Hupanje oz. plozanje po zasausk je del slovenske folklore in Slovenija ima dve stalnici: burek ob treh zjutraj in hupanje. Hupa pri nas ni zgolj del avtomobila – je nacionalni šport. Je del našega DNKja. Če se na semaforju ne premakneš v prvih 00003 sekundah po tem, ko se prižge zelena, se začne hupanje. Če kdo v koloni slučajno pomisli, da bi upošteval omejitve hitrosti, sledi hupanje. Če si drzneš voziti defenzivno, sledi hupanje. In najbolj zabavno: ko stojiš v koloni, kjer se točno nič ne premika, pa nekdo vseeno pritisne na hupo, kot da bo njegovo hupanje odprlo čudežni portal do prostih cest. Kvarnik: “Ne bo.”

• Nisem te opazila / seveda me nisi, ko gledaš v telefon in ne na cesto
• Zakaj popravila cest v Sloveniji trajajo v neskončnost?
• Španski vozniki in njihova kultura vožnje na cestah

Najbolj bizarno je, da se hupanje preseli tudi v druga področja življenja. V trgovini – če blagajničarka ne dela z nadzvočno hitrostjo, sledi godrnjanje, ki je verbalni ekvivalent hupanja, ali pa glasno pozivanje, da naj odprejo še vsaj dve blagajni, da ne bo osebek čakal. Na spletu – če odgovor ne pride v sekundi, takoj sledi klic in “halo, kaj je narobe?”.

V življenju na splošno pa se zdi, da smo postali družba hupanja – vse mora biti zdaj, takoj, instant.

Kam nas to pripelje, če vse skupaj pogledamo realno? V prometu zaradi hupanja nihče ne pelje hitreje. V resnici je hupanje bolj ventil frustracij kot pa orodje za reševanje težav. In na koncu dneva samo dvigne pritisk – tebi in tistemu, ki mu hupaš.

Mogoče bi bilo lepše, če bi si kdaj rekli: “Ne bom hupal.” Čeprav je včasih težko. Čeprav gredo prsti že proti proti volanu. Ker resnica je precej preprosta – hupanje je glas naše nestrpnosti. In mogoče bi bilo fajn, če bi ga znali vsaj malo utišati. Ker nestrpni smo že dovolj in stresa je v naših življenjih že veliko preveč.

Objava Hupanje naše vsakdanje originalno objavljena na had blog.

Stojim pred semaforjem. Kot pešec. Čakam, da se prižge zelena luč za pešce in da bom lahko varno šel čez cesto. Ravno se prižge oranža luč na semaforju za voznike in vozilo se ustavlja. Voznik za njim z vso ihto udari po hupi in začne z drugo roko besneti in kazati čudne geste s sredincem. Nadaljuje s hupanje, ko grem čez cesto, in zastavi se mi preprosto vprašanje – ali se vse težave na cesti rešijo s hupanjem in dvignjenim sredincem?

• Voznike tovornjakov prosim, da vsaj v predorih in pri uvozih na avtocesto vozijo s primerno varnostno razdaljo
• Španski vozniki in njihova kultura vožnje na cestah
• Vozniki ročno prižgite luči v primeru slabše vidljivosti, megle ali dežja
• Do kdaj bomo vozniki na avtocestah zgolj kolateralna škoda nesposobnosti Darsa?

Ali sem edini, ki ima občutek, da je vse več voznikov v stresu, ko se vozijo po cestah? Razumem, zastoji so. Vročina. Utrujenost. In človeka zmotijo malenkosti. Kot je ta, da nekdo ustavi na semaforju, ker je na semaforju oranžna luč.

Nekoč v nekih drugih časih so na semaforju utripale luči pred spremembo. Precej lažje je bilo vse skupaj in precej bolj očitno. V Španiji, ko sem se vozil po njihovih cestah, me je to prav navdušilo. Predvsem pa me je navdušila njihova umirjenost za volani. Zakaj bi izgubljali živce, če pa se s tem ne bo nič rešilo.

Precej podobna zgodba je pri nas. Ko ljudje očitno verjamejo, da bodo za to, ker je nekdo pred njimi pravilno ustavil na semaforju, zamudili na najpomembnejši “sestanek” njihovega življenja. Posledično je potrebno hupati in kazati geste, ki so na nivoju predpubertetnikov in se jim zdi to zelo zabavno, predvsem pa smešno.

Na žalost kaosa v našem prometu nič od tega ne reši. Še manj pa jeza in besnenje za volanom. Zgolj in samo več stresa to prinaša. Predvsem pa prinaša v naša življenja občutek, da smo ljudje dejansko postali povsem brez empatije in da se ves svet vrti zgolj in samo okoli nas.

To je žalostno, predvsem pa zaskrbljujoče. Čeprav bi voznik zapeljal skozi oranžno luč, bi moral voznik za njim ustaviti. In kar je še bolj smešno je, da bi na naslednjem semaforju itak moral počakati, da se prižge zelena luč.

