 20 leti.

No, o tem je govora. Ko se med pogovorom zaveš, da so se ti zanimive stvari dogajale pred 20 in več leti in ko hočeš ponazoriti kakšno situacijo in jo začneš s tem famoznim stavkom pred 20 leti – takrat se zaveš, da si star, predvsem pa, da si starejši od 40 let.

Ali pa se mi preprosto v sedanjosti ne dogajajo več tako divje stvari o katerih bi pripovedoval in ki bi bile vredne omembe. Ko se zaveš, da si v istem večeru vsaj trikrat uporabil to “famozno besedno zvezo”, potem je čas, da se poskušaš tega odvaditi – podobno, kot ljudje, ki na koncu vsakega stavka uporabijo “pač”.

Opažam, da nisem edini, ki se mu dogaja to. To pride z leti in je del nas. In če sem pred leti sovražil ljudi, ki so omenjali dogodke izpred 20 in več let, sem sedaj postal tudi sam točno tak.

Ampak se bom potrudil, da bom ta “tik” poskusil anulirati in ga čim manj uporabljati. Sicer bo še kdo dobil občutek, da se 40+ letnikom v življenju ne dogaja čisto nič zanimivega in so bile vse stvari na katere smo ponosni, ali pa neumnosti, ki smo jih storili, storjene v naši mladosti.

In ne, to ne pomeni, da sem sedaj v drugi puberteti in da se bom naokoli začel prevažati na motorju, ali pa da si bom dal tetovirati nov tatu. Mogoče pa je to samo trenutek v življenju, ko se odločiš, da lahko storiš še marsikaj “drugačnega” in čudnega, za kar sem bil do sedaj prepričan, da sem prestar, predvsem pa, da je to vse skupaj preveč otročje!

Objava Ko se zaveš, da si star! originalno objavljena na had blog.

Veliko stvari me moti. V bistvu z vsakim letom se ta spisek daljša in daljša. Dejansko ugotavljam, da sem vse bolj netoleranten in se precej težje prilagajam razmeram. Verjetno je to vse razvidano tudi iz objav na blogu?

• Dost mam / verzija 2018
• Pred 20 leti / ko se zaveš, da si star!
• Odložiti slušalko, prevrteti kaseto, oglasna deska / star sem

Motijo me vozniki na avtocestah, moti me Dars, motijo me ljudje v trgovinah, ki prijemajo in otipavajo kruh in ostala živila, motijo me lastniki psov, ki ne pobirajo iztrebkov za svojimi ljubljenčki, moti me zamujanje, moti me neiskrenost, moti me … In še in še in še bi lahko našteval. Ali je dejanska težava v vseh teh ljudeh ali pa je težava zgolj v meni? Kdo postavlja pravila kaj je prav in kaj narobe?

Pa vendar ni bilo vedno tako. Bilo je ravno obratno. Nekoč sem se znal odlično prilagajati vsaki situaciji in sem se lahko vse preživel brez pizdenja, predvsem pa sem se prilagajal. Bil sem mlad in bil sem toleranten. Odkrival sem svet in pustil, da me stvari peljejo v svojo smer. Vendar se očitno stvari spreminjajo z odraščanjem in z več izkušnjami.

Kljub temu, da se zavedam, da me moti toliko stvari, je precej težko spremeniti to – včasih poskušam in se trudim. In kmalu ugotovim, da se je težko vsemu prilagajati. Predvsem pa se mi vedno znova zastavi vprašanje – zakaj hudiča bi se moral zgolj jaz prilagajati? Če vsi zamujajo – zakaj bi moral jaz to tolerirati? Če nekdo 2 minuti otipava kruh v trgovini – zakaj bi moral biti tiho, namesto, da bi mu povedal, da to ni ok. Če gospodična v visokih petkah ne pobere iztrebkov za svojim psom – zakaj bi moral biti tiho? Ali bi morali ljudje res požreti vso sranje in biti zgolj tiho?

Včasih si zastavim vprašanje, ali je prav to kar počnem. Namreč da izgubljam čas s povsem nepomembnimi zadevami, ki pa se meni zdijo zelo pomembne in bi se namesto tega lahko mirne duše požvižgal in šel mimo, kot da se nič ni zgodilo. Vendar očitno ne morem iz svoje kože, ki je že “precej stara in trda” in pizdim in izgubljam čas s tem. Ja, počutim se starega. Predvsem pa vsamo leto manj prilagodljivega.

Verjetno nisem edini ki ima takšne težave v življenju in ki se sprašuje podobne stvari, kot se jih sprašujem sam. Včasih se sam sebi zdim kot Sančo Pansa, ki se bojuje z mlini na veter. Ampak mi gre dobro. No, vsaj upam.

