Francija. Država, kjer imajo avtoceste tri vozne pasove. Človek bi logično pričakoval, da tam promet teče. Da ni tistega našega večnega “stojimo med Domžalami in Ljubljano”, da ni živčnosti, da ni občutka, da si ujet v pločevinasto kolono brez izhoda. Vendar ni tako. Realnost je malce drugačna. Desni pas je poln tovornjakov. Srednji pas pogosto prav tako, ker se tovornjaki prehitevajo. To prehitevanje ni nekaj, kar se zgodi hitro in elegantno. To je počasno, skoraj boleče premikanje enega 90 km/h tovornjaka mimo drugega, ki vozi 89 km/h. Ostane levi pas. Edini, ki naj bi bil rešilna bilka za osebna vozila. Ampak ker vsi razmišljajo enako, se tudi ta pas hitro zapolni. Kaj dobiš na koncu? Tri pasove. Občutek dveh. Ali pa celo enega. In seveda zastoje.

• Španski vozniki in njihova kultura vožnje na cestah
• Hupanje naše vsakdanje
• Ali vstanete v trenutku, ko se letalo ob pristanku ustavi?

Zastoji niso samo problem širine ceste. To je problem strukture prometa. In kulture voznikov. Mi v Sloveniji imamo neko naivno predstavo, da bo tretji pas čudežno rešil vse. Da bomo končno zadihali. Da se bomo peljali. Ampak če je realnost takšna, da velik del prometa predstavljajo tovornjaki, potem dodatni pas pomeni samo več prostora za isti problem.

Več tovornjakov. Več prehitevanj med tovornjaki. Potem pridemo do bistva: problem niso samo pasovi. Problem je, kako se ti pasovi uporabljajo.

Če imaš sistem, kjer tovornjaki praktično nimajo omejitev pri prehitevanju, potem bo vedno prisoten efekt zamaška. Ne glede na to, ali ima cesta dva, tri ali štiri pasove. Fizika prometa je precej preprosta, počasno vozilo, ki zasede pas, ustvari verigo reakcij za sabo. Ta veriga se zelo hitro spremeni v zastoj.

Zato je vprašanje precej bolj kompleksno kot ali zgraditi tretji pas. Seveda ga. Ampak to je samo del rešitve. Brez razmisleka o omejitvah za tovornjake, brez boljše logistike, brez morda časovnih oken, ko prehitevanje ni dovoljeno, brez večjega premika tovora na železnice, bomo samo razširili problem. Predvsem pa ga bomo naredili dražjega.

Francija je lep primer. Ima infrastrukturo, ki je mi še nimamo. Ampak ima tudi enake težave. Kar pomeni, da asfalt sam po sebi ne rešuje ničesar. Rešuje ga sistem. Dokler bomo verjeli, da je rešitev v dodatnem pasu, bomo vsakič znova presenečeni, ko bomo tudi na treh pasovih stali v koloni in gledali zadnji del prikolice pred sabo, ki se premika točno toliko hitro, kot se je premikal včeraj. In se bo tudi jutri.

Objava Ali bodo trije pasovi rešili problem zastojev, če so avtoceste polne tovornjakov originalno objavljena na had blog.

Gradnja tretjega pasu, ki naj bi rešil zastoje med Domžalami (Blagovico) in Ljubljano, se je začela. V smeri proti Trojanam so uredili dva pasova, ki sta tako ozka, da je čudež, da se ne tem odseku vsak dan ne zgodi par nesreč. Kdaj bo Dars ugotovil, da vozila niso več širine fička, ampak se po naših cestah vozijo precej širša vozila, ki potrebujejo svoj prostor.

• 130, 100, 60, 80, 100, 80, 60 / omejitve hitrosti na relaciji par kilometrov na avtocesti
• 390 dni za rekonstrukcijo 4,4 kilometra dolgega odseka avtoceste
• Dars začel s širitvijo avtoceste med Domžalami in Ljubljano / zastoji do leta 2027
• Nagradno vprašanje za Darsovce – katero vozilo lahko pelje po tem pasu?

