Nekoč sem bil navdušen nad Hoferjem, ampak časi se spreminjajo. Spomnim se časov, ko je bil njihov prihod na slovenski trg nekaj svežega. Preprost koncept, razumne cene, presenetljivo dobra kakovost in občutek, da nekdo razume potrošnika. Ni bilo nepotrebnega blišča, ni bilo marketinškega balasta. Samo izdelki in cena. In to je delovalo. Hofer je bil dolgo časa primer trgovca, ki je znal narediti nekaj drugače. Veliko lastnih blagovnih znamk, ki so pogosto presenetile s kakovostjo. Tu pa tam tudi kakšen slovenski izdelek, ki je dal občutek, da prostor na policah obstaja tudi za lokalne proizvajalce. In blagovne znamke, ki so bile po ugodnih cenah.

• Hofer oglas / Eva in Rale / ne može nam niko ništa
• Moje ime je Roni in sem odvisen od Hofer pikantnega humusa
• Hofer prepovedal prodajo časopisa Kralji ulice pred svojimi trgovinami in pogrom na družbenih omrežjih

Časi se spreminjajo. Pred kratkim so sprejeli poslovno odločitev, da na policah ne bo več izdelkov slovenskega porekla in ostalih blagovnih znamk, kot smo jih bili vajeni. Namesto tega bodo v ospredju njihove lastne blagovne znamke. Poslovno gledano je odločitev razumljiva. Lastne znamke pomenijo več nadzora nad verigo, večjo maržo in bolj enotno ponudbo. To je logika diskontnega modela.

Ampak potrošnik ni vedno samo excel tabela. Včasih potrebuje tudi občutek. Občutek, da z nakupom podpira nekaj lokalnega ali blagovno znamko, ki si jo zaželi. Da ni vse samo optimizacija stroškov in logistike. Da ni vsaka polica v vsaki državi popolnoma enaka.

In prav to je bil del šarma, ki ga je Hofer nekoč imel. Ni šlo za to, da bi kupoval samo slovenske izdelke ali ostale blagovne znamke. Daleč od tega. Šlo je za ravnotežje. Nekaj, kar ni samo del centralno planirane ponudbe.

Ko ta del izgine, postane trgovina precej bolj generična. Ena izmed mnogih. Razumem njihovo odločitev. Res jo. Trgovci niso dobrodelne organizacije in njihova naloga ni, da rešujejo lokalno gospodarstvo. Njihova naloga je ustvarjati dobiček. In lastne blagovne znamke so pri tem precej učinkovito orodje.

Ampak potrošnik ima tudi svojo odločitev. Moja je precej preprosta. Če je trgovina postala samo še ena uniformirana izkušnja z izdelki lastnih blagovnih znamk, potem zame izgubi del razloga, zakaj sem sploh hodil tja. In zato bo Hofer v prihodnosti precej verjetno na mojem seznamu trgovin dobil status: preskoči.

Brez zamere. Brez drame. Samo še en majhen primer, kako lahko poslovna odločitev spremeni odnos potrošnika do blagovne znamke. Hofer, zbogom in hvala za vse ribe.

p.s.: da ne omenjam oglasov, ki jih zadnje čase vidim na TVju. Ne, to ni več to!

Objava Hofer, zbogom in hvala za vse ribe originalno objavljena na had blog.

Živimo v času popustov. Ne v času razprodaj, ampak v času izrednih znižanih cen. Popusti niso več dogodek, so življenjski slog. So stalnica. So nekaj, kar obstaja že toliko časa, da se ob redni ceni počutiš osebno užaljenega. Vse je znižano. Vedno. Tako zelo znižano, da se začneš spraševati, kdo sploh še kdaj kupuje po polni ceni. In če že kdo kupi, je očitno nekaj narobe z njim, kajne?

• 80 odstotni poletni popusti / koliko v resnici preplačamo izdelke?
• Popusti so, kakšne so pa realne cene?
• Kako sem letos privarčeval preko 1000 evrov na črni petek?

