# had blog Knowledge Base Generated: 2026-08-12 13:48:16 ## V Dravo padel leto in pol star otrok, mimoidoči snemali in opazovali, rešil ga je 80 letni Mariborčan **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/08/12/v-dravo-padel-leto-in-pol-star-otrok-mimoidoci-snemali-in-opazovali-resil-ga-je-80-letni-mariborcan/](https://www.had.si/blog/2026/08/12/v-dravo-padel-leto-in-pol-star-otrok-mimoidoci-snemali-in-opazovali-resil-ga-je-80-letni-mariborcan/) **Date:** 2026-08-12 **Category:** Uncategorized | **Tags:** drava, empatija, otrok v dravi, reševanje, sramota Svet je šel dobesedno v kurac. Težko najdem drugačne besede ob informaciji, ki sem jo danes prebral. V Dravo je padel leto in pol star otrok, medtem ko naj bi mimoidoči dogajanje opazovali in snemali. Otroka je Drava nosila, na koncu pa ga je rešil 80-letni Mariborčan. Kapo dol temu človeku. Pri 80 letih je naredil tisto, kar bi moral v podobni situaciji narediti vsak človek, ki vidi otroka v smrtni nevarnosti. Ni izvlekel telefona. Ni začel snemati. Ni razmišljal, ali bo posnetek dobil dovolj ogledov. Ukrepal je. - [Ko drugi opazujejo, ko nekdo v morju kliče na pomoč](https://www.had.si/blog/2026/07/01/ko-drugi-opazujejo-ko-nekdo-v-morju-klice-na-pomoc/) - [Ko je prihod na cilj bolj pomemben od življenja / sram vas je lahko!](https://www.had.si/blog/2026/06/26/ko-je-priti-na-cilj-bolj-pomembno-od-zivljenja/) - [So mediji ogledalo družbe? Ali je družba ogledalo medijev? Smo vsi ogledalo algoritmov?](https://www.had.si/blog/2026/06/22/so-mediji-ogledalo-druzbe-ali-je-druzba-ogledalo-medijev-smo-vsi-ogledalo-algoritmov/) Prav to je tisto, kar me pri celotni zgodbi najbolj zmrazi. Ne samo dejstvo, da je tako majhen otrok končal v Dravi, ampak predvsem odziv ljudi, ki so bili tam. Če je človek dovolj blizu, da lahko snema dogajanje, potem je težko razumeti, zakaj ne poskuša pomagati. Seveda ni vsak sposoben skočiti v reko in reševati človeka. Drava ni nedolžna luža in skok v deročo reko je lahko smrtonosen. Obstajajo pa tudi drugi načini pomoči. Ne stojiš zgolj tam in snemaš. Danes imamo telefon praktično vedno v roki. In očitno smo prišli do točke, ko je za nekatere prvi odziv na nesrečo snemanje, ne pomoč. Kot da je pomembneje imeti video dokaz, da se je nekaj zgodilo, kot pa poskusiti preprečiti tragedijo. Še bolj bizarno pa je, da se potem takšni posnetki pogosto znajdejo na družbenih omrežjih. Nekdo umira, nekdo drug pa razmišlja, kako bo dogodek objavil. Kaj se je zgodilo z osnovnim človeškim refleksom, da pomagaš človeku v težavah? Empatija očitno res postaja redka dobrina. Ob tem pa se seveda postavlja tudi vprašanje odgovornosti staršev. Leto in pol star otrok ne more sam poskrbeti zase. Ne more oceniti nevarnosti, ne more razumeti, da je reka lahko smrtonosna, in ne more odgovarjati za svoje odločitve. Odrasli smo tisti, ki moramo paziti na otroke. Če je otrok brez nadzora prišel do Drave in padel vanjo, potem je povsem legitimno vprašati, kako je do tega sploh prišlo. Ampak danes je najpomembnejše nekaj drugega. Otrok je preživel. In za to gre zahvala predvsem 80-letnemu Mariborčanu, ki je pokazal, da leta niso pomembna, ko gre za človečnost. Morda bi se morali vsi skupaj vprašati, kaj bi naredili mi. Bi pomagali ali bi izvlekli telefon? Upam, da bi pomagali. Ker če bomo nekoč prišli do točke, ko bomo ob človeku v stiski samo še snemali, gledali in čakali, da bo nekdo drug nekaj naredil, potem nismo izgubili samo empatije. Izgubili smo nekaj bistveno bolj pomembnega. Človečnost. --- ## Katere ukrepe je sprejela vlada Janeza Janše ob rekordnih temperaturah in suši v letu 2026? **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/08/12/katere-ukrepe-je-sprejela-vlada-janeza-janse-ob-rekordnih-temperaturah-in-susi-v-letu-2026/](https://www.had.si/blog/2026/08/12/katere-ukrepe-je-sprejela-vlada-janeza-janse-ob-rekordnih-temperaturah-in-susi-v-letu-2026/) **Date:** 2026-08-12 **Category:** Uncategorized | **Tags:** globalno segrevanje, podnebne spremembe, ukrepi, visoke temperature, vlada Nikar se ne mučite z iskanjem odgovora iz naslova. Sem se potrudil in sem to storil jaz za vas. Odgovor je preprost. Nobenih. No, če smo povsem natančni, so 7. avgusta vendarle objavili na spletni strani gov.si novico, v kateri so objavili priporočila. Priporočajo omejitve rabe vode in odgovorno ravnanje, hkrati pa se bodo zavzemali za (vstavi po potrebi) ... No, saj veste. Za vse tisto, za kar se vlade običajno zavzemajo, ko je treba pokazati, da nekaj počnejo. In tukaj se zgodba pravzaprav konča. - [Naslednja štiri leta bo za vse kriva prejšnja vlada](https://www.had.si/blog/2026/07/19/naslednja-stiri-leta-bo-za-vse-kriva-prejsnja-vlada/) - [35 let shizofrene Slovenije](https://www.had.si/blog/2026/06/28/35-let-shizofrene-slovenije/) - [Na Hrvaškem so nižje cene goriv / tišina desnega pola je zanimiva](https://www.had.si/blog/2026/06/16/na-hrvaskem-so-nizje-cene-goriv-tisina-desnega-pola-je-zanimiva/) Ob rekordnih temperaturah, dolgotrajni suši in vse očitnejših posledicah podnebnih sprememb smo dobili priporočila. Državljani naj varčujemo z vodo, naj ne peremo avtomobilov, naj ne zalivamo po nepotrebnem in se odgovorno obnašamo. Hvala za nasvet! Država je ugotovila, da je vode premalo, zato nam je priporočila, naj je porabimo manj. Genialno. To je približno tako, kot če bi gasilci prišli do goreče hiše, pogledali ogenj in stanovalcem priporočili, naj bodo previdni z ognjem. Seveda je odgovorno ravnanje posameznika pomembno. Nihče pri zdravi pameti ne bo trdil, da lahko v času suše zalivamo vrt, peremo avto in polivamo asfalt, kot da smo sredi monsunskega obdobja. Problem je drugje. Kaj je storila vlada? Kateri konkretni ukrepi so bili sprejeti za zmanjšanje posledic suše za kmetijstvo, gospodarstvo, vodne vire, ekosisteme in prebivalstvo? Kajti ko država na svoji spletni strani sama napiše, da so se sušne razmere zaostrile, da so vodostaji nižji, da so podzemne vode nižje in da nekateri izviri že presihajo, bi človek pričakoval nekaj več kot seznam priporočil za državljane. Pričakoval bi konkretne ukrepe. Pričakoval bi načrt. Pričakoval bi denimo pomoč kmetom, če bodo zaradi suše utrpeli izpad pridelka. Pričakoval bi ukrepe za zagotavljanje zadostnih količin pitne vode. Pričakoval bi načrt upravljanja z vodnimi viri. Pričakoval bi pospešitev projektov, ki bi zmanjšali odvisnost Slovenije od vremena. Pričakoval bi dolgoročno strategijo prilagajanja na vse pogostejše vročinske valove in sušna obdobja. Predvsem pa bi pričakoval, da bo vlada ukrepala preden bo težava postala katastrofa. Namesto tega smo dobili priporočilo. Če je kdo pričakoval kaj konkretnega, naj opomnim, da vlada nima časa za te "malenkosti". Oni ukinjajo zavod za sodobni ples, oni se bratijo z Izraelci, oni bodo gradili dirkališče ... Nimajo časa za neumnosti kot so temperature nad 40 stopinj in sušo. Njihovo poslanstvo je plenjenje, mi pa smo zgolj kolateralna škoda. --- ## Vsebina, ki jo je ustvarila umetna inteligenca **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/08/11/vsebina-ki-jo-je-ustvarila-umetna-inteligenca/](https://www.had.si/blog/2026/08/11/vsebina-ki-jo-je-ustvarila-umetna-inteligenca/) **Date:** 2026-08-11 **Category:** ai | **Tags:** content, družbena omrežja, objava, pisanje, umetna inteligenca, vsebina, vsebino ustvarila umetna inteligenca Vse več vsebin na spletu danes ustvarja umetna inteligenca. Čeprav se je to zdelo še pred nekaj leti kot nekaj iz znanstvenofantastičnih filmov, smo danes prišli do točke, ko človek napiše nekaj stavkov, jih vrže v ChatGPT in napiše "naredi tekst bolj profesionalen" in že čez nekaj sekund dobi tekst, ki je videti, kot da ga je napisal nekdo, ki se s pisanjem ukvarja že od rojstva. Problem ni v umetni inteligenci. Problem je v človeku, ki tako ustvarjenega teksta pogosto niti ne prebere. To se mi zdi ena bolj bizarnih posledic časa, v katerem živimo. Človek ima na voljo orodje, ki mu lahko pomaga pri pisanju, razmišljanju in urejanju vsebine, vendar ga začne uporabljati tako, da mu prepusti celotno delo. Še bolj zanimivo je, da potem rezultat brez kakršnegakoli preverjanja objavi na spletu, kot da je vsebino dejansko ustvaril sam. - [Svet postaja generičen AI produkt](https://www.had.si/blog/2026/07/09/svet-postaja-genericen-ai-produkt/) - [Ko plakate za veselice ustvarja umetna inteligenca](https://www.had.si/blog/2026/06/17/ko-plakate-za-veselice-ustvarja-umetna-inteligenca/) - [Tudi vaša elektronska sporočila piše AI?](https://www.had.si/blog/2026/05/25/tudi-vasa-elektronska-sporocila-pise-ai/) - [Umetna inteligenca lahko sleče vaša oblačila](https://www.had.si/blog/2026/01/14/umetna-inteligenca-lahko-slece-vasa-oblacila/) Tukaj se začne kazati razlika med vsebino, ki jo je napisal človek in vsebino, ki jo je ustvarila umetna inteligenca. Ne vedno, ampak vse pogosteje. Človeško pisanje ima namreč svoje napake in posebnosti. Ko nekdo piše iz lastne izkušnje, se to običajno vidi. Lahko napiše predolg stavek, uporabi besedo, ki jo uporablja samo on, ali pa v tekst vključi nekaj, česar umetna inteligenca ne more vedeti. Prav zaradi teh malih stvari ima tekst osebnost. Pri vsebini, ki nastane samo s pritiskom na gumb, je vse skupaj pogosto preveč popolno. Stavki so lepo sestavljeni, misli so urejene, uvod lepo pripelje do teme, zaključek na koncu še enkrat pove tisto, kar smo že prebrali. Vse je slovnično pravilno in na prvi pogled celo zelo profesionalno. Ampak pogosto manjka najpomembnejši del. Človeški faktor. Manjka nekdo, ki bi za napisanim dejansko stal. Zato lahko danes na spletu prebereš tekst, ki je videti odlično, vendar se po nekaj odstavkih začneš spraševati, ali ima avtor sploh kakšno mnenje o temi, o kateri piše. Vse je nevtralno, previdno in varno. Nič ni zares narobe, hkrati pa ničesar zares ne pove.. To je verjetno ena večjih nevarnosti množične uporabe umetne inteligence pri ustvarjanju vsebin. Ne bomo dobili nujno slabše vsebine. Dobili bomo ogromno vsebine, ki bo videti dobra, vendar bo med seboj neverjetno podobna. Internet bo poln pravilno napisanih tekstov, ki jih nihče zares ne bo želel prebrati. Še posebej zanimivo je, kako hitro se takšna vsebina širi na družbena omrežja. Danes lahko opaziš objavo, pri kateri je že po nekaj stavkih jasno, da je oseba ni napisala sama. Ne zato, ker bi bila slaba, ampak ravno zato, ker je tako generična in predvsem je vsebina nevtralna. Ko nekaj napiše človek, ima za tem običajno razlog. Nekaj se mu je zgodilo, nekaj ga je razjezilo, nekaj ga je navdušilo ali pa ima preprosto potrebo, da svoje razmišljanje spravi iz glave na "papir". Zato so lahko tudi slabi teksti zanimivi. Lahko so slovnično napačni, predolgi, nerodni ali popolnoma subjektivni, vendar imajo nekaj svojega. Pri umetni inteligenci pa dobiš popoln tekst brez duše. Seveda lahko umetni inteligenci naročiš, naj piše bolj osebno. Lahko ji poveš, naj bo bolj čustvena, bolj cinična, bolj sproščena ali bolj podobna določenemu avtorju. Rezultat bo verjetno zelo prepričljiv. Orodje lahko pomaga pri besedah, ne more pa namesto človeka živeti njegovega življenja. Mogoče bomo ravno zaradi tega v prihodnosti še bolj cenili vsebine, pri katerih bomo vedeli, da jih je napisal človek. Ne zato, ker bi bile nujno boljše, ampak zato, ker bomo vedeli, da je nekdo za njimi nekaj doživel, o nečem razmišljal in si vzel čas, da je to zapisal. Mene umetna inteligenca pri pisanju ne moti. Motijo me ljudje, ki so zaradi nje nehali razmišljati. Če mi umetna inteligenca pomaga popraviti stavek, je to super. Če mi pomaga najti boljšo besedo ali urediti tekst, še toliko bolje. Če pa napiše celoten tekst in ga človek samo prekopira in objavi, ne da bi ga sploh prebral, potem se vprašam, zakaj je pod njim sploh podpisan človek. Na srečo so nekatera družbena omrežja že dodala "tag", da je to vsebina, ki jo je ustvarila umetna inteligenca. Morda bomo zato čez nekaj let na internetu iskali nekaj povsem drugega kot danes. Ne najbolj optimiziranega članka, ne najbolj popolnega teksta in ne vsebine z največ ključnimi besedami, ampak nekaj, za kar bomo lahko rekli: tole je pa nekdo zares napisal. Mogoče bo največji kompliment, ki ga bo takrat lahko dobila spletna vsebina, preprosto ta, da je pod njo podpisan človek. --- ## Mediji, vas res ni nič sram? **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/08/10/mediji-vas-res-ni-nic-sram/](https://www.had.si/blog/2026/08/10/mediji-vas-res-ni-nic-sram/) **Date:** 2026-08-10 **Category:** Uncategorized | **Tags:** klik, mediji, rumene vsebine, sramota, zavajanje Odprem zjutraj nekaj slovenskih novičarskih portalov in se za trenutek vprašam, ali je moj računalnik zmrznil in mi ves čas prikazuje isto stran. Zelo podobni "click bait" naslovi, iste fotografije, iste zgodbe. Potem odprem še en portal in ugotovim, da ni nič narobe z računalnikom. Narobe je očitno nekaj drugega. Slovensko novinarstvo oz. karkoli bi že to lahko bilo. - [Znani Slovenci, vplivneži in naslovi v medijih](https://www.had.si/blog/2026/07/17/znani-slovenci-vplivnezi-in-naslovi-v-medijih/) - [So mediji ogledalo družbe? Ali je družba ogledalo medijev? Smo vsi ogledalo algoritmov?](https://www.had.si/blog/2026/06/22/so-mediji-ogledalo-druzbe-ali-je-druzba-ogledalo-medijev-smo-vsi-ogledalo-algoritmov/) - [Živimo v svetu, ko v medijih ne ločiš več med prvoaprilsko šalo in resnično novico](https://www.had.si/blog/2024/04/02/zivimo-v-svetu-ko-v-medijih-ne-locis-vec-med-prvoaprilsko-salo-in-resnicno-novico/) Če bi človek danes sodil po tem, kar mu vsak dan servirajo slovenski novičarski portali, bi lahko dobil občutek, da se v Sloveniji v resnici ne dogaja prav veliko. Nekdo je nekaj objavil na Instagramu, nekdo je šel na dopust, nekdo je pokazal novo pričesko, nekdo je povedal nekaj, kar je mogoče zanimivo njemu, njegovi družini in še dvema sledilcema, potem pa je iz tega nastala novica. Ne samo ena novica. Nastane jih pet, deset ali petnajst, ker očitno ena sama objava ni dovolj, da bi zapolnila slovenski medijski prostor. Najbolj zabavno pri vsem skupaj je, da potem vsak portal to predstavi kot svoje novinarstvo. Vzameš članek drugega portala, spremeniš dva stavka, zamenjaš naslov in fotografijo, dodaš kakšen pridevnik in evo, ekskluzivna vsebina. Če bi bili pri tem vsaj toliko iskreni, da bi na vrhu članka napisali "danes smo prepisali tole", bi človek še razumel. Ampak ne. To je novinarstvo. Vsaj tako se temu očitno reče. To je danes postal problem slovenskih medijev. Ne iščejo več nujno zgodb. Iščejo vsebine, ki jih je mogoče hitro objaviti. Ni pomembno, ali je informacija pomembna. Pomembno je, ali bo nekdo kliknil nanjo. Ni pomembno, ali bo članek imel dodano vrednost. Pomembno je, ali bo dovolj ljudi odprlo stran in pogledalo oglas. Tako smo prišli do situacije, ko je objava nekoga na instagramu lahko pomembnejša od zgodbe, ki bi zahtevala nekaj ur dela, telefonskih klicev, preverjanja informacij in morda celo odhod novinarja iz pisarne. Zakaj bi se s tem ukvarjali, če lahko samo odpreš instagram? Saj je vse tam. Novinarstvo 2026. Najbolj absurdno je, da se je ta logika tako normalizirala, da je sploh nihče več ne problematizira. Mediji objavijo nekaj, kar je objavil drug medij, drugi medij to povzame, tretji povzame drugega in na koncu dobiš deset člankov o isti stvari, pri čemer noben od njih ne prinese nič novega. Pomembno je, da je objavljeno. Pri tem pa se vse bolj izgublja nekaj, kar bi moralo biti bistvo novinarstva. Radovednost. Preverjanje. Dvom. Kontekst. Želja izvedeti nekaj več od tistega, kar je že vsem pred nosom. Ampak tega je pri nas zelo malo. Mogoče je ravno zato slovenski medijski prostor postal tako dolgočasen. Ne zato, ker se v Sloveniji nič ne dogaja, ampak zato, ker se preveč medijev ukvarja z istimi stvarmi. Imamo državo, v kateri se vsak dan sprejemajo odločitve, ki vplivajo na življenja ljudi. Imamo zdravstvo, šolstvo, stanovanjsko problematiko, okolje, gospodarstvo, korupcijo, socialne razlike, promet, cene, davke in nešteto drugih stvari, pri katerih bi človek pričakoval novinarje, ki bodo kopali globlje. Namesto tega dobimo novico o tem, kaj je nekdo napisal pod fotografijo na instagramu. In potem še članek o tem, da je ta oseba na instagramu nekaj napisala. In potem še članek o odzivih na ta zapis. Čez nekaj ur pa še članek o tem, kaj si o vsem skupaj mislijo njeni sledilci. Če to ni zlata doba novinarstva, potem res ne vem, kaj je. Morda je težava tudi v tem, da so mediji pozabili, da bralci niso neumni. Morda res kliknemo na kakšno neumnost. Tudi jaz jo. Včasih človek pač klikne, ker ga zanima, kakšna nova bedarija je nastala na internetu. Ampak to še ne pomeni, da si želimo, da bi bil celoten medijski prostor sestavljen iz tega. Klik ni glas za kakovost. Klik je samo klik. Če bi bilo drugače, bi bil najboljši novinar tisti, ki zna napisati najbolj primitiven naslov in obljubiti največjo možno dramo v prvih šestih besedah. Mogoče pa smo ravno tam. Mediji so postali talci lastnih klikov. Ker če nekaj prinaša klike, bodo to počeli še naprej. Če nekaj ne prinaša klikov, pa lahko počaka. Tako se počasi spreminja tudi predstava o tem, kaj je pomembno. Na koncu ni več pomembno, kaj bi ljudje morali vedeti. Pomembno je, kaj želijo klikniti. To je precej žalostna definicija novinarstva. Zato se ob vsem skupaj res vprašam. Mediji, vas ni nič sram? Ker mene bi bilo. Ne zaradi ene slabe zgodbe. Ne zaradi enega prepisanega članka. Tudi ne zaradi kakšne neumne rumene novice. Tega bo vedno nekaj. Problem je, ko to postane sistem. Ko postane normalno, da deset portalov objavi skoraj identično vsebino in temu vsi skupaj rečejo novinarstvo. Bralci si zaslužimo več. Zaslužimo si novinarja, ki ne čaka, kaj bo objavil nekdo drug. Zaslužimo si človeka, ki bo šel preverit, kaj se je zares zgodilo. Ki bo poklical ljudi. Ki bo postavil neprijetno vprašanje. Ki bo znal povedati tudi tisto, česar nihče drug še ni povedal. Če je največji dosežek slovenskega spletnega novinarstva danes to, da je nekdo pet minut pred konkurenco prekopiral instagram objavo, potem smo res prišli daleč. Samo ne vem kam. --- ## Govorili so o letečih avtomobilih in potovanju na luno **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/08/10/govorili-so-o-letecih-avtomobilih-in-potovanju-na-luno/](https://www.had.si/blog/2026/08/10/govorili-so-o-letecih-avtomobilih-in-potovanju-na-luno/) **Date:** 2026-08-10 **Category:** Uncategorized | **Tags:** leteča vozila, plastika, prihodnost, realnost, vojne, zamaški | **Keyword:** prihodnost Ko sem bil otrok, je bilo ogromno predikcij o tem, kaj vse nas čaka v prihodnosti. Takrat se je zdelo, da bo prihodnost nekaj povsem drugega od tega, kar živimo danes. Govorili so o letečih avtomobilih, potovanjih na Luno, nadzvočnih vlakih s katerimi bomo v nekaj urah prečkali celine in o življenju pod morsko gladino. Vse skupaj je bilo predstavljeno kot nekaj samoumevnega. Samo vprašanje časa naj bi bilo, kdaj bomo iz vsakdanjega življenja prestopili v svet, ki smo ga takrat poznali predvsem iz znanstvenofantastičnih filmov. Koliko od tega se je dejansko uresničilo? Človek je res stopil na Luno, ampak za večino ljudi je potovanje tja še vedno precej bolj znanstvena fantastika kot pa počitniški aranžma. Leteči avtomobili ostajajo nekje med prototipi in naslovnicami tehnoloških portalov, nadzvočno potovanje za običajne potnike je obstajalo, ampak po zraku. Tudi pod morsko gladino še vedno ne živimo, čeprav bi človek glede na takratne napovedi pričakoval, da bomo do danes že precej bolj domači z življenjem v morju. - [Kje ste bili junija leta 1991 / Janez, oprosti, ampak mi živimo v letu 2026](https://www.had.si/blog/2026/03/18/kje-ste-bili-junija-leta-1991-janez-oprosti-ampak-mi-zivimo-v-letu-2026/) - [Kateri je bil tvoj prvi avto? Moj je bil fičko](https://www.had.si/blog/2026/07/27/kateri-je-bil-tvoj-prvi-avto-moj-je-bil-ficko/) - [Iskre v času / dokumentarni film o tehnološkem gigantu Iskra Delta](https://www.had.si/blog/2022/02/19/iskre-v-casu-dokumentarni-film-o-tehnoloskem-gigantu-iskra-delta/) - [Se