Ta vikend sem si v enem “šusu” pogledal serijo Adolescence, ki je na voljo na Netflixu. Štirje deli, vsak po 50 minut, so precej zanimiv “vrtiljak” prikaza življenja najstnikov, ki ga starši ponavadi ne razumejo. Serija, ki je bila posneta kot “one take,” bo za marsikoga naporna in preveč “težka,” vendar če imate doma najstnike – poskusite si vzeti čas in boste mogoče celo dobilu uvid v življenje vašega najstnika, ki ga ne poznate.

• Ko skupina otrok fizično obračuna z osebo in vse to posname in objavi
• Vzgojni opomin za pripadnike skupine “gang 1107”, ki je napadla 13 letnika in objavila video na internetih / kdo je tu nor?
• Fizično napadla oskrbovanko DSO Trebnje in vse to objavila na Tiktoku / gnoj od človeka

Serija Adolescence ni lahka in zabacna, saj gre za prikaz mešanice odnosov znotraj družine in družbe, predvsem pa nariše življenje družine, ko policisti pridejo aretirati 13-letnika, ki je zagrešil umor.

Če bi fantje in dekleta iz Ptuja, ki so zadnje dni polnili medijski prostor, pogledali to serijo, predvsem pa če bi jo njihovi starši, bi bile mogoče vse skupaj drugač. Je pa tudi res, da je angleški sistem povsem drugačen od našega, kjer najstniki ne odgovarjajo za svoja dejanja.

Zakaj priporočam ogled serije staršem najstnikov? Ker starši ne razumejo svojih odraščajočih otrok. Ker se ne ukvarjajo z njimi. Ker se ne pogovarjajo z njimi. Ker jim ne dajo dovolj občutka varnosti in ljubezni, kot jo ti otroci potrebujejo. In ker se najstniki ne odprejo svojim staršem in jim ne povedo, kaj jih teži in skozi kaj morajo iti – v šoli, v družbi in konec koncev tudi doma.

Starši se ukvarjajo s službo in svojimi stvarmi, otroci pa so prepuščeni računalnikom in telefonom, kjer so jim na voljo takšne in drugačne “toksične” vsebine. Komu bodo bolj verjeli ti najstniki? Tistim, ki so vedno tam na drugi strani ekrana, ali svojim staršem, ki zanje nimajo časa in se ukvarjajo s povsem drugimi stvarmi?

Da ne omenjam razlike med svetovi staršev in najstniki. Tiste razlike, ki so pomembne za najstnika, ki ne najde opore v svojih starših, ker je njihovo videnje sveta povsem diametralno.

Zgodba je tekoča in predvsem predstavljena tako, da te povleče vase. Da kljub težki vsebini vztrajaš in gledaš do konca vse skupaj, ker ni predvidljivo in ker se odpirajo nova in nova prostranstva. Ko si prepričan, da so ti stvari jasne, ugotoviš, da ti niso. Takšen je del o emotikonih in njihovem pomenu. Ko imajo mladi v svoji “latovščini” povsem druge pomene za določene emotikone, in se vprašaš, kako lahko izveš kaj takšnega, če ti najstnik tega sam ne pove.

Vzemite si štiri ure časa. Poglejte to serijo. In premislite. Mogoče vam bo odprla oči. Mogoče boste malce bolj razumeli svet vašega najstnika. Če se vas ne bo dotaknila ali pa če se vam bo zdela “bedna,” ste vrgli zgolj štiri ure časa stran – kaj je to v primerjavi z vsemi urami, ki jih sicer vržemo stran, kajne? In upam, da se iz te zgodbe kaj naučite.

Objava Serija Adolescence / starši, poglejte si jo in mogoče boste malce bolj razumeli svoje najstnike originalno objavljena na had blog.

V Izoli so fantje, stari od 10 do 12 let, s palicami do smrti pretepli mačjega mladiča, ki ga je zbil avto. Da, prav ste prebrali. Res se je to zgodilo. Starši so zagotovo ponosni na svoje sončke in na to, kako čudovito so jih vzgojili. Kaj narediti v takšnem primeru s starši in otroki, je vprašanje, ki se mi zastavlja?

