Donald Trump spet rešuje svet pred problemi, ki jih je ustvaril sam. Če ste mislili, da smo v letu 2026 že videli vse njegove veličastne poteze, ste se motili. Danes zjutraj smo izvedeli, da je on odprl Hormuško ožino. Edina težava s tem je malenkostna. Hormuška ožina sploh ni bila zaprta, dokler je ni on s svojo strateško genialnostjo in napadom na Iran dejansko zaprl. Ampak kdo smo mi, da bi dvomili v človeka, ki je lastnoročno končal že devet vojn!

• Ko Trump ne loči med Grenlandijo in Islandijo
• Tomato Košir in Trump / naslovnica za Objektiv, ki je postala viralna
• Bo Trump potopil ZDA?

Reševanje problema, ki ne obstaja, dokler ga ne ustvariš je klasičen Trumpov model. Najprej greš “all-in”, sprožiš vojaško akcijo, ki destabilizira celotno regijo, povzročiš, da se cene nafte zatresejo, nato pa se pojaviš kot odrešenik na belem konju in razglasiš zmago. Civilisti so kolateralna škoda in vse bolj ugotavljam, da imamo problem, če ZDA vodi človek kot je Trump, ki je pripravljen za lastno samopromocijo in ovacije svojih privržencev začeti novo svetovno vojno.

Fascinantno je, kako hitro se je spremenil narativ glede Horumuške ožine. Pred dvema tednoma je bila Hormuška ožina varna pot za tankerje, danes pa poslušamo, kako je Trump s svojo odločnostjo preprečil svetovno energetsko krizo. Krizo, ki jo je sam spisal v uvodniku svojega jutranjega brifinga. To, da je bila ožina odprta zadnjih nekaj desetletij (z izjemo občasnih napetosti), sploh ni pomembno. Pomembno je, da so njegovi sledilci dobili dozo zmagoslavja.

Pri Trumpu ni logike. Je samo šov. Gre za politiko “gaslightanja” celotnega planeta. Ko človek bere poročila, se vpraša, ali živimo v vzporednih vesoljih. V enem vesolju so podatki, dejstva in mednarodno pravo. V drugem pa je Trump, ki trdi, da je pravkar pogasil požar, medtem ko v roki še vedno drži prazen kanister bencina.

Cene nafte bodo seveda nihale, borzni posredniki bodo imeli polne roke dela, mi pa se bomo spet spraševali, kdaj bo naslednja reševalna akcija. Trumpu je sicer zopet uspelo nemogoče. Prepričal je del javnosti, da je heroj, ker je popravil vazo, ki jo je sam vrgel ob tla.

Tole je klasičen vzorec kriznega menedžmenta po trumpovsko. Najprej eskalacija, potem dramatizacija, nato razglasitev uspeha. Vmes pa realni svet plačuje račun: dražja energija, nestabilni trgi, živci na robu. Ampak zgodba se ne prodaja sama. Potrebuje naslov. In ta je, priznajmo si, odličen. Trump je odprl Hormuško ožino. Majhna podrobnost, da pred njegovim napadom ni bila zaprta, pa… ostane med vrsticami. In je nepomembna. Ljudje radi berejo naslove.

Če bi bil svet vsaj malo normalen, bi se danes spraševali o posledicah napada na Iran in o tem, kakšen bo dolgoročni vpliv na stabilnost Bližnjega vzhoda.

Zgolj čudim se, da še ni zahteval Nobelove nagrade za mir za svoje dejanje! In ne bom se čudil, če bo to v naslednjih dneh zahteval. V bistvu bi bil to precej “safe bet” na Polymarketu.

Objava Trump “odprl” Hormuško ožino, ki pred njegovim napadom na Iran ni bila zaprta! originalno objavljena na had blog.