kdo spomni brako prikolic?](https://www.had.si/blog/2019/07/20/se-kdo-spomni-brako-prikolic/) Seveda ne živimo v tehnološko zaostalem svetu. Ravno nasprotno. Tehnologija je napredovala tako hitro, da si marsičesa, kar imamo danes, takrat sploh nismo znali predstavljati. V žepu nosimo naprave, s katerimi lahko komuniciramo z nekom na drugem koncu sveta, avtomobili sami zavirajo in parkirajo, sateliti nam povedo, kje smo, umetna inteligenca pa zna v nekaj sekundah napisati besedilo, ustvariti fotografijo ali odgovoriti na vprašanje, za katerega bi človek nekoč potreboval ure raziskovanja. Pa vendar imam občasno občutek, da smo nekje na poti izgubili kompas. Od prihodnosti, ki naj bi nam olajšala življenje, smo dobili prihodnost, v kateri se vse bolj ukvarjamo s tem, kako bomo svoje življenje regulirali do zadnje podrobnosti. Namesto velikih tehnoloških prebojev, ki sem jih pričakoval kot otrok, se danes ukvarjamo z zamaški, ki so pritrjeni na plastenke, s prepovedjo plastičnih slamic in z vedno novimi pravili, ki naj bi rešila svet, medtem ko se največji problemi človeštva pogosto zdijo precej bolj oddaljeni od rešitve kot nekoč. Potem je tu še človek. Tisti isti človek, ki je sposoben poslati napravo milijarde kilometrov daleč v vesolje, razviti umetno inteligenco in pristati na nebesnih telesih, hkrati pa je sposoben zaradi popolnoma banalnih razlogov sprožiti vojno. Včasih imam občutek, da je tehnološki razvoj človeštva precej hitrejši od razvoja njegovega značaja. Imamo vedno boljše igrače, vedno več znanja in vedno več možnosti, a še vedno ostajamo ljudje z enakimi frustracijami, kompleksi in potrebami po dokazovanju kot pred stotimi ali tisoč leti. Če se komu zjutraj organ več ne dvigne, lahko svojo prizadetost očitno še vedno zdravi tako, da začne vojno in drugim ljudem uniči življenje. Morda je prav to največja ironija vseh napovedi o prihodnosti. Mislili smo, da bo tehnologija spremenila človeka. Da bomo zaradi nje živeli bolj svobodno, bolj udobno in predvsem bolj razumno. Namesto tega smo dobili svet, v katerem lahko človek iz dnevne sobe v nekaj sekundah dostopa do skoraj vsega znanja človeštva, potem pa gre na družbena omrežja in se prepira zaradi povsem banalnih stvari. Ko sem bil otrok, sem verjel, da bo prihodnost fascinantna. Da bomo gledali skozi okno in videli leteče avtomobile, da bomo nekoč šli na Luno tako, kot danes gremo na drug konec sveta, in da bodo vlaki vozili tako hitro, da bo razdalja med mesti skoraj nepomembna. Nisem pa pričakoval, da bomo v prihodnosti imeli telefone, ki vedo skoraj vse o nas, avtomobile, ki znajo voziti sami, in umetno inteligenco, ki zna napisati skoraj karkoli, hkrati pa bomo telefone uporabljali za objavo "selfijev" in avtomobile, da se bomo dičili z njimi. Mogoče smo kot otroci pričakovali preveč znanstvene fantastike in premalo človeške narave. Tehnologija je šla naprej. Človek pa očitno precej počasneje. Zato še vedno čakam na leteči avto. Na potovanje na Luno. Na nadzvočni vlak. Na tisto prihodnost, ki so nam jo obljubljali. Do takrat pa bom očitno moral paziti, da slučajno ne odtrgam zamaška na plastenki in povzročim metuljev efekt, ki nas bo zopet za svetlobna leta odpeljal od vseh predikcij za prihodnost. --- ## Jutranje romanje v pekarne ob morju na dopustu **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/08/09/romanje-v-pekarne-ob-morju-na-dopustu/](https://www.had.si/blog/2026/08/09/romanje-v-pekarne-ob-morju-na-dopustu/) **Date:** 2026-08-09 **Category:** Uncategorized | **Tags:** dopust, kruh, morje, pekarna, spomini En ritual se od mojega otroštva ni spremenil. Jutranje romanje v pekarne ob morju na dopustu. Ne vem, kdaj se je to začelo, ampak očitno je bilo zapisano v naš dopustni DNK. Zjutraj vstaneš, še preden se življenje okoli tebe zares začne in prva pot vodi v pekarno. Ne na plažo. Ne na kavo. Ne na sladoled. V pekarno. - [Slovenija, dežela pekarn in bureka](https://www.had.si/blog/2013/09/01/slovenija-dezela-pekarn-in-bureka/) - [Pot na morje nekoč in danes / kako se je spremenilo življenje in naš odnos do dopusta ob morju](https://www.had.si/blog/2019/07/12/pot-na-morje-nekoc-in-danes-kako-se-je-spremenilo-zivljenje-in-nas-odnos-do-dopusta-ob-morju/) - [Obzova - najvišji vrh otoka Krk / 568 metrov nad morjem](https://www.had.si/blog/2024/06/15/obzova-najvisji-vrh-otoka-krk-568-metrov-nad-morjem/) Še danes se spomnim tistega "mlečnega kruha", ki je imel verjetno precej manj posebnih sestavin, kot si jih danes predstavljamo pod tem imenom. Ampak takrat je bil najboljši kruh na svetu. Topel, mehek, dišeč. Praviloma ga je polovica izginila že na poti nazaj do prikolice. Ostalo je bilo namenjeno zajtrku. Če je sploh ostalo. Zanimivo je, kako se nekatere stvari skozi desetletja sploh ne spremenijo. Danes, ko grem zgodaj zjutraj na tek, še vedno srečujem ljudi, ki se vračajo iz pekarn. Nekateri peš, drugi se pripeljejo s kolesom, tretji z avtom. Vsi pa imajo nekaj skupnega. Polne vrečke. V njih so rogljički, slanci, bureki, štrudli, krofi, kruh in še kakšna stvar, ki je ob sedmih zjutraj videti precej boljša, kot bo videti čez dve uri. Ko jih gledam, si ne morem kaj, da ne bi pomislil, da se tudi oni vračajo iz svojega malega jutranjega rituala. Ne gredo v trgovino po kruh, ampak v pekarne. Pekarne ob morju so namreč nekaj posebnega. Morda zato, ker so povezane z dopustom. Zjutraj je zrak še svež, ljudje so še vedno nekoliko zaspani, ulice so skoraj prazne, vonj po sveže pečenem kruhu pa se širi precej dlje, kot bi se moral. Čeprav imajo danes pekarne neprimerno večjo ponudbo, čeprav lahko kupiš praktično vse in čeprav je vsa ponudba med seboj precej podobna, očitno še vedno iščemo tisti občutek iz otroštva. Tisti prvi grižljaj še toplega kruha. Tisti vonj, ki te za trenutek prestavi nekaj desetletij nazaj. Pa dober tek. --- ## V vročini trpijo starejši ljudje, delavci, živali **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/08/07/v-vrocini-trpijo-starejsi-ljudje-delavci-zivali/](https://www.had.si/blog/2026/08/07/v-vrocini-trpijo-starejsi-ljudje-delavci-zivali/) **Date:** 2026-08-07 **Category:** Uncategorized | **Tags:** delo, poletje, starejši ljudje, vreme, vročina, zivali Vsako leto, ko pride prvi pravi vročinski val, se začne ista zgodba. Mediji objavljajo opozorila, vremenske aplikacije obarvajo Slovenijo v oranžno ali rdeče, na družbenih omrežjih pa se začne tekmovanje, kdo bo objavil višjo temperaturo. 35. 36. 37. Nekdo napiše, da je to noro, drugi se spomni, da je bilo tako že včasih, tretji pa pripomni, da je poletje pač poletje. In mogoče je res. Za nekatere. - [Preden greš na sprehod s psom, se sezuj in preizkusi kako vroč je asfalt](https://www.had.si/blog/2026/07/04/preden-gres-na-sprehod-s-psom-se-sezuj-in-preizkusi-kako-vroc-je-asfalt/) - [Poletne temperature v avtu / kaj se zgodi s plastenko, če jo pustiš v avtu na soncu](https://www.had.si/blog/2024/07/02/poletne-temperature-v-avtu-kaj-se-zgodi-s-plastenko-ce-jo-pustis-v-avtu-na-soncu/) - [Meni je vroče / kaj pa delavcem, ki delajo cele dneve na vročem soncu](https://www.had.si/blog/2019/08/02/meni-je-vroce-kaj-pa-delavcem-ki-delajo-cele-dneve-na-vrocem-soncu/) Če imaš doma klimo, lahko vročino precej enostavno odmisliš. Zapreš rolete, vklopiš hlajenje in počakaš, da mine. Če imaš možnost dela od doma, je še toliko lažje. Če imaš avto s klimo, se v vročini premikaš iz ene klimatizirane točke v drugo. Stanovanje, avto, trgovina, restavracija, hotel. Vmes pa mogoče še kakšen skok v morje. Toda vsi nimajo te možnosti. Za starejšega človeka, ki živi sam v stanovanju pod streho in nima klimatske naprave, je 35 stopinj nekaj povsem drugega. Njegovo telo se z vročino težje spopada, morda ima zdravstvene težave, morda jemlje zdravila, zaradi katerih je še bolj občutljiv. In če nima nikogar, ki bi ga poklical, lahko dnevi vročine postanejo zelo dolgi. Zato me vsako leto znova zmoti, kako hitro vse skupaj skrčimo na nasvet pijte dovolj vode. Kot da je to rešitev za vse. Kot da je človek sam odgovoren za to, da bo preživel razmere, na katere pogosto nima nobenega vpliva. Še bolj nenavadno je, ko se o vročini pogovarjamo iz klimatiziranih prostorov, medtem ko zunaj ljudje normalno opravljajo svoje delo. Nekdo mora položiti asfalt, nekdo mora odpeljati smeti, nekdo mora delati na gradbišču, nekdo mora dostaviti paket. Vse to se dogaja tudi takrat, ko termometer kaže 35 stopinj. Tukaj se pokaže ena precej neprijetna lastnost naše družbe. Zelo hitro govorimo o učinkovitosti in produktivnosti, precej manj pa o tem, koliko lahko človek dejansko prenese. Ko je delo opravljeno, je vse v redu. Ko je rok dosežen, je vse v redu. Kako je do tega prišlo, pa pogosto ni več tako pomembno. Človek bo že. Podobno velja za živali. Pes ne ve, kakšna je temperatua zunaj. Ne more odpreti vrat in poiskati hladu. Ne more si natočiti vode. Če ga lastnik pusti v avtomobilu, je popolnoma odvisen od njegove presoje. In vsako poletje se kljub vsem opozorilom še vedno najde kdo, ki reče, da gre samo za pet minut. Pet minut je lahko v avtomobilu v poletni vročini zelo dolga doba. Da ne omenjam živali v gozdu, ki sedaj nimajo več vode v potokih in pridejo v bližino hiš, da bi jim kdo ponudil vodo. Morda bi morali o vročini zato nehati razmišljati samo kot o vremenskem pojavu. Vročina namreč zelo lepo pokaže razlike med ljudmi. Nekdo jo preživi v klimatiziranem stanovanju, drugi v mansardi brez klime. Nekdo lahko ostane doma, drugi mora na gradbišče. Nekdo gre na morje, drugi mora ob dveh popoldne voziti dostavo po mestu. Vsem skupaj rečemo, naj pazijo nase. To je zelo priročen stavek. Z njim lahko odgovornost elegantno prestavimo na posameznika. Če mu je vroče, naj se umakne. Če mu je slabo, naj počiva. Če nima klime, naj ohladi stanovanje. Če dela zunaj, naj pije dovolj vode. Kaj pa če se ne more umakniti? Takrat se pokaže, koliko je vredna naša družba. Tudi mesta so namreč zgradili tako, da vročino še povečujejo. Vedno več je betona, asfalta in parkirišč, vedno manj je velikih dreves, ki bi človeku poleti ponudila senco. Potem pa se čudimo, zakaj so mesta v vročinskem valu nekaj stopinj bolj neprijetna od okolice. Drevo, ki ga danes posadimo, ne bo jutri naredilo velike sence. Ampak če ga ne bomo posadili danes, je čez dvajset let zagotovo ne bo. Prav tukaj bi se morala začeti resna razprava o tem, kako želimo živeti. Ne samo o tem, kako bomo preživeli naslednji vročinski val, ampak kako bomo mesta in okolje prilagodili življenju, ki prihaja. Ker vročina ne bo izginila. Prišla bo tudi naslednje leto. In leto za tem. Zato bi bilo lepo, če bi ob naslednjem opozorilu o vročinskem valu naredili nekaj več kot samo zaprli rolete in objavili fotografijo termometra. Pokličimo starejšega soseda. Vprašajmo, ali je v redu. Poglejmo, ali ima dovolj vode. Če poznamo človeka, ki dela zunaj, ga ne vprašajmo samo, ali bo projekt končan do roka. Vprašajmo ga, kako je. Če imamo žival, pomislimo nanjo tako, kot bi pomislili nase. Morda je to vse, kar lahko naredimo kot posamezniki. Ampak od države, občin in delodajalcev lahko pričakujemo več. Pričakujemo lahko okolje, v katerem človek ni prisiljen izbirati med svojim zdravjem in plačo. Mesta, v katerih senca ni luksuz. Delovna mesta, kjer se upošteva, da pri ekstremnih temperaturah telo ne deluje enako kot pri 20 stopinjah. Predvsem pa bi bilo dobro, da se končno zavedamo, da vročina ni samo stvar osebnega udobja. Za nekoga je to samo še en vroč poletni dan. Za drugega je lahko dan, ki ga bo zelo težko preživel. Prav po tem, kako ravnamo s tistimi, ki imajo manj možnosti, se na koncu meri, kakšna družba smo. Ne po tem, koliko klimatskih naprav imamo. Ampak po tem, ali opazimo človeka, ki je nima. --- ## Peter Jambrek grozi z ustavno obtožbo zoper predsednico RS Natašo Pirc Musar **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/08/06/peter-jambrek-grozi-z-ustavno-obtozbo-zoper-predsednico-rs-nataso-pirc-musar/](https://www.had.si/blog/2026/08/06/peter-jambrek-grozi-z-ustavno-obtozbo-zoper-predsednico-rs-nataso-pirc-musar/) **Date:** 2026-08-06 **Category:** Uncategorized | **Tags:** natasa pirc musar, ogrožanje varnosti, peter jambrek, politika, predsednica rs, sds, ustavna obtožba Predsednica republike Nataša Pirc Musar je bila udeležena v prometni nesreči. Človek bi pričakoval vsaj minimum politične kulture. Da bi ji politični nasprotniki zaželeli hitro okrevanje. Da bi za trenutek odložili ideološke bitke in pokazali kanček človečnosti. Seveda se to ni zgodilo. Namesto želja po hitrem okrevanju smo dobili novo politično predstavo. Po poročanju medijev naj bi Peter Jambrek pripravljal ustavno obtožbo zoper predsednico republike zaradi domnevnega ogrožanja državne varnosti. Razlog? V njenem vozilu naj bi bila v času nesreče tudi ruska državljanka. - [Na Dan zmage je apologet domobranstva Peter Jambrek gostoval pri Jožetu Možini na nacionalki](https://www.had.si/blog/2021/05/10/na-dan-zmage-je-apologet-domobranstva-peter-jambrek-gostoval-pri-jozetu-mozini-na-nacionalki/) - [Dimitrij Rupel in Peter Jambrek / Lista 88 = HH = Heil Hitler](https://www.had.si/blog/2017/12/07/dimitrij-rupel-in-peter-jambrek-lista-88-hh-heil-hitler/) - [Govor Nataše Pirc Musar na 80. zasedanju Generalne skupščine ZN v New Yorku](https://www.had.si/blog/2025/09/29/govor-natase-pirc-musar-na-80-zasedanju-generalne-skupscine-zn-v-new-yorku/) - [Pirkovič ni razočaral, Janševi navijači izžvižgali govor Predsednice RS](https://www.had.si/blog/2026/06/25/pirkovic-ni-razocaral-jansevi-navijaci-izzvizgali-govor-predsednice-rs/) Če se vam zdi, da ste prebrali naslov iz satiričnega portala, niste edini. Logika takšne razlage je precej nenavadna. Ali to pomeni, da predsednica republike ne sme biti v družbi ljudi določene narodnosti? Da mora pred vsakim srečanjem preveriti potni list vseh prisotnih? Ali pa je problem zgolj to, da je bila oseba ruska državljanka? Če sledimo tej logiki do konca, bi očitno lahko brez težav prevažala samo državljane držav, ki jih desni politični pol trenutno odobrava. Vsi ostali pa naj bi predstavljali varnostno tveganje. Takšno razmišljanje ni samo nevarno. Je absurdno. Še bolj zanimivo pa je, da isti politični pol nima težav z drugimi oblikami tujega vpliva. Spomnimo se samo afere z izraelskim podjetjem Black Cube, ki je bilo pred parlamentarnimi volitvami povezano z aktivnostmi v Sloveniji. Takrat očitkov o ogrožanju državne varnosti ni bilo slišati prav pogosto, kajne? Seveda ne, kajti to so bili njihovi "prjatučki", ki jim je sedaj potrebno vračati usluge. Očitno so nekateri tuji vplivi sprejemljivi, drugi pa postanejo problem šele takrat, ko jih je mogoče politično izkoristiti. Merila so, kot kaže, precej prilagodljiva. Vse skupaj pa razkriva še nekaj drugega. Raven politične kulture v Sloveniji je padla tako nizko, da niti prometna nesreča predsednice republike ni dovolj, da bi vsaj za nekaj ur utihnili politični obračuni. Namesto človeškega odziva smo dobili iskanje novih razlogov za obračunavanje. To ni domoljubje in zagotovo to ni spoštovanje institucije predsednika republike, o katerem tako radi govorijo, ko jim ustreza. Predsednik oziroma predsednica republike je neposredno izvoljena s strani državljank in državljanov Republike Slovenije. Funkcija si zasluži spoštovanje, ne glede na to, kdo jo opravlja. Kritika političnih odločitev je legitimna in nujna. Iskanje ustavnih obtožb zaradi narodnosti sopotnika pa ni več politična razprava, temveč ustvarjanje novih delitev in iskanje sovražnikov tam, kjer jih ni. Morda bi bilo za začetek dovolj že to, da bi znali človeku po nesreči preprosto zaželeti hitro okrevanje. Očitno je tudi to v današnji slovenski politiki postalo preveč. --- ## Leanpay in NLB Buy&Go nakup na obroke **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/08/05/leanpay-in-nlb-buygo-nakup-na-obroke/](https://www.had.si/blog/2026/08/05/leanpay-in-nlb-buygo-nakup-na-obroke/) **Date:** 2026-08-05 **Category:** Uncategorized | **Tags:** kolo, kredit, leanpay, nakup kolesa, nlb buy&go, obresti Zadnje tedne razmišljam o novem kolesu. O kolesu, ki bi ga imel naslednjih nekaj let, posledično sem začel pregledovati ponudbo slovenskih trgovcev, primerjati modele, opremo in seveda cene. Kaj hitro sem ugotovil, da je moj cenovni razred nekje okoli 5.000 evrov. Ja, vem, marsikdo bo rekel, da je to ogromno denarja za "par cevi in dve kolesi". Po drugi strani pa so danes boljša cestna kolesa hitro v rangu 8.000, 10.000 ali celo 13.000 evrov. Tam se moje navdušenje konča. - [Zakaj se mobilne hiške imenujejo mobilne, če so stacionarne?](https://www.had.si/blog/2026/08/03/zakaj-se-mobilne-hiske-imenujejo-mobilne-ce-so-stacionarne/) - [Zakaj sem jaz tisti, ki se umakne?](https://www.had.si/blog/2026/07/29/zakaj-sem-jaz-tisti-ki-se-umakne/) - [Dnevni limit za plačilo s kartico nad 3000 eurov lahko spremeniš z videoklicem ali obiskom banke](https://www.had.si/blog/2026/07/28/dnevni-limit-za-placilo-s-kartico-nad-3000-eurov-lahko-spremenis-z-videoklicem-ali-obiskom-banke/) Med brskanjem po spletnih trgovinah sem opazil nekaj, kar je danes postalo skoraj standard. Pri večini dražjih nakupov trgovci ponujajo možnost plačila na obroke. Na prvi pogled super. Kolo danes, plačilo počasi v naslednjih mesecih. Tako kot pri televizorju, telefonu ali pralnem stroju. In potem sem začel računati. Če želite nakup na obroke preko storitev, kot sta Leanpay ali NLB Buy&Go, ne gre to več tako, kot je šlo nekoč, ko si pač izbral število obrokov in to je bilo to. Najprej moraš pustiti precej podatkov. Osebne podatke, podatke o prihodkih, obstoječih kreditih in še marsikaj. Ti ponudniki preverijo tvojo sposobnost odplačevanja in šele potem odobrijo nakup. To razumem. Če nekdo nekomu posodi denar, mora vedeti, ali ga bo dobil nazaj. Težava nastane nekje drugje. Ko začneš računati, koliko dejansko plačaš. Kolo za 4.999 evrov postane precej dražje: Če ga kupiš na obroke preko Leanpay: - 24 mesečnih obrokov: 241,72 EUR - skupaj plačaš: 5.801,28 EUR - strošek financiranja: približno 800 EUR Če izbereš NLB Buy&Go: - 24 mesečnih obrokov: 238,42 EUR - skupaj plačaš: 5.722,98 EUR - strošek financiranja: približno 720 EUR Za teh nekaj klikov in možnost, da imaš kolo danes, plačaš skoraj eno boljšo čelado, dobre kolesarske čevlje, števec Garmin ali pa kar nekaj servisov v prihodnjih letih. To je tisti del, ki ga marsikdo spregleda. Mesečni obrok izgleda majhen, saj je samo 238 evrov na mesec, pri tem pa pozabimo na obresti. Telefon za 35 evrov na mesec. Avto za 399 evrov na mesec. Kolo za 238 evrov na mesec. Vse se zdi dosegljivo. Ampak vprašanje na mestu je, ali je stvar vredna dodatnih 700 ali 800 evrov? Ker pri kolesu to lahko pomeni že precej boljše kolo kot izbrano. Kaj pa, če bi teh 5.000 evrov investiral in se vozil s svojim sedanjim kolesom, ki sicer povsem zadostuje mojim potrebam, ampak nima aerodinamične balance in Ultegra je vmes že doživela posodobitev. Kaj če bi 5.000 evrov namesto za kolo pustil nekje, kjer bi se obrestovali? Recimo v zlatu. Ne pravim, da je zlato najboljša investicija ali da bo čez dve leti zagotovo višje. To ni bistvo. Bistvo je, da danes razmišljamo samo o tem, koliko bomo plačali za financiranje, zelo redko pa o tem, koliko bi lahko ta denar vmes ustvaril. Namesto da plačam 800 evrov obresti, bi lahko poskušal teh 5.000 evrov nekam vložiti in mogoče nekaj zaslužiti. Seveda ima vsaka investicija tveganje. Tudi zlato lahko pade. Tudi delnice lahko padejo. Tudi denar na računu izgublja vrednost zaradi inflacije. Tudi kolo lahko na spustu razbijem in ostanem brez njega in s "kreditom". Obročno plačevanje je lahko odlična stvar. Če nekdo potrebuje nov avto za službo, pralni stroj, računalnik za delo ali zdravstveni pripomoček, je takšno financiranje lahko edina možnost. Ampak pri stvareh, ki niso nujne, je vredno pogledati celotno številko. Ja, odločitve so vedno težke in predvsem so odvisne od posameznika. Nekomu bo pač kolo prineslo toliko veselja, da so obresti povsem nepomembne. Nekdo drug pa bo raje investiral in čez dve leti kupil