V letu 2025 so policisti po uradnih podatkih izvedli kar 360.000 preizkusov alkoholiziranosti, vendar jih je bilo od tega le 150 opravljenih z etilometrom, napravo, katere meritve imajo dokazno vrednost. Vsi ostali preizkusi so bili opravljeni z alkotesti, ki služijo zgolj kot presejalno orodje in nimajo dokazne teže v morebitnih postopkih. Kdo bo odgovarjal za to? Odgovor je jasen – nihče.

• Policija me je ustavila z modrimi lučmi in sem (na)pihal
• Kaj storiš, ko želi voznik na avtocesti fizično obračunati s teboj?
• Podpiram akcijo 40 dni brez alkohola že celo življenje
• Zaradi alkohola letno umre tri milijone ljudi, koliko zaradi marihuane?

Ustavno sodišče je odločilo, da meritve z alkotestom ne morejo biti dokaz v prekrškovnih postopkih, saj gre za napravo, ki ne zagotavlja dovolj visoke stopnje zanesljivosti. To pomeni, da mora policija za dokazno podprto ugotovitev alkoholiziranosti uporabiti etilometer.

In tu nastane problem. Po zadnjih podatkih ima slovenska policija na voljo zgolj 20 etilometrov za celotno državo. Dvajset! V letu 2025!

Če to številko postavimo v kontekst: v Sloveniji je približno 6.000 policistov, ki bi lahko izvajali nadzore, in letno izvedejo stotine tisoč preizkusov, a imajo na voljo samo 20 naprav, s katerimi lahko opravijo dokazno veljaven preizkus. To pomeni, da je večina postopkov, kjer se ugotovi alkoholiziranost, pravzaprav pravno vprašljivih.

Policija bo od dvornega dobavitelja opreme sicer poskusila dobiti dodatne etilometre, a birokracija in proračunske omejitve očitno delajo svoje. Medtem pa se vozniki znajdejo v sivem območju. Enim se meri alkohol z napravo, katere izmerjeni rezultat ni dokazljiv, drugim pa s tisto, ki je.

Če bi šlo za državo, kjer sistem deluje, bi bilo teh 20 etilometrov že davno zamenjanih s 200. Ampak Slovenija očitno raje živi v svetu, kjer lahko policija izvede 360.000 preizkusov, a le 150 med njimi štejejo.

Kot vedno, papir vse prenese, razen če ga mora potrditi etilometer. Zanima me, kdo na Policiji bo odgovarjal za to stanje – ki se ni zgodilo letos, ampak traja in traja že vrsto let! Odgovor je jasen – nihče.

Objava 360.000 preizkusov alkoholiziranosti v letu 2025, le 150 z etilometrom / kdo bo odgovarjal za to stanje? originalno objavljena na had blog.

Ko si v Italiji, še posebej v okolici Neaplja, se promet spremeni v nekaj, kar težko razložiš s klasičnimi pravili cestnega prometa. Tisto, kar doma pomeni “nevarno početje” ali “prekršek,” je tukaj… način življenja. In če se prilagodiš temu načinu, potem je vse skupaj malce manj stresno.

• Prometni prekršek v Italiji in dobra uporabniška izkušnja s plačilom kazni
• Roadtrip po Italiji s Teslo / 8 dni in preko 2500 kilometrov / ali obstaja “range anxiety”
• Pizza je postala industrija in Neapelj je postal njen showroom

Na začetku vedno poskušam biti vzoren voznik. Upoštevam črte rdeče luči, prednosti, varnostno razdaljo. In potem pride trenutek, ko te prehiti babica na Vespinem skuterju, ki v eni roki drži vrečko iz tržnice v drugi telefon pa še brez čelade. Takrat razumeš, da tu stvari delujejo po drugačnih pravilih.

Prometni znaki? Prednosti? Črte na cesti? Dekoracija. Rdeča luč? Povabilo, da preveriš, če imaš dovolj poguma. Tisto, kar bi drugje veljalo za totalen prometni kaos, je tukaj sinhroniziran ples pločevine hup in instinkta.