Razumem, ni prostora. Pa vendar kako lahko v letu 2026 nekdo načrtuje prometno infrastrukturo, kot da po cestah še vedno vozijo avtomobili iz sedemdesetih. Danes so avtomobili večji. Širši. SUV-ji, dostavniki, električni avtomobili, ki so zaradi baterij še bolj masivni. Tovornjaki, ki jih je iz dneva v dan več. In potem vse to stisneš na pasove, kjer ima voznik občutek, da bo z vsakim rahlim premikom volana podrsal ob sosednje vozilo ali pa ob ograjo gradbišča.

Čudež je, da se tam ne zgodi več nesreč. Mogoče je to naš standard. Da čakamo, da se začnejo dogajati nesreče, preden priznamo, da nekaj ni bilo narejeno prav. Da najprej zgradimo, potem pa popravljamo. Če sploh.

Ironija je, da naj bi bil tretji pas rešitev za zastoje. Ampak če vozniki zaradi ozkih pasov vozijo previdneje, počasneje in z več strahu, potem si v resnici naredil ravno nasprotno. Namesto tekočega prometa dobiš živčno premikanje kolone, kjer vsak pazi na vsak centimeter.

Potem se spet vprašam, kdo dejansko sedi za mizo, ko se takšni projekti načrtujejo? So to ljudje, ki se vsak dan vozijo po teh cestah? Ali ljudje, ki promet poznajo samo iz načrtov in simulacij? Ker razlika je očitna.

Mogoče bi bilo smiselno, da naslednjič, preden se potegne prva črta ki razmejuje dva pasova, da nekdo sede v povprečen avto leta 2026. Ali pa še bolje v SUV in se zapelje po teh “novih” pasovih. Brez teorije. Samo praksa. Mogoče bi takrat postalo jasno, da fičkov že dolgo ni več na cestah. In da bi bilo dobro, če bi to končno ugotovil tudi Dars.

Objava Kdaj bo Dars ugotovil, da vozila v letu 2026 niso več velikosti fička originalno objavljena na had blog.

130, 100, 60, 80, 100, 80, 60. Ne, to ni kombinacija za sef in ne, niso to moje srečne številke. To je realnost vožnje po slovenskih avtocestah na razdalji nekaj kilometrov – znaki za omejitve hitrosti. Če imaš občutek, da si bolj na poligonu za preizkušanje zavor kot pa na avtocesti, nisi edini. Vožnja po naših avtocestah je stresna. Takšna, kjer več časa preživiš z očmi prilepljenimi na prometne znake kot pa na cesto pred sabo. Vem, varnost, prilagoditev razmeram, bla bla. Ampak v nekem trenutku se začneš spraševati, ali omejitve postavljajo na podlagi dejanskega stanja ali pa po trenutnem navdihu nekoga, ki ima pri roki škatlo prometnih znakov in preveč domišljije.

• 390 dni za rekonstrukcijo 4,4 kilometra dolgega odseka avtoceste
• Dars začel s širitvijo avtoceste med Domžalami in Ljubljano / zastoji do leta 2027
• Voznike tovornjakov prosim, da vsaj v predorih in pri uvozih na avtocesto vozijo s primerno varnostno razdaljo

Ker logika bi bila preprosta. Če je gradbišče, omejiš hitrost. Smiselno, dosledno, jasno. Ne pa da dobiš občutek, da sodeluješ v igri “ugani naslednjo hitrost”, kjer kazen ni izgubljena točka, ampak položnica. In potem voziš 130, pa 100, pa 60, pa 80, pa spet 100, pa spet 60… in vmes upaš, da nisi spregledal kakšnega znaka, ker si za sekundo pogledal v ogledalo, ali pa se umikal vozniku, ki je malce preveč zapeljal čez ozek vozni pas.

Poseben čar slovenskih avtocest so seveda gradbišča. Ne eno. Ne dve. Več njih hkrati. Kjer ni nikogar med vikendi in tujec, ki se vozi čez Slovenijo verjetno dobi občutek, da je to pač sindrom Slovenije.