Slovenci smo zanimiv narod. Radi rečemo, da pri nas nič ne deluje, da je država nesposobna, da je organizacija katastrofalna in da se vedno vse dela prepozno. Potem pa pride trenutek, ko stvari dejansko stečejo hitreje, kot bi kdorkoli pričakoval. In takrat se zgodi nekaj zelo slovenskega. Najdemo nov razlog za pritoževanje. Zgodba o reševanju Slovencev iz Dubaja je dober primer. Ko so se razmere zapletle, je država zelo hitro organizirala prevoz domov. Logistika, usklajevanje, letala, seznam potnikov in vsa tista birokracija, ki jo sicer radi kritiziramo. Medtem ko so druge države še razmišljale, kako bodo sploh začele reševati svoje državljane, so naši že sedeli na letalu proti Evropi. In potem so prišli domov. Toda kmalu zatem smo bili deležni izjav tistih, ki so jim rešili rit. Zastonj. No, roko na srce, eden izmed njih je izstopal: “34 ur nismo imeli toplega obroka.”

• Kakšne bodo posledice napada ZDA in Izraela na Iran za ostali svet?
• Katere so najvarnejše države v primeru tretje svetovne vojne?
• Kako veš, da se bližajo volitve? Politiki so spet aktivni na družbenih omrežjih

Ko človek prebere tak stavek, za trenutek pomisli, da gre za opis kakšne resne preizkušnje. Skoraj pričakuješ nadaljevanje o tem, kako so morali preživeti brez hrane in vode in je bila situacija na robu preživetja. V resnici je šlo za let domov, ki je bil organiziran hitro in učinkovito, z enim očitno precej velikim problemom. Na poti ni bilo tople hrane.

In tukaj nekje se pokaže tista naša posebna nacionalna lastnost. Ko gre nekaj narobe, smo glasni in kritični, kar je včasih tudi povsem upravičeno. Ko pa stvari dejansko delujejo, ko država v krizni situaciji organizira evakuacijo in ljudi pripelje domov, se fokus zelo hitro premakne drugam. Tokrat na kulinarično izkušnjo med potjo. Ker očitno ni dovolj, da prideš domov. Pomembno je tudi, kaj si jedel na poti.

Ironija je precej očitna. Drugod po svetu ljudje v podobnih situacijah čakajo dneve in dneve, da se sploh začne organizirana evakuacija. Nekateri si morajo sami urejati poti domov, iskati letalske povezave in se znajti, kakor vedo in znajo. Pri nas pa razprava hitro zdrsne na vprašanje, zakaj v 34 urah ni bilo toplega obroka.

Včasih imam občutek, da smo postali družba, kjer zelo hitro vse vzamemo za samoumevno. Hitro pozabimo, da je nekdo moral organizirati let, urediti dovoljenja, sestaviti posadko, pripraviti logistiko in ljudi dejansko spraviti iz države, kjer so se razmere zapletle. Vse to postane skoraj nepomembno, če na poti ni pravega menija.

Seveda bi bil topel obrok prijeten. Nihče ne bo trdil, da ni. Ampak ko postane to osrednja pritožba v zgodbi o evakuaciji, se človek resno vpraša, kakšna so pravzaprav naša pričakovanja. Kot da bi nekje v ozadju obstajala tiha predstava, da bi morala takšna evakuacija izgledati skoraj kot let v poslovnem razredu.

Morda je prav ta trenutek dober opomnik, kako hitro znamo stvari obrniti v smer pritoževanja. Ne glede na to, ali govorimo o vremenu, politiki ali letalu, ki nas pripelje domov. Vedno se najde nekaj, kar ni bilo dovolj dobro. In očitno je tokrat največji problem to, da 34 ur ni bilo toplega obroka. Če je to res največja travma celotne zgodbe, potem nam v resnici sploh ne gre tako slabo.

Objava 34 ur nismo imeli toplega obroka originalno objavljena na had blog.