• Sončki mučijo in pretepajo živali, to snemajo in objavljajo na družbenih omrežjih / čestitke staršem za vzgojo!
• Streljanje v Brežicah / Oborožite se. Legalno. Kajne Janez?
• Vrzi jo dol / ko se trop ponorelih najstnic spravi na sovrstnico in starši so zaprmej ponosni na svoje sončke
• Vzgojni opomin za pripadnike skupine “gang 1107”, ki je napadla 13 letnika in objavila video na internetih / kdo je tu nor?

Tale dogodek, ki se je zgodil v Izoli, ni enkraten. Čedalje več sadizma je v ljudeh in čedalje več jeze pride na plan do nemočnih, predvsem pa tistih, ki se ne morejo sami braniti.

Kaj je mačji mladič naredil tem 10 in 12 letnim fantom, je vprašanje, na katerega ni odgovora. Kaj se jim je dogajalo v glavi, da so se odločili, da ga bodo tepli s palicami? Predvsem pa od kje ta vzorec, da se je treba tako spraviti nad nedolžno žival?

Vsekakor gre na tem mestu čestitka staršem, ker so tako odlično vzgojili svoje sončke. Takšni starši, in verjetno jih ni malo, si ne zaslužijo naziva starš, saj so ustvarili pošast. Kaj se je dogajalo v njihovih stanovanjih in od kje se je ta vzorec prenesel na otroka, je drugo vprašanje, ki bi ga bilo potrebno zastaviti.

Predvsem pa se je potrebno zavedati, da se to dogaja. Da so sončki postali takšni, ker se želijo na takšen način dokazati. Če bi v naši mladosti kdo storil kaj takšnega, se ne bi doma končalo dobro. Predvsem pa do česa takšnega takrat ni prihajalo. Sedaj pa je to postala praksa. Čudi me, da niso posneli še videa in ga objavili na tiktoku in tako dokazali, da so oni sigme.

Mogoče pa bi morali te fantiče za kakšen teden dati v kakšno ustanovo, kjer bi se soočili s svojimi posledicami. Da bi razumeli, kaj so sploh storili. Predvsem pa bi bil potreben pogovor z njihovimi starši, kajti oni so tisti, ki so tako čudovito vzgojili svoje sončke. In zaprmej so ponosni na njih!

Objava Fantje stari okoli 10 in 12 let do smrti pretepli mačjega mladiča / čestitke staršem za vzgojo originalno objavljena na had blog.

Če ne štejem dveh posebnih voženj, se po Ljubljani s trolo nisem vozil že vsaj 10 let. Včeraj sem se odločil, da to spremenim in da se podam po Ljubljani s trolo (za tiste, ki me želite popraviti, da v Ljubljani ni trole – vem!). Od Dolgega mostu, do Črnuč in nazaj. Vendar sem se najprej zavedal, da nimam Urbane.

• Kartica Urbana – plačevanje parkirnine na parkiriščih
• Urbana Ljubljana – enotna mestna kartica
• Noordung / urbano električno kolo / ko se srečata Tesla in dr. Dre

Na postajališču Dolgi most sem stopil do Urbanomata, izbral nakup nove kartice Urbana (cena je 2 evra) in ostali znesek do 10 evrov naložil na samo kartico. Naj se zabava začne.

S precej mešanimi občutki, ker res nisem uporabnik javnega prevoza, sem stopil na trolo, validiral svojo kartico in se odpeljal proti Črnučam. V bistvu sem bil pozitivno presenečen nad avtobusom – čistočo, predvsem pa dejstvom, da me ni premetavalo kot sardino – tako nekako se spomnim svojih zadnjih voženj s trolo po Ljubljani. Ker sem na trolo vstopil na prvi postajo, sem si našel sedež nekje proti koncu in sedel nanj.