kolo za 13.000 eurov. Stvar posameznika. Jaz pa sem še malce bolj v precepu. Največji strošek ni kolo, ampak finančna iluzija dostopnosti. --- ## Pred referendumom o interventnem zakonu so že začeli z lažmi in potvarjanjem **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/08/05/pred-referendumom-o-interventnem-zakonu-so-ze-zaceli-z-lazmi-in-potvarjanjem/](https://www.had.si/blog/2026/08/05/pred-referendumom-o-interventnem-zakonu-so-ze-zaceli-z-lazmi-in-potvarjanjem/) **Date:** 2026-08-05 **Category:** Uncategorized | **Tags:** desni pol, intervetni zakon, referendum, sds, ustavno sodisce Ustavno sodišče je dopustilo referendum o interventnem zakonu. Ta odločitev je dovolj, da se je v Sloveniji ponovno zavrtel dobro znani film. Film, v katerem se dejstva hitro izgubijo med lažmi, strašenjem ljudi in iskanjem sovražnika. Ustavno sodišče je s to odločitvijo pokazalo nekaj pomembnega. Če v zakon dodaš nekaj, kar samo po sebi ne bi smelo biti predmet referendumskega odločanja, potem to ne more postati čarobna varovalka, s katero se referendum enostavno prepreči. - [Je bil rezultat referenduma v Ljubljani res nezaupnica županu?](https://www.had.si/blog/2026/07/13/je-bil-rezultat-referenduma-v-ljubljani-res-nezaupnica-zupanu/) - [Na krilih laži so zmagali tisti, ki so glasovali proti](https://www.had.si/blog/2025/11/24/na-krilih-lazi-so-zmagali-tisti-ki-so-glasovali-proti/) - [Mene je strah, da se bo izkoriščalo / če bi prebral zakon, te ne bi bilo!](https://www.had.si/blog/2025/11/20/mene-je-strah-da-se-bo-izkoriscalo-ce-bi-prebral-zakon-te-ne-bi-bilo/) Preprosto povedano: ne moreš v zakon dodati "podtaknjenca", ga zaviti v celofan in potem razlagati, da ljudje o njem nimajo pravice odločati. Ampak pri nas se zgodba nikoli ne konča pri pravnih argumentih. Ustavno sodišče je v trenutku postalo ožigosano in drek se je začel valiti na ustavne sodnike. Takoj ko je postalo jasno, da bo referendum, se je začel že "deja vu kulturni boj". Na eni strani dejstva, na drugi strani pa stroj za ustvarjanje občutkov, strahu in zmede. Interventni zakon je nenadoma postal skoraj rešitev za vse težave. Postal naj bi nekaj nujnega, nekaj brez česar Slovenija ne more preživeti. Vsak, ki dvomi vanj, pa je takoj predstavljen kot nekdo, ki je proti napredku, proti ljudem ali celo proti državi. Ampak vprašanje je precej bolj preprosto. Komu ta zakon dejansko koristi? Kdo bo imel od njega največ? Kdo bo na koncu plačal račun? Ker vedno znova poslušamo iste zgodbe. Ko pride nov zakon, nova reforma ali nova nujna sprememba, se vse skupaj predstavi kot pomoč ljudem. Ko pa pogledaš podrobnosti, pogosto ugotoviš, da največ pridobijo tisti, ki imajo že zdaj največ. To je bistvo problema. Referendum ni napaka demokracije. Referendum je eden redkih trenutkov, ko imajo ljudje možnost neposredno povedati, kaj mislijo o določeni odločitvi oblasti. Seveda referendum ni vedno idealen način odločanja. Seveda so lahko vprašanja zapletena. Seveda lahko politika tudi referendum izkoristi za svoje cilje. Ampak rešitev ni v tem, da se ljudem poskuša zapreti vrata. Rešitev ni v tem, da se zakon napiše tako, da vsebuje elemente, o katerih naj bi ljudje ne smeli odločati. Potem pride še najbolj predvidljiv del zgodbe. Začnejo se laži. Začnejo se potvarjanja. Začnejo se objave na družbenih omrežjih, kjer se iz vsakega dvoma naredi napad na državo. Kjer se vsako kritiko označi za nevarno. Kjer se ljudi prepričuje, da bodo zaradi referenduma nastale katastrofalne posledice. Enak vzorec smo videli že večkrat. Najprej se ustvari občutek nujnosti. Potem se ustvari sovražnika. Nato pa se ljudem razloži, da nimajo dovolj znanja, da bi odločali sami. Ampak demokracija ne deluje tako. Državljani niso ovce (no, ja), ki jih je treba voditi do pravilnega odgovora. Državljani imajo pravico vedeti, kam gre denar, komu koristi zakon in kakšne bodo posledice odločitev. Še posebej takrat, ko se govori o milijardah. Ker ena stvar je jasna. Vsaka milijarda, ki jo država porabi, je denar davkoplačevalcev. Če obstaja možnost, da bo zaradi nekega zakona nastala dodatna milijardna luknja v državnem proračunu, potem je povsem legitimno, da se o tem govori. Ne glede na to, kdo je zakon pripravil. Ne glede na to, kdo ga zagovarja. Ne glede na to, katera politična opcija je trenutno na oblasti. Problem Slovenije ni v tem, da ljudje preveč sprašujejo. Problem je pogosto v tem, da oblast premalo pojasnjuje. Zato bo tudi ta referendum pokazal nekaj pomembnega. Ne samo, kaj si ljudje mislijo o interventnem zakonu. Ampak tudi, koliko prostora za resno razpravo je še ostalo v slovenski demokraciji. Vse bolj imam občutek, da ga ni več. --- ## Kaj je VO₂ in kako se izmeri VO₂ **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/08/05/kaj-je-vo%e2%82%82-in-kako-se-izmeri-vo%e2%82%82/](https://www.had.si/blog/2026/08/05/kaj-je-vo%e2%82%82-in-kako-se-izmeri-vo%e2%82%82/) **Date:** 2026-08-05 **Category:** Uncategorized | **Tags:** kaj je vo2, kako izmeriti vo2, pametna ura, trening, VO₂ VO₂ (volumen kisika) je količina kisika, ki jo tvoje telo porabi med dihanjem. Bolj po domače povedano: kako učinkovito tvoje srce, pljuča in mišice sodelujejo, ko od telesa zahtevaš skoraj nemogoče. Najpogosteje, ko se pogovarjamo o tem, imamo v mislih VO₂ max, ki predstavlja največjo količino kisika, ki jo telo lahko porabi med maksimalnim naporom. To je eden najboljših kazalnikov aerobne pripravljenosti. Višji kot je VO₂ max, več kisika lahko pride do mišic, več energije lahko proizvedeš in dlje časa lahko vzdržuješ visok tempo. Rezultat je izražen v ml/kg/min, kar pomeni mililitrov kisika na kilogram telesne mase na minuto. - [Na dopustu vsi tečemo](https://www.had.si/blog/2026/07/10/na-dopustu-vsi-tecemo/) - [Ali so smučarski tekmovalci novodobni gladiatorji?](https://www.had.si/blog/2025/01/25/ali-so-smucarski-tekmovalci-novodobni-gladiatorji/) - [21 let že obstaja had.si blog in jaz še vedno uživam pri pisanju](https://www.had.si/blog/2026/07/30/21-let-ze-obstaja-had-si-blog-in-se-vedno-uzivam-pri-pisanju/) Pred leti je bilo vse precej enostavno. Šel si teč, odpeljal krog s kolesom ali osvojil kakšen hrib in bil zadovoljen, ker si se premaknil s kavča. Danes? Danes trening očitno velja šele takrat, ko ga naložiš na Stravo. Med vsemi številkami, ki jih danes spremljamo: tempo, moč, srčni utrip, kadenca, training readiness, HRV in še sto drugih kratic, je v zadnjih letih pravi zvezdnik postal VO₂ max. Številka, ki jo ljudje preverjajo skoraj tako pogosto kot vremensko napoved. Če se poveča za 0,5, je dan takoj lepši. Če pade za 0,2, je očitno nekaj narobe z uro. Vse drugo je krivo, samo trening ne. Kako izmeriti VO₂? Če želiš pravi podatek, moraš v laboratorij. Tam te priklopijo na masko, postavijo na tekaško stezo ali sobno kolo in postopoma povečujejo obremenitev, dokler ne ugotoviš, da si vendarle smrtnik. Maska meri količino vdihanega kisika in izdihanega ogljikovega dioksida, iz česar izračunajo tvoj dejanski VO₂ max. Vse ostalo je bolj ali manj ocena. Večina pametnih ur VO₂ max izračuna na podlagi srčnega utripa, hitrosti teka ali moči na kolesu ter nekaj osebnih podatkov. Algoritmi so danes precej dobri, vendar še vedno ne gre za laboratorijsko meritev. Po drugi strani pa je takšna ocena zelo uporabna za spremljanje napredka skozi daljše obdobje. Če številka počasi raste več mesecev, potem skoraj zagotovo napreduješ. Ali višji VO₂ max pomeni, da si hitrejši? Ne nujno. To je ena največjih zmot. Dva kolesarja imata lahko popolnoma enak VO₂ max, pa bo eden drugega brez težav pustil za seboj na prvem klancu. Ker obstaja še kup ostalih faktorje, ki prav tako vplivajo na rezulta. VO₂ max je pomemben del sestavljanke. Ni pa cela sestavljanka. Zakaj se o njem danes toliko govori? Ker ga lahko danes vidi praktično vsak. Pred desetimi leti je bil VO₂ max podatek, ki si ga dobil v športnem laboratoriju. Danes ga po vsakem treningu izračuna ura na zapestju. In ko je nekaj enostavno dostopno, postane hitro tudi tema pogovorov. K temu so svoje dodala še družbena omrežja. Kar naenkrat vsi primerjajo številke. Nekdo objavi povprečni tempo, tretji FTP, četrti pa VO₂ max. Kot da obstaja svetovno prvenstvo v številkah na športnih urah. Resnica je precej manj spektakularna. Če redno treniraš, dobro spiš in pametno stopnjuješ obremenitve, se bo tudi VO₂ max prej ali slej izboljšal. Če se ne, pa svet ne bo nič manj lep. Lepo je spremljati podatke. Tudi sam jih. Tehnologija nam danes omogoča vpogled v stvari, ki smo jih še pred nekaj leti lahko le ugibali. A številke ne smejo postati cilj. Cilj je še vedno enak kot je bil pred tridesetimi leti, da greš ven, se premikaš, uživaš na kolesu ali v tekaških copatih in da si po treningu zadovoljen sam s sabo. Če ura zraven pokaže še lep VO₂ max, toliko bolje. Če ga ne, pa zaradi tega sonce naslednji dan ne bo vzšlo nič kasneje. Za moške so okvirne vrednosti VO₂ max (ml/kg/min): - pod 35 - podpovprečno - 35-45 - povprečno - 45-55 - dobro - 55-65 - zelo dobro - nad 65 - vrhunsko - Tadej Pogačar - med 92 in 98! --- ## Krajan kuril na njivi / a je vročina ljudem skurila možgan? **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/08/04/krajan-kuril-na-njivi-a-je-vrocina-ljudem-skurila-mozgan/](https://www.had.si/blog/2026/08/04/krajan-kuril-na-njivi-a-je-vrocina-ljudem-skurila-mozgan/) **Date:** 2026-08-04 **Category:** Uncategorized | **Tags:** ogenj, požar, požarna ogroženost, prepoved uporabe odprtega ognja, suša Evropa je v primežu vročinskega vala. Temperature so rekordne, vegetacija je izsušena, gasilci opozarjajo na izjemno požarno ogroženost, pristojni pa skoraj vsak dan ponavljajo isto sporočilo, da je prepovedana uporaba odprtega ognja. Ker je dovolj ena iskra. Ena sama. Ampak očitno nekateri mislijo, da pravila veljajo za vse druge. - [Za požare na Krasu je kriv Inštitut 8. marec in referendum o pitni vodi / Andreju Hoiviku in domoglupcem se je odpeljalo](https://www.had.si/blog/2022/07/22/za-pozare-na-krasu-je-kriv-8-marec-in-referendum-o-pitni-vodi-andreju-hoiviku-in-domoglupcem-se-je-odpeljalo/) - [Hrvati s Canadairjem pomagajo gasiti požar na Krasu / hvala Toninu, da je raje nabavil staro železo za vojsko](https://www.had.si/blog/2022/07/18/hrvati-s-canadairjem-pomagajo-gasiti-pozar-na-krasu-hvala-toninu-da-je-raje-nabavil-staro-zelezo-za-vojsko/) - [Zagorelo električno vozilo / no, v bistvu je bilo vozilo za golf](https://www.had.si/blog/2025/11/22/zagorelo-elektricno-vozilo-no-v-bistvu-je-bilo-vozilo-za-golf/) Na sos112 sredi noči iščem vzrok, da za Bežigradom smrdi po dimu in ugotovim, da ta vročina in razmere niso dovolj, da ne bi posamezni osebki kurili na njivah. Ker je treba počistiti vejevje. Ker ima vse pod nadzorom. Ker to dela že trideset let. Potem pa je veter naredil svoje in ogenj je pobegnil. In gasilci so morali posredovati. Ker je bilo res to potrebno, kajne? Če zavestno zanetiš ogenj v času, ko je razglašena velika požarna ogroženost, to ni več nesreča. To je neodgovornost. Takšna, ki lahko ogrozi življenja ljudi, uniči domove in povzroči milijonsko škodo. Še bolj neverjetni pa so vozniki, ki med vožnjo odvržejo cigaretni ogorek skozi okno avtomobila. Kolikokrat ste to že videli? Okno se odpre, roka pomoli ven, cigareta poleti na rob ceste. Kot da je to nekaj najbolj normalnega na svetu. Ob temperaturah, ko trava šumi pod nogami, ker je tako suha, je dovolj en sam tleči ogorek, da začne goreti. In potem smo spet vsi presenečeni. Kot da požari nastanejo sami od sebe. Naj vam razodenem veliko skrivnost. Ne nastanejo.Velik del jih povzroči človek. Zaradi malomarnosti. Zaradi prepričanja, da meni se pa ne more zgoditi. Ali pa preprosto zato, ker mu je vseeno. Najbolj žalostno je, da posledic skoraj nikoli ne nosijo tisti, ki so požar povzročili. Posledice nosijo gasilci, ki tvegajo svoja življenja. Nosijo jih ljudje, ki ostanejo brez premoženja. Nosijo jih živali, ki poginejo zaradi vročine. Nosi jih narava, ki potrebuje desetletja, da si opomore. Vse to zato, ker nekdo ni mogel počakati nekaj tednov s kurjenjem ali pa ni zmogel cigaretnega ogorka ugasniti v pepelniku. Včasih se res vprašam, ali je vročina nekaterim dobesedno skurila možgane. Drugače si težko razlagam, da ob vseh opozorilih, prepovedih in vsakodnevnih poročilih o požarih nekdo še vedno meni, da zanj pravila ne veljajo. Narava nam že tedne kaže, kako krhko je ravnovesje. Suša, vročina in veter so kombinacija, pri kateri ni prostora za ego, malomarnost ali saj ne bo nič. Ker je dovolj ena iskra. Ko ta preskoči, je za opravičila že zdavnaj prepozno. --- ## Zakaj se mobilne hiške imenujejo mobilne, če so stacionarne? **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/08/03/zakaj-se-mobilne-hiske-imenujejo-mobilne-ce-so-stacionarne/](https://www.had.si/blog/2026/08/03/zakaj-se-mobilne-hiske-imenujejo-mobilne-ce-so-stacionarne/) **Date:** 2026-08-03 **Category:** Uncategorized | **Tags:** dopust, dopust v mobilni hiški, mobilne hiške, poletje, prikolica, transportne hiše Ste se kdaj vprašali, zakaj se mobilne hiške imenujejo mobilne, če pa se v resnici skoraj nikoli ne premaknejo? Jaz sem se. In bolj ko razmišljam o tem, manj logično se mi zdi. Ko prideš v kamp, vidiš cele ulice mobilnih hišk. Lepo postavljene ena ob drugi, z lesenimi terasami, ograjami, cvetličnimi koriti, žarom in včasih celo z jacuzzijem. Nekatere imajo okoli sebe več tlakovcev kot povprečna družinska hiša. Ob njih stojita dve parkirni mesti in klimatska naprava. Vse skupaj deluje trajno. Ne mobilno, kajne? - [Mobilne hiške in moj pogled na njih / Cres, kamp Kovačine](https://www.had.si/blog/2018/08/20/mobilne-hiske-in-moj-pogled-na-njih-cres-kamp-kovacine/) - [Mon Perin / Bale / mobilne hiške so zakon](https://www.had.si/blog/2021/06/21/mon-perin-bale-mobilne-hiske-so-zakon/) - [Kavran - raj na morju in skoraj štiri leta odkar smo podrli hiško](https://www.had.si/blog/2011/04/25/kavran-raj-na-morju-in-skoraj-stiri-leta-odkar-smo-podrli-hisko/) Seveda, tehnično gledano imajo mobilne hiške podvozje. Nekje pod konstrukcijo so še vedno kolesa oz. so bila nekoč. Ampak bodimo iskreni. Koliko mobilnih hišk ste videli, da bi jih nekdo priklopil na avtomobil in odpeljal na drugo lokacijo? Jaz še nisem videl, da bi kdo to vlačil za seboj. Večina jih pride v kamp na tovornjaku. Tam jih postavijo z dvigalom, priključijo na elektriko, vodo in kanalizacijo. Nato zgradijo teraso, postavijo pergolo, zasadijo grmovje in tam ostanejo naslednjih deset, petnajst ali dvajset let. Morda bi bilo bolj pošteno, če bi jim rekli "transportne hiške". Ker mobilnost pomeni, da se nekaj premika. Mobilna hiška pa svojo mobilnost običajno izkoristi natanko enkrat v življenju in to je takrat, ko jo pripeljejo v kamp. Zanimivo je tudi, kako se je spremenila njihova vloga. Včasih je bil kamp prostor za šotore, prikolice in avtodome. Za ljudi, ki so si želeli biti malo bližje naravi. Danes pa marsikateri kamp bolj spominja na naselje apartmajev. Mobilne hiške ponujajo vse udobje doma. Kuhinjo, kopalnico, dve ali tri spalnice, televizijo, Wi-Fi in pogosto še zasebno teraso, kjer lahko zjutraj v miru spiješ kavo. Večkrat sem že prespal v mobilni hiški in bilo je udobno. Veliko bolj udobno kot v šotoru, kjer sem nekoč po dežju spal skoraj v bazenu. Zato nimam nič proti mobilnim hiškam. Nasprotno. So odlična izbira za marsikoga. Ampak ime me še vedno moti. Morda je odgovor preprost. Izraz mobilna hiška zveni veliko bolje kot hiška, ki jo lahko enkrat prepeljemo s tovornjakom. Marketing je očitno že zdavnaj zmagal nad logiko. Ravno zato me zanima vaše mnenje. Ali te je ime mobilna hiška kdaj zmotilo? Ali pa sem eden redkih, ki se na dopustu ukvarja s takšnimi jezikovnimi in logičnimi vprašanji? --- ## Kam so izginile FKK plaže in sončenje zgoraj brez? **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/08/03/kam-so-izginile-fkk-plaze-in-soncenje-zgoraj-brez/](https://www.had.si/blog/2026/08/03/kam-so-izginile-fkk-plaze-in-soncenje-zgoraj-brez/) **Date:** 2026-08-03 **Category:** Uncategorized | **Tags:** fkk, golota, morje, plaža, sončenje, tehnologija Naslov je namenoma malce provokativen. Ne zato, ker bi želel biti vulgaren, ampak zato, ker preprosto nisem našel boljšega izraza za nekaj, kar zadnjih n-let opažam na plažah. Ko sem bil otrok in kasneje najstnik, je bilo povsem običajno, da so bile ženske na plaži zgoraj brez. Nihče ni delal cirkusa iz tega. Nihče ni buljil. Nihče ni fotografiral. To je bilo pač nekaj normalnega. Če si hodil po obali, je skoraj vedno na koncu vsake večje plaže bil napis FKK. Tisti znameniti napis, pogosto napisan kar z barvo na skali, je pomenil, da se tam začne svet, kjer kopalke niso obvezne. - [Kjer se osel valja, tam dlako pusti oz. cigaretni ogorki na plaži](https://www.had.si/blog/2026/07/06/kjer-se-osel-valja-tam-dlako-pusti-oz-cigaretni-ogorki-na-plazi/) - [Janez Janša verjetno ni bil v življenju na nudistični plaži / efekt nudistične plaže](https://www.had.si/blog/2018/02/20/janez-jansa-verjetno-ni-bil-v-zivljenju-na-nudisticni-plazi-efekt-nudisticne-plaze/) - [Vonj zažganega olja za cvrtje me spominja na počitnice v otroštvu ob morju](https://www.had.si/blog/2026/07/28/vonj-zazganega-olja-za-cvrtje-me-spominja-na-otrostvo-na-morju/) Danes? Danes je vse drugače. Ženske zgoraj brez so postale redkost. FKK plaže sicer niso izginile povsod, vendar jih je bistveno manj, predvsem pa niso več tako vidne in samoumevne kot nekoč. Na mnogih krajih, kjer so nekoč obstajale, jih danes ni več ali pa so se preselile daleč stran od navadnih plaž, da se ne bi kdo počutil ogroženega na pogled na golo telo. Kaj se je zgodilo? Smo postali bolj konservativna družba? Smo postali bolj sramežljivi? Ali pa je razlog precej bolj preprost? Pred tridesetimi leti nisi razmišljal, da bo nekdo tvojo fotografijo čez pet minut objavil na družbenih omrežjih. Če si bil na plaži, si bil tam. Trenutek je ostal na plaži. Danes je drugače. Vsak lahko fotografira. Vsak lahko snema. Nihče več nima nadzora nad tem, kje bo končala njegova fotografija. Čeprav je fotografiranje ljudi brez njihove privolitve marsikje prepovedano, to še ne pomeni, da se ne dogaja. Morda ravno zato mnoge ženske ne želijo več odvreči zgornjega dela kopalk. Pravzaprav jih popolnoma razumem. Po drugi strani pa se sprašujem, ali nismo kot družba postali nekoliko čudni. Golota nas moti bolj kot kadar koli prej, hkrati pa živimo v času, ko je internet poln precej bolj eksplicitnih vsebin. Otroci lahko v nekaj sekundah pridejo do vsega mogočega, odrasli pa se zgražamo nad tem, da nekdo na plaži bere knjigo zgoraj brez. Paradoks našega časa. Golota sama po sebi nikoli ni bila problem. Problem je pogled nanjo. Podobno je z naturizmom. V sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih je bila nekdanja Jugoslavija ena najbolj znanih naturističnih destinacij v Evropi. Koversada, Valalta, Solaris in številni manjši kampi ter plaže so privabljali goste z vsega sveta. Naturizem ni bil eksotika. Bil je del turistične ponudbe. Danes se zdi, kot da ga želimo potisniti nekam na rob. Daleč stran od pogledov. Kot da nas je sram lastnega telesa. Seveda so časi drugačni. Družba se spreminja. Spreminjajo se navade in tudi moda. Morda mlajše generacije preprosto nimajo več potrebe po sončenju zgoraj brez. Morda jim je to popolnoma nepomembno. Zanimivo je tudi, da smo kot družba postali veliko bolj občutljivi na naravno goloto, medtem ko nas agresivno seksualizirane podobe v oglasih, videospotih in na družbenih omrežjih skoraj ne zmotijo več. Kot da je gola koža sprejemljiva samo takrat, ko nekaj prodaja. Morda sem samo nostalgičen. Morda gledam na preteklost skozi rožnata očala. Ampak vseeno me zanima. Ste tudi vi opazili, da je žensk zgoraj brez na plažah bistveno manj kot nekoč? In da so FKK plaže skoraj izginile iz našega vsakdana? Je razlog v pametnih telefonih, družbenih omrežjih in strahu pred fotografiranjem? Ali pa smo kot družba preprosto postali bolj zadržani do lastnega telesa? Res me zanima, kako vi gledate na to spremembo. --- ## Slovenci smo postali narod