Stranka SDS se je včeraj, po razglasitvi vzporednih rezultatov volitev odzvala na svoj način, ki ga kljub vsemu nisem pričakoval. Namreč Zvonko Černač je v svojem nastopu pred kamerami povedal, da so bile volitve nepoštene in zato so rezultati nelegitimni. Da bo tisti, ki bo vodilo vlado Lukašenko, da bo imela vlada kratek rok trajanja in je stranka SDS ne bo priznala. Da tega, da njihovi poslanci ne bodo prevzeli nobenih odgovornosti, niti ne omenjam – kar preprosto pomeni, da bodo zgolj sedeli v parlamentu. Na tem mestu se mi poraja vprašanje, zakaj se lahko to zgodi, da namreč stranka, poraženka na volitvah izsiljuje vse ostale zaradi kalimerovstva! Da zaradi najslabšega rezultata po letu 2000, ki so si ga zakuhali sami, poskusijo na vsak način uveljaviti svojo voljo – kot majhni otroci, ki jokajo, ko ne dobijo igrače. Da njihove zadnje poteze, ko jih niti ni bilo v Cankarjev dom niti jih ni bilo več na dvorišču pred njihovim sedežem, niti ne omenjam. Dejansko so pokazali, kaj si mislijo o demokraciji, besedi, ki jo sicer tako pogosto radi uporabljajo. Seveda zgolj in samo, ko njim pride prav.

Slovenija je namreč že vrsto let talec SDS. Te volitve so to spremenile. Namreč volivci so pokazali svojo voljo in kljub temu, da so za stranko SDS nelegitimni, temu ni tako. Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi. Dovolj je bilo “šlepanja” na osamosvojitev in nedotakljivih, ki imajo za seboj tako močno volilno bazo, da jih nihče ne more premagati. Pozna se, da so ljudje naveličani zgolj in samo kritiziranja in si želijo predvsem drugih obrazov in drugih ljudi, ki do sedaj še niso okuženi z vsemi mogočimi aferami, ki se lepijo na politike kot muhe na drek. Če rezultat volitev ni dovolj zgovoren sam po sebi, da Slovenci nočemo več sranja, razdiralnosti, kalimerovstva, potem ne vem, kaj bi bil lahko dovolj dober znak za stranko SDS?

Mogoče pa bi se vsi, ki ne razmišljamo kot volivci SDS – nekje okoli 178.294 volivcev je to, morali izseliti iz Slovenije, da bi lahko oni po svoje vodili državo in kjer ne bi nihče drug imel možnosti povedati svoje mnenje. Verjetno bi to stranki SDS najbolj odgovarjalo in bi bilo to za njih edino pravično!

Zanima me, zakaj ne obstaja možnost, da se poslancu, ki se bo šel državljansko nepokorščino, kot je napovedala stranka SDS za svoje poslance, ne more vzeti mandata? Zakaj so poslanci tako močno zaščiteni v tem primeru? Pri delavcih temu ni tako!

p.s.: niti najmanj ne dvomim, da je govor, ki ga je prebral Zvonko Črnač napisal Janez Janša in v njem izlil ves svoj žolč in srd! Glede na to, da se število njihovih volivcev manjša, upam, da se konča to strahovladje, ki smo mu priča….

Objava Ko stranko SDS zelo boli poraz na volitvah originalno objavljena na had blog.

Rezultati volitev v državni zbor 2014. Kot je bilo pričakovano, je zmagovalec Miro Cerar, oz. Stranka Mira Cerarja SMC.

Kar volili, smo dobili. Letošnje volitve so drugačne, saj so bile predčasne, v nedeljo 13. julija, ko naj bi bila večina Slovencev na dopustih. Mogoče so pozabili na to, da veliko ljudi nima denarja za dopust in so tako bile volitve v povsem primernem času! Mogoče ne za vse stranke, ki so se jim zgodile grozne krivice ravno v predvolilnem času, kot tudi ne za nove stranke, ki so šele stopile na politični parket. Vendar je Stranka Mira Cerarja dokazala, da se da stvari spremeniti – nov obraz, ki je všečen volivcem je zadosten razlog, da se v poplavi “starih obrazov” obrnejo drugam in se odločijo za nekoga, ki še ni imel priložnosti, da se dokaže. In s tem volivci dejansko pričakujejo, da se bo z novim obrazom tudi marsikaj spremenilo. Ali se bo, bo pokazal čas. V končni fazi je čas vse, kar nam preostane. Sicer bodo spet volitve in spet bomo iskali rešitev….