Ker tukaj ne velja – upoštevaj pravila. Ko se voznik nasproti tebi zazre vate in rahlo dvigne brado, veš, da gre on. Če pohupaš, pomeni: “Jaz grem, ti pazi.” Vsi to razumejo. Nihče se ne jezi, nihče ne maha z rokami (no, razen ko želi nekaj poudariti). Za tujce je to stresno, za njih je to del njihovega DNKja.

Po dveh dneh na jugu Italije začneš voziti drugače. Ne več po pravilih, ampak po občutku. Postaneš del toka. Ne razmišljaš, ne čakaš, ampak reagiraš. Instinktivno. In nekako vse skupaj deluje. Brez nesreč, brez drame. Samo neprekinjen tok italijanske improvizacije.

In tisti trenutek, ko se znajdeš med sto avtomobili, tridesetimi skuterji in petimi pešci, ki so se odločili, da bodo prečkali ravno takrat in kljub vsemu vse teče… se nasmehneš. Razumeš, zakaj Italijani ne potrebujejo meditacije. Dovolj je vožnja po Neaplju.

Ko zvečer parkiraš svoj avto sicer malo postrani, ker tako pač parkirajo vsi, si oddahneš in se nasmehneš. Uspel sem. Preživel sem še en dan italijanskega prometa. Postal sem eden izmed njih.

Ker v Italiji ne voziš po pravilih. V Italiji voziš italijansko.

Objava V Italiji vozim italijansko originalno objavljena na had blog.

Ko grem zjutraj ob peti uri tečt, so ceste prazne. Skoraj prazne. Semaforji še ne delujejo. Sem in tja kak avto, kombi, tovornjak. Vedno znova pa opažam zanimiv fenomen. Ljudje, ki se vozijo, se že ob petih zjutraj pogovarjajo po telefonu. S kom?

• Ko tek postane užitek / kdo bi si mislil, da bom to kdaj napisal
• Zakaj bom po Ljubljani tekel s kladivom v roki?
• Med vožnjo lahko držiš telefon v roki in za to te policist ne more kaznovati

Resno. Kdo je ob petih zjutraj že dosegljiv in pri volji za pogovor? Večina ljudi takrat še spi. Ampak vozniki? Oni imajo že mobitel na ušesu in rešujejo svet.

Mogoče kličejo v službo, da zamujajo. Ali pa jih kliče šef, ker nekaj ni okej. Lahko da gre za voznike dostav, ki se usklajujejo, kje prevzamejo robo. Mogoče so to taksisti, ki ubijajo čas in se kličejo med sabo.

Zastavlja se mi vprašanje – kaj rešujejo ti klici? Ker nihče ne rešuje sveta ob petih zjutraj. Nepotrebno blebetanje bi lahko počakalo še uro ali dve. Seveda večino teh primerov, ki jih opazim, ne uporablja prostoročne opreme.

Ker zakaj bi kdo upošteval zakon? Če se lahko držiš volana z eno roko mobitela, z drugo pa z nogo pritiskaš sklopko – to je skoraj športna disciplina. Olimpijska panoga slovenskih cest.

Tako da ja, ob petih zjutraj sem jaz vesel tišine. Nekateri očitno ne. Oni morajo že takrat razlagati, kako jim je težko, kako je gužva (čeprav je prazno) in kako je šef idiot. In potem se vprašam – če začnejo dan tako s klicanjem in jamranjem, kakšen bo šele njihov večer?

Objava S kom se vozniki po mobitelih pogovarjajo ob 5. uri zjutraj? originalno objavljena na had blog.

Semafor. Jaz na kolesu. Z druge strani v križišču kup vozil, ki so šli čez rdečo luč. Prižge se zelena luč za kolesarja in počakam še malo in potem se zapeljem. Voznica v črnem vozilu se ne ustavi, ampak se ji mudi čez križišče. Zaviram. Par centimetrov od nje. Pogledam jo skozi odprto okno in ona izjavi: “Nisem te opazila”. Seveda me nisi, če govoriš po telefonu in voziš čez rdečo luč.