agresivnih ljudi **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/08/02/slovenci-smo-postali-narod-agresivnih-ljudi/](https://www.had.si/blog/2026/08/02/slovenci-smo-postali-narod-agresivnih-ljudi/) **Date:** 2026-08-02 **Category:** Uncategorized | **Tags:** femicid, grožnje, narod nasilnežev, nasilje, pretep, slovenci, slovenija Zadnje tedne novice polnijo umori, pretepi in nasilje. Skoraj ni dneva, ko ne bi brali o nekom, ki je "izgubil nadzor" nad seboj. Kot da bi vročina udarila ljudem v glavo in v njih prebudila tiste najbolj primitivne nagone. Ali pa je vse skupaj ves čas tlelo pod površjem, zdaj pa je samo eksplodiralo. V zadnjih 24 urah sem tudi sam doživel tri situacije, zaradi katerih sem se vprašal, kaj se dogaja z nami. Kam je izginila osnovna kultura? Kam je izginilo spoštovanje? In predvsem, zakaj je prva reakcija vedno agresija? - [Dva napada na ženski v Ljubljani v enem dnevu](https://www.had.si/blog/2026/05/07/dva-napada-na-zenski-v-ljubljani-v-enem-dnevu/) - [Pretepi, kot so nekdaj bili, oz. kaj je spremenilo vaško folkloro](https://www.had.si/blog/2009/02/10/pretepi-kot-so-nekdaj-bili-oz-kaj-je-spremenilo-vasko-folkloro/) - [So mediji ogledalo družbe? Ali je družba ogledalo medijev? Smo vsi ogledalo algoritmov?](https://www.had.si/blog/2026/06/22/so-mediji-ogledalo-druzbe-ali-je-druzba-ogledalo-medijev-smo-vsi-ogledalo-algoritmov/) - [Ali je Slovenija varna država?](https://www.had.si/blog/2026/01/30/ali-je-slovenija-varna-drzava/) Prva zgodba se je začela precej nedolžno. Pisal sem o prepovedi prehitevanja tovornjakov, za katero še vedno menim, da bi morala veljati 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Med komentarji se je pojavil zapis: "Alo smrkač!!! Mi daš prosim tvoj naslov, da se ti oglasim in te na tovarniške nastavim." Takšnih komentarjev sem skozi leta prejel že precej. Če si javno "izpostavljen" in hkrati kritičen do določenih političnih opcij, potem hitro postaneš tarča ljudi, ki argumente zamenjajo z žaljivkami ali grožnjami. Desnosučni me že dolgo nimajo ravno v čislih in ko zmanjka argumentov, pridejo na vrsto osebni napadi in grožnje z agresijo. Ampak ko te nekdo vpraša po domačem naslovu in napiše, da bi se oglasil pri tebi, stvar ni več smešna. Takrat ne gre več za anonimno tipkanje po tipkovnici. Takrat se vprašaš, ali je človek samo želel izpasti "faca" ali pa je res sposoben narediti še kakšen korak dlje. V časih, ko skoraj vsak dan beremo o nasilnih dejanjih, takšnih groženj preprosto ne moreš več jemati z levo roko. Druga zgodba se je zgodila danes zjutraj na poti z morja. Avtocesta proti Ljubljani je bila polna. Vozili smo v strnjeni koloni. Jaz na prehitevalnem pasu, na voznem pasu poleg mene voznik, ki je imel v eni roki cigareto, v drugi telefon. Opazil sem, da se vozila pred njim začenjajo ustavljati. Ker je imel očitno zelo pomembne opravke, se je zadnjem trenutku odločil, da bo preprosto zavil na moj pas. Naravnost vame. Pohupal sem. Ne zato, ker bi želel koga vzgajati, ampak zato, ker nisem imel druge možnosti. Njegova reakcija? Odpre okno, vrže cigaretni ogorek skozi okno, telefon mu pade v naročje, začne mahati z rokami in kričati name. Kot da sem jaz kriv, ker sem vozil po cesti. Niti za sekundo mu ni padlo na misel, da je napako naredil sam. Ne. Kriv je bil nekdo drug. Tretja zgodba pa se je zgodila pred dobre pol ure. Po prijetnem krogu s kolesom sem se vračal po kolesarski stezi v Ljubljani. Vozil sem umirjeno, manj kot 25 kilometrov na uro, po vseh pravilih. Pred seboj zagledam kolesarko in moškega na električnem skiroju. Vozila sta drug ob drugem in zasedala tako rekoč celotno širino kolesarske steze in poti za pešce. Nekaj sto metrov sem vozil za njima in čakal, da me opazita. Ker se to ni zgodilo, sem mirno rekel: "A lahko?" Še preden sem dokončal stavek, je moški na skiroju eksplodiral. Začel je vpiti name. Ustavil sem se in ga mirno vprašal, v čem je težava. Povedal sem mu, da mogoče res ni najbolj primerno, da dve osebi zasedata celotno površino kolesarske steze. Njegov odgovor? "Kje imaš zvonec?" Ko sem mu odgovoril, da ga po predpisih ne potrebujem in da v tej situaciji jaz nisem tisti, ki krši pravila, je začel groziti, da me bo udaril v glavo. Ženska ob njem ga je poskušala umiriti. Jaz pa sem mu skušal dopovedati, da bi bilo veliko lažje, če bi preprosto rekel: "Oprosti." To bi bilo dovolj. Vsi delamo napake. Ampak ne. Njegove oči so postale rdeče od besa. In priznam, za trenutek sem pomislil, da jih bom res dobil. Da bo zaradi ene same pripombe nekdo pripravljen udariti popolnega neznanca. Zaradi ničesar. Ravno to me najbolj skrbi. Ni problem v tem, da se ljudje kdaj zmotimo. Problem je, da smo očitno izgubili sposobnost priznati napako. Vedno je kriv nekdo drug. Vedno je treba pokazati mišice. Vedno je treba kričati. Vedno je treba groziti. Kot da sta prijaznost in opravičilo postala znak šibkosti. Pa nista. Veliko več poguma je potrebnega, da nekomu rečeš oprosti, kot da mu groziš z nasiljem. Družbena omrežja so ljudi naučila, da za izrečene besede ni posledic. Politika jih vsak dan uči, da je sovražni govor sprejemljiv. Mediji pa nam vsakodnevno servirajo zgodbe o nasilju, ki jih počasi začnemo dojemati kot nekaj običajnega. Potem pa stopimo izza ekranov in se ta ista agresija preseli na cesto, na kolesarsko stezo, na parkirišče ali v komentarje pod članki. Včasih smo rekli, da je Slovenija varna država. Da se ljudje med seboj poznamo. Da si pomagamo. Danes pa se vse pogosteje sprašujem, ali smo postali narod, ki ga vodi jeza. Narod, ki v vsaki pripombi vidi napad. Narod, kjer je nasilje postalo prvi odgovor namesto zadnjega. In če je odgovor pritrdilen, potem je to veliko večji problem kot zgolj trije dogodki, ki sem jih doživel v enem samem dnevu. --- ## Migranti, Ceuta in zavajanje desnih trobil **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/08/01/migranti-ceuta-in-zavajanje-desnih-trobil/](https://www.had.si/blog/2026/08/01/migranti-ceuta-in-zavajanje-desnih-trobil/) **Date:** 2026-08-01 **Category:** razmišljanja | **Tags:** ceuta, desni mediji, migranti, morje, španija Če ste v zadnjih dneh naleteli na objave o tem, da je na tisoče migrantov iz Maroka priplavalo v Španijo, ste se morda vprašali, kako je to sploh mogoče. Med Marokom in celinsko Španijo je namreč okoli 9 navtičnih milj (približno 17 kilometrov) odprtega morja skozi Gibraltarsko ožino. Ni ravno razdalja, ki bi jo večina ljudi preplavala brez težav. Ampak tukaj se začne zgodba, ki so jo številni desni mediji in njihovi spletni propagandisti pozabili povedati. Migranti niso plavali do celinske Španije. Plavali so do Ceute. - [Lažejo, ponarejajo in ustvarjajo občutek krize / in ti ljudje bi radi vodili Slovenijo](https://www.had.si/blog/2026/03/16/lazejo-ponarejajo-in-ustvarjajo-obcutek-krize-in-ti-ljudje-bi-radi-vodili-slovenijo/) - [Družina izhaja že 71 let / domoljupci lažejo o svinčenih časih komonizma, ko "je bila vera prepovedana"](https://www.had.si/blog/2023/05/10/druzina-izhaja-ze-71-let-domoljupci-lazejo-o-svincenih-casih-komonizma-ko-je-bila-vera-prepovedana/) - [Branko Grims laže / trdil, da je šlo za poskus umora, vendar ni bilo fizičnega stika](https://www.had.si/blog/2023/01/09/branko-grims-laze-trdill-da-je-slo-za-poskus-umora-vendar-ni-bilo-fizicnega-stika/) In kaj je Ceuta? Španska eksklava v Afriki. Špansko ozemlje, ki meji neposredno na Maroko. Ima približno 85.000 prebivalcev in leži na severni obali Afrike. Sredi Maroka. Dobesedno. To je precej pomemben podatek. Pravzaprav je ključen za razumevanje celotne zgodbe. V preteklosti je bila meja pri Ceuti dodatno zavarovana z ograjo in nadzorom, vendar so po sodbah evropskih sodišč in spremembah postopkov oblasti prisiljene ravnati drugače. Zaradi tega migranti pogosto obidejo kopensko mejo tako, da nekaj sto metrov ali kakšen kilometer preplavajo ob obali in pristanejo na španskem ozemlju. Ne zato, ker bi želeli podirati plavalne rekorde, ampak ker je to eden od načinov, da lahko zaprosijo za mednarodno zaščito. To je bistvena razlika. Toda če v naslov napišeš, da so migranti priplavali v Španijo, zraven pa ne omeniš, da gre za afriško špansko enklavo, dobi zgodba popolnoma drugačen pomen. Bralec si predstavlja obupane ljudi, ki plavajo desetine kilometrov čez odprto morje. Takšna zgodba je veliko bolj dramatična. In predvsem veliko bolj uporabna za ustvarjanje strahu. To ni naključje. To je način delovanja medijev, ki jim dejstva pogosto predstavljajo oviro pri ustvarjanju želene slike sveta. Kontekst izgine, ostane samo senzacionalističen naslov. Večina ljudi prebere naslov, mogoče še prvi odstavek, in že nastane nova resnica, ki se začne širiti po družbenih omrežjih. In potem poslušamo razlage o invaziji migrantov, padcu Evrope in podobnih katastrofičnih scenarijih. Ne gre za to, da migracije niso resen problem. So. Evropska unija že leta išče učinkovite rešitve, države na zunanjih mejah pa nosijo velik del bremena. O tem se je treba pogovarjati odkrito in brez olepševanja. Toda razprava mora temeljiti na dejstvih. Če iz zgodbe namerno odstraniš podatek, da je Ceuta špansko ozemlje v Afriki, potem ljudi ne informiraš. Zavajaš jih. In ko se zavajanje ponavlja dovolj dolgo, postane propaganda. Ravno zato je pomembno, da ob vsaki bombastični objavi naredimo nekaj zelo preprostega. Odpremo zemljevid. Preverimo dejstva. Preberemo več kot en vir. Ker resnica je običajno precej manj spektakularna od naslovov, s katerimi nas vsak dan bombardirajo desna trobila. --- ## 21 let že obstaja had.si blog in jaz še vedno uživam pri pisanju **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/30/21-let-ze-obstaja-had-si-blog-in-se-vedno-uzivam-pri-pisanju/](https://www.had.si/blog/2026/07/30/21-let-ze-obstaja-had-si-blog-in-se-vedno-uzivam-pri-pisanju/) **Date:** 2026-07-30 **Category:** razmišljanja | **Tags:** 21 let pisanja bloga, blog, had, had.si, pokojnina, roni kordiš Pred dnevi je minilo 21 let, odkar sem objavil prvi zapis na blogu. Enaindvajset let. Ko to napišem, se mi zdi številka skoraj neverjetna. Nikoli, ampak res nikoli si nisem mislil, da bom vztrajal tako dolgo. Še manj pa, da bom po vseh teh letih še vedno z veseljem tolkel po tipkovnico in objavil vsak dan nov zapis. Ko sem začel, blogi pri nas niso bili nekaj vsakdanjega. Ni bilo družbenih omrežij, ni bilo algoritmov, ki bi odločali, kdo bo videl tvojo vsebino, in ni bilo vplivnežev. Bil je internet, bila je želja po pisanju in občutek, da lahko svoje misli deliš z ljudmi, ki jih to zanima. - [Zakaj sem jaz tisti, ki se umakne?](https://www.had.si/blog/2026/07/29/zakaj-sem-jaz-tisti-ki-se-umakne/) - [Kateri je bil tvoj prvi avto? Moj je bil fičko](https://www.had.si/blog/2026/07/27/kateri-je-bil-tvoj-prvi-avto-moj-je-bil-ficko/) - [Čas teče prehitro / tempus fugit](https://www.had.si/blog/2026/07/24/cas-tece-prehitro-tempus-fugit/) Če bi mi nekdo takrat rekel, da bom leta 2026 še vedno skoraj vsak dan objavljal nove vsebine, bi se mu verjetno samo nasmehnil. Pa sem tukaj. V vseh teh letih sem objavil 12.242 zapisov. Nekateri so bili osebni, drugi politični, tretji tehnološki, četrti potopisni. Pisal sem o avtomobilih, telefonih, hrani, potovanjih, kolesarjenju, teku, fotografiji, internetu in o vseh tistih malih stvareh, ki jih večina ljudi opazi, a jih redko kdo tudi zapiše. Tudi o pornografiji in vsem ostalem, kar mi je prišlo nasproti po poti na kateri sem bil. Velikokrat me kdo vpraša, od kod dobim ideje. Resnica je precej preprosta. Svet okoli nas jih ponuja neskončno. Dovolj je, da opazuješ. Da te kakšna stvar zmoti, razveseli ali preseneti. Takrat nastane zapis. Nikoli nisem imel težav z iskanjem tem. Težava je bila kvečjemu, da je bilo časa premalo za vse, kar bi želel napisati. V zadnjih letih se je internet precej spremenil. Še posebej google. Dolgo časa sem veliko pozornosti namenjal SEO optimizaciji, saj je bilo logično, da želiš, da ljudje tvoje zapise tudi najdejo. Danes tega praktično ne počnem več. Ne prilagajam naslovov algoritmom in ne razmišljam, katera ključna beseda bo prinesla več obiska. Pišem predvsem zato, ker želim nekaj povedati. Morda je prav zato zanimivo, da je branost še vedno bolj ali manj konstantna. To mi pove predvsem eno stvar. Da obstajajo ljudje, ki ne prihajajo samo zaradi googla, ampak zaradi vsebine. Zaradi tega, ker vedo, kaj lahko pričakujejo. In to je verjetno največji kompliment, ki ga lahko dobi nekdo, ki že več kot dve desetletji piše blog. Seveda brez bralcev vsega tega ne bi bilo. Lahko bi še vedno pisal. Verjetno bi. Ampak v tem primeru bi svoje misli zapisoval v beležnico ali kakšno drugo aplikacijo in bi ostale samo moje. Blog brez bralcev je namreč bolj dnevnik kot blog. Ravno odzivi, komentarji, elektronska sporočila in pogovori z ljudmi so tisti, ki pisanju dajo dodaten smisel. Včasih se zgodi, da mi kdo pove, da me bere že petnajst ali dvajset let. Takšni trenutki so nekaj posebnega. Zaveš se, da si bil del vsakdana ljudi, ki jih sploh ne poznaš. Da so odraščali skupaj s tvojimi zapisi ali pa so jih spremljali v različnih obdobjih svojega življenja. To ni nekaj, kar bi lahko načrtoval. Je pa nekaj, za kar sem iskreno hvaležen. Se bom ustavil? Če bi me to vprašali pred desetimi leti, bi verjetno odgovoril, da ne vem. Danes pa je odgovor precej enostaven. Dokler bom imel kaj povedati in dokler me bo pisanje veselilo, bom pisal. Ne zaradi številk. Ne zaradi algoritmov. Ne zaradi všečkov. Zaradi sebe. In zaradi vseh vas, ki ste v teh enaindvajsetih letih vsaj enkrat kliknili na had.si, prebrali kakšen zapis, se z njim strinjali ali pa se z mano glasno ne strinjali. Hvala. --- ## Sem za prepoved prehitevanja tovornih vozil in avtobusov 24/7 na naših avtocestah **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/29/sem-za-prepoved-prehitevanja-tovornih-vozil-in-avtobusov-24-7-na-nasih-avtocestah/](https://www.had.si/blog/2026/07/29/sem-za-prepoved-prehitevanja-tovornih-vozil-in-avtobusov-24-7-na-nasih-avtocestah/) **Date:** 2026-07-29 **Category:** razmišljanja | **Tags:** avtoceste, dars, prehitevanje tovornjakov, pretočnost prometa, promet, zastoji Tovornjaki imajo v določenem časovnem obdobju prepoved prehitevanja, vendar se tega ne držijo. Ponoči lahko prehitevajo in kdor se takrat vozi po naših avtocestah, potem pozna situacijo, ko tovornjak prehiteva drugega s hitrostjo pod 90 km/h, kar posledično pomeni prehitevanje par kilometrov. Da o avtobusih in njihovih prehitevanjih niti ne izgubljam besed. Ker so naše avtoceste dobesedno v riti, sem za prepoved prehitevanja tovornih vozil in avtobusov 24/7 na naših avtocestah. To je lahko hitra rešitev velikega problema. - [Zaradi nesreče tovornjaka je bila avtocesta zaprta 11 ur](https://www.had.si/blog/2026/05/06/zaradi-nesrece-tovornjaka-je-bila-avtocesta-zaprta-11-ur/) - [Ali bodo trije pasovi rešili problem zastojev, če so avtoceste polne tovornjakov](https://www.had.si/blog/2026/04/29/ali-bodo-trije-pasovi-resili-problem-zastojev-ce-so-avtoceste-polne-tovornjakov/) - [Kaj ti bo varnostna razdalja, če voziš tovornjak](https://www.had.si/blog/2024/09/12/kaj-ti-bo-varnostna-razdalja-ce-vozis-tovornjak/) Če se po slovenskih avtocestah vozite pogosto, potem vam je jasno o čem pišem. Če se po njih vozite ponoči, pa to verjetno občutite še precej bolj intenzivno. Tovornjak začne prehitevati drugega. Razlika v hitrosti je morda dva ali tri kilometre na uro. Posledica? Prehitevanje traja več kilometrov, za njima pa nastane kolona osebnih vozil, ki lahko samo čakajo. In to kljub temu, da imamo v določenih časovnih obdobjih prepoved prehitevanja za tovorna vozila. Ampak očitno prepoved obstaja bolj na papirju kot v praksi. Vedno znova se sprašujem, kdo ima od tega korist. Voznik tovornjaka bo na cilj prišel morda minuto ali dve prej. Medtem pa za njim nastane kolona desetine vozil, ljudje začnejo menjavati pasove, zavirati in pospeševati, poveča se možnost naletov in nepotrebnega tveganja. Še bolj me presenečajo avtobusi. Tudi ti pogosto začnejo prehitevati s podobno minimalno razliko v hitrosti. Potniki v avtobusu verjetno niti ne opazijo razlike, vsi ostali na avtocesti pa jo občutimo zelo dobro. Slovenske avtoceste že dolgo niso več zgrajene za današnji promet. Prometa je iz leta v leto več, tovornega prometa še posebej. DARS sicer širi posamezne odseke, obnavlja viadukte in postavlja nove prometne ureditve, vendar je dejstvo, da imamo na številnih delih samo dva vozna pasova. Ko enega zasedeta dva tovornjaka, ki se lovita pri hitrosti pod 90 kilometrov na uro, je pretočnost prometa praktično uničena. Zato sem za precej preprosto rešitev. Prepoved prehitevanja tovornih vozil in avtobusov na vseh dvopasovnih avtocestah 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Ne zato, ker bi imel karkoli proti voznikom tovornjakov ali avtobusov. Daleč od tega. Opravljajo zahtevno delo in brez njih bi se hitro ustavil dobršen del gospodarstva. Toda prometna pravila morajo biti napisana tako, da koristijo večini udeležencev in povečujejo pretočnost ter varnost. Marsikatera evropska država že uporablja precej strožje omejitve prehitevanja za težka vozila. Nekje veljajo časovne omejitve, drugje prepoved na najbolj obremenjenih odsekih. Slovenija pa se še vedno zanaša predvsem na prometne znake in na to, da jih bodo vozniki spoštovali. Iz mojih izkušenj jih marsikdo ne. Morda bo kdo rekel, da je težava v voznikih osebnih avtomobilov, ki so neučakani. Se strinjam, tudi teh ni malo. Vendar dejstvo ostaja. Ko tovornjak pet kilometrov prehiteva drugega tovornjaka, pri tem pa vozi komaj kaj hitreje od njega, to ni učinkovita izraba avtoceste. Če že ne moremo zgraditi tretjega voznega pasu na najbolj obremenjenih odsekih, potem bi morali optimizirati uporabo obstoječih dveh. In prepoved prehitevanja za tovorna vozila in avtobuse bi bila po mojem mnenju eden od najcenejših in najhitrejših ukrepov. Bi bila popolna prepoved prehitevanja za tovorna vozila in avtobuse na slovenskih avtocestah smiselna rešitev ali bi povzročila še več težav? --- ## Zakaj sem jaz tisti, ki se umakne? **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/29/zakaj-sem-jaz-tisti-ki-se-umakne/](https://www.had.si/blog/2026/07/29/zakaj-sem-jaz-tisti-ki-se-umakne/) **Date:** 2026-07-29 **Category:** razmišljanja | **Tags:** kavalirstvo, kdo se umakne, odnos, pozdrav, vzgoja Včasih sem jezen na starša. Ne zato, ker bi me slabo vzgojila. Ravno nasprotno. Jezen sem, ker sta me vzgojila tako dobro, da imam v današnjem svetu zaradi tega včasih občutek, da sem čudak. Naučila sta me, da prvi pozdravim. Da se zahvalim. Da pridržim vrata. Da pomagam starejšim. Da odstopim sedež na avtobusu. Da sem prijazen do ljudi, tudi če oni niso do mene. Predvsem sta me naučila še nekaj. Da sem jaz tisti, ki se umakne. - [Vožnja s trolo po Ljubljani in opazovanje mladih na avtobusu / star sem in imam manire](https://www.had.si/blog/2019/01/10/voznja-s-trolo-po-ljubljani-in-opazovanje-mladih-na-avtobusu-star-sem-in-imam-manire/) - [Prepoved uporabe družbenih omrežij za mlajše od 15 let v Franciji](https://www.had.si/blog/2026/07/22/prepoved-uporabe-druzbenih-omrezij-za-mlajse-od-15-let-v-franciji/) - [Brez težav skočim v ledeno vodo, veliko težje se tuširam z mrzlo vodo](https://www.had.si/blog/2026/07/26/brez-tezav-skocim-v-ledeno-vodo-veliko-tezje-se-tusiram-z-mrzlo-vodo/) Ko hodim po pločniku in nasproti prihaja skupina treh ali štirih ljudi, se skoraj avtomatično umaknem. Če je treba, stopim na cesto. Če je treba, stopim v travo. Če je treba, se ustavim. Oni pa hodijo naprej, kot da sem neviden. Vedno znova se vprašam isto stvar. Zakaj? Zakaj sem jaz tisti, ki mora narediti korak nazaj? Zakaj se nihče iz skupine ne umakne za pol metra, da bi lahko vsi normalno šli mimo? Zakaj je samoumevno, da se mora prilagoditi posameznik? Mogoče sem staromoden. Mogoče sem eden zadnjih, ki še vedno verjame, da je obzirnost nekaj normalnega. Da ni znak šibkosti, če se nekomu umakneš. Da ni ponižujoče, če narediš prostor drugemu človeku. Ampak priznam, včasih me prime, da bi preprosto