Sicer pa se mi vedno znova zastavlja preprosto vprašanje – zakaj ne bi eno gradbišče odprli, ga uredili in zaprli? Ali je res boljše, če istočasno odprejo pet različnih odsekov in poskrbijo za maksimalen kaos, kolone, zastoje. In živce, ki počasi, ampak zanesljivo popuščajo.

Potem pride poletje. Turisti. Povečan promet. Vse tisto, kar že tako obremenjen sistem spremeni v popolno prometno nočno moro. Ampak hej, vsaj znakov ne bo zmanjkalo. Če nič drugega, bomo lahko trenirali reflekse in ugibanje naslednje omejitve med vožnjo.

Mogoče pa je to nov pristop k prometni varnosti. Ne znižuješ hitrosti z logiko, ampak z zmedenostjo. Ker če voznik ne ve, koliko sme voziti, bo pač vozil počasi. Ali pa stal. Kar, roko na srce, na naših avtocestah to pač že dolgo ni več redkost.

Objava 130, 100, 60, 80, 100, 80, 60 / omejitve hitrosti na relaciji par kilometrov na avtocesti originalno objavljena na had blog.

Ker pozimi sneži, se Slovenija spremeni v kolektivno presenečenje. Ne zaradi snega. Zaradi ljudi. Trije centimetri belega “sranja” so dovolj, da pozabimo vse, kar smo se kdaj naučili o prometu, fiziki in zdravi pameti. Ceste so krive. Občina je kriva. Država je kriva. Vreme je krivo. Vsi, razen nas. Ko pozimi sneži, so vsi šokirani. Vozniki, pešci, občine, država. Edini, ki niso presenečeni, so otroci. In psi. Otroci zato, ker je sneg še vedno nekaj čarobnega. Psi pa zato, ker jih briga. Njim je vse super, dokler lahko tekajo po belem in pustijo sledi, ki nimajo nobenega smisla.

• Sneg sredi aprila, oranžni alarm in panika v medijih
• Darsovci pri pluženju uvoza na avtocesto proti Celju s snegom zasuli uvoz na avtocesto proti Ljubljani
• Strah pred višino / z gondolo na Marmolado / 3265 metrov visoko na sneg

Ko pozimi sneži, cestne službe spet “zatajijo”. Ker bi morale seveda čarobno očistiti ceste, polne stoječih avtomobilov. Plug naj se teleportira skozi kolono. Sol naj pade z neba. Zastoji pa so očitno zgolj urbana legenda. Če stojiš eno uro na obvoznici, je jasno, da nekdo drug ni opravil svojega dela, kajne?

Dejstvo, da se cest ne da čistiti, ko so na njih zastoji, je očitno nepomembna podrobnost. Plug namreč potrebuje prostor. In cesto. Ne pa parkirišča, ki mu pravimo prometni pas. Ampak ne, problem je vedno “neorganiziranost”. Nikoli to, da smo se vsi hkrati odločili, da gremo na pot, brez zimske opreme, brez potrpljenja in z idejo, da se bo svet prilagodil nam.

Ko pozimi sneži, se ljudje zapeljejo na cesto z letnimi gumami in s samozavestjo nekoga, ki je enkrat gledal rally po televiziji. Potem obstanejo. In čakajo. In se jezijo. In tvitajo. Ker seveda ni njihova krivda, da so obstali sredi klanca.

Ko pozimi sneži, se kolone ustvarijo same od sebe. En vozilo avto, ki se je ustavilo, en nesrečen tovornjak z letnimi gumami in imamo popoln prometni kolaps. In ko enkrat stojimo, stojimo vsi. Tudi tisti, ki bi lahko cesto očistili. Ampak to seveda ni naša odgovornost. Mi samo stojimo.

Ko pozimi sneži, vsi iščemo krivca. In ga vedno najdemo povsod drugje. Nihče pa noče priznati, da smo problem mi. Naša neprilagodljivost. Naša nuja, da moramo nujno nekam priti takoj zdaj. Naša nesposobnost sprejeti dejstvo, da zima pač pomeni zimo.

In potem pride večer. Tišina. Belina. Romantika. Objavimo fotko zasneženega balkona in napišemo, kako je zima lepa. Kako je vse umirjeno. Kako obožujemo sneg.