• S kolesom po Ljubljani in okolici / ko si srečen, da si prišel domov brez poškodb
• Pešci, ki se sprehajate po kolesarskih stezah, prosim, hodite skrajno levo
• Če bi bili projektanti kolesarskih poti kolesarji …
• Kolesarji, uporabljajte luči na kolesu! Prosim!

Očitno smo prišli do točke, kjer pešci in kolesarji štejejo za obcestni dekor. Ker avtomobil ima moč. Ima kovino. Ima tempo. In ima… vedno prav? Še posebej če zapelje čez rdečo luč na semaforju, ker se mu mudi, in če ravno rešuje svet po telefonu.

Res nimam potrebe v življenju, da me kdo povozi, in potem reče: “Oprosti, nisem te opazila.” Ker to ni izgovor. To je priznanje popolne malomarnosti. Če si z avtomobilom in se ti mudi, potem to še vedno ne pomeni, da imaš pravico ignorirati semaforje in ogrožati življenja drugih. Predvsem pa lahko rečeš samo preprosto – oprosti in naj ti bo to poduk, kajti naslednjič lahko nekdo končna pod tvojim vozilom. Tona in pol železa proti 7 kilogramov kolesa in 65 kilogramov osebe na njem. Lahko poskusiš z matematiko, …

Tokrat je bila sreča. Naslednjič je morda ne bo.

Da smo si na jasnem. Tudi kolesarji delajo neumnosti. Velike. Ko me, ko sem na kolesu, zmrazi, ko vidim, kaj vse počnejo. Pa vendar morajo tisti, ki so v vozilih, biti pozorni nanje. Čeprav sam velikokrat preklinjam, ko mi kolesar pripelje v napačno smer in ko ga opazim zadnji trenutek oz. mi celo vozilo sporoči, da prihaja kolesar.

Resnično si želim sveta, kjer bi bila prisotna empatija. Kjer bi namesto vsak samo nase, vsak pogledal tudi na druge udeležence v prometu. In kjer to ne bi bilo tekmovanje, kdo bo zdržal dlje in kdo bo prej padel, ampak sobivanje vseh udeležencev v prometu. Ampak verjamem, da je to utopija. Dokler ne bo prve in druge in tretje smrtne žrtve. Šele potem se bo mogoče za koga kaj spremenilo, …

Objava Nisem te opazila / seveda me nisi, ko gledaš v telefon in ne na cesto originalno objavljena na had blog.

Pred letom dni sem že pisal o tej temi, danes pa jo ponovno odpiram in še enkrat apeliram na vse voznike sodobnih vozil, pri katerih se samodejno prižgejo dnevne luči. V primeru slabše vidljivosti, megle ali dežja je nujno, da ročno vključite zasenčene luči! Pri večini vozil namreč zadnje luči ob vklopljenih dnevnih lučeh ne svetijo, kar pomeni, da ste na cesti slabše vidni in posledično ogrožate sebe ter druge udeležence v prometu.

• 2.864.311 evrov je strošek posledic prometne nesreče s smrtnim izidom v Sloveniji
• Kolesarji, uporabljajte luči na kolesu! Prosim!
• Vozniki ročno prižgite luči v primeru slabše vidljivosti, megle ali dežja
• Prometni prekršek v Italiji in dobra uporabniška izkušnja s plačilom kazni

Vse več voznikov se kljub slabi vidljivosti po naših cestah vozi zgolj z dnevnimi lučmi – kar pomeni, da so sprednje luči prižgane, zadnje pa ne. To je še posebej nevarno na avtocestah in hitrih cestah, kjer lahko zaradi tega pride do hudih nesreč.

