Kdaj je zamujanje postalo naš ritual? Zakaj vedno odlašamo in lovimo zadnje trenutke? Zakaj pustimo svoje prijatelje, znance, ali pa poslovne partnerje, da nas čakajo? Je za to kriv čas v katerem živimo, mobiteli, ali pa je krivda v nas, ker vedno odlašamo stvari? Ali res dogovori nič več ne veljajo?

• Poslavljanje je lahko tudi drugačno / Irish goodbye / French exit
• Ne, nimam kartice ugodnosti/zvestobe in ne zbiram točk!
• Vrednote nekoč in danes / prevrednotimo vrednote
• Vsebina, vsebina in vsebina / content marketing
• Nisem tako bogat, da bi kupoval poceni stvari

Sam sovražim zamujanje! Ne, niti akademskih 15 – če se dogovorimo ob določeni uri, bom sam raje prišel 5 minut prej in čakal, kot pa da pustim čakati druge. Mogoče je to moja napaka, saj potem sem jaz tisti, ki vedno čaka ostale, kljub temu, da smo se dogovorili za točno uro.

Zamujanje je postalo ritual, del našega življenja. Zelo malo ljudi je, ki so ob dogovorjenem času na dogovorjenem mestu in rajši počakajo par minut, kot par minut zamudijo. Tako, kot jaz naredim. V končni fazi lahko vedno povem, da ob tisti uri ne morem, lahko pa kasneje?! In posledično me ne bo nihče čakal in nihče ne bo živčno tapkal po svojem mobitelu, kot se to dogaja sedaj. Na srečo imamo mobitele in nam tako precej hitreje mine čas. Zanimivo je pogledati ljudi za ostalimi mizami v lokalu, ki srepo bulijo v svoje mobitele in čakajo, da se ljudje prikažejo.

Mi vedno znova najdemo izgovore – povsem sem pozabil, gužva na cesti, polno parkirišče, policijska kontrola, moral sem iti še na bankomat. Internet ni deloval, elektronske pošte nisem prejel, sem vas poskusil poklicati, pa vas nisem dobil. Izgovori. Tisočkrat že slišani in ljudje še vedno verjamejo, da jim bo kdo zaupal??

Ali ni bolj preprosto biti iskren in povedati pravi razlog – napačno sem kalkuliral potreben čas, prepozno sem šel od doma,.. Ja, se lahko zgodi vse to. Nekaterim se, na žalost, to dogaja konstantno!  Saj ni tako težko povedati stvari kot so v resnici?? Ampak ne, lažje je iskati izgovore in se izmotavati, saj smo se tega že navadili. Ampak naših izgovorov so se navadili tudi ljudje na drugi strani, kajne?

Mogoče je čas, da začnemo namesto o sebi razmišljati o osebi, ki nas čaka? Da se za trenutek postavimo v njeno kožo in poskušamo razumeti, da če te nekdo čaka nekje 15 minut – na dežju recimo, ni najbolj prijetno?!

Svet, v katerem bi se vsi držali rokov, predvsem pa svet brez zamujanja, bi mi bil povsem ljub.

Objava Akademskih 15 in zakaj sovražim zamujanje originalno objavljena na had blog.

Pijača s prijatelji, služba, kosilo s prijateljico, začetek filma? Vse to ima skupni imenovalec. Vedno nekaj zamudimo, kajne? Vsi poznamo fenomen zamujanja – zamujamo na zmenek, na pijačo s prijatelji, zamujamo v službo, zamujamo na kosilo s prijateljico, v bistvu je edina stvar na katero ne zamudimo lasten pogreb. No, takrat itak zamujanje ni več v vaših rokah.

Sam sovražim zamujanje! Rajši 5 minut čakam, kot 5 minut zamujam – in tega se držim že celo življenje!

Zamujanje je postalo ritual, del življenja. Zelo malo ljudi je, ki so ob dogovorjenem času na dogovorjenem mestu in rajši počakajo par minut, kot par minut zamudijo. Takšne ljudi cenim. Ker poskušam tudi sam biti čim vedno točen, oz. se držim dogovorjenih časovnih terminov, ki si jih med drugim tudi sam določim. V končni fazi lahko vedno povem, da ob tisti uri ne morem, lahko pa kasneje?!