Objava Vsako leto me moti vse več stvari. Kje je problem? originalno objavljena na had blog.

Prejšnji teden sem po dolgem času obiskal lekarno. Pred menoj v vrsti sta bili dve starejši osebi in ko jima je lekarnarka pripravljala tablete sem se sam zgrozil. Prva oseba je dobila 29 škatlic tablet, oseba za njo pa 23 škatlic. Bil sem šokiran nad količino in predvsem nad tem, kaj vse mora človeško telo sprejeti vase.

• Zakaj bi športal, če lahko pojem par tabletk in sem super kul
• Legalno zadet od tablet
• Deklaracije na živilih in velikost fonta? Komu je to namenjeno?

V navadi mi je, da takšne stvari objavim na tviterju in tudi tokrat sem storil enako. Uporabniki so mi razložili, da gre v tem primeru za bolnike, ki dobijo tablete za več mesecev in da takšni primeri niso nič nenavadnega. Cene takšnih zdravil pridejo okoli 1000 evrov in osebam omogočajo, da lahko sploh funkcionirajo.

Pa vendar mi vseeno nekaj ni dalo miru. Vsakič, ko sem v lekarni dobil tablete, so mi predpisali tudi čas jemanja teh zdravil. Na osem ur, pred spanjem, na dvanajst ur. Predvsem pa mi je vedno, ko sem dobil tablete precej njih na koncu ostalo in verjetno se še sedaj “valjajo” v omari, kjer jih imam shranjene, kljub temu, da jim je že zdavnaj potekel rok trajanja.

Torej imamo dva problema. Pri tako veliki količini tablet (9 različnih škatlic) se človek zmede kdaj mora katero tableto pojesti in tudi pri količini njih in drug problem je, da ostajajo tablete, ki končajo v smeteh!

Zakaj v lekarnah ne pripravijo dnevnih doz zdravil za tiste, ki dobijo večje količine tablet na recept? Postopek bi sicer vzel nekaj časa, ampak vseeno bi bila to precej boljša rešitev, kot pa da ljudje dobijo na tisoče tablet, ki jih odnesejo domov:

• tablete bi v lekarnah lahko sortirali v plastične škatlice, kot jih sortirajo v bolnišnicah in domih za starejše – s tem bi rešili problem, ki ga ima verjetno veliko starejših bolnikov – da pozabijo vzeti tablete, da pozabijo kdaj so nazadnje vzeli tablete, predvsem pa, katere tablete kdaj vzeti.
• tablete bi bile razporejene, torej na koncu meseca ne bi ostajale, kar pomeni, da jih ljudem ne bi bilo potrebno metati stran, ali pa kopičiti doma, kot se dogaja sedaj. Vsak od nas ima verjetno cel kup na pol praznih škatlic tablet doma, ki so mu ostale.
• lekarna bi imela dejanski nadzor nad tem, kaj se dogaja s tableti, predvsem pa bi s takšnim načinom razdeljevanja precej prihranili – res je, da bi morala imeti lekarna zaposlenega nekoga, ki bi pripravljal te dnevne doze, vendar na dolgi rok sem prepričan, da bi bilo veliko manj težav, predvsem pa bi bilo veliko bolj smotrno porabljen denar za zdravstvo

Ko sem civilno služil vojsko v domu starejših sem ugotovil, da je ta način eden izmed najboljših za razdeljevanje tablet – ker vsak točno ve, kaj mora tisti dan pojesti. Predvsem pa se ne zamenja tablet, kot se lahko hitro zgodi pri starejših osebah, ali pa da pozabijo kakšna je količina tablet, ki jo morajo vzeti.

Volk sit, koza cela. Ali z drugimi besedami – bolniki bi dobili točne doze tablet in s tem jim njihovi vnuki ne bi več mogli krast tablete, ali pa jih preprodajati. Doma ne bi obstajale večje količine tablet, ki ponavadi končajo v smeteh, ali pa jih hrani za naslednjič. Predvsem pa bi olajšali uporabo tablet tistim, ki jim te velike količine tablet pomenijo življenje.

Ne vem, zakaj takšen sistem še ne obstaja, predvsem pa me zanima zakaj še ni nihče naredil študije o tem – ko so tako popularne v zdravstvu in ugotovil, da bi prihranili vsaj 25 odstotkov pri zdravljenju kroničnih bolnikov na takšen način.

Samo en primer, ki stane manj kot 1 dolar …

Objava Zakaj v lekarnah ne pripravijo dnevnih doz zdravil za tiste, ki dobijo večje količine tablet na recept originalno objavljena na had blog.