Najprej dobiš popust. Lep, okrogel, dovolj velik, da se ti zdi, da si zmagal. Potem pride dodatni popust. Ker si poseben. Ker si naročen na newsletter. Ker si tam že leta. In potem še popust na popust, ker je pač torek. Ali četrtek. Ali zato, ker se je nekdo v marketingu odločil, da je danes dober dan za še en mail. Na koncu imaš občutek, da če bi počakal še pet minut, bi dobil še en popust. In če bi čakal do jutri, bi ti oni še plačali, da izdelek odneseš domov.

Vse skupaj deluje kot igra psihologije, kjer se ne prodaja izdelek, ampak občutek, da si nekoga prelisičil. Da si sistem obrnil sebi v prid. Čeprav sistem ves čas ve, kaj dela. In ima točno izračunano, koliko popustov lahko prenese, preden začnejo ljudje dvomiti, ali je bila začetna cena sploh kdaj resna.

Redna cena je postala fikcija. Nekakšen mit, ki obstaja samo zato, da lahko nanj prilepiš rdečo nalepko in zraven napišeš “70 odstotno znižanje”. Če bi bila redna cena resnična, bi jo kdo kdaj tudi plačal. Ampak je ne. Ker čakamo. Vedno čakamo. Na še en popust. Na še eno akcijo, ki jo bo imel trgovec. Ker jo bo imel.

Potem pride trenutek resnice. Ko ugotoviš, da si kupil nekaj, česar sploh nisi potreboval. Ne zato, ker bi to želel, ampak zato, ker je bil popust preveč dober, da bi ga ignoriral. Nakup kot šport. Kot lov. Kot dokaz, da si bil pametnejši od trgovca. Čeprav nisi bil.

Popust na popust na popust ni ugodnost. Je simptom. Simptom trga, ki brez rdečih številk ne zna več prodajati. In potrošnika, ki brez občutka prihranka ne zna več kupovati.

Redna cena je mrtva. Naj živi popust.

Objava Redna cena je mrtva. Naj živi popust! originalno objavljena na had blog.

Ste že opazili, da so vaše najljubše čokoladice nenadoma “shujšale”? Da je v škatli kosmičev več zraka kot hrane? Da se pralni prašek porabi hitreje, čeprav ste kupili iste znamko kot vedno? Dobrodošli v svetu shrinkflacije (skrčflacije). Pojav, kjer podjetja zmanjšajo količino izdelka, a cena ostane enaka (ali pa celo zraste).

• Ko prideš iz trgovine in smrdiš po pohanih piščancih
• Klorni odstranjevalec plesni CLOX in marže v različnih trgovinah / 19,90, 3,99, 2,59, 2,19 evra
• Nakup v spletni trgovini / prvega vtisa ne moreš popraviti drugič

Shrinkflacija ni nič novega. Gre za precej eleganten trik proizvajalcev: embalaža ostane skoraj enaka, oblikovno privlačna kupci pa na hitro ne opazimo, da je v njej manj vsebine. 500 gramsko pakiranje testenin? Naenkrat samo še 450 gramov. Litrski sok? Zdaj 09 l. Cena ostane ista ali celo višja. Primer Milka – 100 gramska čokolada je postala 90 gramska in cena se je dvignila.

Ker se inflacija dviga, proizvajalci ne želijo (preveč očitno) zvišati cen, zato raje zmanjšajo količino. Potrošniki imamo občutek, da kupujemo isto, dokler ne primemo tehtnice v roke ali pogledamo deklaracije, ki je nekje z malimi črkami skrita.

Zakaj je to problem? Shrinkflacija je legalna, a izigrava našo percepcijo. Embalaža ostane enaka, le številke na zadnji strani se spremenijo. Pa še te so zapisane tako, da jih redko kdo prebere. Podjetja se izognejo odkritim podražitvam, a mi v resnici plačamo več za manj.

Primeri iz trgovine:

• čokolada – včasih 100 g, zdaj samo še 90 g
• kava – nekoč 250 g, sedaj 225 g
• prigrizki, kjer je vrečka enako napihnjena, vsebine pa manj kot prej

Čeprav so to majhne spremembe na letni ravni, pomenijo, da kupci plačamo precej več.

Kaj storiti? V bistvu bolj malo, ker smo potrošniki zgolj kolateralna škoda. Lahko pa prebereš deklaracijo in preveriš težo in volumen in ne le embalaže. Primerjaš ceno na kilogram/liter, ki je edini pošteni pokazatelj. Odpoveš se znamki, ki zavaja – po neki logiki bi moral trg reagirati, če potrošniki glasujemo z denarnico.