V zadnjih letih se vse pogosteje pojavlja vprašanje, ki je še pred desetletjem zvenelo kot scenarij iz hollywoodskih filmov. Katere so najvarnejše države v primeru tretje svetovne vojne? Geopolitične napetosti, vojne in grožnje z jedrskim orožjem so poskrbele, da marsikdo razmišlja tudi o tem, kje na svetu bi bilo v takšnem scenariju najvarneje živeti. Portal Unilad je pripravil seznam 11 držav, ki naj bi bile med najvarnejšimi v primeru globalnega konflikta, predvsem zaradi svoje geografske lege, politične nevtralnosti, nizke strateške pomembnosti ali oddaljenosti od potencialnih tarč jedrskih napadov.

• Katere so najvarnejše države v primeru tretje svetovne vojne?
• Ali je Slovenija varna država?
• Kako ravnati v primeru potresa / kaj storim ob potresu?

Najvarnejše države v primeru tretje svetovne vojne

• Antarktika: izjemno izolirana celina brez stalnega prebivalstva in brez strateške vojaške pomembnosti. Zaradi svoje oddaljenosti in ekstremnih pogojev bi bila v primeru globalnega konflikta verjetno ena najmanj izpostavljenih lokacij na svetu.
• Argentina: ima veliko naravnih virov, ogromno površino in relativno nizko gostoto prebivalstva, kar bi lahko pomagalo pri preživetju v primeru globalne krize.
• Avstralija in Nova Zelandija: veljata za potencialno varni lokaciji. Velika površina, nizka gostota prebivalstva in relativna oddaljenost od večine vojaških konfliktov bi lahko pomenili večjo varnost.
• Butan: majhna himalajska država, ki se drži precej izolacionistične politike. Zaradi svoje lege v gorah in majhne geopolitične vloge bi lahko ostala relativno neopažena.
• Čile: država na zahodni obali Južne Amerike z naravnimi geografskimi pregradami, Andi na eni strani in Tihim oceanom na drugi. To jo v teoriji naredi nekoliko bolj izolirano.
• Fidži: otoška država v južnem Pacifiku, daleč od večine geopolitičnih napetosti. Zaradi svoje izoliranosti in majhne strateške pomembnosti bi lahko ostala zunaj glavnih konfliktnih območij.
• Indonezija: sestavljena je iz tisoče otokov, kar pomeni večjo razpršenost prebivalstva in potencialno manjšo verjetnost, da bi bila država neposredna tarča.
• Islandija: pogosto na vrhu takšnih seznamov. Država nima stalne vojske, je politično stabilna in geografsko precej izolirana sredi severnega Atlantika ter ima obilico naravnih virov in geotermalne energije.
• Švica: znana po svoji dolgoletni nevtralnosti in obsežnem sistemu bunkerjev ter civilne zaščite, ki naj bi lahko sprejel večino prebivalstva v primeru jedrskega napada.
• Tuvalu: ena najmanjših in najbolj oddaljenih držav na svetu. Zaradi svoje lege sredi Tihega oceana in majhne geopolitične pomembnosti bi lahko ostala daleč od glavnih konfliktov.
• Južna Afrika: država z veliko naravnimi viri, razvitim kmetijstvom in relativno oddaljeno lego od večine globalnih vojaških napetosti.

Seveda je treba takšne sezname vzeti z veliko rezerve. Tretja svetovna vojna bi imela globalne posledice.  Od gospodarskega kolapsa do motenj v preskrbi s hrano in energijo. Tudi države, ki niso neposredno vključene v konflikt, bi občutile posledice.

Po drugi strani pa takšni članki razkrivajo predvsem eno stvar: svet postaja vse bolj nepredvidljiv. In prav zato se ljudje vedno pogosteje sprašujejo o scenarijih, ki smo jih nekoč poznali le iz zgodovinskih knjig ali znanstvene fantastike. Upam seveda, da bo takšen seznam ostal zgolj zanimiva internetna zanimivost in ne praktičen vodič za prihodnost.

Objava Katere so najvarnejše države v primeru tretje svetovne vojne? originalno objavljena na had blog.