Nekje na Viču je na avtobus vstopilo večje število mladih – srednješolcev. Prepoznal sem jih po “golih gležnjih”, slušalkah v ušesih in pogledu uprtem v svoje pametne mobilne telefone. Nobenega “eye contacta”, nobenega čustva – samo prsti so hitro drseli po zaslonu telefona. Kot roboti so se premikali do prvega praznega sedeža, ga zasedli in nadaljevali svoje poslanstvo. Tako je sedež poleg mojega dobil gosta, ki se ni dal motiti in je zgolj tipkal po telefonu.

Vesel sem bil, da sem odraščal v časih, ko še ni bilo te adikcije in smo se na troli (ali pa avtobusu v Zasavju) med seboj pogovarjali, predvsem pa nismo zgolj in samo srepo gledali v eno točko. Tudi nasmehniti smo se znali.

Par postaj kasneje je na trolo prišel starejši par – preko 75 let in sta se počasi premikala mimo vse te mladeži na sedežih, ki ju je s pogledom v svoje telefone uspešno ignorirala. Ko sem opazil, da se nihče ne premakne, sem odstopil svoj sedež in bil presenečen, ko je taisto storil tudi fant, ki je sedel poleg mene. Starejši par je dobil svoj prostor, sam pa sem pogledal naokoli in se začudil, da nihče od mladih ni pomislil na kaj takšnega.

Nekoč, v moji mladosti, so manire nekaj štele. Predvsem pa je bila to vzgoja. Očitno je sedanji svet povsem drugačen in predvsem je ta svet postal precej bolj krut kot tisti v katerem sem sam odraščal. Takrat sem spoštoval starejše, predvsem pa sem bil uvideven do njih. Verjetno sem dlakocepec, vendar naj povem, da nisem pizdil nad nikogar, ki ni odstopil sedeža, ampak sem zgolj anemično opazoval sodobno mladino. Verjetno so njihovi starši ponosni nanje, vendar bi bilo lepše, če bi imela ta mladina tudi osnovne manire. Sem star, kajne, ker opazim takšne stvari in jih celo omenjam. Ko je starejši par sestopil iz avtobusa, sem zopet zasedel sedež.

• Starši, hvala, ker objavljate fotografije otrok na Facebooku / otroci vam bodo nekoč hvaležni
• Mi smo otroci socializma
• Otroci, ne hvala

Na postaji pred Namo se je vožnji pridružila gruča otrok – vrtičkarji stari okoli 5 let. Med seboj so “čebljali” in prav prijetno je bilo videti kako so jih vzgojiteljice usmerjale proti zadnjemu delu. In tako sem dobil novega “sopotnika”, ki mi je tako začel razlagati, da so gledali zmaje. Da je povsem navdušen nad njimi. Da bi ga imel doma, ker so prijazni in da ga ni strah zmaja.

Prav navdušen sem bil nad njegovo odkritosrčnostjo in sem začel razmišljati o tem, kdaj mladina izgubi ta del sebe in postane vase zaprta. So za to krivi starši? Vzgoja? Mediji? Če pomislim, da bodo iz teh dobrodušnih otrok čez leta to postali zagrenjeni najstniki, ki bodo kasneje postali prestrašeni odrasli – mi je prav žal, da se bo to nekoč zgodilo

Seveda je sledil največji šok, ko so ti “mulčki” odšli s trole in mi je moj sopotnik zaželel “lep dan, gospod”. Ko so to slišali njegovi sovrstniki, so sedeva ponavljali to, ko so šli mimo mene. V bistvu mi je bilo povsem zabavno. Vendar, ko pomislim, da bodo ta bitjeca čez leta zgolj srepo gledala v svoje telefone, ko bodo vstopala na trolo … Ah.

Star sem in vožnja s trolo je bila nekakšen sprehod skozi čas. V prostoru, kjer srečaš različne generacije, predvsem pa kjer vidiš obnašanje različnih generacij in jih lahko tudi seciraš, je zabavno. Predvsem pa je to nekakšen “reality check”, ki si ga moram očitno bolj pogosto “privoščiti”.

Objava Vožnja s trolo po Ljubljani in opazovanje mladih na avtobusu / star sem in imam manire originalno objavljena na had blog.