Shrinkflacija je simptom večjega problema – gre se za maksimiranja dobička. Največja ironija pa je, da se pogosto zgodi ravno pri izdelkih, ki jih kupujemo redno in jih imamo najraje. Ko naslednjič v trgovini pograbite svoj najljubši izdelek, ga raje stehtajte z očmi. Morda boste ugotovili, da ste dobili manj, kot ste pričakovali.

Objava Shrinkflacija (skrčflacija) / manj izdelka za isto (ali višjo) ceno originalno objavljena na had blog.

Zadnje dni sem opazil kup razprodaj. 60 odstotni popusti niso nič posebnega, tudi 90 odstotne popuste sem videl. Če trgovec lahko ponudi 80 odstotni popust, se je smiselno vprašati: koliko smo ta izdelek dejansko preplačali na začetku?

• 30 odstotkov popusta na pisala / pred začetkom šolskega leta
• Visoki popusti / visoka marža, kajne?
• Popusti so, kakšne so pa realne cene?

Če si trgovec lahko privošči, da zniža ceno za 80 odstotkov, potem to ne pomeni, da je “žrtvoval zaslužek”. To pomeni, da je bil njegov zaslužek že v štartu astronomskih razsežnosti. V ozadju trgovske logike tiči preprosta resnica: marže so pogosto zelo visoke. Pri oblačilih, dodatkih in kozmetiki se marže pogosto gibljejo med 300 in 1000 odstotki. Ja, prav si prebral.

Ko majica iz Bangladeša v proizvodnji stane 1,20 eura, pride v Slovenijo za okoli 3–5  eura, potem pa jo v trgovini prodajajo za 39,99 eurov.

Tudi če jo na koncu prodajo za 7  eurov, še vedno nekdo zasluži. Samo mi imamo občutek, da smo “iztržili dobro kupčijo”, ker smo jo dobili 80 odstotkov ceneje.

Trgovci zelo dobro vedo, kaj delajo. Redna cena je pogosto namišljena, postavljena strateško visoko. Samo zato, da lahko kasneje rečejo, da dajo popust. Torej: izdelek nikoli ni bil vreden toliko, kot piše na etiketi. Bil je vreden toliko, kolikor si pripravljen zanj plačati.

To se imenuje referenčna cena. Ljudje primerjamo novo ceno z “originalno” in si mislimo: “Kako sem dobro kupil!” Realnost? Ravno si nasedel marketinški igri.

Zakaj si trgovci lahko privoščijo 80 odstotne popuste? Ker jim še vedno ostane dovolj. V zadnjem valu sezonskih znižanj si trgovci rečejo: “Bolje nekaj kot nič.”  Celo pri 80 odstotnem popustu so še vedno lahko na pozitivni ničli ali vsaj zmanjšajo izgubo.

Povedano po domače: nismo mi kupili izdelek z 80 odstotnim popustom. Izdelek je “kupil” nas. Kupili smo občutek ugodja, da smo nekaj prihranili, čeprav bi z nekaj premisleka ugotovili, da je bila osnovna cena napihnjena do onemoglosti. Vrednost izdelka ni v ceni, ki jo vidimo na etiketi, ampak v dejanski uporabnosti in kakovosti. Pogosto pa se to izgubi med logotipi, akcijami in iluzijo prestiža.

Ni problema, če greš na razprodajo in kupiš nekaj za pol manj. Ampak naslednjič, ko vidiš 80 odstotni popust, se vprašaj: “Kdo je tukaj nor?” Ti, ker misliš, da si zmagal, ali trgovec, ki je še vedno zaslužil?

Dobrodošli v kapitalizmu, kjer “normalna” cena nima nobene zveze z realnostjo. Samo z našimi občutki. Če ti je bilo všeč, deli naprej. Če ne, pač počakaj na 90 odstotno znižanje. Boš še bolj srečen kupec!

Objava 80 odstotni poletni popusti / koliko v resnici preplačamo izdelke? originalno objavljena na had blog.