Vem, vsem se nam počasi “meša” od vsega sranja in vseh informacij, ki jih dnevno konzumiramo. Ampak ali lahko vsaj za volanom si vzamemo vse skupaj malce bolj na izi in pomislimo, da nismo sami na cesti? In da se ves svet ne vrti zgolj in samo okoli nas? S hupanjem in kazanjem sredinca ne bomo rešili ničesar. Mogoče pa lahko kaj rešimo z umirjenostjo in empatijo.

Objava Vozniki, ali boste res rešili vse težave na cestah s hupanjem in dvignjenim sredincem? originalno objavljena na had blog.

Vozniki novodobnih vozil, ki se vam avtomatsko prižgejo dnevne luči, v primeru slabše vidljivosti, megle ali dežja, ročno prižgite zasenčene luči, saj boste le tako vidni tudi drugim udeležencem v prometu. Nova vozila imajo avtomatski prižig dnevnih luči, vendar to pomeni, da vam avtomatika prižge luči zgolj spredaj, zadaj pa luči ne svetijo. In v primeru slabše vidljivosti dnevne luči niso dovolj za varno vožnjo. S tem ogrožate sebe in druge.

• Do kdaj bomo vozniki na avtocestah zgolj kolateralna škoda nesposobnosti Darsa?
• Zakaj hudiča vozniki vozijo v napačno smer na avtocesti? In zakaj se to sploh lahko dogaja?!
• Zakaj bom po Ljubljani tekel s kladivom v roki?
• Kombiji z romunskimi registracijami na naših avtocestah
• Ljudje, ki ne znajo voziti skozi krožišča / kako pravilno peljati skozi krožno križišče

Zadnje čase opažam na naših cestah vse več vozil, ki se vozijo v slabši vidljivosti z dnevnimi lučmi. Kar pomeni, da ima vozilo spredaj prižgane luči, zadaj pa ne. In v slabši vidljivosti, sploh med vožnjo po avtocesti, je to precej tvegano početje in lahko povzroči precej tragične posledice.

V nedeljo sem med vožnjo po avtocesti proti Ljubljani, ko je sredi dneva rahlo deževalo, imel priložnost opazovati vozila, ki so imela vključene samo dnevne luči. Zaradi pršenja dežja in zaradi kvalitete naših avtocest je bila vidljivost slaba in ogromno vozil je vozilo po avtocesti brez prižganih zadnjih luči. Seveda sami tega niso opazili, ker sama avtomatika v vozilu poskrbi za to, vendar očitno je bilo zunaj dovolj svetlo, da se niso prižgale zasenčene luči.

Zato apeliram voznikom in nisem edini, da ob slabši vidljivosti, megli ali dežju ročno prižgete zasenčene luči in tako poskrbite, da boste vidni in varni in da bodo tudi drugih udeleženci v prometu varno prišli na cilj. Vzelo vam bo natanko dve sekundi vašega časa, kaj je to v primerjavi z vašim življenjem, ki vam ga ta poteza lahko reši!

Objava Vozniki ročno prižgite luči v primeru slabše vidljivosti, megle ali dežja originalno objavljena na had blog.

To, da je vožnja po prehitevalnem pasu pri nas nacionalni šport je jasno. Tudi to, da ljudje prehitevajo pod desnem pasu in pasu za počasna vozila lahko vsak, ki je malce več na naših avtocestah opazi dnevno. In ne, prehitevanje po desnem pasu ni dovoljeno – kljub temu, da je na Siolu članek z naslovom Vsi vozijo po levi, kdaj lahko prehitim po desni?

• Vožnja po prehitevalnem pasu – ne tako nov slovenski šport
• Prometne nesreče na avtocesti / vinjeta je za parkirnino, ne za cestnino
• Če je za volanom bedak, mu ne pomaga niti avto z vso elektroniko in pripomočki
• Francija je za menoj, končno spet doma – analiza vožnje

Petek popoldne. Odločim se, da grem proti Italiji. Že pri razcepu Kozarje nastane kolona – po par kilometrih ugotovim, da je krivda v vozilu, ki je bilo na odstavnem pasu in za njim vozilo DARSa s prižgano signalizacijo. Namesto, da bi DARS v takšnih primerih postavil ograjo, ki onemogoča firbcem firbcanje, ki so jo kupili pred letom, seveda tega ni storil. In kolona je bila dolga par kilometrov.

Vozila po dveh pasovih se premikajo s hitrostjo 50 km/h. Vozim po voznem pasu in pri Vrhniki zagledam srebrn BMW (ja, žal), ki vozi levo in desno – prehiteva po desni in strani in se vključuje par centimetrov za vozili na prehitevalni pas. Priznam, sem precej nestrpen voznik, ko vidim kaj takšnega. In opazujem taistega voznika še naprej v vzvratnem ogledalu.

Vrhniški klanec. On se požvižga na predpise in prehiteva koloni na prehitevalnem pasu in voznem pasu po pasu za počasna vozila. Za njim sledi še kup ostalih voznikov, ki jih je očitno tak način vožnje navdušil. Glede na to, da se je pred njimi pojavil tovornjak so na silo “skakali” na vozni pas in srebrna strela na prehitevalni, tako da sem imel možnost opazovati vožnjo čez dva pasova v strnjeni koloni.

