Gostilna pri Lojzetu na Dvorcu Zemono je precej pogosta destinacija ob vračanju iz Italije. Pri njih ne komplicirajo z rezevracijami, in če imajo prosto mizo, ti z veseljem ponudijo gostoljubnost. Tudi za vegane pri njih ni težav, saj se zavedajo, da obstajajo ljudje, ki se drugače prehranjujejo. Ampak tokrat me je presenetilo nekaj drugega – brezalkohona vinska spremljava ob veganskem meniju. Da, prav ste prebrali.

• Pri Lojzetu / Dvorec Zemono / ena Michelinova zvezdica, chef Tomaž Kavčič in njihov veganski meni
• Casa Perbellini 12 Apostoli / Verona / tri Michelinove zvezdice, chef Giancarlo Perbellini in njihov veganski meni
• Cap Aureo / Grand Park Hotel, Rovinj / ena Michelinova zvezdica, Jeffrey Vella in njihov veganski meni
• Hiša Denk / Zg. Kungota / ena Michelinova zvezdica, chef Gregor Vračko in njihov veganski meni
• Restavracija Pavus / chef Marko Pavčnik in njegov veganski meni
• Grič / Šentjošt nad Horjulom / ena Michelinova zvezdica, chef Luka Košir in njihov veganski meni

Preden se kdo priduša, da vino je pač vino in da se brezalkoholnemu vinu ne bi smelo reči vino – saj se strinjam, ampak gre za semantiko. Ki je nepomembna in s katero se ukvarjajo samo tisti, ki se nimajo možnosti ukvarjati s čim drugim.

Anže Kristan, ki je sommelier na Dvorcu Zemono, ve, da ne pijem alkohola. Da namesto tega konzumiram Coca Colo, kar pa ni vedno najboljše, ker sladkoben okus pokvari okuse hrane.

T0krat mi je predlagal, če me zanima, da mi pripravi različna brezalkoholna vina ob hrani. Ker sicer nisem navdušen nad temi “približke,” ker sicer bi pil pravo vino, sem malce skeptično rekel, da naj bo. Da pač poskusim in da si tako ustvarim svoje mnenje.

Ko sem dobil peneče “vino,” Machio za aperitiv, sem bil presenečen. Zelo okusno in predvsem pitno. Ker ga nisem mogel primerjati z alkoholnimi pijačami, ker jih še nisem poskusil, se mi je zdelo to vrhunsko. In ponavadi me ni lahko zadovoljiti. Ravno prav sladko in ravno prav osvežilno.

Pri naslednji jedi je sledil “rose” La Galiniere. Čudovit in nežen okus, predvsem pa lahek. Pravšnji za k veganski hrani, ki je že sama po sebi precej lažja.

Sledil je nov krog, in sicer belo “vino” Masso Antico. Malce manj sladko, z malce več kisline, vendar še vedno z 00 alkohola. Seveda sem vmes vsakič znova vprašal Anžeta, če je res to vse 00. Njegov nasmeh je bil dovolj poveden, in ko mi je omenil, da je čedalje več povpraševanja po teh 00 “pripravkih” in da gre čedalje več velikih proizvajalcev v to smer.

Na koncu je sledil še Joig Haider 36° Grenache, ki pa ima izredno močan trpek okus po granatni jabolki in je dovolj sladko, da je lahko tudi desertno vino.

V bistvu se mi je vse skupaj zdelo precej noro in priznam, da sem bil pozitivno presenečen. Namreč do sedaj sem vedno pil razne kombuche, domače zvarke ali pa Coca Colo v Michelinovih restavracijah. Očitno pa se časi spreminjajo in sedaj postaja trend 00 vse bolj prisoten povsod.

Ko sem pri Tomažu Kavčiču gledal njegovo vinsko vitrino s Petrus Pomerolom, letnik 1988, sem si predstavljal, da bodo čez par let obstajali tudi 00 sommelierji in da bodo v raznih vinskih vitrinah steklenice 00 vina, ki bodo vredne toliko, kot je ta Petrus. Njegova cena je krepko preko 2.000 evrov.

Časi se spreminjajo. Če so nekoč se v Michelinovih restavracijah otepali gostov, ki so se prehranjevali vegansko, je to sedaj postala rutina. In tudi na področju pijač se vse skupaj v zadnjih letih precej spreminja. Jaz pa sem vesel, da sem tokrat poleg odlične hrane dobil tudi odlično vino – brezalkoholno.

