Vprašanje iz naslova si zastavljam že zelo dolgo. Je uporaba elektronskih cigaret res neškodljiva? Ali bodo posledice uporabe elektronskih cigaret vidne šele čez leta, tako kot je bilo pri navadnih cigaretah?

• Prodaja elektronskih cigaret dovoljena, prepovedano njihovo oglaševanje
• Kako draga razvada je kajenje?
• Včasih je bilo kajenje v filmih in oglaševanje tobačnih izdelkov nekaj običajnega

Nekoč je bilo kajenje trend. Promovirali so ga na v oglasih, filmih, celo na kolesarski dirki Tour de France so se kolesarji vmes ustavili in skadili cigareto. Ekipe Formule 1 so imele največje sponzorje ravno iz tobačne industrije. Kadilo se je lahko na letalih, vlakih, lokalih … Kajenje je bilo IN. Tako kot je zadnja leta kajenje elektronskih cigaret.

Kasneje, ko se je pokazalo, da ima kajenje škodljive posledice so postopoma začeli prepovedovati kajenje. Začeli so opozarjati na posledice kajenja, predvsem pa so poskušali z raznimi neuspešnimi akcijami zmanjšati število kadilcev. Na srečo se je v zadnjih letih trend malce obrnil – vse večji poudarek je na športu in aktivnem preživljanju časa in posledično je s kajenjem prenehalo precej ljudi. Nekateri pa so se odločili za substitute – elektronsko cigareto, ki je postala precej priljubljena v zadnjih letih. Govorim o “vejpanju” in ne o iQosu!

Ko so prišle na trg prve elektronske cigarete sem si zastavil preprosto vprašanje – kdo kontrolira “olje”, ki ga vejperji kadijo? Ali so bile narejene kakšne raziskave o vplivu le tega na pljuča in človeški organizem? Odgovor bi bil verjetno NE! In sedaj, ko so elektronske cigarete že stalnica in si vsak sam doma lahko “meša” okuse, ki jih potem kadi, se mi še vedno poraja enako vprašanje. Kdo skrbi, da so “doze” vsega v teh oljih pravilne? Ali obstaja kakšen nadzor, ali pa je vse skupaj prepuščeno domačim “varilcem”, ali pa uvoznikom, ki uvažajo te “preparate” iz tujine.

Upam, da kadilci elektronskih cigaret pred nakupom preverijo sestavo teh “olj” in preverijo vsebnost različnih “težkih kovin” in ostalega sranja, ki se lahko nahaja v “olju”. Predvsem pa me zanima, če obstaja organ, ki preverja te surovine v Sloveniji in jih potem tudi dovoli uporabljati?

Zakaj? Ker si nekako predstavljam, da je cena za marsikoga tista, ki odloča o nakupu. Ker gre to “olje” skozi par rok in vsak doda svojo maržo, je verjetno začetna cena zelo nizka. In v tem primeru je vprašanje o kvaliteti zelo na mestu. V končni fazi ne gre samo za okus, ampak za cel kup ostalih sestavin, ki so notri. Ljudje, ki kadijo elektronske cigarete verjetno vedo precej o vsem tem, vendar dvomim, da na vsakem “olju” pišejo vse sestavine in vsebnosti?

Mogoče se bo z elektronskimi cigaretami zgodilo podobno kot se je s cigaretami. Čez čas bodo ugotovili, da niso tako “zdrave” in da povzročajo cel kup bolezni in težav ljudem, ki jih kadijo. In takrat bo že preprozno. Kot je bilo tudi pri navadnih cigaretah.

Srčno upam, da se pošteno motim in ne bo čez leta elektronska cigareta kriva za številne smrti, kot so bili v svojem času tudi cigareti.

Objava Je uporaba elektronskih cigaret res neškodljiva? originalno objavljena na had blog.

Elektronske cigarete so vse bolj priljubljeno nadomestilo za klasične cigaret. Čedalje več ljudi poskuša svojo odvisnost od tobaka in tobačnih izdelkov nadomestiti s kajenje elektronske cigarete. Vendar imamo v Sloveniji zanimivo situacijo, ko je dovoljeno prodajanje elektronskih cigaret, vendar je prepovedano njihovo oglaševanje.