hodil naravnost. Da bi preveril, kaj se zgodi. Ali bi se kdo umaknil? Ali bi se zaleteli drug v drugega? Ali bi šele takrat opazili, da po pločniku ne hodijo sami? Pa tega ne naredim. Ne zato, ker bi se bal. Ampak zato, ker imam v glavi glas svojih staršev. Glas, ki pravi: "Bodi vljuden. Bodi spoštljiv. Bodi boljši od drugih." In potem naredim korak na stran. Mogoče je težava v tem, da smo v zadnjih letih postali preveč osredotočeni nase. Vsak gleda svoj telefon, svoje misli, svoj svet. Drugi ljudje so zgolj ovira na poti od točke A do točke B. Obzirnost je postala redkost. Ne samo na pločnikih. Tudi v prometu, trgovinah, čakalnicah in na družbenih omrežjih. Kot da je vsak znak spoštovanja do drugega človeka nekaj, kar se ne izplača več. Kljub temu se verjetno ne bom spremenil. Še vedno bom prvi pozdravil. Še vedno bom pridržal vrata. Še vedno bom pomagal, če bom lahko. In ja, verjetno se bom še vedno umaknil. Ne zato, ker bi mislil, da moram. Ampak zato, ker nočem, da bi svet postal še za odtenek bolj nevljuden. Vseeno pa me zanima nekaj. Ko se naslednjič na pločniku srečamo. Kdo se bo umaknil? --- ## Dnevni limit za plačilo s kartico nad 3000 eurov lahko spremeniš z videoklicem ali obiskom banke **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/28/dnevni-limit-za-placilo-s-kartico-nad-3000-eurov-lahko-spremenis-z-videoklicem-ali-obiskom-banke/](https://www.had.si/blog/2026/07/28/dnevni-limit-za-placilo-s-kartico-nad-3000-eurov-lahko-spremenis-z-videoklicem-ali-obiskom-banke/) **Date:** 2026-07-28 **Category:** razmišljanja | **Tags:** banka, kartica, limit, limit za dnevno plačilo, plačilo, pos terminal Ste že kdaj želeli plačati malce višji znesek s svojo bančno kartico, pa vas je na blagajni pričakalo neprijetno obvestilo, da je transakcija zavrnjena? Ne zato, ker na računu ne bi bilo dovolj denarja. Ne zato, ker bi bila kartica blokirana. Ampak zato, ker vam je banka določila dnevni limit za plačilo s kartico. Točno to se je zgodilo meni. - [Banki plačujem prilivno provizijo](https://www.had.si/blog/2026/07/02/banki-placujem-prilivno-provizijo/) - [Takojšnje plačilo preko spletne banke / če je takoj po novem 14 ur](https://www.had.si/blog/2025/12/17/takojsnje-placilo-preko-spletne-banke-ce-je-takoj-po-novem-14-ur/) - [Euronet bankomati tudi v Ljubljani / pozor, ko dvigate denar na teh bankomatih](https://www.had.si/blog/2019/10/28/euronet-bankomati-tudi-v-ljubljani-pozor-ko-dvigate-denar-na-teh-bankomatih/) Ko sem želel plačati nekoliko višji znesek, sem ugotovil, da imam na kartici nastavljen dnevni limit v višini 2.000 evrov za plačilo na POS terminalu. Priznam, bil sem precej presenečen. Na računu je bilo dovolj denarja, ni šlo za kredit, izredni limit ali kakršnokoli drugo obliko financiranja. Šlo je zgolj za moj denar. V moji glavi je bila logika precej preprosta. Če je denar moj, potem bi moral imeti možnost z njim razpolagati, kakor želim. Očitno bančni sistemi delujejo drugače. Odprl sem mobilno aplikacijo in poiskal nastavitev za spremembo limita. Našel sem jo precej hitro. Super, sem pomislil. Dokler nisem ugotovil, da lahko dnevni limit povečam zgolj na 3.000 evrov. Jaz pa sem potreboval skoraj trikrat toliko. In seveda tega uporabnik ne more sam urediti, ampak je potreben videoklic ali pa obisk poslovalnice banke - s tem, da banke ne delajo zvečer, ko se je to zgodilo. Kar me pri vsem skupaj najbolj moti, ni dejstvo, da obstajajo varnostni mehanizmi. Pravzaprav razumem, zakaj jih banke uvajajo. Če vam nekdo ukrade kartico, lahko z omejitvijo limita preprečite veliko škodo. Varnost je pomembna. Ampak zakaj ne more uporabnik sam odločati o tem? Če lahko v aplikaciji limit povečam na 3.000 evrov, zakaj ga ne bi mogel povečati tudi na 10.000 ali 20.000 evrov, če je na računu dovolj sredstev? Zakaj je pri tem potreben poseg oz. nadzor banke? Seveda razumem argument, da gre za zaščito uporabnikov. Veliko ljudi se s temi nastavitvami sploh ne ukvarja in jih niti ne pozna. Toda ali ne bi bilo bolj smiselno, da bi banka uporabniku jasno predstavila tveganja, nato pa mu prepustila odločitev? Tako kot lahko sam določim, ali želim prejemati potisna obvestila, uporabljati biometrijo ali omogočiti spletna plačila. Ob tem sem se vprašal, koliko stvari pri upravljanju lastnega denarja še vedno ni zares v rokah uporabnika, ampak v rokah banke. Ste tudi vi že naleteli na takšno omejitev? Ste vedeli, kakšen dnevni limit imate nastavljen na svoji kartici? Morda je zdaj pravi trenutek, da to preverite. Ne zato, ker bi danes potrebovali plačilo v višini nekaj tisoč evrov, ampak zato, da vas neprijetno presenečenje ne doleti ravno takrat, ko boste najmanj pričakovali. Kot je mene. Na srečo je prodajalec razumel situacijo. --- ## Vonj zažganega olja za cvrtje me spominja na počitnice v otroštvu ob morju **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/28/vonj-zazganega-olja-za-cvrtje-me-spominja-na-otrostvo-na-morju/](https://www.had.si/blog/2026/07/28/vonj-zazganega-olja-za-cvrtje-me-spominja-na-otrostvo-na-morju/) **Date:** 2026-07-28 **Category:** razmišljanja | **Tags:** dopust, ocvrt krompirček, otroštvo, poletje, pomfri, vonj, zažgano olje Vonj je zanimiva stvar. Dovolj je en sam trenutek, en sam vdih in v glavi se odprejo predali, za katere sploh nisi vedel, da še obstajajo. Fotografija ujame trenutek. Glasba prikliče občutke. Vonj pa te v sekundi prestavi desetletja nazaj. Mene vsakič, ko grem mimo kakšne restavracije s hitro prehrano ali pa na morju mimo kakšne restavracije in zavonjam tisti značilen vonj zažganega olja za cvrtje, odnese naravnost v otroštvo. Na morje. - [Smučišče Soriška planina in obujanje spominov](https://www.had.si/blog/2022/01/30/smucisce-soriska-planina-in-obujanje-spominov/) - [Spomin na izgubljene je v srcu, ne v svečah](https://www.had.si/blog/2017/10/28/spomin-na-izgubljene-je-v-srcu-ne-v-svecah/) - [Brako prikolica in spomin na neke drugačne čase dopustovanja](https://www.had.si/blog/2015/07/20/brako-prikolica-spomin-na-neke-drugacne-case-dopustovanja/) Takrat so bile priprave na dopust skoraj projekt. Par dni pakiranja, preverjanja, ali je vse v avtu, zlaganje potovalk tako, da se je prtljažnik sploh zaprl in potem zgodnje jutranje vstajanje. Cilj je bil vedno isti. Deset ali štirinajst dni ob morju. Brez telefonov, brez interneta in brez občutka, da moraš biti ves čas dosegljiv. Ko smo prispeli, se je življenje za nekaj dni popolnoma spremenilo. Plaža, sladoled, večerni sprehodi in stojnice, ki so bile za otroške oči nekaj najbolj čarobnega. Na njih si našel vse. Od napihljivih igrač, školjk, magnetkov in poceni nakita do sladkorne pene, kokic in vseh mogočih prigrizkov. Kot otrok si imel občutek, da bi rad poskusil prav vse. Med vsem tem je bil tudi ocvrt krompirček. Ne vem, ali je bil res tako dober ali pa je svoje naredila otroška lakota. Vem pa, da je imel zelo specifičen vonj. Danes bi marsikdo rekel, da je to vonj prežganega olja. Takrat pa je bil to preprosto vonj po počitnicah. Doma ni bil nikoli tako dober, kljub "fritezi" in vsemu ostalemu. Zanimivo je, da danes tega krompirčka sploh ne jem. Pravzaprav že dolgo ne. A vonj je ostal. In vsakič znova opravi svoje delo. Nenadoma zaradi vonja spet hodim po obmorski promenadi. Slišim glasbo iz bližnjega lokala, nekje v daljavi se vrti vrtiljak, otroci tečejo z igračami v rokah, starši pa sedijo na klopcah in opazujejo dogajanje. Morje diši po soli, zrak je topel, dan se počasi preveša v večer in zdi se, da se nikamor ne mudi. To je moč vonja. Velikokrat razmišljamo, kako fotografije ohranjajo spomine. Meni se zdi, da jih vonji ohranjajo še precej bolje. Fotografijo moraš poiskati. Vonj pa te najde sam. Brez opozorila. Brez vprašanja. In v trenutku si spet star pet ali šest let. Zanimivo je tudi, kako imajo različni ljudje različne sprožilce spominov. Nekoga bo na otroštvo spomnil vonj po sveže pokošeni travi. Drugega vonj babičine potice. Tretjega bencin na bencinski črpalki. Mene pa zažgano olje za cvrtje. Ne glede na to, da danes na prehrano gledam precej drugače kot pred desetletji in da me takšna hrana niti najmanj ne mika več, se tega vonja ne morem otresti. Pravzaprav niti nočem. Ker ne predstavlja hitre hrane. Predstavlja brezskrbnost. Predstavlja poletja, ko je bil največji problem to, ali bom šel še enkrat v morje ali bom raje pojedel kepico sladoleda. Čase, ko se dnevi niso merili po sestankih in obveznostih, ampak po številu skokov v vodo in večernih sprehodih. Neverjetno, kako lahko nekaj, kar bi danes marsikdo označil za neprijeten vonj, v meni prebudi enega najlepših občutkov iz otroštva. Kateri vonj pa tebe v trenutku vrne v otroštvo? --- ## Kateri je bil tvoj prvi avto? Moj je bil fičko **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/27/kateri-je-bil-tvoj-prvi-avto-moj-je-bil-ficko/](https://www.had.si/blog/2026/07/27/kateri-je-bil-tvoj-prvi-avto-moj-je-bil-ficko/) **Date:** 2026-07-27 **Category:** razmišljanja | **Tags:** fičo, kaj sem vozil, prvi avto, prvo vozilo, zastava 750 Prvi avto ni nikoli samo avto. Je spomin. Je občutek svobode. Je vonj po bencinu, obrabljenih sedežih in poletnih večerih, ko si imel občutek, da je svet tvoj. Moj prvi avto je bil fičko oz. Zastava 750. Oker barve. Star sem bil 18 let, ko sem dobil ključe v roke. Takrat se mi je zdelo, da je svet moj. Ni bil hiter. Ni bil udoben. O klimatski napravi smo lahko samo sanjali, servo volan je bil znanstvena fantastika, o varnostnih sistemih ni bilo ne duha ne sluha. Ampak imel je nekaj, česar marsikateri današnji avtomobil nima. Dušo. - [Lotus Elise / #registrska MS HAD](https://www.had.si/blog/2022/09/19/lotus-elise-registrska-ms-had/) - [Tesla 3 eno leto kasneje in prevoženih 31.134 kilometrov](https://www.had.si/blog/2024/09/06/tesla-3-eno-leto-kasneje-in-prevozenih-31-134-kilometrov/) - [Po 27 letih je zopet Mini v moji garaži](https://www.had.si/blog/2022/04/03/po-27-letih-je-zopet-mini-v-moji-garazi/) Fičko mi je prinesel tisto, po čemer hrepeni vsak osemnajstletnik. Mobilno svobodo. Naenkrat nisem bil več odvisen od avtobusa, staršev ali prijateljev. Lahko sem sedel za volan in se odpeljal. Ni bilo pomembno kam. Pomembno je bilo samo to, da sem šel. Na morje, na koncert, na izlet ali pa zgolj na kavo v sosednje mesto. Cilj sploh ni bil pomemben. Pomembna je bila pot. Seveda je fičko zahteval tudi precej potrpljenja. Včasih je šla prirobnica, obvezna oprema je bila ženska "hulahopka", včasih je bilo treba kaj priviti, včasih je bilo treba poslušati, če motor pravilno prede in nikoli nisi bil povsem prepričan, ali bom brez težav prišel do cilja. Ampak ravno to je bil del njegovega šarma. Kasneje je prišel Mini. Potem Cinquecento. In potem še kup drugih avtomobilov. Vsak je imel svojo zgodbo. Nekateri so bili hitrejši, udobnejši in precej bolj zanesljivi. Nekateri so bili zgolj prevozno sredstvo. Spet drugi so pustili poseben pečat. Ampak prvega avtomobila ne pozabiš nikoli. Zanimivo je, kako se skozi leta spremeni naš pogled na avtomobile. Pri osemnajstih je bilo pomembno predvsem to, da imaš avto. Danes razmišljamo o porabi, varnosti, udobju, električnem pogonu in vseh mogočih tehnologijah. Takrat pa je bilo dovolj, da si obrnil ključ, motor je zabrnel in si se odpeljal. Morda zato toliko ljudi še danes z nasmehom govori o svojem prvem avtomobilu. Ne zato, ker bi bil najboljši, ampak zato, ker je bil prvi. Bil je začetek številnih zgodb, potovanj, prijateljstev in tudi kakšne neumnosti, ki danes ostane zgolj simpatičen spomin. Zato me zanima. Kateri je bil tvoj prvi avto? Je bil to fičko, stoenka, katrca, hrošč, yugo, golf ali kaj povsem drugega? Ga še vedno pogrešaš ali si vesel, da je ostal samo lep spomin? Prvi avtomobili imajo eno zanimivo lastnost. Nikoli niso popolni. So pa nepozabni. In če sedaj ne bi bilo fičkoti tako dragi kot so (6000 in več eurov) bi ga zaprmej imel v svoji garaži. Kot spomin na neke druge čase. --- ## Brez težav skočim v ledeno vodo, veliko težje se tuširam z mrzlo vodo **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/26/brez-tezav-skocim-v-ledeno-vodo-veliko-tezje-se-tusiram-z-mrzlo-vodo/](https://www.had.si/blog/2026/07/26/brez-tezav-skocim-v-ledeno-vodo-veliko-tezje-se-tusiram-z-mrzlo-vodo/) **Date:** 2026-07-26 **Category:** razmišljanja | **Tags:** bohinj, ledena kopel, mrzla voda, plavanje, skok v vodo, tuširanje s hladno vodo, wim hof Obstaja precej nenavaden "pojav", ki si ga ne znam razložiti. Brez večjih težav skočim v ledeno jezero ali morje. Brez dolgega premišljanja, brez psiholoških priprav in brez petnajstih minut globokega dihanja. Po drugi strani pa se že leta neuspešno prepričujem, da bi se zjutraj stuširal z ledeno vodo. In vsakič znova ugotovim, da je boj z ročko na pipi precej težji od skoka v ledeno vodo. - [31.12.2017 sem skočil v Bohinjsko jezero / voda 4, zrak -4 stopinje](https://www.had.si/blog/2017/12/31/31-12-2017-sem-skocil-v-bohinjsko-jezero-31-12-2017-voda-4-zrak-4-stopinje/) - [Kako sem skočil v Divje jezero / Idrija / 8 stopinj](https://www.had.si/blog/2018/07/05/kako-sem-skocil-v-divje-jezero-idrija-8-stopinj/) - [Božični skok v Bohinjsko jezero / 25.12.2019 / 5 stopinj](https://www.had.si/blog/2019/12/27/bozicni-skok-v-bohinjsko-jezero-25-12-2019-5-stopinj/) - [Skok v potok Zadlaščica (Tolminska korita) / 30.3.2019 / 5 stopinj](https://www.had.si/blog/2019/04/01/skok-v-potok-zadlascica-tolminska-korita-30-3-2019-5-stopinj/) Pred leti, ko še nihče ni vedel, kdo je Wim Hof in ko ledene kopeli niso bile del osebne blagovne znamke vsakega drugega influensarja, sem se iz čiste radovednosti in predvsem zato, ker mi je bilo dolgčas, "metal" v ledene vode. Ni šlo za dokazovanje. Ni šlo za lovljenje všečkov. Šlo je zgolj za dokazovanje samemu sebi. Vrhunec tega eksperimentiranja je bil 31. december 2017 v Bohinjskem jezeru. Voda je imela štiri stopinje, zrak minus štiri. Fizika je bila proti meni, logika tudi, telo pa očitno ni dobilo tega sporočila. Šel sem v vodo, prišel iz nje in ugotovil, da ni konec sveta. Pravzaprav me je še najbolj motilo to, da sem moral potem bos hoditi po snegu. Noge so protestirale precej glasneje kot preostanek telesa. Kasneje je prišla moda. Ledene kopeli so postale skoraj obvezni del recepta za uspeh. Če nisi sedel v sodu z ledom, nisi mogel biti dovolj discipliniran. Če nisi dihal po posebni metodi, očitno nisi znal živeti. Kar je bilo nekoč nekaj precej obrobnega, je postalo skoraj tekmovanje v tem, kdo bo bolj trpel in ob tem naredil lepšo fotografijo. Takrat sem izgubil zanimanje. Ne zato, ker bi dvomil o koristih mraza, ampak zato, ker me množične obsesije praviloma odbijajo. Ko nekaj postane trend, me praviloma mine. Ampak ena stvar me še vedno bega. Tuš. Leta in leta si govorim, da bom začel dan z mrzlo vodo. Vsake toliko časa si rečem, da je tokrat pa res čas. Odprem pipo, nastavim ledeno vodo in zaprem pipo. Telo se preprosto upre. Če začnem s toplo vodo in na koncu počasi preidem na mrzlo, ni nobenega problema. Lahko zdržim brez posebnega dramatiziranja. Če pa bi moral že v prvem trenutku stopiti pod curek ledene vode, se v meni oglasi nek prastari mehanizem za preživetje, ki me "frizne". Ravno tukaj je paradoks. V jezero skočiš naenkrat. Ni postopnosti. Ni razmišljanja. Odločitev sprejmeš v sekundi in telo nima časa za pogajanja. En trenutek stojiš na pomolu, naslednji trenutek si že v vodi. Šok je hipen in po nekaj sekundah ga telo začne sprejemati. Pri tušu pa je ravno obratno. Vodo vidiš. Slišiš jo. Veš, kaj prihaja. Imaš čas razmišljati. In človek je mojster v tem, da si v nekaj sekundah izmisli sto razlogov, zakaj danes ni pravi dan za trpljenje. Mogoče jutri. Ali pa naslednji ponedeljek. Ali pa po dopustu. Morda je ravno to največja razlika. Ne temperatura. Psiha človeka. Ledena voda v jezeru od tebe zahteva eno samo odločitev. Mrzel tuš pa od tebe zahteva deset sekund neprekinjenega premagovanja samega sebe. In teh deset sekund je očitno precej daljših, kot sem si pripravljen priznati. Čeprav sem brez težav preživel kopanje v štirih stopinjah Bohinjskega jezera, me vsako jutro premaga ena sama ročka pri tušu. In to je verjetno najbolj iskren dokaz, da človek ni vedno racionalno bitje. Včasih je veliko lažje skočiti v ledeno jezero kot narediti en sam korak pod mrzel tuš. --- ## Tour de France, vzpon na Alpe d'Huez in navijači **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/25/tour-de-france-vzpon-na-alpe-dhuez-in-navijaci/](https://www.had.si/blog/2026/07/25/tour-de-france-vzpon-na-alpe-dhuez-in-navijaci/) **Date:** 2026-07-25 **Category:** razmišljanja | **Tags:** Alpe d'Huez, navijači, obnašanje navijačev, rumena majica, tadej pogačar, tour de france Leto je naokoli. Tour de France se počasi bliža koncu in Tadej Pogačar bo zopet nosil rumeno majico v Parizu. Deja vu. Ampak deja vu ni samo razplet dirke. Deja vu je tudi vsakoletni vzpon na Alpe d'Huez in obnašanje dela navijačev ob cesti. Deja vu je tudi moj zapis, ki ga vsako leto spišem. Vsako leto si rečem, da mogoče pa letos ne bo tako. Da bodo ljudje razumeli, da je kolesarjem dovolj že sam klanec. Da jim ni treba stati sredi ceste in ustvarjati koridor, širok komaj toliko, da skozi pride kolo. In potem pride Alpe d'Huez in ugotovim, da sem bil spet preveč optimističen. - [Navijači na Tour de France žvižgajo Tadeju Pogačarju](https://www.had.si/blog/2026/07/15/navijaci-na-tour-de-france-zvizgajo-tadeju-pogacarju/) - [Tadej Pogačar, Primož Roglič, Richie Porte / slovenski Tour de France 2020](https://www.had.si/blog/2020/09/20/tadej-pogacar-primoz-roglic-richie-porte-slovenski-tour-de-france-2020/) - [Ko kolesarske dirke postanejo gladiatorski boji / dirka po Baskiji in poškodovani kolesarji](https://www.had.si/blog/2024/04/05/ko-kolesarske-dirke-postanejo-gladiatorski-boji-dirka-po-baskiji-in-poskodovani-kolesarji/) Ne razumem te potrebe, da moraš biti del predstave. Da moraš teči ob kolesarju. Da jih polivaš z vodo. Da prižigaš dimne bombe nekaj centimetrov od njihovih obrazov. Da z ragljo skoraj podreš Richarda Carapaza ali da z zastavo oplaziš katerega izmed favoritov. Zakaj? Kolesarji so v tistem trenutku "globoko v rdečem". Srčni utrip je na maksimumu, noge pečejo, vsak vat moči šteje. Oni se ne vozijo na nedeljski izlet. Borijo se za sekunde, za etapno zmago, za rumeno majico ali pa zgolj za to, da sploh pridejo do cilja. In medtem nekdo misli, da je vrhunec njegovega dneva to, da se za pet sekund znajde v televizijskem prenosu. Najbolj fascinantno je, da se vse to ponavlja iz leta v leto. Organizatorji postavijo več ograj, več varnostnikov, opozarjajo navijače, kaznujejo najbolj problematične posameznike. Pa vseeno vsako leto gledamo enake prizore. Kot da nekateri mislijo, da je cesta njihova in da so kolesarji samo statisti na njihovem festivalu. Največja ironija? Prav ti navijači pogosto trdijo, da imajo radi kolesarstvo. Če imaš nekaj rad, tega ne otežuješ. Če občuduješ športnika, mu ne stojiš na poti. Če spoštuješ dirko, ne ustvarjaš dodatnih nevarnosti. Tadej Pogačar je na Alpe d'Huez postavil nov mejnik. Pantanijev rekord na tem legendarnem vzponu je potisnil na povsem novo raven. To je dosežek, o katerem bomo govorili še dolga leta. In ob tem se nehote vprašam: kaj bi bilo, če bi imel pred seboj prazno cesto? Koliko hitrejši bi bil vzpon brez tisočev ljudi, ki so ustvarili ozek koridor? Brez tekačev ob njem. Brez dima. Brez polivanja z vodo. Brez vseh tistih junakov, ki želijo za vsako ceno postati del televizijskega prenosa. Tega nikoli ne bomo izvedeli. Vem pa eno. Alpe d'Huez je dovolj veličasten sam po sebi. Ne potrebuje navijačev, ki mislijo, da so pomembnejši od kolesarjev. Potrebuje ljudi, ki znajo navijati. Takšnih, ki ustvarijo nepozabno vzdušje, ne da bi pri tem ogrožali tiste, zaradi katerih sploh stojijo ob cesti. To je razlika, ki je očitno marsikdo še vedno ne razume. --- ## Čas teče prehitro / tempus fugit **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/24/cas-tece-prehitro-tempus-fugit/](https://www.had.si/blog/2026/07/24/cas-tece-prehitro-tempus-fugit/) **Date:** 2026-07-24 **Category:** razmišljanja | **Tags:** čas, družba, teden, tempus fugit, zivljenje Ura ima 60 minut. Dan ima 24 ur. Teden ima sedem dni. Nič se ni spremenilo. Fizika še vedno deluje po istih pravilih, Zemlja se še vedno vrti okoli svoje osi z enako hitrostjo. Ampak meni se zdi, da čas teče vedno hitreje. Kot da bi bil pred nekaj dnevi šele začetek junija. Tisti trenutek, ko si rečeš, da je pred tabo še celo poletje. Da bo dovolj časa za vse. Za izlete, za morje, za knjige, za kolo, za prijatelje, za lenarjenje. Potem pa odpreš koledar in ugotoviš, da smo že skoraj na koncu julija. - [Zakaj se minuta pri pralnem stroju vleče kot ponedeljek?](https://www.had.si/blog/2025/01/24/zakaj-se-minuta-pri-pralnem-stroju-vlece-kot-ponedeljek/) - [Detoksikacija od družbenih omrežij](https://www.had.si/blog/2026/02/25/detoksikacija-od-druzbenih-omrezij/) - [Prvega Rolexa ne pozabiš nikoli / v Malalana po Rolexa](https://www.had.si/blog/2025/07/22/prvega-rolexa-ne-pozabis-nikoli-v-malalana-po-rolexa/) Kam je izginil ves ta čas? Sem edini, ki ima tak občutek? Da vsako leto mine hitreje kot prejšnje? Kot otrok sem komaj čakal poletne počitnice. Zdele so se neskončne. Dva meseca sta bila skoraj večnost. Danes pa mine en vikend, kot bi nekdo pritisnil gumb za previjanje naprej. Verjetno obstaja razlaga. Ko si otrok, je vsako leto velik del tvojega življenja. Desetletniku eno leto predstavlja desetino vsega, kar je doživel. Petdesetletniku pa zgolj petdesetino. Mogoče zato možgani vse skupaj dojemajo drugače. Mogoče zato dnevi niso nič krajši, občutek pa je povsem drugačen. Ali pa smo si preprosto sami krivi. Neprestano hitimo. Med službo, telefoni, elektronsko pošto, družbenimi omrežji, obveznostmi in neskončnimi seznami opravil redko zares obstanemo. Dan se konča, ne da bi se sploh zavedali, kaj se je v njem zgodilo. Šele fotografije na telefonu ali objave na družbenih omrežjih nas opomnijo, da smo bili nekje, nekaj doživeli in da je od tega minilo že več tednov. Včasih sem mislil, da bom imel "nekoč" več časa. Da bodo prišli dnevi, ko ne bo več hitenja. Danes vem, da tisti "nekoč" nikoli ne pride sam od sebe. Vedno si ga moraš sam ustvariti. Morda je skrivnost ravno v tem. Da si vzameš čas. Da greš na sprehod brez telefona. Da sediš na balkonu in opazuješ sončni zahod. Da sedeš na kolo brez cilja. Da spiješ pijačo, ne da bi ob tem brskal po telefonu. Da kakšen trenutek preprosto živiš, namesto da ga dokumentiraš. Ker na koncu ne bomo govorili o tem, koliko elektronskih sporočil smo poslali ali koliko objav smo prebrali. Spomnili se bomo ljudi, krajev in občutkov. Tistih trenutkov, ko se je čas za nekaj minut ustavil. Mogoče je to edini način, da ga vsaj malo upočasnimo. Ali pa se samo staram in se mi vse skupaj zgolj zdi. Kaj ti misliš? Imaš tudi občutek, da vsako leto mine hitreje? Ali sem eden redkih, ki se vsako poletje vpraša, kam je izginil ves ta čas? --- ## Kdaj bo kamela postala slovenska hišna žival? **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/23/kdaj-bo-kamela-postala-slovenska-hisna-zival/](https://www.had.si/blog/2026/07/23/kdaj-bo-kamela-postala-slovenska-hisna-zival/) **Date:** 2026-07-23 **Category:** razmišljanja | **Tags:** boris mijič, kamela, klukec doo, politika, progros, resnica, stranka Zadnje čase opažam, da pri nas realnost že dolgo piše boljše satire, kot bi si jih lahko izmislil še tako nadarjeni scenaristi. Najnovejši dokaz? Poslanec Resnice Boris Mijič podjetje Progros brezplačno podari davčnemu svetovalcu Roku Snežiču. Ta ga preimenuje v Klukec d.o.o., za glavno dejavnost pa registrira rejo kamel. Ne, to ni skeč Monty Pythona. Ne, to ni prizor iz Top liste nadrealista. To je Slovenija leta 2026. - [Živimo v porkokraciji](https://www.had.si/blog/2026/07/23/zivimo-v-porkokraciji/) - [Obljubljali so gorivo po 1 evro, sedaj plačujemo 1,855 evra za liter dizla](https://www.had.si/blog/2026/07/21/obljubljali-so-gorivo-po-1-evro-sedaj-placujemo-1855-evra-za-liter-dizla/) - [Naslednja štiri leta bo za vse kriva prejšnja vlada](https://www.had.si/blog/2026/07/19/naslednja-stiri-leta-bo-za-vse-kriva-prejsnja-vlada/) - [O čem so še lagali poslanci Resnice?](https://www.had.si/blog/2026/07/14/o-cem-so-se-lagali-poslanci-resnice/) Najbolj fascinantno pri vsem skupaj ni niti preimenovanje podjetja niti glavna dejavnost. Fascinantno je, kako normalno se nam vse to že zdi. Pred leti bi se ob takšni zgodbi vsi spraševali, ali gre za prvoaprilsko šalo. Danes samo skomignemo z rameni in odpremo naslednji članek. Saj bo jutri prišla nova bizarnost. Poskusite si predstavljati obrnjeno situacijo. Vi imate podjetje. Dolgove. Ne plačujete zaposlenih. Na vratih FURS, izvržbe in upnike. Se odločite, da boste podjetje podarili prijatelju, ga preimenovali v Klukec in ga registrirali za vzrejo kamel. Kako mislite, da bi se končalo? Retorično, seveda. Ampak očitno obstajata dve Sloveniji. Ena je za nas, kjer se birokracija spotakne že ob napačno izpolnjenem obrazcu. Druga pa za ljudi, kjer podjetja menjavajo lastnike kot nogometaši drese, dejavnosti pa se spreminjajo glede na trenutni navdih ali politično sporočilo in so ob tem poslanci Resnice. V resnici pa kamela sploh ni bistvo zgodbe. Tako kot Klukec. Tako kot podjetje. Bistvo je sporočilo, da se lahko iz pravnega sistema dela predstava za javnost in da delavci, ki jim Mijič dolguje precej denarja so zgolj kolateralna škoda. Ja, to so ljudje, ki sedijo v parlamentu in se jim "jebe" za davkoplačevalce, kajti oni so sedaj na položajih. Največji poraženec te zgodbe je zdrava pamet. Ta je bankrotirala že davno. Brez možnosti ugovora. Mi smo dobili še eno zgodbo, zaradi katere bi se tujci smejali, če jim ne bi bilo treba verjeti, da se je res zgodila. Jutri bomo odprli novice in čakali naslednje poglavje. Po dogodkih zadnjih tedniov me pravzaprav ne more več nič presenetiti. Tole meji že na norost. In očitno bo to modus operandi naslednja 3 leta in 9 mesecev. --- ## Živimo v porkokraciji **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/23/zivimo-v-porkokraciji/](https://www.had.si/blog/2026/07/23/zivimo-v-porkokraciji/) **Date:** 2026-07-23 **Category:** razmišljanja | **Tags:** hrana, parlament, porkokracija, sds, svinjina, vegan Porkokracija. Beseda, ki je ne boste našli v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Za zdaj! Je pa dovolj zgovorna, da opiše pojav, ki ga v zadnjih dneh spremljamo v slovenski politiki. Poslanci SdS so se postavili v bran svinjini, kot da gre za temeljno človekovo pravico in iz kosa mesa jim je zopet uspelo ustvariti ideološki boj. Če bi človek padel z Marsa, bi dobil občutek, da je največji problem Slovenije to ali bo svinjina krožniku ali ne. Ne zdravstvo. Ne stanovanjska problematika. Ne pokojnine. Ne gospodarstvo. Ne prometni kolapsi. Ne! Svinjina. - [Škotski zajtrk tudi za vegane](https://www.had.si/blog/2026/06/25/skotski-zajtrk-tudi-za-vegane/) - [Najboljši sladoled v Sloveniji? / Toniš - Eko kmetija Penko, Parje](https://www.had.si/blog/2025/06/23/najboljsi-sladoled-v-sloveniji-tonis-eko-kmetija-penko-parje/) - [Cap Aureo / Grand Park Hotel, Rovinj / ena Michelinova zvezdica, Jeffrey Vella in njihov veganski meni](https://www.had.si/blog/2025/07/07/cap-aureo-rovinj-michelinova-zvezdica-jeffrey-vella-in-njihov-veganski-meni/) Nenadoma poslušamo razlage o tradiciji, slovenski identiteti, napadu na način življenja in celo o diskriminaciji večine. Vse zato, ker je nekdo predlagal možnost izbire drugačnega obroka. Ironija je skoraj popolna. Gre za iste ljudi, ki običajno zagovarjajo prosti trg, svobodo izbire in osebno odgovornost. Ko pa nekdo izbere drugačno prehrano ali predlaga več možnosti pri obrokih, je to že napad na civilizacijo. Očitno svoboda izbire velja le, dokler je izbira svinjski zrezek. V resnici nihče nikomur ne prepoveduje jesti svinjine. Nihče ne predlaga, da bi izginila iz trgovin ali restavracij. Nihče ne želi odvzeti nedeljskega pečenega mesa. Govor je zgolj o tem, da obstajajo ljudje z drugačnimi prehranskimi navadami, verskimi prepričanji ali zdravstvenimi razlogi. In da bi bilo morda smiselno razmišljati tudi o njih. Ampak to ne prinaša političnih točk. Veliko lažje je ustvariti občutek ogroženosti. Najti namišljenega sovražnika. Enkrat so to migranti, drugič nevladniki, tretjič električni avtomobili, četrtič vegani. Seznam se sproti dopolnjuje glede na potrebe dnevne politike. Tokrat je na vrsti svinjina. Prav fascinantno je opazovati, kako hitro se lahko kos mesa spremeni v politični simbol. Kot da prihodnost države visi na svinjski pečenki. Kot da bodo slovenske vrednote izginile v trenutku, ko bo nekdo za kosilo izbral zelenjavni krožnik. Če bi bilo enako energije vložene v reševanje dejanskih težav, bi bila Slovenija danes precej drugačna država. Toda resnični problemi zahtevajo delo, znanje in odgovornost. Boj za svinjino pa zahteva zgolj glasne izjave, nekaj objav na družbenih omrežjih in dobro odmerjeno količino populizma. Morda je zato izraz porkokracija tako primeren. Ne opisuje odnosa do hrane, ampak način politike. Politike, ki za vsako ceno išče kulturne vojne tam, kjer jih ni. Politike, ki ljudi deli tudi glede tega, kaj imajo na krožniku. In politike, ki je pripravljena iz kosa svinjine narediti pomembnejšo temo od vsega, kar ljudi v resnici vsak dan bremeni. Dobrodošli v porkokraciji. Državi, kjer je svinjski zrezek očitno postal pomembnejši od zdrave pameti. --- ## Prepoved uporabe družbenih omrežij za mlajše od 15 let v Franciji **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/22/prepoved-uporabe-druzbenih-omrezij-za-mlajse-od-15-let-v-franciji/](https://www.had.si/blog/2026/07/22/prepoved-uporabe-druzbenih-omrezij-za-mlajse-od-15-let-v-franciji/) **Date:** 2026-07-22 **Category:** razmišljanja | **Tags:** algoritmi, družbena omrežja, Francija, prepoved za mlade, slovenija, tiktok Francija je naredila korak, o katerem se v Evropi govori že nekaj časa. Sprejela je zakon, ki otrokom, mlajšim od 15 let, prepoveduje uporabo družbenih omrežij. Platforme bodo morale preverjati starost uporabnikov, obstoječe račune, mlajših od 15 let, pa bodo morale izbrisati v predpisanem roku. Cilj je zaščititi otroke pred škodljivimi vplivi algoritmov, spletnim nasiljem in vsebinami, ki jih pri teh letih preprosto ne bi smeli spremljati. - [Zakaj letalske družbe ne zaračunajo teže potnika, če zaračunajo dodatno prtljago?](https://www.had.si/blog/2026/06/29/zakaj-letalske-druzbe-ne-zaracunajo-teze-potnika-ce-zaracunajo-dodatno-prtljago/) - [So mediji ogledalo družbe? Ali je družba ogledalo medijev? Smo vsi ogledalo algoritmov?](https://www.had.si/blog/2026/06/22/so-mediji-ogledalo-druzbe-ali-je-druzba-ogledalo-medijev-smo-vsi-ogledalo-algoritmov/) - [Sem za prepoved dostopa do družbenih omrežij za mlajše od 15 let](https://www.had.si/blog/2026/02/03/sem-za-prepoved-dostopa-do-druzbenih-omrezij-za-mlajse-od-15-let/) Ko človek spremlja dogajanje na TikToku, Instagramu ali Snapchatu, se težko ne vpraša, zakaj takšne odločitve ni bilo že prej. Algoritmi so narejeni tako, da uporabnika čim dlje zadržijo pred zaslonom. Sam imam pogosto težave s tem. Kako je šele z otroci, ki še nimajo razvite sposobnosti kritičnega razmišljanja in samonadzora. Vsak dan poslušamo zgodbe o medvrstniškem nasilju, spletnih izsiljevanjih, nevarnih izzivih in nerealnih lepotnih idealih. Potem pa se čudimo, zakaj imajo mladi vedno več težav z anksioznostjo, depresijo in samopodobo. Morda zato, ker jim že pri desetih letih telefon postane pomembnejši od igrišča. Seveda prepoved sama po sebi ni čarobna rešitev. Otroci bodo našli načine za obvoz pravil. VPN-ji, lažni datumi rojstva in pomoč starejših ne bodo nič novega. Toda zakon pošilja jasno sporočilo. Odgovornost ne more biti več samo na starših. Del odgovornosti morajo prevzeti tudi tehnološka podjetja, ki že leta služijo milijarde z uporabniško pozornostjo najmlajših. In Slovenija? Pri nas smo še vedno predvsem pri razpravah. Občasno kakšen minister ali predstavnik vlade omeni možnost podobne zakonodaje, nato pa vse skupaj utihne. Medtem pa otroci vsak dan preživijo več ur na družbenih omrežjih, kjer jim algoritmi servirajo vse od neumnih plesov do nevarnih teorij zarote. Vedno znova poslušamo, da prepovedi niso rešitev. Da je potrebna vzgoja. Se strinjam. Ampak zakaj bi bilo eno izključujoče do drugega? Tudi alkohol in cigarete so prepovedani mladoletnim. Nihče ne trdi, da zaradi tega mladoletniki nikoli ne pijejo alkohola ali ne kadijo. Vseeno pa družba postavi mejo in pove, kaj se ji zdi sprejemljivo. Morda je čas, da podobno mejo postavimo tudi pri družbenih omrežjih. Ne zato, ker bi želeli otrokom nekaj prepovedati. Ampak zato, ker bi jim radi omogočili otroštvo brez nenehnega primerjanja z vplivneži, brez odvisnosti od všečkov in brez algoritmov, ki jim vsak dan krojijo pogled na svet. Vprašanje torej ni več, ali bo Slovenija sledila Franciji. Vprašanje je zgolj, koliko let bomo še čakali. --- ## Bo vinjeta za drugo leto zastonj in zakaj ne? **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/22/bo-vinjeta-za-drugo-leto-zastonj-in-zakaj-ne/](https://www.had.si/blog/2026/07/22/bo-vinjeta-za-drugo-leto-zastonj-in-zakaj-ne/) **Date:** 2026-07-22 **Category:** razmišljanja | **Tags:** avtocesta, dars, dela, podaljšanje vinjete, vinjeta, zastoji Če je bila vinjeta pred letom zaradi zastojev podaljšana za štiri mesece, potem se povsem logično postavlja vprašanje, ali bo prihodnje leto zastonj. Ali pa bo vsaj veljala pol leta dlje. Glede na stanje na slovenskih avtocestah bi bilo to pošteno, če uporabniki avtocest zaradi del in kolon ne morejo normalno uporabljati infrastrukture, ki so jo plačali, jim pripada neko nadomestilo. - [Imam rešitev za zastoje na naših avtocestah / uvede naj se sistem par - nepar za vožnjo](https://www.had.si/blog/2026/06/15/imam-resitev-za-zastoje-na-nasih-avtocestah-uvede-naj-se-sistem-par-nepar-za-voznjo/) - [Začenja se prometni kaos / naslov, ki me je danes zjutraj nasmejal](https://www.had.si/blog/2026/05/14/zacenja-se-prometni-kaos-naslov-ki-me-je-danes-zjutraj-nasmejal/) - [Ali bodo trije pasovi rešili problem zastojev, če so avtoceste polne tovornjakov](https://www.had.si/blog/2026/04/29/ali-bodo-trije-pasovi-resili-problem-zastojev-ce-so-avtoceste-polne-tovornjakov/) - [Kdaj bo Dars ugotovil, da vozila v letu 2026 niso več velikosti fička](https://www.had.si/blog/2026/04/28/kdaj-bo-dars-ugotovil-da-vozila-v-letu-2026-niso-vec-velikosti-ficka/) Pred volitvami smo poslušali, kako bodo zastoji stvar preteklosti. Kako se bodo dela organizirala bolje. Kako bo vse potekalo hitreje in učinkoviteje. Da bodo delala potekala ponoči. Da bo konec improvizacije. Realnost? Gradbišča, kjer ni nikogar. Delovni stroji, ki očitno počivajo kot polovica Slovencev na morju. Nobenega nočnega dela. Nobenega občutka, da se komu mudi dokončati projekte, zaradi katerih vsakodnevno stojimo v kolonah. Najbolj absurdno pri vsem skupaj je, da se to dogaja ravno sredi poletja, ko je polovica Slovenije na dopustu. Če so zastoji takšni zdaj, kako bo videti september, ko se bodo na ceste vrnili še šolarji, študenti in vsi, ki so trenutno nekje ob morju ali v hribih? Moj vsakodnevni izračun je precej preprost. Pot, za katero sem nekoč potreboval približno pol ure, danes zaradi zastojev traja dodatnih 30-45 minut. In to skoraj vsak dan. To ni več občasna nevšečnost. To postaja nova normalnost. Ko kupimo vinjeto, ne plačamo zgolj pravice do vožnje po avtocesti. Plačamo pričakovanje, da bomo po njej tudi dejansko lahko vozili. Ne pa stali. Če večino časa opazuješ zadnje luči avtomobila pred sabo, se človek začne spraševati, kaj je pravzaprav kupil. Če je bil enkrat že narejen precedens, da se zaradi zastojev uporabnikom prizna podaljšanje veljavnosti vinjete, zakaj tega ne bi storili tudi zdaj? So današnji zastoji manjši? So naše izgubljene ure manj vredne? Seveda vsi vemo odgovor te vlade. Vinjeta ne bo zastonj. Nihče je ne bo podaljšal. Nihče ne bo priznal, da je vsakodnevno izgubljanje časa postalo nekaj, kar bi si uporabniki zaslužili vsaj simbolično povračilo. Bodo pa zagotovo prišla nova pojasnila. Da so dela nujna. Da je vse v skladu z načrti. Da se trudijo. In da bo naslednje leto bolje. Obljube so jeba. Sploh takrat, ko vsak dan čakaš v koloni. --- ## Fotografije lahko tudi lažejo **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/22/fotografije-lahko-tudi-lazejo/](https://www.had.si/blog/2026/07/22/fotografije-lahko-tudi-lazejo/) **Date:** 2026-07-22 **Category:** razmišljanja | **Tags:** fotografija, fotografije hotela, fotografije ljudi, influenserji, soba Pravijo, da fotografija ne laže. Jaz trdim ravno obratno. Fotografija zna lagati zelo prepričljivo. Tako prepričljivo, da ji verjamemo, dokler ne stopimo na kraj dogodka ali človeka ne srečamo v živo. Verjetno je vsak od nas že doživel tisti trenutek, ko odpre vrata hotelske sobe in se vpraša, če je slučajno zgrešil hotel. Na fotografijah je bila soba prostorna, svetla, z ogromnimi okni in razgledom, ki je jemal dih. V resnici pa je postelja skoraj zagozdena med dve steni, okno gleda na klimatsko napravo sosednje stavbe, kopalnica pa je tako majhna, da se moraš obrniti po vnaprej pripravljenem načrtu. - [Dovolj je obtožba, dokazov ne potrebujemo več](https://www.had.si/blog/2026/06/08/dovolj-je-obtozba-dokazov-ne-potrebujemo-vec/) - [Ko Chat GPT (pri)kroji realnost](https://www.had.si/blog/2026/03/05/ko-chat-gpt-prikroji-realnost/) - [Ali je resnica še vedno vrednota?](https://www.had.si/blog/2026/01/21/ali-je-resnica-se-vedno-vrednota/) Ne, hotel ni lagal. Pokazal je najboljši možni kot. Fotograf je uporabil širokokotni objektiv, pravo svetlobo in verjetno počakal, da je sonce stalo na točno določenem mestu. Potem pa je svoje dodal še nekdo za računalnikom. Rezultat? Soba, ki obstaja. Le da je v resnici nikoli ne doživiš tako. Enako velja za hrano. Kolikokrat ste v restavraciji dobili burger, ki je bil na fotografiji visok skoraj pol metra, v resnici pa je bil videti, kot da ga je nekdo med potjo iz kuhinje po nesreči sploščil? Ali pa sladoled, ki je na fotografiji popolna umetnina, na mizo pa pride kepica, ki se že vdaja gravitaciji. Še bolj zanimivo pa je pri ljudeh. Družbena omrežja so ustvarila nešteto fotografij, ki imajo z realnostjo pogosto toliko skupnega kot katalogi pohištva z dejanskimi dnevnimi sobami. Prava svetloba, pravi filter, prava poza, malo glajenja kože, malo ožji obraz, malo večje oči, malo manj podbradka in že nastane nova različica človeka. Potem pa to osebo srečaš v resničnem življenju. Ne, ne gre za to, da bi bil človek grd ali lep. Gre zgolj za to, da ga fotografije predstavljajo kot nekoga drugega. Kot idealizirano različico samega sebe, ki obstaja samo na zaslonu telefona. Včasih se ob takšnih srečanjih vprašam, ali ljudje sploh še vedo, kako v resnici izgledajo. Če vsak dan gledaš svojo digitalno različico, ki jo ustvarijo filtri in aplikacije, se meja med resničnostjo in virtualnim precej hitro zabriše. Seveda nisem proti obdelavi fotografij. Že od nekdaj so fotografi popravljali kontrast, svetlobo, barve ali odstranjevali kakšno motečo podrobnost. To je del fotografije. Problem nastane takrat, ko fotografija ne predstavlja več trenutka, ampak ustvarja iluzijo, ki z resničnostjo nima skoraj nič skupnega. Ironično je, da danes pogosto bolj zaupam fotografijam naključnih gostov kot uradnim fotografijam hotelov. Bolj verjamem fotografiji jedi, ki jo je nekdo posnel z mobilnim telefonom, kot tisti iz reklamnega letaka. In precej bolj verjamem človeku, ki objavi fotografijo brez filtrov, kot tistemu, ki je na vseh fotografijah videti kot računalniško ustvarjen lik. Morda zato, ker je pristnost postala redkost in ravno zato toliko bolj izstopa. Fotografija je čudovita stvar. Ustavi trenutek, ohrani spomin in nam pokaže svet z drugačne perspektive. Toda hkrati je lahko tudi največja iluzija sodobnega časa. Ne zato, ker bi bila fotografija sama po sebi laž. Temveč zato, ker smo postali mojstri prikazovanja tistega, kar želimo, da drugi vidijo. Realnost pa je še