Včasih se svet spremeni čez noč. Ne zaradi ene izjave ali ene provokacije, ampak zaradi dejanja. Tokrat je to dejanje napad. Združene države Amerike in Izrael sta napadla Iran. To ni več diplomatska napetost, to ni več igra senc in opozoril. To je direkten vojaški poseg, ki ima lahko posledice daleč onkraj meja regije. Ko se zgodi nekaj takšnega, se najprej zdi daleč. Iran ni naša soseda. Rakete ne padajo nad našimi mesti.

• Izrael napadel Iran / ker Izraelu je dovoljeno vse
• Iran z droni in raketami povračilno napadel Izrael / mednarodna skupnost je že skočila v zrak
• Zaleti se vame / ko tovarna sovraštva in laži kreira tarče za fizične napade

V Slovenija se življenje nadaljuje. Ljudje gredo v službo, otroci v šolo, kava je še vedno enako draga kot včeraj. A svet danes ni več razdeljen na tam in tukaj. Svet je povezan sistem. Ko se zatrese ena od ključnih geopolitičnih točk, posledice prej ali slej pridejo tudi do nas.

Slovenija ni izoliran otok, ki bi lahko samo opazoval, kajti smo del EU in NATO. Ne pomeni, da bomo jutri v vojni, pomeni pa, da smo del širše politične slike. Če se konflikt razširi, če se vpletejo dodatne sile, bomo tudi mi čutili pritisk skupnih odločitev, sankcij, političnih stališč in morda varnostnih ukrepov.

Še hitreje kot politika pa reagira ekonomija. Iran leži ob eni ključnih energetskih poti sveta. Če se razmere zaostrijo, se najprej podraži nafta. Ko se podraži nafta, se podraži transport. Ko se podraži transport, se podraži skoraj vse. Vojne se danes ne čutijo samo skozi poročila s fronte, ampak skozi cene na bencinskih servisih in skozi višje položnice. To je realnost globalnega sveta.

Za turiste je zgodba še bolj konkretna. Regija, ki je bila še včeraj za nekatere eksotična destinacija, danes postaja območje negotovosti. Letalske poti se spreminjajo, preusmerjajo ali odpovedujejo. Zavarovalnice postanejo previdne. Države začnejo izdajati opozorila. Turizem je vedno med prvimi žrtvami vojaških konfliktov, ker ljudje instinktivno bežimo od nevarnosti.

Vprašanje, ki visi v zraku, pa je večje od cen goriva in odpovedanih letov. Gre za vprašanje svetovnega miru. Iran ni nepomemben igralec. Ima vpliv v regiji, ima zaveznike in ima geostrateško težo. Neposreden napad nanj pomeni tveganje povračilnih ukrepov, širjenja konflikta in vpletanja drugih držav. Ko se v konfliktu znajdejo velesile in ključni regionalni akterji, stvari redko ostanejo omejene.

Morda se bo vse skupaj ustavilo pri omejenih napadih in diplomatskih pogajanjih v zakulisju. Morda bo razum prevladal nad potrebo po demonstraciji moči. A zgodovina nas uči, da so napačne ocene in prevelik ego pogosto dovolj, da se kriza razširi hitreje, kot si kdorkoli želi priznati.

Ali moramo v Sloveniji paničariti? Ne. Ni potrebe po izrednih zalogah hrane ali dramatičnih scenarijih. Je pa čas za treznost. Za razumevanje, da živimo v svetu, kjer so konflikti med velikimi silami nekaj, kar vpliva tudi na najmanjše države. Svet ni več oddaljen oder, ki ga opazujemo od daleč. Smo del njega.

In prav zato je vsak takšen napad več kot le vojaška operacija. Je opomnik, kako krhek je mir in kako hitro se lahko občutek stabilnosti spremeni v negotovost. Upanje ostaja, da bo diplomacija hitrejša od eskalacije. Ker cena vojn nikoli ni samo politična. Vedno je človeška.