Pred odcepom za Logatec je strnjena kolona vozil na voznem pasu bila hitrejša od prehitevalnega pasu in tako sem opazil za volanom fanta s telefonom v roki, ki je mirno tipkal med vožnjo in vsake par sekund pritisnil na zavoro, ker ni imel varnostne razdalje – v bistvu sem bil verjetno edini kreten, ki jo je imel . Ko je pritisnil na zavoro je za njim stopilo na zavoro še n-voznikov in s tem se je kolona zopet upočasnila. Ker je bil vozni pas hitrejši, se je zopet odločil, da gre na vozni pas. Brez smerokazev in predvsem brez varnostne razdalje.

Ja, to je prepovedano. In ja, takšna vožnja povzroča stres in tudi zastoje. Če vsi vozijo 80 km/h, se lahko še tako trudiš, da bi ti uspelo voziti hitreje – vendar ti ne bo. Ker ne gre. In tole zgoraj, ko je kolona na voznem pasu bila hitrejša kot kolona na prehitevalnem pasu je edina možnost, da prehitevate po desni!!!

Priznam, takšna vožnja je stresna in takšna vožnja ni prijetna. Ko sem pri Razdrtem zapeljal z avtoceste in proti Italiji se je vse skupaj spremenilo. Vožnja je bila mirna in preprosta. Me pa zanima zakaj policije ni nikoli prisotne v takšnih zastojih na naših avtocestah – če bi stali na nadvozih in merili varnostno razdaljo (ja, gre za inkasanstvo) bi napolnili državno blagajno za celo leto. In mogoče bi potem vozniki razumeli, da kljub koloni vožnja par centimetrov za ritjo ni najboljša rešitev.

In še enkrat – če želite prehitevati po desni strani, potem pojdite v Anglijo. In ne, po pasu za počasna vozila je prepovedano prehitevati kolono na voznem pasu, čeprav je to že stalna praksa.

Objava Kdaj lahko prehitevam po desnem pasu? V Angliji vedno, pri nas nikoli, niti po pasu za počasna vozila ne originalno objavljena na had blog.

Ki je vozil po napačni strani avtoceste! Novica, ki je danes zjutraj odmevala v medijih in bi mogoče lahko dala ljudem malce misliti! Ob 5. uri zjutraj gre 46 letni voznik pijan na avtocesto po nasprotnem pasu?! Je delal samomor? Je to sploh pomembno? Problem je drugje!

Kdor se vozi po avtocestah ve, kar trobezljam vsaj enkrat na 14-dni, da ni nikjer policistov, da na avtocestah vlada kaos, da je vožnja po prehitevalnem pasu stalnica in da tovornjaki prehitevajo vsa ostala vozila tudi ko imajo prepoved. In število nesreč, ki se zgodijo na naših avtocestah je zanemarljivo majhno proti razmeram, ki na njih vladajo. Policisti se bodo rajši postavili na “ex” cestninske postaje in preverjali če kdo vozi s hitrostjo preko 40 km/h!

Čas bi že bil, da se naredi red na avtocestah. Da se vzpostavi stanje, ki bo zagotavljalo varen in predvsem tekoč promet in da bodo ljudje za volani malce manj “Slovenceljni” in bodo upoštevali da je prehitevalni pas namenjen prehitevanju in ne “drkanju” voznikov za sabo pri hitrosti 100 km/h. In predvsem, da se vsi vozniki začnemo zavedati da lahko samo mi naredimo promet bolj tekoč. Država in policisti pri tem definitivno ne bodo sodelovali in pomagali (samo primer: kdaj je največja gužva v semaforju? ko je policist na sredi križišča!)

Očitno je tej državi pomembno samo to, da se polni proračun in da se skubi državljane. Da bi se karkoli naredilo za državljane, ki plačujemo davke in s tem omogočamo da država in njeni aparati delujejo, pa sploh ni več pomembno. Jebe se državi za nas. No, vsake štiri leta se to malce spremeni in se nas spomnijo iz raznih plakatov, ko nas nagovarjajo za glas!
razfukan.press!

Objava Trije mrtvi na štajerski avtocesti zaradi vinjenega voznika originalno objavljena na had blog.

Inspiriran z vsakodnevno vožnjo po naših cestah, ko vidim kakšne neumnosti počnejo vozniki in nezadovoljen z ukrepi ki jih sprejema naša policija in ministrstvo za promet, sem se odločil da začnem z vašo pomočjo pisati etični kodeks voznikov po slovenskih cestah.
Obstaja Kodeks voznikov starodobnikov, Kodeks voznikov KHD, Kodeks KLRS,…. Vendar ne obstaja splošni kodeks voznikov! Še!

Kako se rešujejo problemi voznikov, prometnih nesreč in vsega ostalega kar se dogaja na cestah v Sloveniji? Preprosto. S povečanjem kazni in poudarjanjem da je za vse vedno kriva prevelika hitrost in alkohol!
Ob 8. uri, ko se vozim proti Ljubljani je verjetno bolj malo voznikov pijanih za volanom in nikakor ne morejo voziti prehitro, saj je hitrost na prehitevalnem pasu precej manjša od 120km/h! Krivda je drugje. Nezbranost voznikov, zaradi uporabe mobilnih telefonov, Slovenceljnost – ko prideš na prehitevalni pas ga ne zapustiš in še kaj bi se našlo. Ampak gremo rajši na kodeks, kot si ga jaz predstavljam.