Za to, da je zamujanje postalo del naših življenj je krivo dejstvo, da živimo v časih, ko imamo mobilne telefone in lahko v vsakem trenutku sporočimo da zamujamo. Seveda vedno pričakujemo da nas oseba na drugi strani razume in mirno počaka. Kaj ta oseba dela ta čas, ko nas čaka, nam niti ni pomembno. No, na srečo imamo pametne telefone s pomočjo katerih čas hitreje mine!

Ker pa smo ljudje, vedno znova najdemo izgovore – povsem sem pozabil, gužva na cesti, polno parkirišče, policijska kontrola, moral sem iti na bencinsko črpalko..

Namesto da bi preprosto priznali, da smo šli od doma prepozno in da smo se ušteli v samem planiranju. Pa saj ni tako težko povedati stvari po resnici?? Ampak ne, lažje je iskati izgovore in se izmotavati, saj smo se tega že navadili. Ampak naših izgovorov so se navadili tudi ljudje na drugi strani, kajne?

Mogoče je čas, da začnemo namesto o sebi razmišljati o osebi, ki nas čaka? Da se za trenutek postavimo v njeno kožo in poskušamo razumeti, da če te nekdo čaka nekje 15 minut – na dežju recimo, ni najbolj prijetno?!

Spet se vračam nazaj. Ker živimo v hitrih časih, je marsikdaj 15 minut čakanja za nekoga precej pomembnih, saj naš čas omejenih 24 ur na dan in verjamem, da nisem edini, ki bi si kot edino dobrino želel še kakšnih par dodatnih ur dnevno?!

No, pa tudi svet, v katerem bi se vsi držali rokov, predvsem pa svet brez zamujanja bi mi bil povsem ljubek. Danes ne bom ničesar zamudil, ker si nisem postavil nobenih planov!

Objava Brez zamujanja nam živeti ni! originalno objavljena na had blog.

V naslovu je povzetih par naslovov mojih zapisov za portal #tehnik. V zapisih sem pisal o sovražnem govoru na internetu, o cestnih zastojih zaradi aplikacije Uber, o našem vsakdanjem zamujanju, o tikanju ali vikanju na družbenih omrežjih in o spletnem komuniciranju leta 2015.

• Tikanje ali vikanje na družbenih omrežjih

Kako naj se obnašamo na družbenih omrežjih? Naj ostale uporabnike vikamo ali tikamo, je precej pogosto vprašanje, ki si ga zastavljamo uporabniki družbenih omrežij. Precej gorečih debat je bilo že na to temo, kajti nikjer ni jasno določenega pravila, ki bi se ga morali držati na družbenih omrežjih.

Sam sem na družbenih omrežjih zagovornik tikanja, kajti vsaj v tem, virtualnem svetu smo si vsi med seboj enaki. Nikjer ne obstaja pravilo, da bi morali uporabniki Twitterja z manj sledilci vikati tiste, ki jih imajo več. Prav tako tudi še nisem zasledil podatka, da bi propadlo podjetje, ki je tikalo svoje sledilce na Facebooku.

• Spletno komuniciranje v letu 2015

Pred nekaj leti je večina podjetij, ki poslujejo na različnih trgih, verjela, da so družbena omrežja (Facebook, Twitter, Pinterest, Google+ …) rešitev za njihove težave. Da se bodo njihovi uporabniki pogovarjali z znamkami na družbenih omrežjih in bo število “lajkov” pomenilo tudi boljše poslovne rezultate podjetja. Leta so minevala, vendar se za vsa podjetja stvari niso obrnile v pozitivno smer. V tem času so taista podjetja pozabila, da ne obstaja zgolj komunikacija na družbenih omrežjih, kjer jim sledijo njihove lojalne stranke in da je treba iskati nove stranke na drugačne načine.

• Zamujanje naše vsakdanje

Sam sodim med tiste ljudi, ki ne zamuja in mu točnost pomeni zelo veliko. Vendar sem vsak dan priča situacijam, ko se ostali ne držijo dogovorjenih ur, ki so jih predlagali sami. Načina, kako ljudi odvaditi tega, še nisem našel in verjetno tudi ne obstaja. Je pa dejstvo, da smo s prihodom pametnih mobitelov do takšnih stvari precej bolj tolerantni.