Do naslednjega jutra. Ko spet stojimo. In se sprašujemo, kdo je kriv.

Ker pozimi sneži.

Objava Ker pozimi sneži originalno objavljena na had blog.

Vlada je sprejela zanimivo odločitev. Veljavnost vinjet bo podaljšala za štiri mesece. Razlog? Po uradni razlagi gre za “kompenzacijo” voznikom zaradi čakanja na avtocestah, prometnih zastojev in neizpolnjenih pričakovanj glede “tekočega prometa,” ki naj bi ga vinjeta omogočala. Bomo tudi v zdravstvu dobili “kompenzacijsko” načelo?

• Aleš Hojs bi uvedel e-vinjeto dvojne rabe – ena e-vinjeta za dve registrski tablici. Kdo je tu nor?!?
• V Italiji vozim italijansko
• Dongfeng, Geely, Jaecoo, BYD, Forthing, Aiways, Lynk&Co, GWM / kdo jih sploh še loči?

Če torej stojiš v koloni na primorski avtocesti ali pa se sredi turistične sezone prebijanje od Ljubljane do Kopra spremeni v počasno meditacijo med tovornjaki in avtodomi, imaš zdaj uradno priznano, da tvoj čas nekaj velja. Super. Ampak …

Če logiko prenesemo še kam drugam, recimo v zdravstvo, bi bilo zanimivo videti, kako bi takšno “kompenzacijsko načelo” izgledalo tam.

Ker če čakamo na specialista po šest mesecev ali na operacijo kolena leto dni, potem bi po enaki logiki morali plačevati manj zdravstvenega prispevka. Saj ne dobimo storitve, kajne?

Če vinjeta pomeni “pravico do uporabe avtoceste,” potem zdravstveni prispevek pomeni “pravico do zdravljenja”. Ampak ko ti zdravnik reče, da je najbližji termin čez 8 mesecev, je to skoraj tako, kot da kupiš vinjeto, pa ti rečejo, da se lahko pelješ po avtocesti šele naslednje poletje.

In zdaj vprašanje, ki se nekako ponuja samo od sebe. Bomo v prihodnje, če bomo morali čakati na pregled, operacijo ali osebnega zdravnika, tudi dobili “popust” pri zdravstvenem prispevku? Ali ta logika velja samo, kadar gre za asfalt in vinjete in ne za zdravje in ljudi?

Objava Vlada podaljšala veljavnost vinjet za 4 mesece / bo sledil ukrep tudi za zdravstvo originalno objavljena na had blog.

Ta konec tedna bo Ljubljana še malo bolj zaprta, še malo bolj prometno zasičena in še malo bolj “varnostno občutljiva”. Na Gospodarskem razstavišču namreč od petka do ponedeljka poteka 71. zasedanje Parlamentarne skupščine zveze NATO. V praksi to pomeni: Dunajska cesta bo zaprta v smeri Bežigrada, obvozi bodo, policisti bodo usmerjali promet, in če si imel slučajno idejo, da skočiš na kavo v središče mesta, raje premisli. Ljubljana bo spet malo manj “tvoja”.

• Slovenija ni samo Ljubljana / ob bok prometnemu kaosu na naših cestah
• Ljubljana ni mesto bureka. Je mesto, kjer burek živi.
• Aleš Hojs bi bil rad župan Ljubljane / bi pod njim Ljubljana postala najbolj “zaplinjeno” mesto na svetu?

Ko slišim, da bo nekaj takšnega potekalo v Ljubljani, se vedno vprašam – zakaj? Imamo Brdo pri Kranju, vrhunsko urejen protokolarni center z infrastrukturo, ki je narejena točno za to. Varnostno lažje, obvladljivo, brez zapor cest, brez zastojev, brez živčnih voznikov in brez tega občutka, da mora mesto spet dihat skozi slamico, ker je nekdo odločil, da bo “bolj prestižno,” če se dogodek zgodi v prestolnici. Da ne omenjam bližino letališča in s tem manjše stroške prevoza in varovanja.

Ampak očitno prestiž in simbolika še vedno zmagujeta nad zdravo pametjo.