Vaše ideje, predlogi in kritike so seveda močno zaželjeni!

Kodeks voznikov po slovenskih cestah je potreben zaradi:

• življenj, ki vsako leto ugasnejo na naših cestah
• neučinkovite politike zmanjševanja števila žrtev na naših cestah
• prometnih zastojev, ki smo jim vsak dan priča
• visokih kazni, ki nam jih predpisuje država
• bolj mirne vožnje in predvsem varnega dospetja na cilj

Moji predlogi, oz. stvari katere se meni zdijo pomembne da bi bile vključene v kodeks vsakega voznika:

• ko vstopim v avto in se odpeljem, se zavedam posledic, ki jih ima lahko moje neprimerno psihofizično stanje za volanom
• med vožnjo sem skoncentriran in poskušam predvideti kaj bo storil voznik pred menoj
• ko vozim, upoštevam da so na cestah tudi šibkejši udeleženci, ki imajo manj izkušenj in manj znanja in so veliko bolj izpostavljeni poškodbam
• med vožnjo NE uporabljam naprav, ki zmanjšujejo pozornost (telefon, navigacija, reševanje križank, Twitter)
• omejitve na cestah imajo svoj namen in niso postavljene zato da imajo cestarji delo z njimi
• ko opazim kontrolo prometa (radar, policista) opozorim druge voznike s svetlobnim signalom (3x dolge luči, v razdalji do 1 km)
• če vidim kolega ki želi v alkoholiziranem stanju za volan, ga poskusim odvrniti od tega
• ko se vozim po avtocesti, vozim po voznem pasu, upoštevam da je prehitevalni pas namenjen prehitevanju
• kot voznik tovornjaka ohranjam parkratno varnostno razdaljo za drugim tovornjakom, kljub temu da se mi s tem poveča poraba goriva, kajti le tako lahko poteka promet nemoteno po voznem pasu za osebna vozila
• ko opazim prometno nesrečo se ne ustavljam in fotografiram, ampak če sem prvi na kraju nesreče zavarujem prizorišče in pomagam udeleženim v nesreči
• če nastane prometni zamašek ne bom poskušal prehitevati po odstavnem pasu, ampak ga bom pustil praznega za nujne primere
• ko se ponoči vozim po avtocesti nimam prižganih dolgih luči in ko se vozim zvečer čez mesto ne prižgem meglenk, da me vsi vidijo
• rdeča luč na semaforju je namenjena da se ustavim, ko se prižge zelena, se poskusim čim prej premakniti

Mogoče se zaradi tega zapisa ne bo zmanjšalo število mrtvih, mogoče tudi ne bo promet potekal hitreje, oz. bo naša blagajna izgubila nekaj denarja na račun tega, ampak v mislih imam vsaj to, da sem se proaktivno poskusil zavzeti za precej velik in pereč problem, ki ga večina od nas vsak dan občuti.

p.s.: upam da nisem odkril tople vode? In hvala vnaprej za vse predloge!

Objava Etični kodeks voznikov po slovenskih cestah originalno objavljena na had blog.

Letošnji evropski teden mobilnosti ima zanimiv naslov – dobra klima mojega mesta. Ampak naj se še tako trudim, da bi bil ta teden manj “avto-mobilen” in bolj “drugače-mobilen”, mi le to težko uspeva. No, za tolažbo lahko napišem vsaj to, da se z avtomobilom, ki ima dva sedeža voziva dva (izkoristek je odličen)!

Geslo – dobra klima mojega mesta, povsem drži za Izlake, kraj kjer živim zadnjih 6 let. Hiška stoji v gozdu in jutranji razgledi so živalsko – idlični, zimsko – idilični, ali pa samo mavrično – idilični,… Zrak je čist, kar mi marsikdo, ki je bil pred desetletji v Zasavju in je videl kako se vijejo temni oblaki smoga nad mestom, ne verjame. Narava je čista in tudi precej urejena. In v zadnjih letih se je veliko stvari spremenilo – med drugim smo dobili v Zagorju semafor (jeap, prav vidiš) in letos tudi rondo (s fontanami in vsem kar pripada). Ker nimamo bazena, se ljudje kopajo v fontani (se zgodi, ampak vsi Zagorjani niso takšni!).

Pa gremo nazaj k mobilnosti. Vedno “jamram” nad gužvo na avtocestah, nad nesposobnimi vozniki, nad vsem no.. In velikokrat dobim predlog, da naj se vozim z vlakom v službo! Seveda. Če bi bilo vse skupaj tako preprosto.

