Pozdravljam. Tako sem bil vzgojen. Ne samo sosede, ampak tudi ljudi, ki jih srečujem pri različnih oblikah športa. Ko tečem, pozdravljam tekače, se zahvalim voznikom, ko me ne zbijejo na prehodu za pešce. Ko sem na kolesu, z roko pozdravim nasproti vozeče kolesarje. Ko sem na vespi, pozdravim motoriste, ki me sicer ignorirajo, ker ne vozim motorja. Mene pozdrav nič ne stane, lahko pa polepša trenutek komu. Marsikdo pa ne ve točno, kako reagirati v takšnem trenutku. Je res tako težko pozdravljati in biti prijazen?

• Pozdravljanje obiskovalcev v gorah / tudi na poti na Šmarno goro
• Svetovni dan pozdrava / Zdravo!
• Vožnja skozi rdečo luč je slovenski nacionalni šport / zakaj ni kamer na semaforjih
• Kaj ti bo empatija, če si lahko egoistična rit

Verjetno bi tukaj sledilo vprašanje, če ste med tistimi, ki pozdravljate? Nekoč, ko sem bil otrok, so me starši naučili, da prijazna beseda prijazno mesto najde. Pozdravljal sem sosede in bil vesel, ko so me pozdravili nazaj. Trenutek, ki lahko naredi dan lepši.

Ko sem šel prvič s šestimi leti proti Sedmerim jezerom, sem se naučil, da pozdravljam vsakogar v hribih. Kasneje sem to prakticiral tudi na “sprehodu” na Šmarno goro in požel cel kup čudnih pogledov, ko ljudem ni bilo čisto nič jasno. Zakaj pa ne, kajne? Pač pozdraviš in ne pričakuješ, da bo kdo pozdravil nazaj.

Kasneje sem začel to prakticirati pri vseh športih in aktivnostih. Zdi se mi, da je to majhna gesta, ki je prijetna. Sicer večina ljudi ne pozdravi nazaj, ampak to je bolj njihov problem kot moj. Jaz sem, nasmejim in grem naprej. Začuden pogled pa ostane. In ne, ničesar nočem od nikogar. Niti se ne želim pogovarjati. Zgolj gesta, ki se mi zdi, da manjka v našem svetu, ki je postal povsem brezoseben.

Pred dnevi sem stal na semaforju z vespo in zraven mene je bil mlad fant v Audiju RS6. Pohvalil sem njegovo vozilo in prav zanimivo je bilo videti, kako mu je postalo nerodno. Dejansko je avto “brutalen” in zakaj ga ne bi pohvalil. Navada, ki je precej redka pri nas, v tujini pa precej pogosta. Večkrat se mi je že zgodilo, da mi je kakšen voznik dvignil palec, ko sem stal na semaforju z Lotusom. In ja, tudi meni je bilo “nerodno”.

Jaz pozdravljam in bom. Ne glede na to, kakšna je športna aktivnost. In upam, da bo še kdo sledil temu in se bodo ljudje vsaj ob športu pozdravljali med seboj in ne bo več mrkih pogledov, ki so del našega vsakdana. A ni svet lepši, če se nasmejiš in če nekomu za trenutek polepšaš dan.

Objava Zakaj se ljudjem zdi čudno, ko jih nekdo pozdravi pri športu ali v naravi? Jaz pozdravljam, kaj pa ti? originalno objavljena na had blog.

Rad hodim v gore. Ljudje, ki hodijo v gore so prijazni, precej bolj odprti in večinoma se vsi med seboj pozdravljajo. Razen nekaterih, ki jim je to prvič in zgolj začudeno gledajo, ko se nasmehneš in jim zaželiš varno pot. Nenapisano pravilo je to in zelo človeška gesta, ko z neznanci spregovoriš par besed in se nasmehneš in greš naprej po svoji poti. Kaj se zgodi, ko začneš pozdravljati na poti na Šmarno goro?

• Na Šmarno goro iz Tacna / parkirišče v Tacnu je plačljivo / 60 centov za dve uri
• Kam v hribe / 10 idej za aktivno preživljanje časa v gorah
• Tek po gozdu / Sv. Urh – Orle – Sv. Urh / 6,5 km / 36 minut

Ljudje, ki hodijo v gore ponavadi ne gredo na Šmarno goro. Je le preveč oblegana in prekratka pot za tiste, ki so navajeni več urnih pohodov. Tudi oblačenje ljudi, ki gredo na Šmarno goro se razlikuje od tistih, ki hodijo po gorah. Da parfumov niti ne omenjam. Parfumov, ki se na poti na Šmarno goro mešajo z znojem.

Sam imam vsako leto preblisk in parkrat skočim na Šmarno goro in takrat pozdravljam “pohodnike”. Ne glede na to, če grem gor ali dol in priznam, da sem večinoma deležen začudenih pogledov, predvsem pa se verjetno marsikdo vpraša kaj je narobe z menoj. Večina jih je presenečenih in med težkim dihanjem komaj uspejo odzdraviti, veliko jih pa zgolj pogleda mimo, kot bi jim bilo nerodno. Zame pa je zabavno, predvsem pa se mi zdi to človeško. Ampak ponavadi pozabljam, da ti ljudje verjetno v večini primerov res ne hodijo v gore in jim te navade niso poznane.

Škoda, gre za majhno dejanje, ki v gorah nariše nasmeh na obraz, na poti na Šmarno goro pa zgolj presenečenje – in ne, ni se mi zmešalo, niti nikogar ne prosim za “jurja”. Zgolj lepo bi bilo, če bi ljudje namesto da gledajo v svoje telefone tudi ko gredo na Šmarno goro, pogledali še kam drugam in pozdravili. Malenkost, vendar lahko naredi zelo veliko.

Bom kar sam naredil zaključek. Sem čuden, mar ne? Zakaj bi koga pozdravljal, ko grem na Šmarno goro in ljudje ne morejo niti dihati. Mogoče bi bilo pa boljše, če bi srepo strmel pred sebe in se delal, da ni drugih ljudi na poti gor ali dol.

Objava Pozdravljanje obiskovalcev v gorah / tudi na poti na Šmarno goro originalno objavljena na had blog.