Na volitvah v državni zbor je imelo volilno pravico 1.712.977 volivcev. Do 16. ure je na voliščih glasovalo 610.991 volivcev. Do 19:00 je glasovalo skupaj 873.530 volivcev.

Podatki vzporednih volitev – točni rezultati volitev bodo spodaj v tabeli, ko jih bo DVK sporočila

• Stranka Mira Cerarja 37%
  
• SDS 19%
  
• DeSUS 10%
• ZL 7%
• SD 6%
  
• NSi 5%
  
• ZAB 5%
  

Po prvih neuradnih rezultatih je izid glasovanja naslednji – vir http://volitve.gov.si/dz2014/

Desnica pa odreagira takole:

Hja, ce nam na volitvah ne uspe…je druga moznost-drzavni udar. #vojna

— Sebastjan Erlah (@SebastjanErlah) July 13, 2014

Objava Rezultati volitev 2014 v državni zbor – zmagovalec je Miro Cerar – SMC originalno objavljena na had blog.

Leta 2011 sem prvič objavil Twitter volilno anketo, kjer sem dobil rezultate, ki so jasno prikazali kako ljudje, ki me spremljajo na družbenih omrežjih in ki berejo moj blog razmišljajo – oz. katere stranke podpirajo.

Sedaj smo leta 2014 in javnomnenjske ankete me vsak dan bolj fascinirajo, ko gledal rezultate, ki se jih niti pod razno nisem predstavljal. Posledično sem se odločil, da zberem skupaj vse stranke, ki kandidirajo na letošnjih volitvah in poskusim z novo anketo, ki definitivno ne bo prikazala stvari takšnih, kot jih druge ankete prikazujejo.

Objava Koga boste volili na volitvah 13. julija 2014? originalno objavljena na had blog.

Še par dni nas loči do volitev. Za marsikatero politično stranko, ki je šele dobro stopila na politični parket je bil ta datum precej preuranjen, saj niso niti dodobra postavili svojih odborov po Sloveniji, kamoli se pripravili na politično agitacijo v času predvolilnega boja.

Ravno pomanjkanju časa sam pripisujem kampanjo, ki ni zanimiva za nikogar, niti ni privlačna. Dejstvo je, da se politične stranke niso poskusile spomniti česa inovativnega, ampak za komunikacijo uporabljajo zgolj kanale, ki so jih uporabljale tudi dosedaj. Ker nimajo dovolj denarja za TV oglaševanje, smo vsaj malce varni pred tem, da nam politiki s svojimi obljubami skačejo iz TV ekranov. Jih je pa veliko več v zunanjem oglaševanju, kjer eni od drugih kopirajo “slogane”. Dela in dejanja in podobno.

Če smo na TV varni pred politiki, pa temu ni tako na spletu. Ker je to najcenejši komunikacijski kanal, je tudi pojavnost političnih strank precej velika – da tega, da imajo tukaj lahko zadaj vojske svojih vojščakov, niti ne omenjam. Vendar tudi na spletu ta politična kampanja ni čisto nič posebnega. Ok, spletna mesta so si postavili, imajo svoj Facebook in Twitter profil in sedaj se gredo politično agitacijo. Nekako tako izgleda vse skupaj skozi moje oči. Glede na to, da je večina političnih strank objavila svoj program na spletu v .pdf-ju, potem mi je precej jasno zakaj je temu tako – in če je šel kdo brati programe, potem se bo povsem strinjal z menoj, da si je med seboj vse skupaj precej podobno. Namreč ti programi, bodo par dni po volitvah pozabljeni in svet se bo vrtel naprej, kot se vrti tudi sicer.

Obstaja še ena posebnost te predvolilne kampanje – politične stranke so veliko na terenu. Obiskujejo kraje, se udeležujejo otvoritev vaških vodovodov, gredo na takšna in drugačna srečanja. Vse samo za to, da bi prepričali volivce, da oddajo glas za njih. Glas, ki jim odpira pot v parlament in jim bo omogočil politično preživetje. Večina političnih strank pozablja, da se politična kampanja začne tisti večer, ko se končajo volitve. In da imamo volivci, kljub prepričanju nekaterih, precej dober spomin in vemo, kaj je kdo obljubil in kako prijazen je bil, ko je potreboval naš glas – kar pa se vse povsem spremeni, ko je konec volitev in se potem čaka 3 leta in 10 mesecev, da se zopet ugotovi, da obstaja ljudstvo in volivci. V enem mesecu se ne da skomunicirati vsega in pokazati, kako uspešna so bila zadnja štiri leta! Posledično dobimo skropucalo, ki ga drago plačajo svetovalcem, ki pridejo iz različnih koncev sveta, vendar pozabljajo na eno posebnost – Slovenija je precej posebna država in Slovenci smo precej drugačni od ostalih.