Iz Izlak do Zagorja, kjer je železniška postaja je 11 km, za katere v “prometni špici” porabim več kot 15 minut, seveda z avtom, saj sem do prve avtobusne postaje oddaljen več kot kilometer in pol hoje in bi verjetno potreboval tudi “nadomestna” oblačila vsak dan. In ko pridem na vlak, ki me popelje v Urbano Ljubljano, moram čakati na avtobus, ki vozi na Brnčičevo vsakih 15 minut. In za vse skupaj, v eno smer porabim več kot dve uri. In če računam 8+ ur v službi, bi imel od dneva NIČ! Z avtom, kljub vsem težavam na cestah, se vozim okoli pol ure v eno smer. In mi dnevno ostane še nekaj časa, ki ga lahko izkoristim za okolico hiše.

In ja, zavedam se, da tam kjer je volja, je tudi pot. Verjetno bi se dalo spremeniti marsikaj v mojih življenjskih navadah, ampak starega konja je bolj težko naučiti novih stvari.

Še malce nazaj k mobilnosti. Ideja, da se zapre ožji center Ljubljane je na začetku doživela burne odzive. Sedaj, po določenem času pa se vidijo prednosti le tega. In tudi garažna hiša, ki se je nekateri tako otepajo, bo precej pozitivna stvar. Če bi bil jaz na Zoranovem mestu, bi bil še bolj rigorozen. Zaprl bi še večji del centra in ga spremenil v cono za pešce. Ampak na srečo nisem in na srečo nikoli ne bom. Ker toliko gnojnice, kot se jo prelije po njemu, je pa res hudo prenašati.

Da pa ne bom samo pametoval, še par podatkov (vir):

• Vsak prosti tek, daljši od 10 sekund, porabi več goriva, kot ugašanje in prižiganje motorja.

• Če seštejemo količine goriva, ki jih zaradi nepotrebne razvade »stran« vržejo vsi slovenski vozniki avtomobilov in tovornjakov skupaj, je ekonomska škoda velika.

• Avtomobili v prostem teku v zrak spuščajo dušikov dioksid, hlapne organske spojine, trdne delce in ogljikov monoksid – vse naštete povezujemo z resnimi zdravstvenimi težavami, med drugim z boleznimi dihal in srca, rakom, astmo, nižjimi inteligenčnimi kvocienti, zapleti v nosečnosti.

Prosti tek, ki traja dlje od 3 minut, je v Republiki Sloveniji kazniv.

Objava Evropski teden mobilnosti originalno objavljena na had blog.

Policija v teh dneh izvaja medijsko zelo dobro pokrito akcijo Hitrost – počasneje je varneje. Zakaj je treba takšne akcije javno naznanjati, če bi jih lahko preprosto samo izvedli in bi dobili precej drugačne rezultate, kot pa jih bodo sedaj?? Kolikor sem spremljal v medijih, več ali manj vsi vozniki vozijo po predpisih in upoštevajo prometne znake.

No, realnost, ki jo človek doživi na cesti danes, je nekaj povsem drugega. Namreč vožnja čez mesto, kjer je omejitev hitrosti 50km/h poteka s hitrostjo 30km/h. Vožnja po avtocesti poteka s hitrostjo 100km/h po voznem pasu in 110km/h po prehitevalnem pasu. In na prehitevalnem pasu so vsa vozila.
Če je to smisel te akcije, potem je cilj dosežen, gužva večja kot je sicer v teh dneh in vsi smo srečni in zadovoljni.

Že pred letom sem v zapisu Ali res hitrost ubija ali ubija človek? pisal o tem, kaj mislim da je resničen vzrok za veliko nesreč na naših cestah. In kaj se je spremenilo v zadnjih letih? Kazni so se povečale!
Moj pogled na povečano število nesreč na naših avtocestah:

Telefoniranje med vožnjo, pisanje SMS-ov, neskoncentrirana vožnja, utrujenost, zaspanost. Neurejene ceste, neprimerne ceste, slabe oznake, gužve.. Dejavniki, ki jih vsakodnevno opažam in ki me vsakodnevno razjezijo.

Zbranost voznikov, ko se po osem ali več urni službi, razburjeni in utrujeni vračajo domov, je ponavadi blizu ničle. In ko se tem faktorju pridruži še faktor telefoniranja med vožnjo, se zgodi da vozilo zavijuga med pasovoma in ogrož pravilno vozeča vozila. Velikokrat “pizdim” nad takšnimi vozniki, ker imam občutek da so pod vplivom alkohola.

Utrujenost voznikov, ko namesto da bi se ustavili in predahnili, nadaljujejo svojo pot in vmes, na pol v deliriju, zapirajo oči in se niti ne zavedajo kaj se dogaja okoli njih na cestah. V takšnem primeru, ko vozilo odleti s ceste, je vedno kriva hitrost, kajne?

SMS-anje med vožnjo. Priljubljeno med mladimi in tudi malce starejšimi. Seveda se da, če se hoče, vendar se je kdaj treba vprašati, ali je tudi vredno tega? Namreč med pisanjem SMS-a nisi pozoren na okolico, niti na dogajanje pred teboj. In namesto da bi imel pogled usmerjen na dogajanje je pogled na zaslonu telefona. In potem se vozi po levem, prehitevalnem, pasu, ostali pa prehitrevajo po desnem pasu, reakcijski čas se zelo poveča. Vzrok nesreče je zopet hitrost.
Brane Kuzmič je že pred časom izjavil:

Kazen za telefoniranje med vožnjo je prenizka, namreč od srede naprej bo ta kazen 120€, v primerjavi s kaznimi za preveliko hitrost, katere bodo od 400€ – 1000€, je ta kazen veliko premajhna. Telefoniranje med vožnjo je enako nevarno kot prevelika hitrost.