Pri sebi opažam, da z leti postajam vse manj toleranten in da se težje prilagajam razmeram. Čedalje več stvari me moti: vožnja po avtocesti in vozniki, ki ne znajo prehitevati, ljudje ki se rinejo v vrste, moti me, da me prodajalec želi “nategniti”, dda turistične agencije prodajajo drugačne zgodbe, kot je stanje v resnici, moti me hrup … Veliko stvari me moti. Čedalje več.

• Ko te zaradi parkiranja v Ljubljani napizdi starejša gospa
• Odložiti slušalko, prevrteti kaseto, oglasna deska / star sem
• Pred 20 leti / ko se zaveš, da si star!

Pa vendar ni bilo vedno tako. Vedno sem se znal odlično prilagajati vsaki situaciji in sem lahko kot kameleon spreminjal razpoloženje. In nisem igral. Bil sem mlad in sem se prilagajal in bil sem toleranten. Odkrival sem svet in pustil, da me stvari peljejo v svojo smer. Vendar se očitno stvari spreminjajo ko človek odrašča in ko ima več izkušenj.

Včasih si zastavim vprašanje, ali je prav to kar počnem, namreč da izgubljam čas s povsem nepomembnimi zadevami, ki pa se meni zdijo zelo pomembne in bi se namesto tega lahko mirne duše požvižgal in šel mimo, kot da se nič ni zgodilo. Ampak očitno ne morem iz svoje kože, ki je že “precej stara in trda” in rajši pizdim in izgubljam čas s tem.

No ja, verjetno nisem edini ki ima takšne težave v življenju in ki se sprašuje podobne stvari, kot se jih sprašujem sam. Ali je boljše mirno požreti vsak drek, ki ti ga vrže kdo, ki ima tri minute časa ali pa je boljše se boriti z mlini na veter.

Objava Zakaj sem vsako leto manj toleranten? originalno objavljena na had blog.

Moški nikoli ne odrastemo. Vedno ostanemo globoko v sebi otroci in posledično se kot otroci tudi obnašamo. No, da ne bom preveč posploševal, bom napisal, da to drži zame. Prav tako pa drži, da smo vsako leto starejši – nekateri to priznajo, drugi svoja leta skrivajo. Najbolj pa se zaveš svojih let, ko se ti parkrat v večeru, med pogovorom, pojavi stavek – pred 20 leti..

• Ko na koncu ugotoviš, da si podoben staršem / čeprav se boriš proti temu pol življenja
• Starši, hvala, ker objavljate fotografije otrok na Facebooku / otroci vam bodo nekoč hvaležni
• Kako smo na morje šli nekoč in kako gremo na morje danes?

Ne skrivam svojih let. Ponosen sem nanje. Tudi na to, da je na glavi precej precej manj las in še tiste spreminjajo svojo barvo in postajajo vse bolj sive. Kot tudi to, da telo ni več tako odzivno in hitro, kot je bilo pred 20 leti.

No, o tem je govora. Ko se med pogovorom zaveš, da so se ti zanimive stvari dogajale pred 20 in več leti in ko hočeš ponazoriti kakšno situacijo in jo začneš s tem famoznim stavkom pred 20 leti – takrat se zaveš, da si star, predvsem pa, da si starejši od 40 let. Ali pa se mi preprosto v sedanjosti ne dogajajo več tako divje stvari o katerih bi pripovedoval in ki bi bile vredne omembe. Ko se zaveš, da si v istem večeru vsaj trikrat uporabil to “famozno besedno zvezo”, potem je čas, da se poskušaš tega odvaditi – podobno, kot ljudje, ki na koncu vsakega stavka uporabijo “pač”.

Opažam, da nisem edini, ki se mu dogaja to. Očitno to pride z leti in je del nas. In če sem pred leti sovražil ljudi, ki so omenjali dogodke izpred 20 in več let, sem sedaj postal tudi sam točno tak. Ampak se bom potrudil, da bom ta “tik” poskusil anulirati in ga čim manj uporabljati. Sicer bo še kdo dobil občutek, da se 40+ letnikom v življenju ne dogaja čisto nič zanimivega in so bile vse stvari na katere smo ponosni, ali pa neumnosti, ki smo jih storili, storjene v naši mladosti.

In ne, to ne pomeni, da sem sedaj v drugi puberteti in da se bom naokoli začel prevažati na motorju, ali pa da si bom dal tetovirati nov tatu. Mogoče pa je to samo trenutek v življenju, ko se odločiš, da lahko storiš še marsikaj “drugačnega” in čudnega, za kar sem bil do sedaj prepričan, da sem prestar, predvsem pa, da je to vse skupaj preveč otročje!

Objava Pred 20 leti / ko se zaveš, da si star! originalno objavljena na had blog.