Ljubljana postaja mesto, kjer se vedno nekaj dogaja. Kar je super, če nisi ravno tisti, ki se vsak dan vozi po mestu. Vsak večji dogodek, koncert, maraton ali srečanje politikov, pomeni nove zapore, obvoze in varnostne ukrepe. Če dodamo še dejstvo, da infrastruktura že tako komaj diha, potem je jasno, da bomo v teh dneh spet poslušali isto zgodbo: “Zastoji so zaradi varnostnih razlogov. Hvala za razumevanje.” Hvala, seveda. Ampak zakaj res ne na Brdu?

Da ne bo pomote. Jasno je, da dogodek takšnega ranga potrebuje izjemne varnostne ukrepe. A če obstaja prostor, ki je že zgrajen za to, potem res ni treba zapirati glavne mestne prometnice in živcirati ljudi, ki imajo službo otroke v šoli ali preprosto želijo domov. Na Brdu je dovolj prostora, dovolj parkirišč in predvsem dovolj miru. Ljubljana pa bo ta vikend vse prej kot mirna.

Ko bodo v petek po Dunajski stale kolone vozil, bodo ljudje spet godrnjali nad politiko nad Natom, nad “onimi tam zgoraj”. A težava ni v dogodku, temveč v lokaciji in odločitvi, da mora biti vse v Ljubljani. Škoda.

Objava Zasedanje Parlamentarne skupščine NATA v Ljubljani / zakaj ne na Brdu pri Kranju? originalno objavljena na had blog.

Ko se vozim po avtocesti in zagledam rdeče odseke na Google Mapsu (kar se dogaja vsakodnevno!), mi Google sam poišče alternativno pot. Nekaj minut kasneje me glasno obvešča “turn right” in znajdem se na cesti, ki jo je še pred nekaj leti poznala zgolj peščica domačinov. Za domačine je ta cesta pomenila nekaj drugega: hitro povezavo do službe, trgovine ali šole. Danes pa postaja ozka, vijugasta ulica sredi vasi nenadoma glavna tranzitna arterija za trume turistov s prikolicami, ki bi sicer morale ostati na avtocesti. Google Maps je povsem spremenil življenja domačinov v manjših krajih v času turistične sezone.

• Prihaja lepo vreme in z njim neskončni zastoji na avtocestah ob vikendih
• Vsako jutro zastoji na avtocesti proti Ljubljani / bi prepoved prometa za tovornjake v jutranji konici rešila to težavo
• Ideja / čas izgubljen v zastojih na naših avtocestah bi nam lahko šteli v pokojninsko dobo
• Sočustvujem s prebivalci Pivke, Knežaka, Šembij, Ilirske Bistrice …

Google Maps in podobne aplikacije so spremenile prometne tokove na način, ki ga nihče ni načrtoval. Tisto, kar je bilo zamišljeno kot pomoč voznikom, se je v manjših krajih spremenilo v nočno moro. Ceste, ki niso zgrajene za dvosmerni promet, postanejo ozke pasti. Domačini stojijo v kolonah, ker turist z avtodomom ne more zaviti na ovinku. Nekateri preprosto ne znajo voziti po takih cestah in povzročijo popolno blokado.

Za lokalne skupnosti to pomeni izgubo kakovosti življenja. Namesto da bi se vozili po praznih poteh in v nekaj minutah prišli do cilja, zdaj potrebujejo dvakrat več časa. Hrup, izpuhi in prometne nesreče so postale nekaj vsakdanjega. In vse to zaradi algoritma, ki ne loči med “krajevno bližnjico” in “logično prometno rešitvijo”.

Ironija? Domačini, ki so se včasih veselili turistov, ker so prinašali zaslužek, jih sedaj gledajo s precej manjšim navdušenjem. Ni problem v turizmu samem, temveč v tem, da jih je digitalna navigacija speljala tja, kamor ne sodijo.