Že dolgo nisem kupoval sladoledov, kajti ponudba veganskih sladoledov je precej slaba. Včeraj sem opazil, da imajo v trgovini v ponudbi Netflix, & Chilll’d Peanut Butter Ben & Jerry’s sladoled. Ker je bila izbira bogata, sem vzel še en navaden Ben & Jerry’s sladoled in odšel na blagajno. Poskeniral izdelka in se začudil znesku – 20,7 evra za dva sladoleda po 465 ml.

• Je res na Hrvaškem vse tako drago? Vsak lahko izbere kam bo šel na dopust, kje bo jedel in kje bo pil, kajne?
• Poletne temperature v avtu / kaj se zgodi s plastenko, če jo pustiš v avtu na soncu
• Upam, da obstaja poseben krog pekla za ljudi, kii sprehajajo kužke po razbeljenem asfaltu pri 35 stopinjah

Ne “pizdim nad ceno”. Sem pa presenečen nad njo. Močno presenečen.

Nazadnje, ko sem dobil veganski Ben & Jerry’s v trgovini, vendar to ni bilo v Sloveniji, sem dal zanj okoli 7 evrov. 11,45 evra je bila tokrat cena, ki me je presenetila. Tudi cena navadnega Ben & Jerry’s, ki stane 9,25 evra, me je malce “sezula”. Pred par leti sem te sladolede v Leclercu, kjer so jih edini imeli, kupoval po ceni okoli 5 evrov.

Razumem. Inflacija. Dražje sestavine. Lastna cena, marža podjetja, ki uvaža, marža podjetja, ki prodaja, in vse to mora plačati kupec. In na koncu je cena takšna, da sem se ga lotil s “ta majhno” žličko in pričakoval precej več. Zagotovo so tudi pričakovanja pogojena z zneskom – in ponavadi si bolj presenečen, ko je kakšna stvar poceni in je izredno okusna.

Ko sem pred leti razmišljal o pojmu finančna neodvisnost, sem imel v mislih točno to. Da lahko grem v trgovino in kupim katerikoli izdelek, brez da bi pogledal na ceno. Pa ne gre samo za hrano, ampak tudi druge stvari. Vendar očitno bo potrebno včasih vseeno pogledati tudi na ceno. Sploh pri sladoledu.

Objava Veganski sladoled Ben & Jerry’s v trgovini stane 11,45 evra originalno objavljena na had blog.

Verjetno nisem edini, ki ga moti vonj “pečenja” v trgovinah. Še posebej, če gre za vonj pohanih piščancev, ki se “vpije” v oblačila in ti na koncu ne preostane nič drugega, da gredo vsa oblačila direkt v pranje. Zanemaril bom dejstvo, da se prehranjujem vegansko, in se poskusil osredotočiti samo na vonj pohanega piščanca oz. “pečenja” v trgovini.

• Veganski gel za prhanje / a to pomeni, da ni piščanca v gelu za tuširanje?
• Kaj storiš, ko želi voznik na avtocesti fizično obračunati s teboj?
• Resnica o istrskih tartufih in resnica o tartufati iz nafte / marsikdo bo razočaran
• Že šest let se prehranjujem vegansko

Razumem, ljudje smo si med seboj različni. Kar meni diši, lahko nekomu drugemu smrdi in seveda tudi obratno. Ponavadi vedno zahajam v iste trgovine, vendar sem danes naredil izjemo. Ker mi je bila na poti, sem zavil vanjo. Ker sem točno vedel, kaj potrebujem, sem bil v trgovini manj kot dve minuti.

Ampak ko sem prišel nazaj ven, sem se zavedal, da smrdim po pohanih piščancih. Da smrdi vrečka iz trgovine, da smrdi plastenka, da smrdi cedevita, ki sem jo kupil. Da smrdi moja bunda. Ja, očitno sem malce bolj občutljiv na vonje, še posebej na vonje po “cvrtju,” ki jih nisem navajen. Očitno ima trgovina precej slabo prezračevanje in zaposlene v trgovini se mi prav smilijo.

Ko sem prišel domov, sem šel pod tuš, pa vendar imam še vedno občutek, da ima moja koža vonj po pohanih piščancih. Pred par leti se mi je zgodilo precej podobno, vendar sem sredi zime jedel v tajski restavraciji, in ko sem prišel iz restavracije, sem smrdel sam in vsa moja oblačila.