Razumem, da nam sodobna tehnologija olajšuje življenje in da imajo številna vozila senzorje, ki ob določenih pogojih samodejno vključijo zasenčene luči. A pogosto se zgodi, da ob rahlem dežju ali meglici, ki nastaja zaradi dviganja vodnih kapljic s cestišča, ta senzor ne prepozna slabše vidljivosti. Ker zadnje luči v tem primeru niso prižgane, je vaše vozilo v prometu praktično nevidno – še posebej, če je sive ali srebrne barve.

Zato še enkrat pozivam vse voznike: ob slabši vidljivosti, megli ali dežju ročno prižgite zasenčene luči!

Tako boste poskrbeli, da boste vidni in varni, hkrati pa omogočili varnejšo vožnjo tudi drugim. Ta preprost ukrep vam vzame zgolj dve sekundi – v primerjavi z vašim življenjem in življenji drugih je to res vredno vašega časa, kajne?

Objava V primeru slabše vidljivosti, megle ali dežja ročno prižgite avtomobilske luči originalno objavljena na had blog.

Odločitev Vrhovnega sodišča, ki je pritrdilo stališču državne tožilke in presodilo, da zakon jasno prepoveduje uporabo mobilnega telefona med vožnjo, ne pa zgolj njegovega držanja, predstavlja prelomen trenutek. Do zdaj si bil kaznovan, če te je policist videl z telefonom v rokah med vožnjo – ne glede na to, kaj si z njim počel. Po novi razlagi pa se bo vsak voznik, ki ga bodo ujeli s telefonom v roki, lahko izgovarjal, da ga je zgolj držal.

• Zakaj je voznik z vožnjo skozi rdečo luč zalil pešče pri semaforju?
• Vožnja z meglenkami / kaj pravi zakon o tem
• Zakaj se vse bolj nerad oglašam na telefonske klice?
• Ne tekstam, ko vozim / #NeTekstamKoVozim

Ste se že kdaj znašli v situaciji, ko so vas policisti kaznovali zaradi uporabe telefona med vožnjo? Sam sem v določenem obdobju prejel dve kazni, čeprav telefona nisem uporabljal za pisanje sporočil ali klicanje, temveč kot navigacijo. Obakrat sem kazen plačal in si mislil svoje.

Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) v tretjem odstavku 35. člena določa, da sme voznik med vožnjo telefonirati, vendar le ob uporabi naprave za prostoročno telefoniranje. Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je v sodbi opr. št. IV Ips 26/2023 odločilo, da zgolj držanje mobilnega telefona med vožnjo ne pomeni njegove uporabe in zato ne izpolnjuje zakonskih znakov prekrška.

Kaj to pomeni za voznike? Dejansko se bo zdaj marsikdo lahko skliceval na to odločitev in s tem prihranil 250 evrov ter tri kazenske točke. Na drugi strani pa bodo policisti morali dokazovati, da je voznik telefon res uporabljal za klice ali kako drugače tako vplival na svojo sposobnost upravljanja vozila.

Sam opažam, da na semaforju vsak drugi voznik drži telefon v rokah – in brska po njem. Ko se prižge zelena luč, seveda ne spelje takoj, ker mora dokončati odgovor na Instagramu, saj je to očitno življenjskega pomena.

Bojim se, da ta odločitev Vrhovnega sodišča ne bo pozitivno vplivala na varnost na naših cestah, čeprav je pravno gledano pravilna. Če želimo resnično preprečiti uporabo telefonov med vožnjo, bo treba spremeniti zakon in natančno določiti, da je tudi zgolj držanje telefona med vožnjo prepovedano.

Pa srečno in varno vožnjo!

Objava Med vožnjo lahko držiš telefon v roki in za to te policist ne more kaznovati originalno objavljena na had blog.

Jutro. Dunajska cesta. Dež. Vse stoji. Prižge se rdeča luč na semaforju in vozilo pred menoj se ustavi. Pri semaforju čakajo dijaki, da bodo šli čez cesto v hram učenosti. Ker vidijo, da se bo prižgala za njih zelena luč, stopijo preko kolesarske steze do semaforja. In takrat s precej visoko hitrostjo pripelje po “rumenem pasu” voznik osebnega vozil in pred njimi zapelje v precej veliko lužo, ki je ravno pri semaforju. Od glave do pet mokri mladci so samo začudeno gledali za voznikom. Meni, ki sem vse to opazoval, pa se je zastavilo preprosto vprašanje – zakaj so ljudje takšne riti?