vedno tista, ki nas na koncu vedno pričaka. Brez filtrov, brez širokokotnih objektivov in brez čarobnega gumba z napisom "make it beautiful". --- ## Obljubljali so gorivo po 1 evro, sedaj plačujemo 1,855 evra za liter dizla **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/21/obljubljali-so-gorivo-po-1-evro-sedaj-placujemo-1855-evra-za-liter-dizla/](https://www.had.si/blog/2026/07/21/obljubljali-so-gorivo-po-1-evro-sedaj-placujemo-1855-evra-za-liter-dizla/) **Date:** 2026-07-21 **Category:** razmišljanja | **Tags:** cena goriva, gorivo, predvolilne obljube, volitve Kako hitro se pozabi na predvolilne obljube. Še hitreje pa očitno izginejo transparenti, traktorji in pozivi k vseslovenski vstaji. Še pred nekaj meseci smo poslušali, da je za vse kriva Golobova vlada. Gorivo je bilo predrago. Kmetje niso mogli obdelovati njiv. Avtoprevozniki naj bi propadali iz dneva v dan. Slovenija je bila tik pred prometnim in prehranskim kolapsom. Potem so prišle volitve. Obljube so bile veličastne. Gorivo po en evro. Kot da je dovolj zamenjati vlado in se bo sod nafte brent iz spoštovanja pocenil. Fizika, ekonomija in svetovni trg so očitno zgolj levičarske izmišljotine. - [Petrol vstopil v volilno kampanjo / Petrol #odjjebi](https://www.had.si/blog/2026/03/21/petrol-vstopil-v-volilno-kampanjo-petrol-odjjebi/) - [Petrolov nateg z zlatimi točkami / kaj vam bo elektrika, če lahko sadijo drevesa!](https://www.had.si/blog/2023/01/31/petrolov-nateg-z-zlatimi-tockami-kaj-vam-bo-elektrika-ce-lahko-sadijo-drevesa/) - [Ker Petrol izsiljuje, bom jaz bojkotiral Petrol](https://www.had.si/blog/2025/06/24/ker-petrol-izsiljuje-bom-jaz-bojkotiral-petrol/) Danes je slika precej drugačna. Liter dizla stane 1,855 evra. Če bi mi nekdo pred volitvami rekel, da bomo po menjavi oblasti plačevali skoraj 1,90 evra za liter, bi ga verjetno razglasili za širitelja lažnih novic. Pa vendar se je zgodilo natanko to. Še bolj zanimivo pa je nekaj drugega. Kje so danes vsi tisti, ki so razlagali, da bodo pri takšnih cenah goriva obstali traktorji in tovornjaki? Kje so kolone pred parlamentom? Kje so blokade cest? Kje so dramatične izjave o tem, da država uničuje slovensko podeželje? Očitno dizel pri 1,855 evra ni več tako velik problem. Ali pa je problem odvisen predvsem od tega, kdo sedi na Gregorčičevi. Se spomnite pomanjkanja goriva pred volitvami na Petrolovih bencinskih servisih? Takoj po volitvah so jim vrnili uslugo. Dvignili so jim marže in poplačali pomoč. Državljani pač naj na račun zaslužka podjetja plačujejo višje cene goriva. Tako je, ko je na ablasti desni pol. Najbolj fascinantno pri vsem skupaj pa je, kako hitro se protesti spremenijo v razumevanje. Ko so naši na oblasti, visoke cene očitno niso več napad na državljane, ampak posledica zapletenih razmer na svetovnih trgih. Kar je, mimogrede, res. Le da je bilo to res tudi pred nekaj meseci. Zato imam zgolj dve vprašanji. Bodo kmetje zdaj, ko je dizel dražji kot takrat, ponovno prišli s traktorji pred parlament? Bodo avtoprevozniki zaprli avtoceste in zahtevali gorivo po enem evru, kot jim je bilo obljubljeno? Vem. Retorični vprašanji. Ker očitno cena goriva ni nikoli največji problem. Največji problem je zgolj to, kdo je na oblasti. Ko se oblast zamenja, se skupaj z njo zelo pogosto zamenja tudi spomin. --- ## Resnico so volili, ker niso želeli Janeza Janše **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/20/resnico-so-volili-ker-niso-zeleli-janeza-janse/](https://www.had.si/blog/2026/07/20/resnico-so-volili-ker-niso-zeleli-janeza-janse/) **Date:** 2026-07-20 **Category:** razmišljanja | **Tags:** nateg volivcev, resnica, volitve, zoran stevanović Nisem si mislil, da bom kdaj naletel na nekoga, ki bo brez zadržkov povedal, da je na volitvah obkrožil stranko Resnica. Še manj pa sem pričakoval razlago, zakaj. Ne zaradi izstopa iz Nata. Ne zaradi nasprotovanja cepljenju. Ne zaradi boja proti korupciji. Ne zaradi lepih besed. Ne zaradi vseh teorij in obljub, ki jih je stranka prodajala pred volitvami. Razlog je bil precej bolj preprost. Ker je Stevo obljubil, da po volitvah ne bo šel z Janezom Janšo. Ne samo obljubil. Tudi podpisal in overil je izjavo, da tega ne bo storil. - [O čem so še lagali poslanci Resnice?](https://www.had.si/blog/2026/07/14/o-cem-so-se-lagali-poslanci-resnice/) - [Ali pozna kdo koga, ki je volil stranko Re.snica?](https://www.had.si/blog/2026/06/14/ali-pozna-kdo-koga-ki-je-volil-stranko-re-snica/) - [Ne samo 7-mestne številke, ponujali so jim tudi hiše / in sloni letijo, kajne?](https://www.had.si/blog/2026/05/22/ne-samo-7-mestne-stevilke-ponujali-so-jim-tudi-hise-in-sloni-letijo-kajne/) Takrat se je marsikomu zdelo, da je to dovolj trdna garancija. Če nekaj podpišeš in overiš, potem to nekaj velja. Vsaj tako so nas učili. Očitno pa v slovenski politiki tudi overjen podpis ne pomeni veliko, če se politična matematika spremeni. Moj sogovornik je nato dodal stavek, da se še nikoli po volitvah nisem počutil tako nategnjenega. In prav v tem je bistvo zgodbe. Ni šlo za človeka, ki bi verjel v program Resnice. Ni šlo za ideološkega privrženca. Bil je eden od tistih volivcev, ki so iskali alternativo in so verjeli, da njihov glas ne bo končal v političnem taboru, ki ga niso želeli podpreti. Na koncu pa se je zgodilo prav to. V politiki se pogosto govori o zaupanju. Politiki od volivcev pričakujejo zaupanje, volivci pa pričakujejo, da bodo predvolilne obljube veljale tudi po zaprtju volišč. Če se to ravnovesje poruši, ostane zgolj občutek prevare. Seveda lahko kdo reče, da je politika umetnost mogočega. Da se po volitvah razmere spremenijo. Da so koalicije nekaj povsem običajnega. Vse to drži. Toda če je nekdo svojo kampanjo gradil prav na obljubi, da z določeno politično opcijo ne bo sodeloval, potem takšen obrat ni več zgolj politični kompromis. Je prelom ključne obljube, zaradi katere je marsikdo sploh oddal svoj glas. Morda je največja ironija celotne zgodbe prav ta, da je del ljudi glasoval za Resnico zato, da ne bi podprli Janeza Janše. Na koncu pa so dobili natanko to, čemur so se želeli izogniti. In potem se politiki čudijo, zakaj ljudje izgubljajo zaupanje v politiko, zakaj je vedno več abstinence in zakaj marsikdo pravi, da njegov glas ničesar ne spremeni. Mogoče zato, ker se obljube v predvolilnem času prepogosto izkažejo za potrošno robo. Veljajo do zaprtja volišč. Potem pa postanejo zgolj še neprijeten opomnik na plakate, intervjuje in podpisane izjave, ki jih je čas zelo hitro povozil. Moj sogovornik je svojo lekcijo očitno že dobil. Ostaja pa vprašanje, koliko podobnih volivcev bo naslednjič še verjelo podobnim zagotovilom. Ker zaupanje se gradi dolgo, izgubi pa zelo hitro. --- ## Nogomet ne bo več takšen, kot je bil nekoč **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/20/nogomet-ne-bo-vec-taksen-kot-je-bil-nekoc/](https://www.had.si/blog/2026/07/20/nogomet-ne-bo-vec-taksen-kot-je-bil-nekoc/) **Date:** 2026-07-20 **Category:** razmišljanja | **Tags:** Gianni Infantino, nogomet, nogometna pravila, pravila, svetovno prvenstvo, trump Svetovno prvenstvo je končano. Španija je v finalu z 1:0 premagala Argentino in zasluženo postala svetovni prvak. Čeprav bi moral biti v ospredju nogomet, bodo mnogi to prvenstvo pomnili predvsem po pravilih, ki so povsem spremenila dinamiko igre. Finale je bil zame precej enosmeren. Argentinci so bili večino tekme v podrejenem položaju, Španci pa so potrpežljivo čakali na svojo priložnost. Toda rezultat je skoraj nepomemben. Veliko bolj pomembno je vprašanje, kaj se je zgodilo z nogometom. - [Finalno tekmo med Argentino in Španijo bo sodil Slavko Vinčić](https://www.had.si/blog/2026/07/17/finalno-tekmo-med-argentino-in-spanijo-bo-sodil-slavko-vincic/) - [Kako je Fifa uničila nogomet](https://www.had.si/blog/2026/07/06/kako-je-fifa-unicila-nogomet/) - [Premor za rehidracijo (hydration break) na svetovnem nogometnem prvenstvu](https://www.had.si/blog/2026/06/19/premor-za-rehidracijo-hydration-break-na-svetovnem-nogometnem-prvenstvu/) Na tem prvenstvu smo dobili odmore za hidracijo. Dobro, temperature so bile na nekaterih tekmah visoke in zdravje igralcev mora biti na prvem mestu. To lahko razumem. Potem smo dobili kar 30-minutni odmor med polčasoma finala zaradi šova. Dobil sem občutek, da gledam Super Bowl in ne svetovno prvenstvo v nogometu. Polurni premor pomeni še več oglasov, še več televizijskega programa in še več možnosti za zaslužek. Za gledalca pa pomeni, da tekma izgubi ritem. Nogomet je bil vedno šport, kjer si po petnajstih minutah že spet spremljal drugi polčas. Zdaj je dovolj časa, da pripraviš kosilo, opereš posodo in skoraj pozabiš, da se tekma sploh nadaljuje. Potem je tu še rdeči karton Balogunu. Dolga desetletja je veljalo, da rdeči karton pomeni tudi kazen neigranja na naslednji tekmi. Tokrat ni bilo tako, saj je posredoval Trump. Rdeči karton je pomenil zgolj, da igralec zapusti igrišče, že na naslednji tekmi pa je lahko znova zaigra. Da ne omenjam načina obravnavanja reprezentance Irana in dolgih pregledov na mejah ostalih nogometašev iz držav Afrike. Morda se komu zdijo vse te spremembe nepomembne. Meni se ne. Vsaka zase je majhna, skupaj pa ustvarjajo povsem drugačen šport. Nogomet je bil vedno poseben prav zaradi svoje preprostosti. Dva polčasa po 45 minut, kratek odmor, sodniški dodatek in to je bilo to. Pravila so bila razumljiva vsakomur. Danes pa se zdi, da se vsako veliko tekmovanje spremeni v laboratorij za preizkušanje novih idej. Ne bom presenečen, če bomo čez nekaj let gledali še "challenge", ki ga bo lahko zahteval trener, neomejeno število menjav, merjenje časa kot pri košarki ali pa oglaševalske prekinitve sredi polčasa. Ko enkrat odpreš vrata spremembam, jih je težko zapreti. Nogomet se je skozi desetletja seveda spreminjal. Uvedli so VAR, tehnologijo na golovi črti, pet menjav. Nekatere spremembe so bile koristne in so izboljšale igro. Toda vse več jih je takšnih, pri katerih imam občutek, da niso namenjene nogometu, ampak televiziji, sponzorjem in trženju. Morda sem staromoden. Morda samo pogrešam čase, ko je bil nogomet predvsem nogomet in ne televizijski spektakel z vedno novimi pravili. Svetovno prvenstvo 2026 je pokazalo, da prihodnost nogometa ne bo več podobna njegovi preteklosti. In bojim se, da je to šele začetek. Nogomet ne bo več takšen, kot je bil nekoč. --- ## Naslednja štiri leta bo za vse kriva prejšnja vlada **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/19/naslednja-stiri-leta-bo-za-vse-kriva-prejsnja-vlada/](https://www.had.si/blog/2026/07/19/naslednja-stiri-leta-bo-za-vse-kriva-prejsnja-vlada/) **Date:** 2026-07-19 **Category:** razmišljanja | **Tags:** golob, janša, krivda, krivec, vlada, volitve Katastrofalna zapuščina Golobove vlade. Nesposobna uprava Darsa. Forenzični pregled finančnega stanja. To je zgolj nekaj naslovov, ki smo jim priča v teh dneh. Če sodim po dvem mesecih "dela" nove oblasti, bo naslednja štiri leta za vse, kar bo narobe, odgovorna prejšnja vlada. Ne bodo se ukvarjali s prihodnostjo, ampak bodo iskali krivca v preteklosti. Priznam, me ne preseneča. Pred vsakimi volitvami poslušamo obljube o tem, kako bo že prvi dan vse drugače. Kako obstajajo rešitve za zdravstvo, stanovanja, promet, davke, gospodarstvo in javno upravo. Da je dovolj samo zamenjati ljudi in bo država začela delovati kot dobro naoljen stroj. Potem pa pride prvi delovni dan. - [Darsovci, pejte v 3pm](https://www.had.si/blog/2026/07/16/darsovci-pejte-v-3pm/) - [O čem so še lagali poslanci Resnice?](https://www.had.si/blog/2026/07/14/o-cem-so-se-lagali-poslanci-resnice/) - [Zakaj ne bi ministrstev preselili v Zgornje Fukovce in podružnice na Filipine?](https://www.had.si/blog/2026/07/07/zakaj-ne-bi-ministrstev-preselili-v-zgornje-fukovce-in-podruznico-na-filipine/) - [Ministrstvo za kulturo bo odobrena sredstva za projekte zmanjšalo](https://www.had.si/blog/2026/07/08/ministrstvo-za-kulturo-bo-odobrena-sredstva-za-projekte-zmanjsalo/) In namesto rešitev dobimo tiskovno konferenco. Namesto ukrepov dobimo forenzične preglede. Namesto odgovornosti dobimo kazanje s prstom. Seveda ima vsaka vlada pravico pregledati stanje, ki ga je podedovala. To ni nič spornega. Celo pričakovano je. Problem nastane, ko pregled postane edina stvar, ki se je lotijo. Ko je vsaka težava posledica nekoga drugega. Ko se vsak neuspeh razloži s tem, da je bila zapuščina katastrofalna. Če si šel na volitve z obljubo, da znaš in zmoreš bolje, potem je precej nenavadno, da že po mesecu razlagaš, zakaj ne gre. Še bolj zanimivo je, kako hitro izginejo vse predvolilne rešitve. Takrat ni bilo govora o katastrofalni zapuščini. Takrat so bile rešitve preproste, hitre in učinkovite. Zdaj pa poslušamo, da bo treba najprej analizirati, pregledati, oceniti in ugotoviti dejansko stanje. Se sliši znano? Slovenska politika ima očitno priročnik, ki ga ob menjavi oblasti dobi vsak minister. V njem je samo en stavek, ki se ga je potrebno naučiti. Kriv je tisti pred tabo. In to je ta mantra. Tako mine prvo leto. Potem drugo. Ko se začne tretje leto mandata, pa se počasi začnejo pojavljati prve razlage, da za večje spremembe preprosto ni bilo dovolj časa. V četrtem letu se že pripravljajo na volitve in takrat se ne dela. Kakopačne. Volivci ostanemo ujeti v začaranem krogu političnih izgovorov. Ne zanima nas, kdo je kriv za stanje pred štirimi leti. Zanima nas, kaj boste naredili danes. In predvsem, kaj bo drugače jutri. Odgovornost za preteklost je pomembna. Še pomembnejša pa je odgovornost za prihodnost. Ko enkrat prevzameš oblast, prevzameš tudi odgovornost. Ne samo privilegijev, ampak tudi posledice svojih odločitev. Takrat prejšnja vlada počasi preneha biti odgovor na vsako vprašanje. Ali pa se motim in bomo naslednja štiri leta res vsak problem, od čakalnih vrst in cen elektrike do zastojev na avtocestah in zamud vlakov, razlagali z zapuščino Golobove vlade? Če bo tako, potem lahko že danes napišem naslov bloga za leto 2030. Naslednja štiri leta bo za vse kriva prejšnja vlada. --- ## Jutranja selitev turistov na plaže **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/18/jutranja-selitev-turistov-na-plaze/](https://www.had.si/blog/2026/07/18/jutranja-selitev-turistov-na-plaze/) **Date:** 2026-07-18 **Category:** razmišljanja | **Tags:** dopust, morje, selitev, turisti, vozički Vsako jutro na morju imam enak ritual. Odtečem in odplavam svojo razdaljo. Sledi počitek na balkonu in branju. Tišina. Sonce, ki se počasi dviga nad morjem. In predstava, ki se začne skoraj ob isti uri. Jutranja selitev turistov na plaže. Če bi kdo prišel mimo brez konteksta, bi verjetno pomislil, da se ljudje množično izseljujejo. Moški se premikajo proti plaži. S štirikolesnimi vozički, ki so naloženi do zadnjega centimetra. V vozičkih so vsaj štirje stoli. Dva ležalnika. Dva senčnika. Dvanajst brisač. Štiri blazine. Hladilna torba. Napihljive igrače. Zagotovo sem še kaj pozabil. Zdi se, kot da se družina za en dan seli v drugo občino. - [Kjer se osel valja, tam dlako pusti oz. cigaretni ogorki na plaži](https://www.had.si/blog/2026/07/06/kjer-se-osel-valja-tam-dlako-pusti-oz-cigaretni-ogorki-na-plazi/) - [A sem ti rekla? Si! Ampak sem moral poskusiti](https://www.had.si/blog/2026/01/06/a-sem-ti-rekla-vem-ampak-sem-moral-poskusiti/) - [Jutranji boj za košček plaže](https://www.had.si/blog/2024/08/03/jutranji-boj-za-koscek-plaze/) Ko prispejo na plažo, se začne drugi del rituala. Najprej je treba najti pravo mesto. Nato razgrniti brisače. Postaviti senčnike pod popolnim kotom. Razporediti stole. Ležalnika morata gledati proti morju. Vse skupaj mora delovati kot dobro organiziran bazni tabor, pripravljen na večdnevno odpravo. In ko je vse končno postavljeno? Odidejo. Da, prav ste prebrali. Odidejo do pekarne po sveže rogljičke, burek ali krofe. Plaža pa medtem čaka. Rezervirana. Brisače in oprema vestno opravljajo svojo nalogo ter sporočajo vsem ostalim, da je to ozemlje zasedeno. Šele uro ali dve kasneje se začnejo vračati preostali člani družine. Otroci. Babice. Dedki. Mame. Očetje. Vsak s svojo vrečko, sladoledom ali kavo v roki. Vedno znova me fascinira, koliko logistike je potrebne za en sam dan na plaži. Jaz potrebujem brisačo in knjigo. Nekdo drug pa očitno manjšo selitveno službo. Najbolj zanimivo pri vsem skupaj pa je, da se ta prizor ponavlja iz dneva v dan. Isti ljudje. Isti vozički. Skoraj ista ura. Kot bi imel nekdo natančen urnik, kdaj se odpre koridor proti plaži. Nikakor ne obsojam. Samo čudim se temu ritualu. Vsak dopustuje po svoje. Nekateri uživajo v raziskovanju skritih zalivov, drugi v poležavanju ob bazenu, tretji pa v tem, da na plaži ustvarijo svoj mali dnevni dom. Meni pa ostane balkon in brezplačna predstava, ki je ne ponuja nobena televizija. In jutri zjutraj? Seveda bom spet sedel na balkonu. Ker me res zanima, ali bo kdo letos uspel na voziček naložiti še kaj več. --- ## Znani Slovenci, vplivneži in naslovi v medijih **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/17/znani-slovenci-vplivnezi-in-naslovi-v-medijih/](https://www.had.si/blog/2026/07/17/znani-slovenci-vplivnezi-in-naslovi-v-medijih/) **Date:** 2026-07-17 **Category:** razmišljanja | **Tags:** influensarji, mediji, Novice, vplivneži, znani slovenci Poletje je. Novic je manj. Takrat se začne sezona znanih Slovencev in vplivnežev in če bi sodil po naslovih na slovenskih portalih, bi lahko pomislil, da v Sloveniji živi zgolj nekaj ducatov ljudi. Vedno isti obrazi. Vedno isti znani Slovenci. Nekdo je šel na morje. Nekdo je zamenjal pričesko. Nekdo je pokazal novo kuhinjo. Nekdo je objavil fotografijo v kopalkah. Nekdo je povedal, kako preživlja poletje. In mediji to spremenijo v novico. - [Če bi bil influensar, bi bil ta zapis precej drugačen](https://www.had.si/blog/2026/07/13/ce-bi-bil-influensar-bi-bil-ta-zapis-precej-drugacen/) - [Zakaj podjetja sodelujejo z influensarji, ki za svojo promocijo izkoriščajo lastne otroke](https://www.had.si/blog/2022/01/27/zakaj-podjetja-sodelujejo-z-influensarji-ki-za-svojo-promocijo-izkoriscajo-lastne-otroke/) - [Zakaj so za medije pomembni vplivneži in zakaj pišejo o njih](https://www.had.si/blog/2023/08/03/zakaj-so-za-medije-pomembni-vplivnezi-in-zakaj-pisejo-o-njih/) Še bolj zanimiv je izraz vplivnež. V Sloveniji ga uporabljamo za skoraj vsakega, ki ima nekaj tisoč sledilcev na instagramu ali tiktoku. Če objavi fotografijo kosila, je to vsebina. Če gre na dopust, je to članek. Če zamenja telefon, je to priporočilo. Če se razide s partnerjem, je to udarna novica. Ampak kdo so pravzaprav ti vplivneži? Koliko ljudi jih zares pozna? Velikokrat imam občutek, da jih pozna zgolj njihov krog sledilcev. Ko v naslovu preberem znana Slovenka ali priljubljeni vplivnež, se pogosto vprašam, ali sem edini, ki prvič slišim to ime. Seveda nimam nič proti ljudem, ki ustvarjajo vsebine na družbenih omrežjih. Vsak si izbira svojo pot in če jim uspe zgraditi občinstvo ter od tega živeti, toliko bolje. Težava ni v njih. Težava je v medijih. Naslovi postajajo vedno bolj generični. Znana Slovenka razkrila ... Priljubljeni vplivnež pokazal ... Slovenska lepotica navdušila ... Znani Slovenec ostal brez besed ... Klikneš. Prebereš. In ugotoviš, da si izgubil minuto življenja. Mediji se že dolgo borijo za pozornost. To razumem. Kliki prinašajo prihodke. Algoritmi nagrajujejo senzacionalistične naslove. Ampak ali smo res prišli do točke, ko je vsak instagram story dovolj velik razlog za članek? V Sloveniji se vsak dan zgodi ogromno zanimivih stvari. Imamo ljudi, ki razvijajo inovacije. Prostovoljce, ki pomagajo drugim. Mlade športnike, ki dosegajo odlične rezultate. Podjetnike, ki osvajajo tuje trge. Raziskovalce, umetnike, znanstvenike. A o njih ne beremo. Ker očitno ne prinašajo dovolj klikov. Najlažje je odpreti instagram profil nekoga, ki ga medij označi za znanega Slovenca, povzeti tri objave in dodati naslov, ki obljublja nekaj spektakularnega. Strošek je minimalen, članek je pripravljen v nekaj minutah, klikov pa dovolj, da upraviči svoj obstoj. Vprašanje pa je, ali s tem mediji opravljajo svojo vlogo