Ker so volitve pri nas prej, kot na štiri leta, je tudi del zapisa, ki sem ga objavil leta 2012 še vedno v veljavi:

Letos bodo več ali manj vsi stavili na družbena omrežja – Twitter, Facebook, kjer bodo “spamali” do nezavesti vse, kar se pospemati da. Nekateri so se tega že lotili – na žalost izpade to vse skupaj precej drugače, če ni pristno.

Par mojih preprostih nasvetov strategom, ki sem jih opazil do sedaj (če se kateri od kandidatov najde notri, še toliko boljše!):

• karkoli delate na spletu, razumite končno, da to delate za ljudi! In ljudje se dobro počutimo, če so nam stvari jasne – pravi ton in način komunikacije je pomemben dejavnik, predvsem pa komunikacija ne sme potekati zgolj enosmerno, kot to radi politiki počnejo!
• spletno mesto naj bo namenjeno dejanskemu Call To Action – ne zanimajo nas zgodbice, ne zanima nas kje se je kandidat sončil in na koliko pasjih procesijah je bil v zadnjem tedu. Zanimajo nas konkretne ideje in konkretni predlogi. Vse ostalo je balast in ga lahko mirno izpustite – manj je več!
• preverite spletna mesta, kako se odpirajo v različnih brskalnikih, predvsem pa preverite, če je tema, ki ste jo uporabili responsive in ste jo podrli s svojimi lastnimi menuji, ko bi lahko uporabili menuje v samem WordPressu (jeap, na jetra mi gre!). Prav tako dodajte še sidebar widgete na svojo spletno mesto, da bo vsaj izgledalo vse skupaj spodobno!
• Twitter je kul zadeva, tudi 30.000 uporabnikov je kar zanimiva ciljna javnost, glede na to, da je tam večina influencerjev digitalnega sveta. Par mojih nasvetov o uporabi Twitterja – Kaj vsebuje dober tvit, kako ga napisati da ga bo kdo prebral in kako pridobiti sledilce na Twitterju. In ne, to, da je kandidat za predsednika vozil prehitro in plačal prometno kazen ni stvar, s katero bi se kdorkoli hvalil na Twitterju! Kvečjemu obratno – žalostno je, da se to zgodi!
• Facebook je super in fajn, ampak bodite previdni z njim, kot tudi s Twitterjem – oba dva vam lahko data občutek superiornosti, vendar svet je tam zunaj nekje in ima bolj malo stika z realnostjo!
• glede na to, da je leta 2012 precej precej manj blogerjev kot nas je bilo leta 2007, svetujem, da če se odločite za kakšno “sodelovanje”, oz. komunikacijo z blogerji, da naredite to na prijazen način, brez pogojevanja, predvsem pa se lahko držite katerega od mojih nasvetov – Kako, kdaj in zakaj komunicirati z blogerji
• zavedajte se, da je mlade težko prepričati da gredo na volitve – poskusite biti inovativni, naj vaši strategi “švicajo” in naj naredijo stvari, ki bodo zbrcale mlade do volišč – splet je odličen za to, ker se vsaka stvar lahko testira, optimizira, predvsem pa se lahko hitro spreminja
• nikar, ampak res nikar ne poskušajte z negativno kampanijo – Peterletu se je vse skupaj vrnilo kot bumerang!
• osamosvojitev je passe! In ne, volivcev to ne zanima že nekaj časa!

Objava Predvolilna tekma in kampanje političnih strank originalno objavljena na had blog.

Če ste še vedno neodločeni, komu oddati glas na parlamentarnih volitvah 13. julija, potem je tole nekaj za vas. Stranka SDS se je očitno odločila, da bo poskušala na račun populističnih “for” zmagati na teh volitvah. Prvi predlog, ki se mi je zdel strašansko populističen je bil uvedba tabličnih računalnikov za dijake in osnovošolce. Cena populizma? 50 mio eurov. Precej nizek znesek za državo, ki ne more več krpati cest, ker ji je zmanjkalo denarja za to. Ampak učinek je definitivno zagotovljen – namreč, kdo pa si ne želi, da bi njegov otrok dobil brezplačno tablični računalnik?