Verjetno se je vsakomur izmed nas že zgodilo, da se je dogovoril za sestanek ali samo za pijačo ob točno določeni uri. Nekaj minut pred napovedano uro prejmeš SMS-sporočilo, da je gneča na cesti, da se je nekaj zavleklo, ali pa preprosto, da je nekdo na ta sestanek pozabil. V času, ko vsi uporabljamo koledarje na mobitelu, ko nam gnečo na cestah sporočajo različne aplikacije in ko imamo uro vedno s seboj na svojem mobitelu, se mi zdi to pogosto precej podcenjevalno.

• Cestni zastoji zaradi mobilne aplikacije Uber

V preteklih dneh so mediji množično poročali o stavkah taksistov v Londonu, Madridu, Parizu, Berlinu in Milanu. Taksisti so zaprli ceste, ovirali promet in povzročali prometne zastoje. Najbolj zanimiv je razlog stavke – mobilna aplikacija Uber, ki spreminja navade naročevanja in plačevanja prevozov po več kot 130 mestih v svetu in odžira zajeten kolač zaslužka, ki ga ustvarjajo taksisti.

Uber, zagonsko podjetje, ki sta ga leta 2009 ustanovila Travis Kalanick in Garrett Camp, je pred nekaj dnevi dobil zajeten kupček denarja – investicijo 1.200.000.000 dolarjev, kar pomeni, da je sedaj vreden več kot 18 milijard dolarjev.

• Sovražni govor na internetu

Sovražni govor je izražanje mnenj in idej, ki spodbujajo sovraštvo do posameznika ali različnih manjšin (etničnih, narodnih, verskih, kulturnih, spolnih).

V Sloveniji sovražni govor opredeljuje 297. člen Kazenskega zakonika (KZ-1) in za kršitve je zagrožena kazen do dveh let zapora (vir):

• Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Objava Sovražni govor na internetu, cestni zastoji, naše zamujanje, tikanje in vikanje originalno objavljena na had blog.

Vsi poznamo fenomen zamujanja – zamujamo na zmenek, na pijačo s prijatelji, zamujamo v službo, zamujamo na kosilo s prijateljico, v bistvu je edina stvar na katero ne zamudimo lasten pogreb. No, takrat itak zamujanje ni več v vaših rokah. Zamujanje je postalo ritual, del življenja. Zelo malo ljudi je, ki so ob dogovorjenem času na dogovorjenem mestu in rajši počakajo par minut, kot par minut zamudijo. Takšne ljudi cenim. Ker poskušam tudi sam biti čim vedno točen, oz. se držim dogovorjenih časovnih terminov, ki si jih med drugim tudi sam določim. V končni fazi lahko vedno povem, da ob tisti uri ne morem, lahko pa kasneje?!

Za to, da je zamujanje postalo del naših življenj je krivo dejstvo, da živimo v časih, ko imamo mobilne telefone in lahko v vsakem trenutku sporočimo da zamujamo. Seveda vedno pričakujemo da nas oseba na drugi strani razume in mirno počaka. Kaj ta oseba dela ta čas, ko nas čaka, nam niti ni pomembno.

Vedno znova najdemo izgovore – povsem sem pozabil, gužva na cesti, polno parkirišče, policijska kontrola, moral sem iti na bencinsko črpalko.. Namesto da bi preprosto priznali, da smo šli od doma prepozno in da smo se ušteli v samem planiranju. Pa saj ni tako težko povedati stvari po resnici?? Ampak ne, lažje je iskati izgovore in se izmotavati, saj smo se tega že navadili. Ampak naših izgovorov so se navadili tudi ljudje na drugi strani, kajne? Mogoče je čas, da začnemo namesto o sebi razmišljati o osebi, ki nas čaka? Da se za trenutek postavimo v njeno kožo in poskušamo razumeti, da če te nekdo čaka nekje 15 minut – na dežju recimo, ni najbolj prijetno?!

Spet se vračam nazaj. Ker živimo v hitrih časih, je marsikdaj 15 minut čakanja za nekoga precej pomembnih, saj naš čas odreja 24 ur na dan in verjamem, da nisem edini, ki bi si kot edino dobrino želel še kakšnih par dodatnih ur dnevno?! No, pa tudi svet, v katerem bi se vsi držali rokov, predvsem pa svet brez zamujanja bi mi bil povsem ljubek.

Danes ne bom ničesar zamudil. Skril se bom v mehko posteljo in počakal, da mine dan :)

Objava Zamujanje je postalo ritual, del življenja originalno objavljena na had blog.