ChatGPT je postal novi Google. No, skoraj. Namesto da bi iskali po desetih različnih straneh, danes pač vprašamo umetno inteligenco in v nekaj sekundah dobimo “odgovor”. Lepo zapakiran, slovnično “popoln” in pogosto prepričljivo napačen. Ker umetna inteligenca ne ve vsega. In kar je še bolj zanimivo, včasih si kar izmisli stvari. ChatGPT ni vir resnice, ampak stroj, ki zelo prepričljivo piše besedila na podlagi vzorcev in informacij, ki jih je “poskrepal” z interneta. Torej, če je nekdo nekje napisal neumnost, obstaja kar velika možnost, da bo ta neumnost čez čas pristala v odgovoru umetne inteligence na tvoj “prompt”.

• Kdo je Roni Kordiš / primerjava ChatGPT, Deepseek, Grok, Kimi
• ChatGPT / prihaja čas, ko bo AI (umetna inteligenca) nadomestila človeka
• ChatGPT v marketingu
• Kako ustvariti akcijsko figuro s pomočjo ChatGPTja?

Najbolj zabavno je, ko ChatGPT ustvarja potovalne itinerarije. Recimo: napišeš mu, naj ti naredi pot po Sardiniji. On ti jo seveda naredi. S kilometrino, restavracijami, plažami in celo “Michelinovimi priporočili”. Ampak potem prideš na tisto plažo, ki naj bi bila ena najlepših v Evropi, in ugotoviš, da tam ni ničesar. Ni Unescovega znaka, kot bi moral biti, in potem se sprašuješ, če mogoče nisi nekje zgrešil odcepa, čeprav je samo ena pot.

Tako stojiš sredi ničesar, s telefonom v roki bereš tisti ChatGPT-jev popoln itinerarij in si misliš svoje. Ja, umetna inteligenca je res pametna, samo žal nikoli ni bila tukaj.

ChatGPT laže samozavestno. Ne napiše “nisem prepričan,” ali “preveri to”. Ne. Poda ti informacijo z vso avtoriteto sveta, kot bi jo napisal kakšen profesor geografije ali pa svetovalec iz turistične agencije. In če nisi previden, mu verjameš. Ampak resničnost je takšna, da se vse, kar ti AI pove, je potrebno preveriti. Še posebej, ko gre za:

• datume, številke in cene
• lokacije (ker nekatere restavracije obstajajo samo v ChatGPT-jevi domišljiji)
• aktualne dogodke
• in karkoli, kar bi lahko vplivalo na tvoj denar ali čas

Umetna inteligenca je fantastično orodje. Lahko ti pomaga ti, da ideje povzame članke ali pa napiše osnutek besedila, ki bi ga sicer pisal pol dneva. Ampak vedno se je treba zavedati, da gre za orodje, ne za vir resnice. Če ti ChatGPT reče, da ima neka restavracija tri Michelinove zvezdice, se splača to preveriti. Verjetno jih sicer nima, ampak kdo sem jaz, da bi pametoval umetni inteligenci, kajne?

Če bi moral povzeti v enem stavku: ChatGPT je kot tisti prijatelj, ki ima odgovor na vse, ampak pogosto nima pojma, o čem govori. Uporabljaj ga. Ampak z zdravo mero skepticizma. Preveri, kar napiše. Ne zaupaj mu slepo.

Objava Ne verjemi vsemu, kar piše ChatGPT oz. umetna inteligenca originalno objavljena na had blog.

Kako si? Eno izmed najbolj preprostih vprašanj, ki jih slišimo ali zastavimo pogosto, ko srečamo ljudi, ki jih že dolgo nismo srečali. Odgovor je ponavadi kratek. Ok. Dobro. Kul. Kaj pa, če se skriva za vprašanjem kako si tudi kaj več? In ni zgolj uvod v “small talk”?

• Ko si cepec za novinarja, ki ne bo politik / Bojan Požar, hvala za iskrenost
• Ko Zmago Jelinčič Plemeniti ne razume akcije (LJ)UBIL TE BOM proti nasilju nad ženskami
• Mind your own fucking business / brigaj se zase

Verjetno ste že bili v situaciji, ko vas je kdo vprašal kako ste? Vljudnostna fraza bolj kot karkoli drugega? In vi ste takrat razmišljali ali bi mu izlili svojo dušo in srce, pa vendar ste odgovorili z besedo ok. Presenečenje bi bilo verjetno precej veliko in oseba na drugi strani ne bi bila pripravljena na globji odgovor, predvsem pa na osebno izpoved resničnih občutkov. Kajti veliko lažje je živeti z odgovorom ok, kot pa, da bi dobili pol urni monolog o tem, da stvari v življenju pač ne funkcionirajo kot bi morale, da so problemi z otroki, da je v igri bolezen, da vas služba ne izpopolnjuje.

V bistvu gre res za preprosto vprašanje, vendar je odgovor vse prej kot preprost. Ampak na srečo se le redko kdo potrudi z odgovorom in vam pove kaj mu res leži na duši. Zakaj? Verjetno, ker si nihče ne želi biti nekomu v breme – čeprav v tem primeru ne gre za breme. Gre za odgovor na vprašanje. In če je vprašanje direktno, je tudi odgovor potem lahko povsem direkten.