Vendar se stranka SDS ni ustavila pri tej puhlici, saj sem danes videl njen “tam-tam” plakat, kjer obljubljajo mesečno 50 € več za vse s plačo do 1000 €. Ob tem podatku pa sem še malce bolj zastrigel z ušesi, saj predvidevam, da ni ravno malo davkoplačevalcev, ki morajo mesec preživeti z manjšo vsoto denarja in da upokojence niti ne štejem sem zraven (verjetno so jih pri stranki SDS izključili namerno iz tega populizma, saj bi upokojenci takoj zahtevali izpolnitev obljube!).

Zakaj se mi ta znesek ne zdi realen?

Dejstvo je, da je življenje v Sloveniji postalo drago, da so se podražile vse stvari, samo plače več, ali manj ostajajo enake. In ljudje, ki morajo z manj kot 1000 euri preživeti mesec so zame čarodeji. Vendar, kaj bi to pomenilo za državo, če bi stranka SDS dejansko morala izpolniti svojo obljubo?

Po podatkih Statističnega urada RS – je povprečna mesečna neto plača za mesec april znašala 1.001,03 EUR. Na žalost nikjer ne najdem podatka, koliko zaposlenih v Sloveniji prejema povprečno plačo, ki je nižja od 1000 eurov? Vendar, če vzamem pavšalno in preko palca je takšnih ljudi v Sloveniji preko 250.000. To pomeni, da je mesečni strošek 12.500.000 eurov, kar pomeni letno 150.000.000 eurov, kar je enako vrednosti, ki smo jo dobili pri prodaji Mercatorja. Saj se hecate, kajne? Ket tole pa presega vso zdravo pamet!

Stranka SDS, zanima me, kako vam bo uspelo najti 150 mio eurov, da boste izpolnili svoje predvolilne puhlice??

Objava Stranka SDS – mesečno 50 € več za vse s plačo do 1000 € – bučke originalno objavljena na had blog.

Predvolilna bitka se je pričela. Tarča je minila brez stranke SDS, vendar naslednji dan nas je pričakala predstavitev njihovega programa. Program je definitivno zanimiv in poln velikih obljub. Kljub temu, da sem čisti levičar, me je par stvari, ki sem jih prebral in slišal prav prijetno presenetilo. Edina škoda pri vsem tem je, da so to obljube, ki pa so dejansko neizvedljive v praksi. Z

Zakaj?

Ker smo že navajeni velikih besed in obljub in vseh možnih obljubljenih reform – pa vendar, ko taiste stranke pridejo na položaje, se vse skupaj spremeni in nihče več ne razmišlja o tem, da bi karkoli spremenil. Stvar je preprosta – ko si na oblasti, moraš biti všečen, ko se boriš za oblast, moraš biti všečen. In ti dve všečnosti pač ne gresta skupaj, saj so na eni strani volivci in na drugi sindikati in javnost, ki se ne strinja vedno s predlaganimi reformami.

Da ne bom kritiziral per se, bom izpostavil en primer, ki mi ne da miru. Namreč “Vsi učenci od 3. razreda in dijaki bodo dobili v uporabo tablične računalnike. Ukinili bomo delovne zvezke.” In da ne ostanem zgolj pri napisanem, je to tudi tvit, ob katerem sem resno zastrigel z ušesi..

[V ŽIVO] @JJansaSDS: “Vsi učenci od 3. razreda in dijaki bodo dobili v uporabo tablične računalnike. Ukinili bomo delovne zvezke.”

— SDS (@strankaSDS) June 13, 2014

Za podatke sem odsurfal na stat.si (spodnji podatki mi sicer ne gredo povsem skozi!):

• število osnovnošolcev v letu 2013 – 165.036
• število dijakov v letu 2013 – 76.714

Torej bi potrebovali v tem primeru preko 240.000 tabličnih računalnikov! Vendar pozor, to še ni vse. Poglejmo cene tabličnih računalnikov:

• iPad z Retina zaslonom Wi-Fi 16GB – Black – cena 399 eurov – skupen znesek 96.458.250 eurov
• Samsung Galaxy Tab 3 – cena 239 eurov – skupen znesek 57.778.250 eurov

Verjetno so imeli v mislih kakšne cenejše naprave, ki bi jih “nekdo”, ki bi bil seveda vnaprej izbran dobavil precej cenejše, predvsem pa bi bila njegova marža veliko višja – tako nekako potekajo te mahinacije. Vendar pri vsem tem ne smemo pozabiti na dejstvo, da je potrebno vso gradivo digitalizirati, narediti aplikacije, predvsem pa postaviti celoten sistem, kar niti niso zanemarljivi stroški. Da tega, da bi bilo potrebno zagotoviti servis in zamenjavo vseh teh tablic, ki bi vsak dan doživele svoje bridki konec – ne, rajši ne razmišljam o teh stroških!

