Ko sem bil otrok, je bilo ogromno predikcij o tem, kaj vse nas čaka v prihodnosti. Takrat se je zdelo, da bo prihodnost nekaj povsem drugega od tega, kar živimo danes. Govorili so o letečih avtomobilih, potovanjih na Luno, nadzvočnih vlakih s katerimi bomo v nekaj urah prečkali celine in o življenju pod morsko gladino. Vse skupaj je bilo predstavljeno kot nekaj samoumevnega. Samo vprašanje časa naj bi bilo, kdaj bomo iz vsakdanjega življenja prestopili v svet, ki smo ga takrat poznali predvsem iz znanstvenofantastičnih filmov.

Koliko od tega se je dejansko uresničilo? Človek je res stopil na Luno, ampak za večino ljudi je potovanje tja še vedno precej bolj znanstvena fantastika kot pa počitniški aranžma. Leteči avtomobili ostajajo nekje med prototipi in naslovnicami tehnoloških portalov, nadzvočno potovanje za običajne potnike je obstajalo, ampak po zraku. Tudi pod morsko gladino še vedno ne živimo, čeprav bi človek glede na takratne napovedi pričakoval, da bomo do danes že precej bolj domači z življenjem v morju.

• Kje ste bili junija leta 1991 / Janez, oprosti, ampak mi živimo v letu 2026
• Kateri je bil tvoj prvi avto? Moj je bil fičko
• Iskre v času / dokumentarni film o tehnološkem gigantu Iskra Delta
• Se kdo spomni brako prikolic?

Seveda ne živimo v tehnološko zaostalem svetu. Ravno nasprotno. Tehnologija je napredovala tako hitro, da si marsičesa, kar imamo danes, takrat sploh nismo znali predstavljati. V žepu nosimo naprave, s katerimi lahko komuniciramo z nekom na drugem koncu sveta, avtomobili sami zavirajo in parkirajo, sateliti nam povedo, kje smo, umetna inteligenca pa zna v nekaj sekundah napisati besedilo, ustvariti fotografijo ali odgovoriti na vprašanje, za katerega bi človek nekoč potreboval ure raziskovanja.

Pa vendar imam občasno občutek, da smo nekje na poti izgubili kompas. Od prihodnosti, ki naj bi nam olajšala življenje, smo dobili prihodnost, v kateri se vse bolj ukvarjamo s tem, kako bomo svoje življenje regulirali do zadnje podrobnosti. Namesto velikih tehnoloških prebojev, ki sem jih pričakoval kot otrok, se danes ukvarjamo z zamaški, ki so pritrjeni na plastenke, s prepovedjo plastičnih slamic in z vedno novimi pravili, ki naj bi rešila svet, medtem ko se največji problemi človeštva pogosto zdijo precej bolj oddaljeni od rešitve kot nekoč.

Potem je tu še človek. Tisti isti človek, ki je sposoben poslati napravo milijarde kilometrov daleč v vesolje, razviti umetno inteligenco in pristati na nebesnih telesih, hkrati pa je sposoben zaradi popolnoma banalnih razlogov sprožiti vojno. Včasih imam občutek, da je tehnološki razvoj človeštva precej hitrejši od razvoja njegovega značaja. Imamo vedno boljše igrače, vedno več znanja in vedno več možnosti, a še vedno ostajamo ljudje z enakimi frustracijami, kompleksi in potrebami po dokazovanju kot pred stotimi ali tisoč leti. Če se komu zjutraj organ več ne dvigne, lahko svojo prizadetost očitno še vedno zdravi tako, da začne vojno in drugim ljudem uniči življenje.

Morda je prav to največja ironija vseh napovedi o prihodnosti. Mislili smo, da bo tehnologija spremenila človeka. Da bomo zaradi nje živeli bolj svobodno, bolj udobno in predvsem bolj razumno. Namesto tega smo dobili svet, v katerem lahko človek iz dnevne sobe v nekaj sekundah dostopa do skoraj vsega znanja človeštva, potem pa gre na družbena omrežja in se prepira zaradi povsem banalnih stvari.

Ko sem bil otrok, sem verjel, da bo prihodnost fascinantna. Da bomo gledali skozi okno in videli leteče avtomobile, da bomo nekoč šli na Luno tako, kot danes gremo na drug konec sveta, in da bodo vlaki vozili tako hitro, da bo razdalja med mesti skoraj nepomembna. Nisem pa pričakoval, da bomo v prihodnosti imeli telefone, ki vedo skoraj vse o nas, avtomobile, ki znajo voziti sami, in umetno inteligenco, ki zna napisati skoraj karkoli, hkrati pa bomo telefone uporabljali za objavo “selfijev” in avtomobile, da se bomo dičili z njimi.

Mogoče smo kot otroci pričakovali preveč znanstvene fantastike in premalo človeške narave. Tehnologija je šla naprej. Človek pa očitno precej počasneje. Zato še vedno čakam na leteči avto. Na potovanje na Luno. Na nadzvočni vlak. Na tisto prihodnost, ki so nam jo obljubljali. Do takrat pa bom očitno moral paziti, da slučajno ne odtrgam zamaška na plastenki in povzročim metuljev efekt, ki nas bo zopet za svetlobna leta odpeljal od vseh predikcij za prihodnost.

Objava Govorili so o letečih avtomobilih in potovanju na luno originalno objavljena na had blog.