• Opozorila o škodljivosti kajenja na cigaretni embalaži / kaj pa na hrani?
• Vlada sprejela novi protitobačni zakon / podražitev cigaret
• Kajenje je draga razvada – strošek kajenja kadilca

Aha. Slovenija ima zelo zanimive zakone. Elektronske cigarete ureja Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov   (ZOUTI, Uradni list RS, št. 93/2007-UPB3), ki v 3. odstavku 10. člena določa, da je prepovedano oglaševanje tobačnih izdelkov, ki ne sodijo med tobak in tobačne izdelke, vendar s svojim videzom in namenom uporabe neposredno  vzpodbujajo k potrošnji  tobaka in tobačnih izdelkov.

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo  ima na spletnem mestu tržnega inšpektorata RS zapisano sledeče: po mnenju Ministrstva za zdravje,  elektronska cigareta, ki ne vsebuje tobaka, sicer ne sodi med tobačne izdelke, vendar je videti in se uporablja  na tak način kot tobačni izdelki, zato je v skladu s 3. odstavkom 10. člen ZOUTI njeno oglaševanje prepovedano.

Prodaje elektronski cigaret (tako v klasičnih prodajalnah kot preko  interneta), sedaj veljavna zakonodaja ne prepoveduje,  ni pa dovoljeno oglaševanje elektronskih cigaret.  

V primeru, da pa ponudnik želi elektronske cigarete prodajati kot pripomoček za opuščanje kajenja, pa mora,  preden dobi dovoljenje, zadostiti  znanstvenim, učinkovitostnim in varnostnim kriterijem postavljenim s strani pooblaščene institucije. V Sloveniji je to Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP), pri kateri je potrebno  izvesti vse potrebne postopke za pridobitev dovoljenja za trženje.

Sam imam o elektronskih cigaretah svoje mnenje. Po raziskavi PHE iz leta 2015 so elektronske cigarete 95 odstotkov manj škodljive kot tobak:

E-cigarettes are not completely risk free but when compared to smoking, evidence shows they carry just a fraction of the harm. The problem is people increasingly think they are at least as harmful and this may be keeping millions of smokers from quitting. Local stop smoking services should look to support e-cigarette users in their journey to quitting completely.

In sedaj pridemo do motečega elementa. Država dovoli prodajo izdelka, vendar ne dovoli njenega oglaševanja. Glede na to, da so ljudje iznajdljiva bitja, je tudi to oviro mogoče precej preprosto ukaniti in oglaševati izdelke na tistih kanalih, ki to omogočajo in kjer sicer kršiš zakon, vendar je inšpektorat brez moči. In glede na to, da je vse več prepovedi – pa v tem primeru ne gre zgolj in samo za elektronsko cigareto, se vse več oglaševalcev odloča, da bo oglaševalo na drugačne, bolj subliminalne načine, ali pa preprosto na tistih komunikacijskih kanalih, kjer inšpektorat ne more storiti ničesar.

Kaj se zgodi, če Janez N. objavi na svojem Facebook profilu fotografijo elektronske cigarete in pripne zraven link do spletnega mesta, kjer prodajajo elektronske cigarete? Gre v tem primeru za oglaševanje? Lahko inšpektorat uporabniku Facebooka predpiše kazen? Recimo, da je to samo en izmed primerov o katerih nihče ne razmišlja in ki jih pametni “trgovci” znajo dobro izkoristiti. Da ne omenjam drugih komunikacijskih kanalov, kjer se lahko prav tako poslužujejo oglaševanja izdelkov, ki jih ni dovoljeno oglaševati.

Zanima me, kako lahko inšpektorat ukrepa v primeru takšnega oglaševanja, ali pa oglaševanja v mrežah, kjer imajo precej bolj “svobodne nazore”?

Objava Prodaja elektronskih cigaret dovoljena, prepovedano njihovo oglaševanje originalno objavljena na had blog.