V včerajšnji prilogi Financ o 22. Slovenskem oglaševalskem festivalu sem v gostujočem komentarju Marte Kos Marko zasledil stavek, ki me je dejansko navdihnil. Tudi osrednja tema letošnjega SOFa je sicer navdih in ker nisem ravno znan po skromnosti, se moram pohvaliti, da sem eden izmed žirantov, ki ji predseduje Uroš Goričan. In stavek, ki bi si ga morali ljudje vzeti kot navdih in v sebi skriva cel kup resnice je – make a fool of yourself once a day, oz. osmeši se enkrat na dan.

Zakaj mi je ta stavek v trenutku postal všeč? Mogoče se še kdo spomni zapisa Do one thing everyday that scares you, kjer sem zapisal:

Strah nas je, bežimo pred stvarmi, ne upamo se soočati z njimi. Lažje nam je, če gre življenje nekako svojo pot mimo nas in mi ne poskušamo spreminjati lastnega sveta, ampak poskušamo vplivati na ves preostali svet – veliko bolj preprosto je in manj smo prizadeti, če smo se odločili napačno. Ker nočemo daljših poti, ker se bojimo sprememb, predvsem pa ker si ne želimo spreminjati svojih utečenih smernic. Rajši ostajamo na mestu, oz. se sučemo v začaranem krogu, iz katerega težko najdemo izhod. Živimo v kletkah, ki smo si jih sami postavili, kljub temu, da je okoli nas svet, ki nas čaka, vabi… 

Jeap, strah nas je neuspeha. V teh časih pričakujemo samo zmage in ni prostora za napake. V svojem hlastanju za življenjem pozabljamo na to, da smo le ljudje – ljudje pa delamo napake, ljudje se osmešimo, predvsem pa, če nas ni strah tega, da bomo itak vse “zajebali”,  je vse skupaj precej lažje.

Kolikokrat se vam je zgodilo, da ste zadnji trenutek delali prezentacijo in se tresli od strahu, da boste nekje vmes vse skupaj “zajebali”? Kolikokrat ste na zmenku bili trdi (pa ne dobesedno), ker ste se bali, da boste izrekli besede, ki bodo vse pokvarile? Kolikokrat ste v vrsti na Petrolu v mislih ponavljali svojo PIN številko, da jo boste pravilno vtipkali v POS terminal, pa vendar ste jo na koncu iskali po svojem telefonu? Vse to se nam dogaja vsakodnevno. Vsi se soočamo s tem. In naši strahovi so podobni strahovom tistim, ki so nam blizu in tistim, ki jih samo srečamo nekje.. Če nam ti strahovi krojijo življenja, potem je takšno življenje naporno – ker vedno pričakujemo zmage in si niti ne dovolimo, da bi videli kako je na drugi strani. Ne, ne obstajajo samo zmagovalci. Obstajajo pa ljudje, ki jih ni strah priznati, da njihovo življenje ni samo zmaga.

Kolikokrat ste v zadnjem letu dovolili sami sebi biti samo človek, ki ga ni strah tega, da bi se osmešil? Ali pa celo drugače. Kdaj ste se nazadnje odločili, da se boste soočili s svojim strahom in mu ne boste pustili, da vam kroji usodo, ampak boste samo spontani – in če boste vse skupaj “zajebali”, boste pač “zajebali”. Tukaj ne govorim o operacijah srca, ali pa streljanju s pištolo – govorim o življenjskih situacijah, v katerih se vsakodnevno znajdemo vsi.

Sam delujem precej “jebivetrsko”, pa vendar si življenje jemljem preveč na “hard”. Večino časa pozabljam, da je življenje neka lepa tvarina, ne pa vnaprej premišljen skupek informacij, ki jih moram znati kontrolirati in med njimi manevrirati. In ja, strah me je, da ne bi pred klientom “zajebal”, da bi povedal napačne besede osebi v napačnem trenutku in da bi naredil neumnost, zaradi katere bi doživel neuspeh. Vendar ko na vse to pogledam iz drugega zornega kota preprosto ugotovim, da sem vnaprej obsojen na to, da bo šlo vse narobe, ker me je strah ravno tega.