Objava Ameriško-izraelski napad na Iran: svet je prestopil novo nevarno mejo originalno objavljena na had blog.

Bombardiranje Gaze, porušene bolnišnice, mrtvi civilisti, ubiti novinarji, otroci brez prihodnosti. Ko spremljam novice o dogajanju v Gazi, se mi zdi, kot da svet obstaja v dveh resničnostih. Ena je tista, kjer se vsakodnevno vrstijo obsodbe nasilja Izraela, kjer Združeni narodi, humanitarne organizacije, akademiki, protestniki in “navadni ljudje” ponavljajo eno in isto: dovolj je nasilja. Druga pa je tista, kjer se nič ne spremeni. Orožje še vedno poka, politika še vedno molči, nobenih sankcij proti Izraelu in politki celo podpirajo agresorje.

• Zakaj Izrael nastopa na evropskih prvenstvih?
• Izrael nadaljuje s pobijanjem nedolžnega prebivalsta in še vedno ni nobenih mednarodnih sankcij proti njemu
• Shizofrenost desnice / podpirajo Izrael in glasujejo za evrovizijsko popevko

Ironija? Obsodb je na tisoče. Protesti potekajo. Fotografije in posnetki krožijo po svetu, dokazov ne manjka. Ampak konkretnega pritiska, ki bi dejansko ustavil nasilje, ni. Kot da svet samo piše peticije in tvita hashtage, realnost pa ostaja enaka.

In tukaj se skriva bistvo problema: obsodba brez dejanj je prazna gesta. Enaka kot minuto molka, ki se lepo sliši in lepo izgleda na televiziji, a nikogar ne reši. Palestinci ne potrebujejo več izjav, ampak potrebujejo zaščito. Potrebujejo življenje brez vsakodnevnega strahu pred bombami in izgubo doma – kar je še ostalo od njihovih domov.

Seveda vsakič, ko kdo omeni izraelsko nasilje, pridejo tudi standardne reakcije: “ampak Hamas,” “ampak varnost Izraela,” “ampak zgodovina”. In ja, zgodovina je zapletena. Toda nič prav nič ne opravičuje pobijanja otrok, uničevanja bolnišnic, stradanja ljudi. Če smo pri Ukrajini takoj vedeli, kdo je agresor in kaj je prav, zakaj je tukaj toliko relativiziranja?

Svet še vedno obsoja nasilje Izraela v Gazi. Ampak dokler ostane samo pri besedah, je ta obsodba vredna približno toliko kot včerajšnji status na Facebooku – nič. In to je največja tragedija našega časa.

Objava Svet še vedno obsoja nasilje Izraela v Gazi originalno objavljena na had blog.

Ko je Rusija napadla Ukrajino, je bil Janez odločno na strani Ukrajine in Zelenskega. Proti Rusiji, seveda! Nato so prišle volitve v ZDA, kjer je zmagal njegov “dober prijatelj” Donald Trump, ki je obljubljal konec vojne v nekaj dneh. Kar se, pričakovano, ni zgodilo. Zdaj je Janez v neprijetnem položaju – koga bo podpiral? Trumpa in s tem posredno Rusijo ali ostal zvest Zelenskemu in Ukrajini? Zdi se, da je znova na napačni strani zgodovine.

• Janez v koaliciji svaril pred vstopom Ukrajine v NATO, v opoziciji poziva k vstopu Ukrajine v NATO
• Rusija začela z vojaško operacijo v Ukrajini / piše se leto 2022
• Dobrodošli v distopičnem svetu / je to res svet v katerem želimo živeti?
• Shizofrenost desnice / podpirajo Izrael in glasujejo za evrovizijsko popevko

Ob začetku vojne je svet onemel. Čeprav so krožile različne teorije o odgovornosti, je bilo jasno eno: Rusija je napadla suvereno državo. EU in ZDA sta Ukrajini priskočili na pomoč z orožjem in finančno podporo. Janez je bil takrat trdno na njeni strani, Zelenski pa njegov “frend”.