Objava Veganski meni in brezalkohona vinska spremljava v restavraciji z Michelinovo zvezdico / Pri Lojzetu originalno objavljena na had blog.

Dvorec Zemono, oz. Gostilna pri Lojzetu, kjer je chef Tomaž Kavčič, je ena izmed restavracij v Sloveniji, kjer bi vsak, ki uživa v dobri hrani moral narediti vsaj enkrat postanek.

Zemono leži med Vipavo in Ajdovščino in je čudovit kraj za poroke. Gostilna je ponavadi polna tujcev (predvsem Italijanov, ki jim je blizu), da priporočam vnaprejšnjo rezervacijo, saj se vam sicer zna zgoditi, da ne boste dobili mize. Njihov delovni čas je: sreda in četrtek od 17h do 23h, petek in sobota od 12h do 23h, nedelja od 12h do 22h, ponedeljek in torek pa imajo zaprto.

Ko sem prvič šel v Zemono pred mnogo leti, me je bilo strah. Hrana mi dolgo časa ni predstavljala užitka in cene, kjer daš za eno osebo 70+ eurov, so se mi zdele definitivno previsoke. Dokler nisem ugotovil, da se moram zgolj prepustiti uživanju in začutiti okuse, ki jih chefi pripravljajo v svojih kuhinjah. Včasih določena hrana sede, včasih ne. In tako je tudi na Zemonu. Sam se v takšnih restavracijah ponavadi odločim za degustacijski meni, ki zaobjame celoten spekter ponudbe. Seveda obstaja tudi možnost, da si vsak izbere sam jedi, ali pa se prepusti chefu Tomažu Kavčiču, da mu pripravi hrano po njegovem izboru – edino potrebno se je odločiti za mesno, ali brezmesno hrano. Predvsem pa se mora vsak obiskovalec zavedati, da je osebje tam zato, da se ga povpraša in na Zemonu pride Tomaž vedno naokoli in razloži različne stvari, ki jih je zmešal med seboj, ali pa kako je 40 ur pripravljal koruzo, da ima občutek nečesa nepoznanega.

Sestavine hrane so sezonske in vse je sveže in znanega porekla. Če bi okušal hrano z zavezanimi očmi, bi verjetno imel precej velik problem ugotoviti, kaj jem. Recimo njihova na poseben način pripravljena panceta je bila tako mehka, da se je v ustih topila kot maslo. Predvsem pa je zanimivo pri Tomažu, da si upa in da povezuje med seboj stvari, ki jih drugi niti ne bi poskusili. Posledično izpade vsak krožnik povsem neko drugo doživetje.

Kakšne so cene?
Odvisno od izbora. Predvsem pa te cene niso tako visoke, kot bi marsikdo pričakoval. Seveda je precej odvisno tudi od same pijače, ki jo spijete zraven. In posledično je to del, ki lahko precej zviša samo ceno. Za dve osebi se ponavadi vse skupaj giblje okoli 120 eurov (kot sem že prej napisal, odvisno je precej od izbora in pa od pijače)!

Sedaj bi verjetno moral opisati vsako jed posebej, vendar to počnem zelo nerad, saj nekaj je opisovanje jedi, drugo pa je opisovanje okusov. V tem primeru bi moral opisovati okuse. Zato so spodaj fotografije, da si lahko vsak sam predstavlja kako izgleda hrana, za okuse pa definitivno priporočam obisk Zemona. In ob vsakem krožniku vam bo prijazno osebje razložilo tudi zgodbo o hrani, ki jo boste pojedli. Včasih so te zgodbe zanimive, včasih pa bi jih preprosto samo preskočil!

p.s.: edina stvar, ki me vedno znova zmoti v Zemonu je, da so nekateri krožniki “aranžirani” na precej nemoderen način, kljub temu, da se Tomaž ukvarja tudi z molekularno kuhinjo. Škoda, ker če bi malce spremenil celotno postavitev, bi bilo vse skupaj precej bolj seksi.

Objava Dvorec Zemono – Gostilna pri Lojzetu in Tomaž Kavčič originalno objavljena na had blog.