Namesto zaključka. Če človek ne poskusi, niti ne ve, kaj se mu lahko zgodi. In če ne poskusi, potem je vprašanje, ali je sploh kdaj živel. Jaz bom poskusil.. Ali imam kaj za izgubiti?

Objava Make a fool of yourself once a day originalno objavljena na had blog.

Vsi jih imamo. Vsi z njimi živimo. Vsi se, v bistvu, svojih strahov bojimo. Če pogledamo na strah iz druge perspektive – zaradi njega ostajamo na mestu, zaradi njega se ne spreminjamo, zaradi strahu smo dejansko prestrašeni in življenje rajši opazujemo, kot da bi ga živeli. Pa vendar, ali strah sploh obstaja. Meni je najbolj všečna definicija, ki je stara kot zemlja – da je strah od znotraj votel, zunaj ga pa nič ni. Je samo naš plot, za katerim se skrivamo in za katerim se počutimo varno. Zelo paradoksalno – namreč, da potrebujemo strah, da se počutimo varno, kajne?

Drži! Velikokrat se je namreč precej lažje izgovoriti na strah, ko da bi človek moral karkoli spremeniti. Kot da bi moral človek spremeniti sebe in sprejeti posledice svojih odločitev. Rajši se izgovarjamo na strah in ostajamo na mestu. To je v naši naravi. Moji, tvoji, vseh nas. Bojimo se sprememb, ker nam prinašajo nove strahove, ker ne vemo v kaj se podajamo, ker nam je vse neznano težko za razumeti, predvsem pa nas je vsega strah.

Lahko bi naredil precej preprost sklep – če premagam strah, oz. se osvobodim strahu, potem sem lahko svoboden? Zase bi lahko trdil to, oz. nisem povsem svoboden, kajti vseeno moja svoboda ni zgolj in samo moja svoboda, ampak se konča tam, kjer se začne svoboda drugega. Ampak sicer pa ja. Spet je potreben samo drugačen pogled na stvari in vse skupaj lahko vidiš v povsem drugi luči.

Sam imam en precej zanimiv strah – strah pred višino (v zgornjem tekstu ni šlo samo za “fizične strahove”, ampak tudi za vse ostale, drobne, ki nas omejujejo v življenju), ki je posledica dogodka izpred 25 let in ki se ga dejansko spomnim zelo v živo. Vem kaj ga je povzročilo in vedel sem, da je strah rešljiv. Sicer sem ga poskušal premagati na mnogo načinov – hoja po strehah, plezanje na drevesa.. Ta strah je rezultiral v to, da se nisem dolga leta upal peljati z avionom. Jeap, dejansko sem se izgovarjal na strah in ostajal na tleh.

V bistvu mi je bil ta strah precej všeč, saj sem imel vedno kakšen neumen izgovor, da česa nisem naredil – tako kot mi vsi verjetno. In v trenutku, ko sem stopil na konec terase in pogledal v globino in namesto, da bi pomislil na strah, sem pomislil na to, kako lepo je vse skupaj, se je nekaj premaknilo. Ali sem premagal ta strah ali ne, sploh ni več vprašanje – vprašanje je samo, kako jaz vidim isto stvar – se skrivam za njo, ali pa grem preko nje. In tako je s stvarmi v našem življenju.

Strah je sicer lep in verjamem, da je večini ljudem povsem všeč. Še najbolj je tistim, ki so na oblasti, medijem… Ker s strahom pri narodu naredijo največ. Ampak ljudje imamo sami možnost, da to spremenimo?

Strah pred tem, da te nekdo zapusti, strah pred neuspehom, strah pred smrtjo, strah pred… Neskončno strahov obstaja. Si res pustimo, da nas strahovi determinirajo in da naša življenja usmerjajo? Kako se ti soočiš s svojim strahom? Si sploh kdaj razmišljal o tem, katere strahove imaš in posledica česa so? Jih uspešno rešil? In zakaj še ne? Vse je zelo preprosto, ljudje se spreminjamo in odraščamo, predvsem pa moramo nekatere stvari pustiti zadaj v svojem življenju, tiste, ki so balast in nas obremenjujejo in nam ne dajo svobodne in prostih kril, da lahko letimo skozi življenje!

Objava Strahovi so del nas originalno objavljena na had blog.