In z zvišanjem prometnih kazni se polni samo držvna blagajna. Ta denar ne gre za naše ceste in preventivo, ki bi opozarjala na te probleme. Pri nas se pač vse vrti okoli alkohola in hitrosti.

Neurejena signalizacija. Veliko primerov na naših avtocestah, ko so se zgodile večje prometne nesreče, je bilo zaradi napačno postavljene signalizacije. Na to je opozorila tudi EU pri popravljanju naših avtocest. Vendar se stvar ni spremenila.

Ceste, ki so bile zgrajene pred mnogo leti in so bile slabo vzdrževane, niso primerne za vozila, ki imajo tudi preko 300KM. Poleg tega da se vsake toliko ugotovi, da cesta ni bila narejena iz predpisanih materialov in se delajo popravki, so naše ceste glede “aquaplaninga” precej slabše kot so ceste v bližnji okolici. Že sama vožnja po dežju, za avtomobilom po avtocesti je prava muka, kajti toliko vode kot se dviguje za njimi, doživiš le redko kje.

Gužve in pretočnost prometa. Prišli smo v EU in dobili velike količine tovornjakov, ki so v tranziciji čez Slovenijo. Za njih veljajo “posebna pravila”, ki se jih seveda držijo in ne upoštevajo predpisov, ko so jim namenjeni. Sedaj, ko je padel prvi sneg, bo verjetno cel kup tovornjakov iz eksotičnih držv obstalo v snegu, ker s profilom gum (slick gume) ne bodo uspeli voziti po naših cestah.

Vsako jutro so zastoji na naših cestah. Le zakaj? Mogoče naše ceste niso pripravljene na količino prometa in število vozil, ki so sedaj pri nas? In se dela kaj v tej smeri? Bolj malo, saj še vedno rešujemo stvari izpred desetih let.

In še zadnje. Zakaj je policija represiven organ, ko bi bila lahko prijazna do držvljanov in bi nam pomagala?! Zakaj je vedno v semaforiziranih križiščih, ko se vanj postavi policist in ureja promet, totalen kaos? Zakaj na avtocestah v zadnjem letu nisem videl skoraj nobenih policistov. Videl pa jih bom tam, kjer bo tabla 50km/h in to ob 2. uri zjutraj! Več policistov na ceste, da bodo s svojo prezenco naredili svoje!

In ja, razpizden sem, ko je vedno za vse kriv samo alkohol in pa hitrost. In da ne govorim o tem, da nas letos sneg ne bo presenetil, ker je vse pripravljeno! Kolone in gužva, ki je bila včeraj na cestah, verjetno povesta dovolj!

Hitrost in alkohol ne ubijata! Ubija človek in njegova narava. Hitrost in alkohol samo pripomoreta k temu. Kot tudi njegova nezbranost in vse ostale razmere na cestah!

Objava Policijska akcija – Hitrost – počasneje je varneje originalno objavljena na had blog.

Podnaslov zapisa bi bil lahko tudi – ko bom velik, bom avtoprevoznik. In če mi karkoli, kar bo sprejela država ne bo odgovarjalo, ali mi samo ne bo všeč, bom zagrozil da bom z ostalimi tovornjakarji zaprl avtoceste in povzročil še več kaosa na naših cestah.

Bil sem prepričan, da v Sloveniji za vse ljudi veljajo enaka pravila. Vendar so avtoprevozniki očitno nedotakljiva kasta, ki ob vsaki podražitvi njihovih cestnin, povečanju trošarin na goriva, ali česarkoli drugega kar se tiče njih, stopijo skupaj in zagrozijo državi z zaporami. In država jim popusti.

Očitno imajo dovolj močan lobij, da se jih minister ustrašijo in jim takoj začne ponujati ugodnosti. In ko avtoprevozniki ugotovijo, da imajo dovolj močne karte v rokah, se izsiljevanje ne konča. Nižje trošarine, nižje cene cestnin, krajši plačilni roki so bili sedaj v igri. Poleg tega pa avtoprevozniki opozarjajo na nelojalno konkurenco in ostalih držav! Ti šment, tudi za to naj država poskrbi, kajne?! In izsiljevanje ministra Patricka Vlačiča, ki bo na koncu popustil, se lahko začne!

Kdo je kriv avtoprevoznikom, da niso konkurenčni?

Če vzameš tovornjak na kredit, zaposliš voznika in zahtevaš od države ugodnosti, potem je nekaj narobe s temi ljudmi in z državo, ki dopušča izsiljevanje. V Sloveniji je precej močnih avtoprevoznikov, ki se ne “pizdijo” nad dvigom cen, saj so konkurenčni lahko tudi kje drugje, kot samo v Sloveniji. In če je cena goriva v Sloveniji previsoka, skok čez mejo in se napolni rezervoarje.