Volitve v ZDA so na novo premešale politične karte. Kdor je verjel, da bo Trump v nekaj dneh končal vojno, je živel v iluziji. Trump namreč govori hitreje, kot razmišlja, predvsem pa ima vedno svojo agendo. V tem primeru ga zanimajo ukrajinska naravna bogastva – premog, litij, uran, zlato, železo … Njegov načrt? “Poračunati” za vso pomoč in si prilastiti ta bogastva, ne le v vrednosti pomoči, temveč večkratno. Ker takšen pač je.

A dovolj o Trumpu in njegovih nebulozah, ki jih proizvaja s takšno lahkoto, da postaja jasno: Američani imajo očitno radi populiste brez vsebine, ki trosijo nesmisle. In jih volijo, ne da bi razmišljali o posledicah.

Vrnimo se k Janezu. Po tem, ko je Zelenski doživel hladen tuš v Beli hiši, bi pričakovali njegov komentar. A ta je – predvidljivo – ostal tiho. Sedaj je ujet med dvema taboroma, ki sta mu oba pomembna, a ne želi zapreti vrat ne enemu ne drugemu. Kar pomeni, da mu Zelenski očitno ni več tako blizu kot nekoč. Namesto tega se bolj nagiba k Trumpu. K Rusiji torej. Tisti isti Rusiji, proti kateri je bil.

Ja, precej shizofrena situacija, a nič presenetljivega. Ko človek ne premore jasnega stališča o tako ključnih dogodkih, to pove veliko o njem. Njegovi privrženci pa se zdaj znajdejo v zagati – kaj sploh pisati na družbenih omrežjih, če ni jasnih navodil?

Objava Ko mora Janez izbirati med Trumpom in Zelenskim originalno objavljena na had blog.

Slovenija je postala samostojna država leta 1991. Hrvaška, Litva, Gruzija, Latvija, Estonija so bile države, ki so nas priznale prve. Takrat nam je to pomenilo ogromno. Potem nas časovni stroj vrže v leto 2024, ko Izrael izvaja genocid nad prebivalci Gaze in cel svet anemično gleda stran. Zakaj Slovenija še ni priznala Palestine in zakaj odlaša s tem priznanjem? Moramo res biti vazali višjim interesom?

• Do kdaj bodo Izraelci pobijali Palestince in bo ves svet gledal stran?
• Zakaj EU genocid v Gazi imenuje humanitarna katastrofa / fak of EU
• V čigavem imenu Janez Janša obiskuje Izrael in predstavlja stališča, ki niso uradna stališča Slovenije

To, da Izrael izvaja genocid nad Palestinci v Gazi, je jasno vsakomur. Kot je tudi jasno, da ne gre za boj “proti terorizmu” edino, če so otroci teroristi in jih za to Izrael pobija dnevno. Več kot 15.000 otrok so tako Izraelci že pobili, ker očitno želijo izbrisati Palestince z obličja zemlje. In cel svet še vedno gleda stran in se dela, da je vse ok. Ja, nekoč se je zgodil holokavst, ampak to še ne opravičuje dejanj Izraela v sedanjosti.

Predsednik vlade je včeraj napovedal, da bo Slovenija začela postopke za priznanje Palestine. “Lubi buh,” pa kje ste bili do sedaj? Zakaj tega niste naredili že ob nastopu mandata. Ali pa je število mrtvih tisti dejavnik, ko se začnejo porajati takšne ideje?

Glede na to, da je zunanja ministrica Tanja Fajon pri Marcelu slepomišila o priznanju Palestine in bila povsem politikantska, me vse skupaj zelo žalosti. Ampak takšna je ta naša zunanja politika, ko je treba ugajati vsem. Nismo pizza, ne moremo ugajati vsem. Lahko pa imamo svoje stališče in lahko se zavedamo, da smo bili pred 30+ leti v podobni situaciji in ni bilo prijetno. Ampak Slovenija se očitno ni nič naučila iz tega in samo še klečeplazimo za ostalim svetom. Pfuj in pfej.