Iskren odgovor sicer še ne reši situacije, je pa korak naprej, še posebej, če gre za kakšne osebne stvari, ki jih ponavadi ne delimo z drugimi. In verjetno bi takšen odgovor marsikoga šokiral. Pa vendar, zakaj pa ne? Saj je bilo zastavljeno vprašanje in ni bilo to vprašanje zgolj retorično.

Sam že nekaj časa razmišljam o tem, da bodo moji odgovori na to vprašanje postali precej več kot zgolj vljudnostne fraze. Da bom človeku, ki mi ga bo zastavil povedal dejanske občutke v tistem trenutku in v tistem delu življenja. Predvidevam, da bodo “izpraševalci” precej presenečeni, ker ne bodo dobili enobesednega odgovora, ampak precej več.

Podobno kot v restavraciji, ko vas natakar vpraša, če je bilo ok. Ponavadi zamrmramo skozi usta, da je bilo ok. Včasih pa si vzamemo čas in povemo vse kar nas je zmotilo.

Ja, vprašanje kako si ima lahko v sebi precej več kot deluje na prvo žogo, če kdo resno zastavi to vprašanje. Če gre zgolj za vljudnostno frazo, pa je to nekaj povsem drugega. Ampak včasih je potrebno šokirati ljudi in verjamem, da bom kmalu lahko pisal tudi o sprejemanju osebnih odgovorov na to vprašanje.

Kaj pa ti? Kdaj si nazadnje iskreno in brez zadržkov odgovoril na vprašanje kako si?

Objava Kako si? originalno objavljena na had blog.

Slovenski medijski prostor je sredi devetdesetih let minulega stoletja začelo obvladovati t.i. histerično novinarstvo. Bistvo histeričnega novinarstva je, da pri odjemalcih električne energije ves čas ustvarja občutek izrednih razmer. Histerično novinarstvo tudi ves čas dokazuje, da so vsi okoli nas barabe, da vsi lažejo in da se lahko rešimo le tako, da se zanesemo nase, ne verjamemo nikomur in tudi ne pričakujemo, da bo kdo drug verjel nam.

Enega od svojih vrhuncev je histerično novinarstvo doseglo minuli teden, ko je lansiralo zgodbo o »smrtno nevarni« vodi na Pediatrični kliniki v Ljubljani. »Zaskrbljene mamice« so seveda nemudoma izpraznile avtomate z ustekleničeno vodo, vendar se s tem zgodba še ni končala. Pojasnila vodstva, da je z vodo vse v redu in da njeno kakovost redno nadzorujejo, seveda niso zalegla. Jasno, to je v nasprotju s temeljnim postulatom histeričnega novinarstva: ne verjemi nikomur! Predstavnica najžlahtnejše struje histeričnega novinarstva je stvari vzela v svoje roke in sama »naskrivaj« odvzela vzorec vode in ga odnesla na preiskavo. Pri tem je »skrbno pazila«, da v laboratoriju, ki je testiral vzorec, niso vedeli, od kod je vzorec res prišel. Rezultati so pokazali, da je voda OK. Uf, histerično novinarstvo je še enkrat rešilo svet!

Ampak tu se zgodba še ne ustavi. Ne, avtorica je naredila še korak naprej! Z zgodbo, ki je ni, je še naprej nadlegovala vodstvo klinike, vse dokler ni sam predstojnik klinike dr. Rajko Kenda zadevi naredil konec in pred kamero spil kozarec vode, ki je pritekla iz pipe na kliniki. Halo?!? A lahko pademo še nižje od tega?

No, zdaj pa to zadevo preslikajmo v vsakodnevno življenje. Denimo, da se dan po tem javnem ponižanju znajdemo v ordinaciji pri dr. Kendi. In denimo, da bi vam dr. Kenda povedal, da bi našemu otroku morali opraviti povsem rutinsko operacijo. Mu bomo verjeli? Ali pa bomo zahtevali, da to operacijo najprej opravi na svojem vnuku (če ga ima)? Kaj šele, če bi bil zraven še dr. Klokočovnik, ki bi predlagal operacijo na srcu… Ali bomo potem otroka zavili v odejo in jo ucvrli najmanj do… Tel Aviva?

Zdravstvo je stvar zaupanja in stvar sprejemanja odločitev. Če uporabniki ne bomo verjeli, da zdravniki sprejemajo odločitve, za katere so prepričani, da so v danem trenutku najboljše za nas, je sistema konec. Sistema je konec tudi, če nas zdravniki ne bodo vsakič znova prepričali, da sprejemajo odločitve, za katere menijo, da so v danem trenutku najboljše za nas. Tudi s hitrimi in jasnimi odgovori takrat, ko se kaj ne izteče tako, kot s(m)o načrtovali. V nasprotnem primeru bo sistem vse bolj degeneriral v izogibanje sprejemanja odločitev (in to se žal že dogaja!), kar se bo na koncu katastrofalno končalo za nas, uporabnike.

Jaz svoji osebni zdravnici verjamem na besedo. Prav tako na besedo verjamem svoji stomatologinji in pediatrinji mojih otrok. Verjamem tudi specialistom na Pediatrični kliniki in vsem ostalim specialistom. Pa se mi je žal tudi že zgodilo, da se mi v enem primeru operacija ni iztekla čisto tako, kot s(m)o načrtovali. Na srečo sem preživel, zavedam pa se, da prav lahko tudi ne bi… Pa?

Jure Krajnc

Objava Ko izgine zaupanje – gostujoči zapis originalno objavljena na had blog.