• Kaj ti bo empatija, če si lahko egoistična rit
• SdSovsk župan Matej Zorko bi seksal s 14-letnikom
• Vozniki, ali boste res rešili vse težave na cestah s hupanjem in dvignjenim sredincem?
• Zakaj se ljudjem zdi čudno, ko jih nekdo pozdravi pri športu ali v naravi? Jaz pozdravljam, kaj pa ti?

Verjetno je vsak, ki hodi v dežju po ljubljanskih ulicah, že doživel takšen hladen tuš. Pred leti sem sam to doživel s pomočjo avtobusa. Na srečo sem se lahko samo obrnil na petah in se šel domov preobleči. Malce težje je, če nisi doma, blizu ali pa če si se pripeljal od drugje in potem moraš cel dan biti v mokrih oblačilih v šoli ali službi.

Ali res ni več nobene empatije oz. vsak skrbi samo še za svojo rit in niti ne pomisli, da s takšnimi dejanji povzroči precej nevščenosti nekomu drugemu?

Ko sem spremljal ta prizor, me je imelo, da bi zapeljal za njim. Pa vendar je bila rdeča luč na semaforju in bi s tem kršil prometne predpise. Po drugi strani pa je šlo skozi moje možgane vprašanje – kaj bi lahko storil v takšnem primeru? Če bi si zapomnil registrsko številko, bi lahko poklical policijo. Vendar bi se vse skupaj končalo samo z naznanitvijo, saj beseda ni dokaz.

Sedeč za volanom sem se začel zavedati, da v bistvu čisto nič ne morem. Da če ne bom sam poskrbel zase, ne bo nihče drug. Zgolj upam, da ga doleti karma, čeprav ne verjamem v te stvari.

Takšnih dogodkov, kot je bil tale, doživim vsak dan ogromno. Očitno smo ljudje postali že povsem apatični in imamo občutek, da se svet vrti okoli nas, (njih). Žalostno.

Aja, še odgovor na vprašanje iz naslova. Zakaj je voznik z vožnjo skozi rdečo luč zalil pešče pri semaforju? Ker lahko. Ker ni na semaforjih kamer, ki bi beležile takšne prekrške. Če bi bile, potem do tega dogodka ne bi prišlo. Če bi prišlo, bi pa v vsakem primeru dobil kazen.

Objava Zakaj je voznik z vožnjo skozi rdečo luč zalil pešče pri semaforju? originalno objavljena na had blog.

Par kapljic dežja je recept za katastrofo na cestah po Ljubljani. Ko za pot, za katero sicer potrebuješ 5 minut, porabiš več kot pol ure. Pa vendar ni dež edini recept za katastrofo, ampak ljudje, ki rinejo v križišča kljub temu, da je križišče polno in da se bo vsak trenutek prižgala rdeča luč. Zakaj ni kamer na semaforjih, ki bi kaznovale voznike, ki peljejo čez rdečo luč, in bi se posledično precej spremenile navade ljudi. Predvsem pa bi bilo manj zastojev. No, tudi kakšen policist nekje ob cesti bi bil rešitev, če že zakonodaja ne dopušča kamer.

• Zakaj popravila cest v Sloveniji trajajo v neskončnost?
• Tesla 3 eno leto kasneje in prevoženih 31.134 kilometrov
• Prometni prekršek v Italiji in dobra uporabniška izkušnja s plačilom kazni
• Vozniki, ali boste res rešili vse težave na cestah s hupanjem in dvignjenim sredincem?