Ker se staram, se mi seveda zastavlja vprašanje – ali gre zgolj za moje kaprice ali pa tudi še koga drugega dejansko motijo takšni izraziti vonji, ki jih sicer ne bi pričakoval v trgovini? Sam vem, da se bom tej trgovini ognil v velikem loku, sočustvujem pa s tistimi, ki vsak dan kupujejo v tej trgovini. Ampak verjetno se s časom navadiš tega vonja. Aja, bunda gre jutri v čistilnico, današnjo noč bo pa “preživela” zunaj.

Objava Ko prideš iz trgovine in smrdiš po pohanih piščancih originalno objavljena na had blog.

Okus Coca Cola se razlikuje od države polnjenja. Kljub temu, da naj bi bila Coca Cola povsod enaka, pa temu ni tako. Razlike v okusih med Coca Colo iz Italije, Hrvaške, Nemčije, … so precej veliki in hitro opazni. Muller ima sedaj Coca Colo iz Madžarske, ki pa je vse prej kot pitna. Skoraj brez “mehurčkov” in bolj podobno sladkobnemu sirupu kot pa Coca Coli.

• Caffè Florian, Benetke / kava s smetano 13,50 evra in Coca Cola 12 evrov + 5 evrov za glasbo na osebo
• Coca Cola + Coffee / to ni pitno
• Coca Cola – Sonček mi sije v oči, majkemi in Jana Morelj
• Cena pločevinke (0,25) Coca Cole v Konzumu Banjole / 1,15 evra
• Za pol litrsko plastenko Coca Cole sem na Petrolu odštel 1,99 evra
• Cena pijače iz hladilnika v trgovini v Italiji 1 evro / cena neohlajene pijače 0,70 evra

Kot nekdo, ki ima rad Coca Colo, sem seveda precej občutljiv na to, kakšna je ta pijača, ki vsebuje velike količine sladkorja. Kljub temu, da se zavedam tega, pa jo imam zelo rad in se ji težko uprem.

Ponavadi, ko grem v Mullerja, vzamem še par Coca Col, ker do sedaj sem bil vedno navdušen nad njo. Ampak očitno so spremenili ponudnika – ki je še vedno Coca Cola, ampak država proizvajalca Coca Cole je sedaj Madžarska.

Ta Coca Cola meni ni pitna oz. je vse prej kot Coca Cola, ki jo imam rad in ki jo lahko spijem ogromne količine. Pri tej Coca Coli se mi je ustavilo in nisem je mogel popiti do konca. Škoda!

Objava Madžarska Coca Cola iz Mullerja je ogabna originalno objavljena na had blog.

Sicer ne vem za vas, ampak meni se zdi 14,95 evra za kilogram Lušt paradižnika ogromno. Sicer gre za 1. razred in slovensko poreklo, ampak cena mi je hudo visoka. Ampak očitno je to naša realnost, na katero se moramo navaditi – druga Švica, kajne? Po plačah sicer ne, po cenah pa očitno.

• Cena izdelka se ni spremenila, so pa zmanjšali njegovo težo za 20 odstotkov
• Cena pijače iz hladilnika v trgovini v Italiji 1 evro / cena neohlajene pijače 0,70 evra
• Najboljša pizza na svetu / L’Antica Pizzeria da Michele, Neapelj / had testira pizze / ocena 5,0

Ko se med policami v trgovinah sprehajam mimo sadja in zelenjave, me vsake toliko časa kaj preseneti. Tam, kjer je sadje (ja, paradižnik je sadje) pakirano v “majhnih” količinah, si vedno vzamem čas, da preverim, kakšna je cena za kilogram. In takrat sem presenečen in se dičim ob tem dejstvu.

Tudi Lušt paradižnik je ena takšna zadeva. Sicer 200 gramov stane 2,99 evra, ampak kilogram pa 14,95 evra. Ja, vem. Lahko ga preskočim in kupim več kot pol cenejši španski paradižnik, ki dejanko ima okus.

Pa vendar me res zanima, kaj je tako posebnega na Luštu, da ima takšno ceno. Za “hec” sem šel preveriti cene v spletno trgovina enega izmed dražjih trgovcev v Sloveniji in odkril:

• slovenski paradižnik v grozdu – 2,99 €/kg
• paradižnik grapolo – 1,99 €/kg
• paradižnik volovsko srce – 3,49 €/kg

No, tole so bolj realne cene. In ja, z veseljem bom paradižnik za 15 evrov preskočil!