Na koncu, pa ne smemo pozabiti na dejstvo, da bi s tabličnimi računalniki osnovošolci pozabili na to, da se piše tudi na roke in bi bilo vse skupaj precej smešno. Poleg tega pa pisanje prinaša še nekatere druge stvari.

To je bila ena izmed točk programa stranke SDS, ki se mi jo je zdelo smiselno secirati in bi bila hudičevo drago plačana. Ampak sliši se super in ni hudič, da ne bo kakšen mulc doma prepričal mame, da voli za SDS, ker bo dobil tablico, na kateri bo lahko nabijal Angry Birdse in klofutal Talking Toma. Stroški so pač zanemarljivi, saj gre za predvolilne obljube in itak – kakopačne, bi takšne ideje plačali davkoplačevalci!

Objava Volitve 2014 – program stranke SDS – tablice za osnovnošolce in dijake #BS originalno objavljena na had blog.

Še dva dneva nas ločita do evropskih volitev – 25. maj, ki smo ga v Jugoslaviji praznovali kot dan mladosti, marsikdo pa na taisti dan praznuje dan brisače. Če sem iskren, so predvolilne zdrahe, predvsem pa “soočenja”, če so sploh bila, šla povsem mimo mene. Nekaj abotnih obrazov vidim na plakatih, slišim radijske oglase, kjer se nekateri poskušajo prebiti v vodstvo z dokaj negativno kampanjo, sicer pa veliko udejstvovanja na družbenih omrežjih, ki so očitno najbolj priročni (beri najcenejši) za politično agitacijo.

Če bi me sedaj kdo vprašal, koga bom volil, bi še vedno stal za odločitvijo, ki sem jo dal, ko sem slišal za idejo – Sanjska služba, ki nastavlja ogledalo vsem tistim, ki se borijo za odlično plačo, predvsem pa za nič dela, ki ga imajo v EU parlamentu. No, takšen zaključek sem naredil, ko sem videl koliko so naši trenutni poslanci aktivni v EU parlamentu.

Demokracija, kjer se izžreba srečnega dobitnika mi je povsem všeč in kljub temu, da je eden izmed kandidatov proti splavu in je to jasno povedal na radiu Ognjišče – seveda je Sanjska služba doživela pogrom, vendar se mi zdi točno to dejanje eno izmed najpomembnejših v vseh letih samostojne Slovenije. Ja, nimamo vsi ljudje enakega mnenja – še daleč od tega, vendar je dosedanja “demokracija” pomenila ravno to – vsi strankarski ljudje so morali zagovarjati mnenje stranke in ne svoje mnenje, ali mnenje volivcev, ki so jih izvolili. V bistvu je marsikdo komentiral to zadevo s tem, da bi bilo boljše, če bi bil predstavnik Sanjske službe tiho. Ne! Zakaj bi bil tiho. Ima pravico do mnenja in ima pravico do svojega stališča. In če se uvede Agora – potem bodo imeli volivci možnost povedati svoje mnenje in ne bo to mnenje peščice ljudi, ki že dolga leta vodijo vse niti politike v Sloveniji.

Vendar nazaj k volitvam. Predvolilni čas je sovpadal z poplavami v Bosni, Srbiji in na Hrvaškem in tako je odvzel precej medijskega prostora in časa “prepirom”, ki bi jih sicer poslušali in brali o njih. Kar mi je všeč. Politika ni všečna, niti niso všečni politiki, v bistvu ljudje niti ne razumem politikov, ko flancajo do neskončnosti. In to se mora spremeniti. Pustiti novim obrazom v politiko – tako v EU parlament, kjer bodo stali za svojimi besedami in ponosno opravljali svoje poslanstvo, predvsem pa je počasi čas, da se mastodonti, ki jih ni malo, poslovnijo za vedno iz politike, ki so jo krojili zadnjih 20+ let. Takrat bomo lahko začeli ustvarjati novo Slovenijo, ki ne bo slonela na zdrahah iz preteklosti, ampak bo pogled uprt v prihodnost. Prihodnost je tisto, kar nas lahko reši in kar bi moralo biti najbolj pomembno pri vsem skupaj.