Vsak od nas je verjetno že opazil, da obstajajo vozniki na naših cestah, ki imajo občutek, da se sonce vrti okoli njih. Za njih ne veljajo pravila, še manj pa “fair play” v prometu. Oni lahko, čeprav je križišče že polno, zapeljejo vanj in posledično povzročijo, da se nihče od tistih, ki imajo zelen semafor, ne bo mogel vključiti v križišče. Posledično to pomeni, da bodo ceste še manj pretočne, kar pomeni, da bodo še daljši zastoji.

Če bi imeli v Ljubljani par kamer na semaforjih, bi se zagotovo vse skupaj spremenilo. Kazen, in to dovolj visoka, je edini način, da se slovenski voznik začne v prometu obnašati drugače. Seveda bi bilo za to potrebno spremeniti zakonodajo, informacijska pooblaščenka bi morala predrugačiti dikcije okoli tega, predvsem pa bi morali najti nekaj “drobiža” za kamere in avtomatsko zaznavo voznikov, ki gredo skozi rdečo luč. Državna blagajna bi se polnila, predvsem pa bi vozniki bili precej bolj tolerantni in ne bi na vsak način rinili v križišče, če je le to polno.

Sistem bi bil povsem avtomatiziran. Kazni bi se same tiskale in odpošiljanje bi bilo prav tako avtomatizirano. Ker digitalizacija in let0 2024. Če imajo lahko takšne sisteme v Italiji, potem bi jih lahko imeli tudi pri nas. Ker to, kar se vsako jutro in v popoldanskih špicah dogaja na cestah po Ljubljani, pač ni niti blizu normalnosti.

Preden se kdo začne hudovati, da sem jaz problem. Ne, jaz sem samo opazovalec, ko se sprehajam mimo kolon vozil, ki stojijo sredi križišča in poslušam hupanje voznikov, ki svojo jezo in gnev stresajo na druge voznik. Včasih so rekli, da če ni, še vojska ne vzame.

Kot sem že zapisal, večkrat. Obstajajo rešitve, ampak odločevalci ne bi posegali vanje in jih predlagali, kajti to pomeni cel kup stvari, ki bi jih bilo potrebno urediti. Naj ljudje stojijo v kolonah in naj se jezijo. Zakaj bi kdorkoli se ukvarjal z njimi in iskal rešitve, kajne?

Objava Zakaj ni kamer na semaforjih in avtomatskega kaznovanja voznikov, ki peljejo skozi rdečo luč? originalno objavljena na had blog.

Včasih se mi zdi, da se ponavljam kot pokvarjena plošča, ko pišem o vožnji voznikov tovornjakov po naših cestah. Fotografija je nastala včeraj med vožnjo po ljubljanski obvoznici in prikaže varnostno razdaljo med dvema tovornjakoma. Ni je bilo. Čeprav je vožnja potekala s hitrostjo 90 km/h. Zakaj se to tolerira pri nas? Da je še večji kaos in več zastojev na naših cestah? Če bi bilo potrebno zavirati, … Ah, raje ne bom nadaljeval.

• Tesla in zaviranje / ali vozniki Tesla vozil zavirajo pogosteje?
• Roadtrip po Italiji s Teslo / 8 dni in preko 2500 kilometrov / ali obstaja “range anxiety”
• Voznike tovornjakov prosim, da vsaj v predorih in pri uvozih na avtocesto vozijo s primerno varnostno razdaljo
• Jaz sem za 24/7 prepoved prehitevanja tovornjakov na avtocestah

Razumem, da je vožnja tovornjaka precej stresno delo. Da je potrebno priti iz točke A do točke B v časovnem okviru. Tudi razumem, da se takšna vožnja “splača,” ker se priharni ogromno goriva. O tem smo se veliko naučili na kolesarskih dirkah, kjer je pomembna vožnja v zavetrju.

Verjetno se tudi vozniki tovornjakov zavedajo, da s svojim početjem onemogočajo vključevanje ostalih voznikov na vozni pas in da takšna vožnja sploh ni ok. Še posebej, če se to dogaja na obvoznici, kjer je veliko uvozov in tudi dosti več zaviranj, ker ljudje pač vozijo precej brezglavo po naših cestah.