Ampak ne, pri nas se dela to drugače. In zraven se grozi z zaprtjem avtocest. In sedaj še ključno vprašanje. Kdaj bomo ostali udeleženci v prometu, ki se vsak dan vozimo po cestah stopili skupaj in zahtevali nižje cene goriva!, nižje cene vinjet!, bolj tekoč promet! – če ima kdo še kakšen predlog, na dan z njim. Mogoče, ko smo že pri tem da nekaj zahtevamo, lahko spremenijo tudi barvo in obliko znakov, mogoče bi bile bolj primerne zelene črte po cestah, namesto dosedanjih belih in še cel kup sprememb mi pade na pamet.

Sicer bomo vozniki osebnih vozil zablokirali avtoceste – ups, pa saj to se konstantno dogaja na naših avtocestah, kjer potekajo gradbena dela. Mogoče samo jaz nisem vedel, oz. je bila slaba organizacija protestnikov, da tudi ostali udeleženci v prometu (v osebnih avtomobilih) in ne samo avtoprevozniki zapiramo avtoceste in tako pokažemo državljansko nepokorščino! (da ne bo pomote, zadnji del je zapisan v šali!)

Objava Za avtoprevoznike ne veljajo enaka pravila kot za ostale smrtnike originalno objavljena na had blog.

Prvotno objavljeno v reviji Gloss, in točno pred tremi leti tudi v blog zapisu MiNeR. Drugačni časi so bili in druge stvari so nas navduševale!

Nebo so prekrile prve zvezde. Zvok avtomobilov prekine tišino noči in barve luči režejo temo. Na enem od ljubljanskih parkirišč čisto blizu centra mesta se zberejo MiNeRji – midnight neon racers. To so fantje in nekaj deklet, ki veliko prostega časa namenijo svojemu avtomobilu in njegovim izboljšavam, tako zunanjosti kot samemu motorju avtomobila. Prepoznavni so po različnih osvetlitvah podvozja in po atraktivnem izgledu. Po avtomobilih, ki pritegnejo pogled, in privabljajo policiste. Pritegnili so tudi mene, dolgo sem jih samo opazovala, a hotela sem izvedeti več. Ni bilo preprosto, pa vendar mi je uspelo doživeti dirko, kot sem jo poznala le iz prizorov v filmih, ko je dekle stopilo med dva avtomobila, prijelo v roko rutico, ki jo je imela pred tem zavezano okoli vratu, in ko je rutica spolzela iz objema njenih prstov, se je dirka začela.

Noč postaja vse bolj hladna. Pa vendar hladu ni čutiti, saj je v zraku dovolj adrenalina, ki pošteno požene kri tudi po mojih žilah. Na parkirišču je le v nekaj minutah zbrana množica privržencev nočnih dirk. Po dogovoru z vodjo, se fantje in dekleta vsedejo v avtomobile in se v koloni odpeljejo do domenjenega mesta dirke. Par policistov mirno opazuje kačo avtomobilov, ki se počasi pelje mimo njih. Na obvoznici vozijo po predpisih. Ni divjanja, kot bi bilo pričakovati, in ni nepotrebnega izzivanja usode z ostalimi udeleženci v prometu. MiNeRjem ni pomembno, da so najhitrejši na avtocesti, ali da se najhitreje peljejo čez mesto, njihov smisel je v tekmovalnosti, tekmi med dvema avtomobiloma.

Med vožnjo do prizorišča dirke mi dolgoletni MiNeR razloži nekaj o zgodovini dirk drag race pri nas. »Vse se je menda začelo pospešeno dogajati po premieri prvega dela filma Fast and Furiuos. Prve dirke drag race so bile organizirane na manj prometnih cestah v bližnji okolici Kamnika in Kranja. Pa vendar policija ni imela posluha za te stvari, celo preganjali so nas. Spomnim se dogodka, ki se je zgodil lani v Kamniku. Množica ljudi je čakala, da bosta prva dva avta zapeljala skozi startno črto. Ravno takrat pa se je pripeljalo šest policijskih avtomobilov in iz njih so poskakali policisti. Zasedli so progo in legitimirali vsak avto, ki je peljal mimo. Namesto dveh avtomobilov pa sta se s starta po cesti, kot v posmeh policistom, popeljala dva fantka na kolesih. Smeha je bilo dovolj za cel večer, ampak od dirke pa ni bilo nič.«

Pripeljemo se do mesta, kjer naj bi se odvijal nocojšni drag race. To so ponavadi zapuščene ceste, kjer skoraj ni prometa, in kjer je poskrbljeno tako za varnost gledalcev, kot tudi tekmovalcev. Cesta, ob kateri se ustavimo, je nedaleč stran od ljubljanske obvoznice, zavita v rahle nočne meglice in obsijana z uličnimi svetilkami. Spremljevalni avtomobili se ustavijo ob cesti, luči ostanejo prižgane. Ne ovirajo prometa. Pogled na uro. Kmalu bo polnoč. Preko CB postaj fantje še zadnjič preverijo, ali so kje v bližini policisti, da bi v primeru racije vsi lahko pravočasno zapustili mesto dirke.