Objava Zakaj Slovenija odlaša s priznanjem Palestine / zakaj šele sedaj začenja postopek priznanja originalno objavljena na had blog.

Ponoči je Izrael napadel Iran. Povračilni ukrep, kot to dejanje opisujejo Izraelci za napad Irana, ki je bil povračilni ukrep za napad Izraela na konzulat v Damasku. Nekako tako gre ta zgodba. Dejstvo pa je, da je Izrael postal grožnja za svetovni mir in da mu mednarodna skupnost še vedno gleda skozi prste in ne uvede nobenih ukrepov proti njemu. Še več, ZDA ga celo podpirajo. In tako je to začetek konca, ki ne bo prijeten.

• Iran z droni in raketami povračilno napadel Izrael / mednarodna skupnost je že skočila v zrak
• Zakaj mednarodna skupnost ne uvede sankcij proti Izraelu, ki je pobil že preko 28.000 Palestincev?
• V čigavem imenu Janez Janša obiskuje Izrael in predstavlja stališča, ki niso uradna stališča Slovenije

Vedno so obstajali “buliji,” ki so bili najbolj pogumni, ker so imeli za seboj precej večje in močnejše “bulije”. In tako je tudi pri Izraelu, ki že mesece izvaja genocid v Gazi in ga pri tem mednarodna skupnost ne ustavi – torej ga podpira. Ameriški veto na polnopravno članstvo Palestincev v OZN je dokaz interesov, ki so zadaj. In tudi prikimavanje Izraelu s strani ZDA glede napadov na Iran je podobna zgodba.

Očitno živimo v shizofrenem svetu, kjer lahko Izrael vse proti vsem ostalim pa se uvajajo sankcije in se “vzpostavlja” demokracija.

Isfahan, ki so ga napadli Izraelci, je letalsko oporišče, v regiji pa je tudi precej vojaških baz in jedrski objekti. Ko se bo kdo spraševal naslednjič, kako se je vse skupaj začelo – tukaj je odgovor. Tako, da svet zgolj anemično opazuje, kako lahko Izrael počne vse, kar si želi, in nihče ne odreagira na njihova dejanja.

Objava Izrael napadel Iran / ker Izraelu je dovoljeno vse originalno objavljena na had blog.

Iran je danes ponoči z droni in raketami povračilno napadel cilje v Izraelu. Mesece in mesece Izrael pobija nedolžne ljudi in napada cilje v Gazi. Mednarodna skupnost molči in ne uvede nobenih sankcij proti Izraelu. Kot da se nič ne dogaja. Izraelu je dovoljeno vse. Med drugim je napadel tudi izraelski konzulat v Damasku in ubil sedem iranskih vojaških uradnikov. Sedaj, ko je Iran začel s povračilnimi napadi, pa se mednarodna skupnost že odziva in zahteva, da Iran prekine z napadi! Narobe svet.

• Zakaj mednarodna skupnost ne uvede sankcij proti Izraelu, ki je pobil že preko 28.000 Palestincev?
• Kaj dela zastava Izraela na poslopju vlade / sramoto Sloveniji #nevmojemimenu
• Zakaj EU genocid v Gazi imenuje humanitarna katastrofa / fak of EU
• Slavoj Žižek in njegov govor na otvoritvi knjižnega sejma v Frankfurtu / strojni prevod

Očitno je, da veljajo za Izrael povsem drugačna pravila, kot pa veljajo za ostali svet. Izrael lahko pobija nedolžne otroke in civiliste in mednarodna skupnost ne stori ničesar. Samo anemično gleda, kako se število mrtvih vsak dan povečuje Palestincev, ko Izrael etnično čisti Gazo.

Danes ponoči je Iran izvedel napovedan povračilni napad na Izrael. Rakete in droni je poslal na različne cilje v Izraelu. Ne na civilno prebivalsto, kot to počne Izrael.