Da ne bo pomote. Tudi vozniki osebnih vozil vozijo brez varnostne razdalje in posledično je ogromno nepotrebnega zaviranja, kar povzroči še več zaviranja in fantomske zastoje. Zakaj hudiča je tako težko voziti z varnostno razdaljo? Ali je res boljše se “prilepiti” na rit vozila pred seboj in upati, da se nam bo umaknil, čeprav je na obeh pasovih kolona in gužva?

Predvsem pa se čudim ob vsem tem kaosu na naših cestah, da zelo redko kdaj vidim policijo, ki bi opravljala svoje poslanstvo in kaznovala voznike, ki kršijo cestno prometne predpise. In vožnja brez varnostne razdalje je kršenje cestno prometnih predpisov.

Objava Kaj ti bo varnostna razdalja, če voziš tovornjak originalno objavljena na had blog.

Verjetno nisem edini, ki je opazil, da vozniki Tesla vozil precej pogosto zavirajo. Sodim po prižganih zavornih lučeh. Ker sem sam pogosto za volanom Tesle, lahko iz prve roke odgovorim na vprašanje, ki sem ga zastavil – v Tesli zaviram izredno malo oz. skoraj nič. Se pa zavorne luči prižgejo tudi ob regenerativnem zaviranju oz. ko spustim stopalko za “elektriko”.

• Starec in električno vozilo / Tesla 3 dual motor v garaži
• Lotus Elise / #registrska MS HAD
• Po 27 letih je zopet Mini v moji garaži
• Vespa in izpit A1 (do 125 ccm) / očitno se staram

Od nekdaj sem občutljiv na vozila, ki vozijo pred menoj in ves čas zavirajo. Razumem, da se to dogaja pri vozilih z avtomatskim menjalnikom, vendar pri ročnem menjalniku si lahko pomagaš tudi s prestavljanjem. Ampak bom pustil sedaj ICE in se bom raje osredotočil na EV.

Če voziš za Teslo, ki ne uporablja “autopilota,” ampak voznik dejansko sam dodaja “elektriko” in zavira, potem opaziš, da se precej pogosto prižgejo zavorne luči, čeprav voznik ne pritisne stopalke za zavoro. Tesla ima to varnostno urejeno, da se pri določenem pojemku oz. ko spustiš stopalko za “elektriko,” prižgejo zavorne luči. Varnostno je to super, ampak če se voziš za nekom, ki vozi Teslo, dobiš občutek, da ves čas zavira.

V trenutku, ko spustiš stopalko za “elektriko,” se namreč prične regenerativno zaviranje, ki precej hitreje ustavi vozilo, kot bi sicer, saj se energija rekuperira in se ob tem polni baterija.

Z drugimi besedami. Za 150 kilometrov dolgo pot na Krk ponavadi niti enkrat ne zaviram z nožno zavoro. Niti na cestnini ali meji. Ker se vozilo samo ustavi in po nekaj sto kilometrih, ima voznik že tako dober občutek, da se lahko zanaša na ta način zaviranja. In dejansko odlično deluje. Polni baterijo in vozilo se ustavlja.

Sam nožno zavoro pri Tesli uporabljam zelo redko, ampak deluje. Sicer je priporočljivo, da se zavira tudi z nožno zavoro ravno zato, ker se sicer “material” uničuje in posledično zavora slabše prime.

Zaključek. Če se vozito za Teslo – mislim na vozilo in če se pogosto prižigajo zavorne luči, ni to za to, ker voznik ne zna voziti, ampak ker takrat spusti stopalko za “elektriko” in vozilo samo zavira. In verjetno nisem edini, ki ga moti to, čeprav je to zelo koristen pripomoček, sploh pri kakšnem nepredvidljivem dogodku.

Objava Tesla in zaviranje / ali vozniki Tesla vozil zavirajo pogosteje? originalno objavljena na had blog.