Nastopi vrhunec večera. Na siv beton se s kredo nariše bela črta in za črto se postavita dva avtomobila. Nocojšnja prva tekmovalca sta pripravljena na start. Izmeri se razdalja četrt milje, to je 402 metra, in tam se postavita dva merilca, ki sporočata rezultate voženj. Čas je za prvi preizkus moči avtomobilov in adrenalina voznikov, prav tako gledalcev. Med avtomobila se postavi starterka, dekle, ki z zamahom roke, da znak za prvi start. Prizor me spominja na film Briljantina, kjer je Olivia Newton John stala med avtomobiloma, in kjer je John Travolta preizkušal moč svojega črnega jeklenega konjička. Zasliši se hrup motorjev, ki prerašča v rohnenje, in kot raketi se avtomobila odlepita od startnega mesta. Zastane mi dih. Dobesedno obnemim. Zdi se mi kot bi sanjala. Zdrami me šele eden od MiNeRjev, ki mi začne razlagati, da se prestave menja pri blokadi motorja, zato imajo tekmovalci odstranjeno elektronsko blokado in dodatno tunane motorje (znižne glave motorja, spremenjene čipe, ki skrbijo za vbrizgavanje in delovanje motorja). V avto se vgrajujejo različni turbo polnilci, ki povečujejo moč motorja. Najbolj privrženi si vgradijo v avto NOS (nitro oksid), ki v trenutku avtomobilu doda moč 50 konjev ali več, odvisno od avtomobila.

Prav tako imajo izboljšane izpušne sisteme in vse mogoče dodatke. Pogled na te avtomobile je res razburljiv. V človeku prebudi tisti del njegovega skritega občutka po hitrosti, tisti, katerega se bojimo. Pogled je adrenalinski. Avtomobila sta že na polovici proge in v temi se vidijo samo njune luči. Še par metrov in prvi zmagovalec je znan. Pripeljeta se nazaj na start. Sledijo čestitke, tudi naključnih gledalcev. MiNeRja zamenjata progi, da ne bi bilo pritožb, in avta še enkrat oddrvita proti liniji, ki loči zmagovalca od poraženca. Zmaga spet isti avto. S tem postane zmagovalec prve dirke. Na startu pa se že pripravljata naslednja dva. In tako drag race traja toliko časa, dokler so avtomobili, ki si želijo pokazati svojo moč, in dokler so spretni vozniki, ki želijo sprostiti svoj adrenalin. Avtomobili so različni. Najmočnejši v današnjem večeru ima preko 400 konjskih moči in je prav eleganten v soju luči. Avtomobili, ki so ta večer prišli na dirko so bili vseh vrst in razredov. Pojavili so se privrženci Hond, ki v svetu dirkanja zavzemajo posebno mesto, saj so le ti avtomobili najbolj prikladni za predelovanje. Prav tako pa ni manjkalo Renaultov, od Clia, Megana, do Renaulta 11 in R5. Seveda pa ni manjkalo predstavnikov italjinskih športnih avtomobilov Alfa Romeov.

Ampak, da ne boste mislili, niso vsi avtomobili takšnega razreda. Med njimi sta tudi vzdržljiva katrca in pa legendarni hrošček.
Zanimiv je podatek, da mora biti vsak dodaten del na avtomobilu, ki se razlikuje od originala, homologiran. Kar pomeni, da je potrebno za hitre užitke dobiti ustrezne certifikate. V tem se Slovenija razlikuje od večine držv, kjer avtomobilski privrženci nimajo problemov z birokracijo.

Lansko leto je bilo v Sloveniji organiziranih kar nekaj legalnih dirk drag race. Pomemben podatek je tudi to, da je Slovenec na hrvaškem drag prvenstvu dosegel prvo mesto. Število nelegalnih dirk je vseeno večje, kar 1:100. To preprosto pomeni, da se fantje rajši srečujejo ponoči, v zavetju noči, kot pa da pridejo in javno razkazujejo svoje avtomobile.
Bistvo vseh dirk drag race je, da so organizirane, varne, da na njih ne pride do poškodb. Udeleži se jih lahko vsak, in vsak ima možnost, da se v noči dirke spremeni v zvezdo večera in pokaže, kako zmore obvladovati konje svojega avtomobila.

Zato se nikar ne prestrašite, ko na cesti zagledate avto, ki ima osvetljeno podvozje, ali odbijače do tal. To ni novodobni Mad Maxi, ampak avto fanta, mogoče celo dekleta, ki ljubi moč motorja v svojem avtomobilu, hitrost, adrenalin, ki ljubi nočni drag race. V tej eni noči pa sem ga po svoje vzljubila tudi sama. Naj samo še namignem – če sta mogoče katerega od bralcev zamikala moč avtomobila in adrenalin noči – vredno se je potruditi, pristopiti k fantu, ki ima avto, kot je opisan v tekstu in ga povprašati o teh stvareh. Mogoče tudi vam uspe, da mu vlijete dovolj zaupanja in vam izda lokacijo in čas naslednjega drag racea. Drugače pa, letos bo organiziran še en legalen drag race, pridete pogledat kako vse to izgleda v živo.

Objava Reciklaža – MiNeR originalno objavljena na had blog.