In glej ga šment. Mednarodna skupnost, predsedniki držav in ostali so se že oglasili in obsodili napad. Biden, Sunak, Scholz in ostali stojijo ob strani Izraelu in obsojajo napad Irana. Kje so bili taisti ljudje, ko je Izrael začel pobijati Palestince.

Na žalost je mednarodna skupnost “zajebala big time,” ko je dovolila Izraelu izvajanja genocida. Sedaj ni več poti nazaj in tole ne prinaša nič dobrega. Ampak živimo v svetu, kjer očitno lahko nekdo počne vse, kar si želi zaradi dogodkov v preteklosti, vsi ostali pa bodo takoj deležni povračilnih ukrepov in sankcij in vsega ostalega.

Bojim se, da se tole ne bo končalo dobro, predvsem pa da se ne bo končalo tako hitro, kot bi si kdo predstavljal. Še posebej, ker so interesi zahoda v teh igrah.

Objava Iran z droni in raketami povračilno napadel Izrael / mednarodna skupnost je že skočila v zrak originalno objavljena na had blog.

Število mrtvih Palestincev v Gazi je vsak dan večje. Zgodbe, ki jih lahko preberemo, zgolj dokazujejo, da se je Izrael odločil za genocid nad Palestinci v Gazi. Najbolj žalostno pri tem je, da svet še vedno gleda stran ob tem in da se svetovni voditelji ne oglasijo in pozovejo Izraela k takojšnji prekinitvi pobijanja nedolžnih civilistov.

• Več kot 5500 pobitih otrok v Gazi in mednarodna skupnost še vedno tolerira genocid Izraela
• Izraelski genocid nad prebivalci Gaze / 500 mrtvih v bombardiranju bolnišnice v Gazi
• Izraelci pobili že preko 2000 otrok v Gazi / Izraelci se samo branijo, kajne?
• Gaza, Amnesty International – ustavite izvoz orožja v Izrael

Pred leti so v Iraku našli “orožje za množično uničevanje” in posledično so potem Američani “prinesli” demokracijo v Irak. Tudi zgodba glede Hamasa, Izraela in Gaze je precej podobna. Izraelci se borijo proti Hamasu, ki ga očitno sestavljajo otroci. Oz. z drugimi besedami – več kot 7000 otrok so Izraelci pobili, ker so bili zagotovo to pripadniki Hamasa.

Izrael, ki sicer slovi kot država, ki ima stvari “pod kontrolo” in ki točno ve, kaj se kje dogaja, je dopustila, da se je zgodil napad Hamasa – čeprav se je vmes izkazalo, da so tudi Izraelci streljali udeležence na Nova zabavi. Ampak za Izrael je bil to dovolj velik povod, da obračunajo s Hamasom. Da se maščujejo in da jih iztrebijo iz Gaze.

To, da Izraelci trdijo, da se Hamasovi vojaki skrivajo v bolnišnicah in v rovih pod bolnišnicami, in pri tem kažejo posnetke, ki potrjujejo ravno obratne zgodbe, niso nekaj, na kar bi moral biti zahodni svet, ki podpira Izrael, ponosen. Še več. Zahodni svet bi moral ta dejanja obtožiti in posledično tudi poskrbeti, da se ta norija preneha.

Ampak očitno jim ni to v interesu in raje gledajo stran ob teh grozodejstvih, ki smo jim priča. Kot da Palestinci ne bi bili ljudje, ki si zaslužijo svoj mir in prostor pod soncem. In to, da nekdo borbo proti Hamasu izkoristi za množično iztrebljanje Palestincev, je gnusno in zavržno dejanje.

Tišina ob tem je glasna in sram me je, da živim v svetu, kjer so življenja nekaterih več vredna kot življenja drugih.

Objava Izraelci še naprej pobijajo Palestince v Gazi in svet še vedno gleda stran ob tem genocidu originalno objavljena na had blog.