Rešitve? Nekateri kraji so že uvedli prepovedi tranzita za tovorna vozila in avtodome po lokalnih cestah. Drugod so postavili fizične ovire. A težava ostaja: Google Maps vedno išče najhitrejšo pot. Če avtocesta stoji, bo algoritem še naprej vozil ljudi po ozkih podeželskih cestah in domačinom bo še naprej kradel vsakdanjo normalnost.

Vse lepo in prav, dokler se zavedamo, da digitalne bližnjice niso vedno prave bližnjice. Za nekoga, ki tam živi, so to življenjske poti, ne zgolj zeleno obarvane črte na ekranu.

Še konkreten primer z otoka Krk. Vsak vikend so zastoji pred mostom, ki povezuje Krk s celino. Pet in več kilometrov dolgi zastoji so vsakdanjost. “Lokalci” so do sedaj uporabljali cesto čez Čižiče, da so se ognili zastojem pred Njivicami. Ampak Google maps je to spremenil. Sedaj trume turistov peljejo skozi to majhno mesto in naprej po ozki ulici, kjer se težko srečata dve vozili s prikolicama. Posledično to pomeni, da nastanejo zastoji tudi tukaj in potem se dve obremenjeni “žili” stekata skupaj, kar je recept za katastrofo.

Objava Kako je Google Maps spremenil življenja domačinov v manjših krajih originalno objavljena na had blog.

Slovenija, dežela pod Alpami, kjer so zastoji na avtocestah vsakdanji ritual in kjer gledamo v riti tovornjakov v stoječih kolonah. Zakaj? Ker je nekdo na Darsu dobil briljantno idejo: “Hej, poletje prihaja – to je idealen čas za dela na avtocestah!,” Ljudje smo si sami krivi, ker se vozimo po avtocestah, kajne? Mar bi raje ostali doma!

• Dars je zlo / zapora avtoceste čez Trojane na prvi dan jesenskih počitnic
• Dars bo gradil avtoceste prihodnosti / primite se za denarnice in pripravite na zastoje
• Fak of Darsovci nesposobni / zakaj zapora cestišča med Uncem in Logatcem, če ni nikogar na “gradbišču” in gradbišče ne obstaja?

Ja, prav ste prebrali. Medtem ko se Avstrijci in Hrvati pripravljajo na turistično sezono, s tem, da dokončajo obnovitvena dela pred poletjem, pri nas Dars začne “šraufat” ravno takrat, ko je na cesti največ turistov in domačinov. Pametno, ni kaj. Če že ne moremo tekmovat z drugimi po hitrosti gradnje, bomo vsaj prvaki v zastoju na relaciji Vrhnika–Ljubljana.

Če ste se v zadnjih dveh letih peljali mimo izvoza Dragomer, potem veste, da gre za arheološki projekt stoletja. Dve leti že gradijo uvoz. DVE. LETI. Na mestu, kjer bi v tujini v dveh tednih zgradili podvoz, nadvoz in pet rondojev. Pri nas pa… table, stožci delavcev nikjer, samo počasna smrt naših živcev in življenj.

Se še kdo spomni obljub Darsa? “Zgradili bomo sodobno infrastrukturo.” Ja, verjetno so mislili za leto 1998. Sodobno bi bilo, če bi to dejansko delovalo. Ampak ne. Zastoje imamo vsako jutro in vsak popoldan. Pa ne zaradi nesreč. Zaradi – in zdaj pride čarovnija – neresnično počasnega in nedomišljenega upravljanja z infrastrukturo in predvsem odločitev uprave, za katere bi jih morali obesiti za jajca.

Dars: Davkoplačevalski aparat za redno sramotenje. Dars je, tako kot mnoge državne firme, postal sinonim za počasnost, ignoranco in popolno pomanjkanje občutka za realnost. Nihče ne odgovarja za zamude, za napačno planiranje, za dejstvo, da smo Slovenci vsakodnevno talci njihove “strategije”.

Turisti pizdijo, domačini pizdijo, podjetja pizdijo, vsi pizdijo – razen tistih, ki so za to odgovorni. Njim je to samo še ena številka na računu in nova PowerPoint predstavitev z naslovi, kot so: “Nenehna optimizacija pretočnosti prometa”. In seveda obljube, da se bo vse uredilo. Pa se bo? Ne!