Objava Kilogram Lušt paradižnika 14,95 evra / resno? originalno objavljena na had blog.

Pojma nimam kaj je klorni odstranjevalec plesni CLOX, je pa včeraj pritegnil mojo pozornost na tviterju. Uporabnica je objavila ceno za ta pripomoček – Merkur 3,99,  Semcoshop 19,99. Da, prav vidite. Takšna je očitno marža na ta izdelek v eni izmed spletnih trgovin. Ampak to še ni bil konec.

• Visoki popusti / visoka marža, kajne?
• Dobili smo vladni primerjalnik cen osnovnih živil / trgovci se že pritožujejo, uporabnikom pa ne prinaša koristi
• Enaki tamponi v Italiji 2,60€, v Sloveniji 5,79€ / narod je glup
• Popusti so, popusti bodo in kurc jih gleda

Nekdo je tvitnil ceno za isti odstranjevalec plesni v Bauhausu – klorni odstranjevalec plesni CLOX (500 ml, s pršilko) – 2,59 €. Ampak tudi to še ni konec. V Mercatorju je ta izdelek 2,19 €, vendar je brez pršilke, torej ga ne morem primerjati z ostalimi cenami.

No, vam je sedaj jasno zakaj plačujemo izdelke tako drago? Upam staviti, da TKI Hrasnik, ki proizvaja Clox tudi nekaj malega zasluži, kajne? Ampak, če vzamem ceno 2,59 evra, pa verjetno tudi v Baumaxu ne prodajajo izdelka brez marže, potem postane jasno, da “prvi” v vrsti dobi najmanj od vseh ostalih.

Včasih je pač potrebno preveriti cene izdelkov, preden se odločite za nakup. Predvsem cene izdelkov, ki so nenormalno visoke – par klikov po guglu  vam najde precej nižje cene. In ja, je razlika med 19,90 in pa 2,59 evra, kajne?

Oba 😄 https://t.co/4wi1hXnagc

— Rollo Tomassi (@RolloTomassi_1) October 2, 2022

Objava Klorni odstranjevalec plesni CLOX in marže v različnih trgovinah / 19,90, 3,99, 2,59, 2,19 evra originalno objavljena na had blog.

Zadnji teden se potepam po Italiji in med drugim odkrivam tudi njihove zanimive poslovne modele. Eden izmed boljših, ki sem ga opazil te dni je, da je cena ohlajene pijače (pijače iz hladilnika) višja za 30 centov kot je cena neohlajene pijače, ki je na policah. To sploh ni slaba ideja!

• Zakaj je v Sloveniji dizel dražji od bencina / nova cena bencina 1,534 evra in dizla 1,676 evra
• Ne moreš ugajati vsem / nisi pizza
• Južna Italija z avtom / Matera, Polignano a Mare, Taranto, Otranto, Alberobello, Lecce, Bari …/ 3360 km v 7 dneh #bellaitalia #video
• Portugalska v sedmih dneh / Lizbona, Cascais, Sintra, Peniche, Porto, Fatima, Douro …

Cena Coca Cole, ki sem jo vzel iz hladilnika in je bila “cold as ice” je bila 1 evro. Ker sta bili zgolj še dve “piksni”, sem jih še par vzel s police. In začudeno pogledal, ko mi je prodajalka za njih zaračunala 70 centov oz. 30 centov manj kot za ohlajeno.

V bistvu ni imela druge “ean kode” na blagajni, ampak je imela en poseben gumbek na sami blagajni (fredo) in ga je pritisnila vsakič, ko je “piksna švicala” od same temperaturne spremembe.

Glede na fluktuacijo turistov na poti na plažo v tej trgovini, je tole ena izmed boljši potez, ki sem jih kdaj videl. In priznam, nimam težav plačati 30 centov več za hladno pijačo, če imam seveda možnost izbire. In v tem primeru sem jo imel.

Objava Cena pijače iz hladilnika v trgovini v Italiji 1 evro / cena neohlajene pijače 0,70 evra originalno objavljena na had blog.