Ali pozna kdo koga, ki je volil stranko Re.snica? Glede na obljube, da ne bodo kolaborirali s SdSom in overjene izjave o tem, me res zanima kako se počutijo, ko so jih tako lepo nategnili?

• Ne samo 7-mestne številke, ponujali so jim tudi hiše / in sloni letijo, kajne?
• Poslancem Resnice ponujali 7-mestne številke / sanja svinja kukuruz
• Ali je resnica še vedno vrednota?

Se spomnite kampanje stranke Resni.ca. Ena ključnih točk je bila zelo jasna: ne bomo kolaborirali s SdSovci. Ne morda, ne odvisno od okoliščin, ne, če bo Merkur v retrogradnem gibanju. Ne bomo. To so ponavljali dovolj pogosto, da je zvenelo skoraj kot prisega pred matičarjem. Še overjali so izjave.

Potem pa realnost. Politična matematika je opravila svoje, obljube so se začele topiti hitreje kot sladoled sredi poletja in nenadoma so se pojavila sodelovanja, dogovori in pragmatične razlage, zakaj stvari niso tako črno-bele. Kar je v politiki pogosto prevod za nategnili smo vas, da smo dobili vaše glasove in sedaj nam je vseeno za vas.

Mene res iskreno zanima kako se ob tem počutijo njihovi volivci? Ne tisti, ki so stranko podpirali iz protesta ali zabave, ampak ljudje, ki so verjeli konkretnim obljubam. Tisti, ki so rekli, da je prišel na politično prizorišče končno nekdo, ki drži besedo. Kako je videti trenutek, ko ugotoviš, da je bil vse skupaj en velik nateg?

Predstavljam si tri tipične reakcije teh volivcev:

Prva je jeza. Nategnili so nas. In pošteno povedano, težko je temu oporekati, če je bila obljuba eksplicitna in večkrat ponovljena. Politika sicer ni pogodba pri notarju, ker je bila na upravni netoa, ampak če nekaj javno in odločno obljubiš, ljudje upravičeno pričakujejo, da boš to vsaj poskušal držati.

Druga reakcija je racionalizacija. Saj so bili prisiljeni, kajti drugače ni šlo. To je samo tehnično sodelovanje. In podobni izgovori. Človeški možgani so neverjetno ustvarjalni, ko morajo braniti odločitev, ki so jo že sprejeli. Nihče ne mara občutka, da je bil nategnjen.

Tretja reakcija pa je najbolj zanimiva: apatija. Ljudje skomignejo z rameni in si mislijo, da so vsi isti. Ne gre samo za eno stranko ali eno obljubo. Gre za še en kamenček v mozaiku splošnega nezaupanja v politiko.

Kar je pri vsem skupaj skoraj komično, je način, kako se po preobratu pogosto spremeni retorika. Tisto, kar je bilo v kampanji predstavljeno kot moralna meja, postane po volitvah odgovorna državotvornost. Čez noč se preoblikuje pomen besed. Nikoli postane v določenih okoliščinah. Načelno postane pragmatično. Resnica postane … no, slab marketinški slogan.

To ni problem samo ene stranke. Slovenska politika ima dolgo tradicijo obljub, ki po volitvah dobijo novo interpretacijo. Ampak pri Resni.ci je bil kontrast posebej očiten prav zato, ker je bila identiteta stranke zgrajena na ideji, da so oni drugačni, bolj neposredni, bolj resnični.

Res bi rad slišal kakšnega volivca Resni.ce, ki bi odgovoril na preprosta vprašanja. Ste razočarani? Ste pričakovali tak razplet? Ali pa menite, da je sodelovanje s SdSovci vseeno upravičeno? Ker od zunaj je videti precej preprosto. Obljuba je bila jasna, rezultat pa ravno nasproten. Res me zanima kako se počutijo, ko so jih nategnili kot so dolgi in široki.

Objava Ali pozna kdo koga, ki je volil stranko Re.snica? originalno objavljena na had blog.

Naslednjo nedeljo (da se ne bo kdo prestrašil, ker sem zavajal, da sem dobil tvojo pozornost), potekajo županske volitve in čas je, da greš tudi ti vol’t. Da se skobacaš iz postelje, odložiš telefon, skočiš pod tuš in nase navlečeš nedeljsko obleko / kavbojke / trenirko / ali pa greš preprosto na volišče v pižami.

• Anže Logar, kandidat za župana Ljubljane se ne bi udeležil parade ponosa
• Županske volitve so pred vrati / zapomnite si, kaj vse obljubljajo župani
• Dveletni mandat županov bi bil boljši za naše lokalne ceste

Danes imaš možnost, da oddaš svoj glas za tistega, ki želiš, da bo krojil lokalno politiko in posledično poskrbel za nov asfalt, nove mostove, nove parke, nova delovna mesta (??) in še vrsto drugih stvari. Čas je, da oddaš glas in potem boš imel možnost tudi kritizirati njegovo delovanje ali nedelovanje.

Sam dolgo let nisem hodil na volitve. Pač, sem bil eden izmed tistih, ki sem trdil, da itak moj glas nič ne spremeni. Dokler me nekoč ni nekdo opomnil in povedal celotno resnico – če ne greš vol’t, potem se ne pizdi čez vse in čez izvoljene. In imel je prav. Od takrat naprej svojo državljansko dolžnost opravljam. Včasih stavim na prave “konje”, včasih doživim poraz.

In ja, tudi meni se ne da iz tople postelje, kot verjetno še marsikomu. In tudi jaz razmišljam, da so to itak lokalne volitve, ki nič ne spremenijo. No, ni čisto tako. Marsikaj se lahko spremeni v lokalnem okolju. In takšne majhne spremembe se lahko odražajo tudi na državnem okolju. Ne povsem direktno, ampak že zavedanje, da se stvari spreminjajo lahko vzpodbudijo apatične ljudi, da začnejo zahtevati spremembe. Zadnja leta smo ljudje postali vse prej kot aktivni državljani – mogoče smo na facebooku še aktivni, ampak povsod drugod nam ni več za nobeno akcijo. Kot bi nekdo upihnil svečo in se od nje samo še kadi.

To, da greš oddat na volišče svoj glas ti verjetno ne bo vzelo več kot 10 minut. 10 minut, ki jih nameniš svoji obveznosti do države – ja, slišim kako komentiraš, da itak plačuješ davke in da država nič ne stori zate in da ljudje samo kradejo. Lahko pozabimo na to? V bistvu izvolimo mi tiste ljudi, ki potem kradejo, kajne? Torej volimo napačne ljudi? Ali sploh obstajajo pravi ljudje, ki jih ne bo obtoževali kraje? Dvomim in se ne ukvarjam s tem. Preprosto vsakič znova dobimo tisto, kar smo si zaslužili. In najhujše je, če sploh ne gremo na volišče.

Ko mi kdo reče, da ni pravih kandidatov za katere bi volil je moj odgovor dokaj preprost. Zakaj ne kandidiraš? Zakaj ne sestaviš svoje stranke? Zakaj se ne odločiš, da vzameš usodo v svoje roke in nekaj narediš, če te motijo stvari? Seveda je odgovor vedno enak – saj se ne bi nič spremenilo. Napaka! Dokler ne poskusiš, ne veš, kaj bi se zgodilo. In danes je čas, da poskusiš. Da greš na volitve in oddaš svoj glas. In čeprav ne bo tvoj kandidat zmagal, si naredil nekaj. Tudi zase.

Ja, pejt vol’t!

Objava Brcn se v rit, odlož telefon, obleč tagmašn gvant in pejt vol’t originalno objavljena na had blog.