Ob rasti prometa na naših avtocestah bo kmalu treba pred vsako potjo po Sloveniji poklicat vedeževalko, ki ti bo dala odgovor, da raje ostani doma, ker bodo po vsej Sloveniji zastoji. In medtem ko bodo drugi gradili, mi čakamo. In čakamo. In čakamo. V koloni. V soncu. Z ročno zategnjeno ročno, ker že petnajst minut stojimo.

Državljani Slovenije čestitamo. Postali smo kolateralna škoda Darsa – podjetja, ki nas bo sčasoma naučilo še letenja, ker se z avtom v tej državi počasi ne bo več dalo nikamor. Aja, pa en velik fakof vsem nesposobnežem v Darsu, ki vsak dan poskrbite, da ljudje izgubljamo živce na avtocestah po Sloveniji.

Objava Državljani Slovenije smo kolateralna škoda nesposobnih Darsovcev originalno objavljena na had blog.

Kako se gradijo ceste v Sloveniji? Počasi. Takšen je moj komentar na včerajšnjo novico, da bo gradnja tretjega pasu avtoceste med Domžalami in Ljubljano trajala kar dve leti in pol. Ko bo tretji pas končno dokončan, se bojim, da bodo “odločevalci” hitro ugotovili, da bi potrebovali še četrti, peti ali celo šesti pas. Je kdo res pričakoval kaj drugačnega v Sloveniji?

• Zakaj popravila cest v Sloveniji trajajo v neskončnost?
• Voznike tovornjakov prosim, da vsaj v predorih in pri uvozih na avtocesto vozijo s primerno varnostno razdaljo
• Vozniki, ali boste res rešili vse težave na cestah s hupanjem in dvignjenim sredincem?
• Jaz sem za 24/7 prepoved prehitevanja tovornjakov na avtocestah
• Fak of Darsovci nesposobni / zakaj zapora cestišča med Uncem in Logatcem, če ni nikogar na “gradbišču” in gradbišče ne obstaja?

Zastoji na odseku med Domžalami in Ljubljano so že leta stalnica. Če ni nesreč, se promet sicer počasi premika, vendar se območje zastojev iz leta v leto pomika vse bližje Lukovici. Vsem je jasno, da težava ni nova – to je problem, ki ga spremljamo že desetletja. Zdaj so se končno odločili za rešitev: tretji vozni pas.

A vprašanje ostaja – ali bo ta ukrep res dolgoročna rešitev? Bo tretji pas odpravil zastoje ali jih le premaknil nekaj kilometrov bližje Trojanam? Še bolj me skrbi dejstvo, da bo gradnja trajala dve leti in pol, kar pomeni, da nas v tem obdobju čakajo še hujši zastoji. Poleg tega ta odsek ne bo imel klasičnega odstavnega pasu, ampak zgolj “odstavne niše”, kar se v praksi pogosto izkaže za neoptimalno rešitev. A, kot pravijo, “odločevalci že vedo, kaj delajo.”

Ko sem se nedavno peljal proti Dunaju, sem bil navdušen nad tem, kako so Avstrijci rešili problem zastojev. Na njihovih avtocestah uporabljajo prilagodljivo omejitev hitrosti, ki se spreminja glede na gostoto prometa. Zjutraj, ko je promet najgostejši, hitrost znižajo na 90 km/h, kar omogoča enakomeren pretok vozil. Popoldne, ko se promet nekoliko zmanjša, omejitev dvignejo na 110 km/h ali več, odvisno od razmer na cesti.

Ta sistem ne omogoča le bolj tekočega prometa, ampak tudi varnejši uvoz in izvoz na avtocesto, saj se vozila gibljejo z bolj enakomerno hitrostjo. Poleg tega Avstrijci striktno upoštevajo omejitve hitrosti in vzdržujejo varnostno razdaljo, kar dodatno prispeva k pretočnosti prometa.

Ko se peljem mimo Dragomerja, kjer že leta gradijo uvoz na avtocesto, se vedno znova vprašam, zakaj pri nas vse poteka tako počasi. Zastoji tam so stalni, in zdi se, da bo situacija med Domžalami in Ljubljano v prihodnjih dveh letih podobna – ali celo slabša.