Glede na to, da bodo verjetno precej kmalu državne volitve, pa si ne upam staviti, da bo tista kampanja šla tako mirno mimo. Tam ne bo boj, ampak bo mesarsko klanje in pri vsem tem bomo davkoplačevalci izpadli zgolj kolateralna škoda, na katero nihče nikoli ne pomisli – razen v času pred volitvami, ko postanejo politiki slinasti in obljubljajo med in mleko.

V nedeljo vsi na volitve in pokažimo, da v Sloveniji ni vse tako v kurcu, kot si pogosto mislimo!

Volilni molk na družbenih omrežjih – Twitter in Facebook

O tem, da se volilni molk na Twitterju in Facebooku se ne more kaznovati, kar velja za posameznike in ne za stranke in kandidate, pišem zadnja leta pred volitvami. Namreč družbeni mediji so se v tem času razbohotili po deželi Šentflorjanski. Vsakič, pred volitvami, se pojavljajo enaka vprašanja in vsakič so tudi odgovori enaki. Mediji so pred leti sporočali, da se kršenje volilnega molka kaznuje s kaznijo 120 eurov – vendar to ne velja na družbenih omrežjih in za posameznike!

Za stranke, kandidate, njihove štabe, predvsem pa za medije, pa veljajo drugačna pravila. In ne, jaz ne bom danes agitiral o tem, katerega kandidata preferiram in bo zmagal v prvem krogu, ampak bom samo izpostavil par dejstev, ki so bila v preteklih letih zapisana na Twitterju – zapisala jih je Nataša Pirc Musar:

Še enkrat sem podrobno preučila zak. o volilni in referendumski kampanji. NI PRAV NOBENE možnosti, da bi kaznovali kršitve vol.molka na TW:)

— Nataša Pirc Musar (@nmusar) December 5, 2011

In še to, po mojem ni prav nobene možnosti, da bi se za kršitev vol. molka kaznovalo tudi posameznika, ki ne dela za org. vol. kampanje.

— Nataša Pirc Musar (@nmusar) December 5, 2011

Zelo podoben odgovor sem dobil, ko sem se pred časom pogovarjal s strokovnjakom, ki je dejansko šel brati zakon o volilni in referendumski zakonodaji – namreč Facebook in Twitter nista medija – nista vpisana v razvid medijev in kot takšna ne sodita pod pravila, ki veljajo za medije. Tudi uporabniki Twitterja in Facebooka nismo organizatorji volilnih kampanij, oz. ne delamo za njih (slednje je lahko sicer precej tanek led!).

Posledično tudi ne more prihajati kaznovanja “kršitev” volilnega molka na Twitterju in Facebooku. Ker volilna komisija točno ne ve kaj je kaj, rajši preventivno vse skupaj prepove. In se tako opere krivde, da bi se postavljala v nekakšno vlogo razsodnika.

Verjetno bodo te predsedniške volitve precej bolj izkoriščene v te namene – agitacije za določene kandidate, kot smo bili navajeno do sedaj. In ja, to bodo delali javno na svojih profilih in se smejali v brk organom, ki ne bodo mogli ničesar storiti. Glede na to, da sam nisem vpisan v razvid medijev, bi se isto stvar (kot sem omenil že zgoraj) lahko šel tudi sam.

Še uradni odgovor MJU izpred enega leta – za parlamentarne volitve so pripravili takšen odgovor, ki pa ne drži, kot je bilo zgoraj zapisano!

Twitter, Facebook, družbena omrežja in volilni molk

Kolega Jaka je lansko leto (tudi polovica zapisa je kopija lanskega zapisa!) poslal vprašanje ministrstvu za javno upravo o volilnem molku na spletu, predvsem na vse bolj popularnih družbenih omrežjih Twitter in Facebook, ki so jih med drugimi odkrili tudi politiki in jih izkoriščajo za “spam”.
MJU mu je poslalo že vnaprej pripravljen odgovor, ki pa je precej “medel”, oz. ni točno določen – po mnenju MJU je zgodba s socialnimi omrežji enaka kot zgodba s plakatiranjem, ki je v dneh volilnega molka prepovedana!

Objava Evropske volitve 2014 originalno objavljena na had blog.