Če povzamem. Čaka nas še eno dolgo obdobje prometnih kolapsov. Ali z drugimi besedami – nič novega za Slovenijo.

p.s.: in upam se staviti, da tretji pas ne bo zgrajen v dogovorjenem času, ampak se bodo podpisali še dodatni aneksi!

Objava Dve leti in pol bo trajala gradnja tretjega pasu avtoceste med Domžalami in Ljubljano originalno objavljena na had blog.

Par kapljic dežja je recept za katastrofo na cestah po Ljubljani. Ko za pot, za katero sicer potrebuješ 5 minut, porabiš več kot pol ure. Pa vendar ni dež edini recept za katastrofo, ampak ljudje, ki rinejo v križišča kljub temu, da je križišče polno in da se bo vsak trenutek prižgala rdeča luč. Zakaj ni kamer na semaforjih, ki bi kaznovale voznike, ki peljejo čez rdečo luč, in bi se posledično precej spremenile navade ljudi. Predvsem pa bi bilo manj zastojev. No, tudi kakšen policist nekje ob cesti bi bil rešitev, če že zakonodaja ne dopušča kamer.

• Zakaj popravila cest v Sloveniji trajajo v neskončnost?
• Tesla 3 eno leto kasneje in prevoženih 31.134 kilometrov
• Prometni prekršek v Italiji in dobra uporabniška izkušnja s plačilom kazni
• Vozniki, ali boste res rešili vse težave na cestah s hupanjem in dvignjenim sredincem?

Vsak od nas je verjetno že opazil, da obstajajo vozniki na naših cestah, ki imajo občutek, da se sonce vrti okoli njih. Za njih ne veljajo pravila, še manj pa “fair play” v prometu. Oni lahko, čeprav je križišče že polno, zapeljejo vanj in posledično povzročijo, da se nihče od tistih, ki imajo zelen semafor, ne bo mogel vključiti v križišče. Posledično to pomeni, da bodo ceste še manj pretočne, kar pomeni, da bodo še daljši zastoji.

Če bi imeli v Ljubljani par kamer na semaforjih, bi se zagotovo vse skupaj spremenilo. Kazen, in to dovolj visoka, je edini način, da se slovenski voznik začne v prometu obnašati drugače. Seveda bi bilo za to potrebno spremeniti zakonodajo, informacijska pooblaščenka bi morala predrugačiti dikcije okoli tega, predvsem pa bi morali najti nekaj “drobiža” za kamere in avtomatsko zaznavo voznikov, ki gredo skozi rdečo luč. Državna blagajna bi se polnila, predvsem pa bi vozniki bili precej bolj tolerantni in ne bi na vsak način rinili v križišče, če je le to polno.

Sistem bi bil povsem avtomatiziran. Kazni bi se same tiskale in odpošiljanje bi bilo prav tako avtomatizirano. Ker digitalizacija in let0 2024. Če imajo lahko takšne sisteme v Italiji, potem bi jih lahko imeli tudi pri nas. Ker to, kar se vsako jutro in v popoldanskih špicah dogaja na cestah po Ljubljani, pač ni niti blizu normalnosti.

Preden se kdo začne hudovati, da sem jaz problem. Ne, jaz sem samo opazovalec, ko se sprehajam mimo kolon vozil, ki stojijo sredi križišča in poslušam hupanje voznikov, ki svojo jezo in gnev stresajo na druge voznik. Včasih so rekli, da če ni, še vojska ne vzame.

Kot sem že zapisal, večkrat. Obstajajo rešitve, ampak odločevalci ne bi posegali vanje in jih predlagali, kajti to pomeni cel kup stvari, ki bi jih bilo potrebno urediti. Naj ljudje stojijo v kolonah in naj se jezijo. Zakaj bi kdorkoli se ukvarjal z njimi in iskal rešitve, kajne?

Objava Zakaj ni kamer na semaforjih in avtomatskega kaznovanja voznikov, ki peljejo skozi rdečo luč? originalno objavljena na had blog.