ali zgolj polnijo prostor med oglasi. Morda sem staromoden. Morda pričakujem preveč. Ampak še vedno mislim, da bi morale biti novice predvsem novice. Ne pa povzetki objav z družbenih omrežij ljudi, ki jih večina Slovencev sploh ne pozna. Poletje bo minilo. Politika se bo vrnila. Z njo tudi afere, izjave in prepiri. Do takrat pa bomo očitno še naprej spremljali, kateri znani Slovenec je jedel sladoled, kateri vplivnež je odpotoval do Umaga in katera znana Slovenka je navdušila sledilce z novo fotografijo v kopalkah. In mediji bodo temu rekli novice. --- ## Finalno tekmo med Argentino in Španijo bo sodil Slavko Vinčić **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/17/finalno-tekmo-med-argentino-in-spanijo-bo-sodil-slavko-vincic/](https://www.had.si/blog/2026/07/17/finalno-tekmo-med-argentino-in-spanijo-bo-sodil-slavko-vincic/) **Date:** 2026-07-17 **Category:** razmišljanja | **Tags:** argentina, finale nogomentnega prvenstva, nogomet, slavko vinčić, sodnik vinčič, španija Ne glede na to, ali boste v finalu navijali za Argentino ali Španijo, bo na igrišču še par Slovencev. Tokrat ne v dresu reprezentance, ampak s piščalko. Ko je FIFA objavila, da bo finalno tekmo med Argentino in Španijo sodil Slavko Vinčić, je to pomenilo veliko priznanje tako njemu kot slovenskemu nogometu. Njegova pomočnika bosta Tomaž Klančnik in Andraž Kovačič, četrti sodnik pa Adham Makhadmeh iz Jordanije. V svetu, kjer sodniki redko postanejo glavna tema zaradi svojih dobrih predstav, je imenovanje za finale največja možna nagrada. - [Kako je Fifa uničila nogomet](https://www.had.si/blog/2026/07/06/kako-je-fifa-unicila-nogomet/) - [Premor za rehidracijo (hydration break) na svetovnem nogometnem prvenstvu](https://www.had.si/blog/2026/06/19/premor-za-rehidracijo-hydration-break-na-svetovnem-nogometnem-prvenstvu/) - [Maja Hrvatin je zakon in njena javljanja so fajn](https://www.had.si/blog/2026/06/18/maja-hrvatin-je-zakon-in-njena-javljanja-so-fajn/) Sodnik finala ne postaneš po naključju. Za tem so leta sojenja na najvišji ravni, nešteto pravilnih odločitev, psihološka stabilnost in sposobnost obvladovanja največjih zvezdnikov svetovnega nogometa. FIFA pri takšni izbiri ne tvega. Vinčić je že dolgo del evropske sodniške elite. Sodil je finale lige Europa, finale lige prvakov, evropsko prvenstvo in svetovno prvenstvo. Vsaka nova tekma je bila stopnička višje. Finale med Argentino in Španijo pa je krona njegove kariere. Ironično je, da je doma pogosto deležen več kritik kot pohval. To je nekakšna slovenska posebnost. Ko slovenski športnik zmaguje, iščemo razloge, zakaj mu je uspelo. Ko sodnik napreduje med najboljše na svetu, se marsikdo še vedno sprašuje, ali si to res zasluži. Medtem pa mu največje nogometne organizacije zaupajo tekme, ki jih spremljajo stotine milijonov gledalcev. Sojenje danes ni več samo poznavanje pravil. VAR je sodnike postavil pod mikroskop. Vsaka odločitev je analizirana iz desetih zornih kotov, počasnih posnetkov in računalniško narisanih črt. Napaka postane viralna v nekaj minutah. Prav zato je izbor sodnika za finale še toliko pomembnejši. FIFA išče nekoga, ki zna tekmo voditi in ne postati njen glavni igralec. Dober sodnik je tisti, o katerem po tekmi skoraj nihče ne govori. Za Slovenijo je to še en dokaz, da lahko tudi majhna država ustvarja posameznike, ki sodijo v svetovni vrh. Imamo športnike, ki osvajajo Tour de France, NBA, olimpijske medalje in zdaj še sodnika, ki vodi največje nogometne spektakle. Če bo po zadnjem sodnikovem žvižgu največ komentarjev namenjenih nogometašem in ne njemu, bo to verjetno pomenilo, da je svojo nalogo opravil odlično. Ravno tako, kot od najboljših sodnikov pričakuje ves nogometni svet. --- ## Darsovci, pejte v 3pm **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/16/darsovci-pejte-v-3pm/](https://www.had.si/blog/2026/07/16/darsovci-pejte-v-3pm/) **Date:** 2026-07-16 **Category:** razmišljanja | **Tags:** dars, dela na cesti, kdaj delajo ponoči, zapora avtoceste Okoli 23. ure sem se iz Celja odpravil proti Ljubljani. Pred Vranskim me je pričakala zapora avtocestnega odseka čez Trojane. Nič novega. Avtomobile so preusmerili na staro regionalno cesto in tako sem se v dolgi koloni tovornjakov počasi premikal proti Podmilju, kjer sem se lahko znova vključil na avtocesto. Ne, zapora me ni presenetila. Presenetilo me ni niti to, da sem za vinjeto, ki jo vsako leto vestno plačam, dobil vožnjo po regionalni cesti. - [Zastoji na naših avtocestah niso od včeraj](https://www.had.si/blog/2026/06/09/zastoji-na-nasih-avtocestah-niso-od-vceraj/) - [Zaradi nesreče tovornjaka je bila avtocesta zaprta 11 ur](https://www.had.si/blog/2026/05/06/zaradi-nesrece-tovornjaka-je-bila-avtocesta-zaprta-11-ur/) - [Kdaj bo Dars ugotovil, da vozila v letu 2026 niso več velikosti fička](https://www.had.si/blog/2026/04/28/kdaj-bo-dars-ugotovil-da-vozila-v-letu-2026-niso-vec-velikosti-ficka/) - [130, 100, 60, 80, 100, 80, 60 / omejitve hitrosti na relaciji par kilometrov na avtocesti](https://www.had.si/blog/2026/04/19/130-100-60-80-100-80-60-omejitve-hitrosti-na-relaciji-par-kilometrov-na-avtocesti/) Ko plačaš vinjeto, pričakuješ, da boš večino časa vozil po avtocesti. Razumem, da so potrebna obnovitvena dela. Ceste se obrabljajo, promet je vedno gostejši in brez vzdrževanja pač ne gre. Nihče normalen ne pričakuje, da bo avtocesta večna. Pričakujem pa, da bo Dars dela organiziral tako, da bodo uporabniki čim manj trpeli. Ko sem se po vožnji v konvoju tovornjako ponovno znašel na avtocesti in pripeljal do gradbišča pri Domžalah, me je pričakal znan prizor. Stroji so stali. Delavcev ni bilo. Nihče ni delal. Pred par tedni je minister Jernej Vrtovec sklical tiskovno konferenco, na kateri je razlagal, da se bodo dela zaradi manjših prometnih zastojev izvajala tudi ponoči. Lepo. Točno to si želi slišati vsak, ki vsakodnevno uporablja avtocesto. Potem pa se ob skoraj polnoči pripelješ mimo gradbišča in vidiš... nič. Če je bilo to nočno delo, potem očitno živimo v različnih časovnih pasovih. Najbolj ironično pri vsem skupaj pa je, da se od voznikov pričakuje popolna disciplina. Kupi vinjeto. Plačaj vse dajatve. Upoštevaj omejitve hitrosti. Potrpi v kolonah. Vozi po obvozih. Ne pritožuj se. Ko pa uporabniki pričakujemo vsaj kanček odgovornosti od Darsa, dobimo izgovore, tiskovne konference in prazna gradbišča. V Sloveniji imam že dolgo občutek, da so avtoceste eno samo veliko gradbišče. Ko ni zaprt en odsek, je zaprt drugi. Ko ni kolone zaradi nesreče, je kolona zaradi del. Ko ni del, pa se promet ustavi zaradi zožitev, ki čakajo, da se bo mogoče nekoč na njih kaj zgodilo. Najbolj absurdno pa je, da za vse to še plačujemo. Darsovci, pejte v 3pm. --- ## Navijači na Tour de France žvižgajo Tadeju Pogačarju **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/15/navijaci-na-tour-de-france-zvizgajo-tadeju-pogacarju/](https://www.had.si/blog/2026/07/15/navijaci-na-tour-de-france-zvizgajo-tadeju-pogacarju/) **Date:** 2026-07-15 **Category:** razmišljanja | **Tags:** navijači, navijanje, tadej pogačar, tour de france Tadej Pogačar iz dirke v dirko, iz etape v etapo in iz leta v leto dokazuje, da ni s tega sveta. Da vedno znova premika meje mogočega. Da napada takrat, ko drugi komaj sledijo. Da z lahkotnostjo počne stvari, ki bi jih večina najboljših kolesarjev na svetu lahko le sanjala. Ravno zato me je presenetilo, ko sem ob televizijskem prenosu znova slišal žvižge in booanje dela gledalcev ob cesti. Namenjene Tadeju Pogačarju. Zakaj? Zato, ker je predober? - [Tadej Pogačar z uro Richard Mille RM 64-01 Tourbillon Colnago za milijon evrov](https://www.had.si/blog/2026/07/03/tadej-pogacar-z-uro-richard-mille-rm-64-01-tourbillon-colnago-za-milijon-evrov/) - [Zakaj ni bilo organiziranega državnega sprejema za Tadeja Pogačarja?](https://www.had.si/blog/2025/08/09/zakaj-ni-bil-organiziran-drzavni-sprejem-za-tadeja-pogacarja/) - [Zakaj navijači na Tour de France skačejo pred kolesarje in jih motijo?](https://www.had.si/blog/2020/09/17/zakaj-navijaci-na-tour-de-france-skacejo-pred-kolesarje-in-jih-motijo/) Športni navijači imajo radi zgodbe. Radi imajo dvoboje. Radi imajo negotovost. Ko nekdo začne zmagovati prepogosto, se del občinstva obrne proti njemu. To ni nič novega. To se je dogajalo Michaelu Schumacherju v formuli 1. Rogerju Federerju in Novaku Đokoviću v tenisu. Lewisu Hamiltonu. Ko nekdo predolgo zmaguje, se vedno najde del občinstva, ki začne navijati proti njemu. Ne zato, ker bi bil slab človek. Ampak zato, ker si želijo spremembe. Vendar Tour de France ni resničnostni šov. Je ena najtežjih športnih preizkušenj na svetu. Vsak kolesar, ki po treh tednih vsakodnevnega mučenja sploh pride do cilja, si zasluži spoštovanje. Ne glede na to, ali vozi z rumeno majico, zeleno majico ali pa se vsak dan bori zgolj za to, da ostane znotraj časovne zapore. Kar me pri teh žvižgih najbolj zmoti, je dejstvo, da ljudje pogosto pozabijo, koliko dela stoji za takšno dominacijo. Na televiziji vidimo nekaj ur prenosa. Ne vidimo pa tisoče ur treningov, odrekanj, padcev, poškodb, prehrane, regeneracije in življenja, podrejenega enemu samemu cilju. Ko Pogačar napade na klanec in konkurenca preprosto odpade, to ni posledica sreče. To je rezultat izjemnega talenta, ekipe in neverjetne količine vloženega dela. In prav zato si zasluži aplavz. Seveda razumem, da Francozi navijajo za svoje kolesarje. Razumem, da Belgijci navijajo za Evenepoela. Da Danci navijajo za Vingegaarda. Da imajo ljudje svoje favorite. To je bistvo športa. Ne razumem pa potrebe po žvižganju človeku, ki zgolj opravlja svoje delo boljše od vseh. Še posebej v kolesarstvu, kjer se tekmeci med seboj praviloma spoštujejo. Kjer si po brutalni etapi čestitajo. Kjer si pomagajo ob padcih. Kjer rivalstvo ne pomeni sovraštva. Morda bi se lahko tudi navijači od njih česa naučili. Mogoče so žvižgi pravzaprav dokaz, da je Pogačar postal največji. Ko zmaguješ toliko, da se ljudje naveličajo tvojih zmag, si očitno dosegel raven, ki jo uspe le redkim športnikom. Dominacija skoraj vedno rodi občudovanje in odpor hkrati. Ampak vseeno. Moje skromno mnenje ostaja enako. Vsak kolesar, ki vozi Tour de France, si zasluži spoštovanje. Vsak si zasluži aplavz. Ne glede na zastavo na dresu ali mesto v skupnem seštevku. Tadej Pogačar pa si ga zaradi vsega, kar kaže na cesti, zasluži še toliko bolj. Ali se motim? --- ## O čem so še lagali poslanci Resnice? **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/14/o-cem-so-se-lagali-poslanci-resnice/](https://www.had.si/blog/2026/07/14/o-cem-so-se-lagali-poslanci-resnice/) **Date:** 2026-07-14 **Category:** razmišljanja | **Tags:** boris mijič, diploma boris mijič, Laž, resnica, stranka resnica Ime stranke je Resnica. Ironija pa je očitno postala njen najbolj zvest politični spremljevalec. Danes je v javnost prišla informacija, da poslanec Resnice Boris Mijič ni diplomiral na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, čeprav je v svojem življenjepisu navajal, da ima diplomo inženirja gradbeništva. Na fakulteti so za medije potrdili, da pri njih ni evidentiran kot diplomant in da njegove diplomske naloge ni mogoče najti v sistemu COBISS. Če se bo izkazalo, da je podatek v življenjepisu res lažen, potem ne govorimo o administrativni napaki ali napačno zapisanem datumu. Govorimo o zavestnem predstavljanju izobrazbe, ki je oseba nima. To pa ni več nepomembna podrobnost, ampak vprašanje integritete. Ravno tukaj nastane največji paradoks. - [Ali je resnica še vedno vrednota?](https://www.had.si/blog/2026/01/21/ali-je-resnica-se-vedno-vrednota/) - [Ali se je Zoran Stevanović (Resnica) samoovadil / so res na protestih imeli program za prepoznavanje obrazov](https://www.had.si/blog/2021/09/22/ali-se-je-zoran-stevanovic-resnica-samoovadil-so-res-na-protestih-imeli-program-za-prepoznavanje-obrazov/) - [Ali pozna kdo koga, ki je volil stranko Re.snica?](https://www.had.si/blog/2026/06/14/ali-pozna-kdo-koga-ki-je-volil-stranko-re-snica/) Stranka, ki je svojo politično identiteto gradila na tem, da drugim očita prikrivanje resnice, zavajanje, manipulacije in laži, se v zadnjih tednih sooča z vedno novimi vprašanji o ravnanju enega svojih poslancev. Najprej so prišla razkritja o neplačanih davčnih obveznostih, dolgovih do nekdanjih zaposlenih in očitkih glede poslovanja podjetja Progros. Zaradi različnih okoliščin njegovega poslovanja primer preverja tudi Komisija za preprečevanje korupcije, vodstvo stranke pa je napovedalo, da bo počakalo na ugotovitve pristojnih organov. Zdaj pa še vprašanje izobrazbe. Če nekdo laže o svoji izobrazbi, se povsem upravičeno odpre vprašanje: o čem je javnost dobila še napačne informacije? To ni politično obračunavanje. To je vprašanje zaupanja. Volivci namreč ne volijo samo programa. Volijo tudi človeka. In če ta človek v uradnem življenjepisu navede izobrazbo, ki je nima, potem je bila odločitev volivcev sprejeta na podlagi napačnih informacij. Posebej zanimivo je, da je bil Mijič še pred nekaj meseci v različnih predstavitvah naveden kot diplomirani inženir gradbeništva, enak podatek pa so povzeli tudi nekateri javni profili in baze podatkov. V politiki sicer ni nič novega, da kdo pretirava s svojimi dosežki. Toda diploma ni stvar interpretacije. Ali obstaja ali pa ne obstaja. Če se izkaže, da je bila navedba neresnična, potem bi bilo najmanj pričakovati jasno pojasnilo in prevzem odgovornosti. Ne izmikanja. Ne iskanja izgovorov. Ne novih zarot o medijih. V zadnjih letih smo namreč poslušali veliko predavanj o tem, kdo govori resnico in kdo laže. Ironično je, da zdaj ista vprašanja prihajajo do stranke, ki si je besedo resnica zapisala že v svoje ime. Morda je prav to največja lekcija te zgodbe. Resnica ni nekaj, kar zahtevaš od drugih. Resnica je nekaj, kar moraš najprej zahtevati od sebe. --- ## Je Hrvaša postala \(pre\)draga za turiste? **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/14/je-hrvasa-postala-predraga-za-turiste/](https://www.had.si/blog/2026/07/14/je-hrvasa-postala-predraga-za-turiste/) **Date:** 2026-07-14 **Category:** razmišljanja | **Tags:** cene na hrvaškem, hrvaška, hrvaški turizem, statistika obiska na hrvaškem, število turistov na hrvaškem Nisem mislil, da si bom kdaj zastavljal takšno vprašanje, predvsem pa da bom pisal o tej temi. Podatki, ki jih je objavila Hrvaška turistična skupnost (HTZ), kažejo, da je bil junij precej slabši od lanskega. Število prihodov turistov se je zmanjšalo za 7 odstotkov, število prenočitev pa za 6 odstotkov v primerjavi z junijem 2025. Zanimivo je, da je bilo prvo polletje skoraj izenačeno z lanskim, kar pomeni, da je bil prav začetek glavne sezone precej šibkejši. To pa sovpada tudi z mojim občutkom. - [Ali je Hrvaška res predraga za Nemce?](https://www.had.si/blog/2025/06/12/je-res-za-nemce-hrvaska-predraga/) - [Cap Aureo / Grand Park Hotel, Rovinj / ena Michelinova zvezdica, Jeffrey Vella in njihov veganski meni](https://www.had.si/blog/2025/07/07/cap-aureo-rovinj-michelinova-zvezdica-jeffrey-vella-in-njihov-veganski-meni/) - [Je res na Hrvaškem vse tako drago? Vsak lahko izbere kam bo šel na dopust, kje bo jedel in kje bo pil, kajne?](https://www.had.si/blog/2024/07/08/je-res-na-hrvaskem-vse-tako-drago-vsak-lahko-izbere-kam-bo-sel-na-dopust-kje-bo-jedel-in-kje-bo-pil-kajne/) - [Kupovanje nepremičnine na Hrvaškem / par nasvetov iz prve roke](https://www.had.si/blog/2024/07/01/kupovanje-nepremicnine-na-hrvaskem/) Že tretje leto precej časa preživim v Malinski na Krku. Če človek opazuje isto okolje več let zapored, hitro opazi razlike. Letos se mi zdi promenada manj polna, na plažah je več prostora, v restavracijah pa zvečer ni gužve in precej restavracij sameva. Seveda občutek ni statistika. Toda ko se osebni vtis ujema z uradnimi številkami, postane zanimivo. Potem pa pogledam cene hotelov. V Malinski se poleti cene štirizvezdičnih hotelov začnejo okoli 250 evrov na noč. Če želiš nekoliko boljšo sobo ali hotel tik ob morju, hitro prideš na 350 ali 450 evrov za noč. In to brez kosila ali večerje. Kdo si to danes sploh še lahko privošči? Če štiričlanska družina ostane en teden, samo za hotel odšteje med 1.800 in 3.000 evrov. Dodajmo še cestnine, gorivo, parkirnine, kosila, večerje, sladolede, pijačo in kakšen izlet. Račun se zelo hitro približa petim tisočakom. Za ta denar pa se danes odpre precej drugačen nabor možnosti. Grčija, Portugalska, Turčija, celo Italija na določenih destinacijah niso več bistveno dražje. Včasih celo obratno. Tukaj je največji problem Hrvaške. Ni več poceni. Hkrati pa še ni postala luksuzna destinacija. To je zelo nehvaležen položaj. Če gost plača 400 evrov za nočitev, pričakuje vrhunsko storitev. Pričakuje brezhibno infrastrukturo, odlično kulinariko, prijazno osebje, urejene plaže in občutek, da je za svoj denar dobil nekaj posebnega. Velikokrat pa dobi zgolj račun. Prav cene so v zadnjih letih postale ena najpogostejših tem med tujimi obiskovalci. Na družbenih omrežjih in turističnih forumih se vrstijo primerjave, kjer obiskovalci ugotavljajo, da so restavracije v Splitu ali Dubrovniku dražje od številnih italijanskih mest, čeprav kakovost pogosto ni primerljiva. Tudi hrvaški minister za turizem je ob predstavitvi junijskih rezultatov opozoril, da bo letošnje leto zahtevno in da se turizem sooča z vplivi geopolitičnih razmer ter negotovostmi na evropskih trgih. Vlada sicer poudarja, da prvo polletje ostaja na ravni lanskega, vendar junijskega padca ne more prezreti. Seveda bi bilo poenostavljeno za vse okriviti zgolj cene. Evropa se sooča z višjo inflacijo, ljudje so previdnejši pri porabi, letalski promet je dražji, geopolitične razmere vplivajo na potovanja, številni pa dopust rezervirajo precej pozneje kot nekoč. Tudi to vpliva na turistične tokove. Toda Hrvaška je sama ustvarila pričakovanje, da lahko za skoraj vsako storitev zaračuna več kot konkurenca. To pa deluje le nekaj časa. Dokler gost ne začne primerjati. In danes primerjamo vsi. V nekaj minutah lahko preverimo ceno hotela na Krku, v Apuliji, na Kreti ali Mallorci. Če ugotovimo, da za enak denar drugje dobimo več, bomo naslednje leto odšli drugam. Turizem je namreč zelo preprost. Gost se vrača tja, kjer ima občutek, da je bil dobro sprejet in da je za svoj denar dobil največ. Ne tja, kjer je plačal največ. Hrvaška bo zagotovo ostala ena najpomembnejših turističnih destinacij za Slovence. Zaradi bližine, morja in navade. Toda zdi se mi, da je prvič po dolgem času prišla do točke, ko samo sonce in čisto morje ne bosta več dovolj. Če je bil letošnji junij prvi resnejši opozorilni znak, bi bilo morda pametno analizirati statistiko in ukrepati, da ne bodo terase samevale tudi julija. --- ## Kako oprati kapo s šiltom in ostala poletna pokrivala? **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/14/kako-oprati-kapo-s-siltom-in-ostala-poletna-pokrivala/](https://www.had.si/blog/2026/07/14/kako-oprati-kapo-s-siltom-in-ostala-poletna-pokrivala/) **Date:** 2026-07-14 **Category:** razmišljanja | **Tags:** kako oprati kapo, kapa s šiltom, pomivalni stroj, pralni stroj, pranje, pranje v pomivalnem stroju Poletje ima svoje zakonitosti. Višje temperature, več sonca, več potenja. Če ste med tistimi, ki skoraj vsak dan nosite kapo s šiltom ali kakšno drugo poletno pokrivalo, potem dobro veste, da se po nekem času začnejo pojavljati beli robovi od soli, ali pa "mastnost". Večina ljudi naredi isto. Kapo vrže v pralni stroj in upa na najboljše. Potem pa sledi razočaranje. Šilt izgubi obliko, kapa se zvije ali pa preprosto ni dovolj čista. Pred leti sem našel precej bolj nenavadno rešitev. Pomivalni stroj. - [Zakaj se minuta pri pralnem stroju vleče kot ponedeljek?](https://www.had.si/blog/2025/01/24/zakaj-se-minuta-pri-pralnem-stroju-vlece-kot-ponedeljek/) - [Umetna inteligenca lahko sleče vaša oblačila](https://www.had.si/blog/2026/01/14/umetna-inteligenca-lahko-slece-vasa-oblacila/) - [Algoritmi odločajo, kaj vidimo / kdo odloča o algoritmih?](https://www.had.si/blog/2026/01/29/algoritmi-odlocajo-kaj-vidimo-kdo-odloca-o-algoritmih/) Ne, to ni šala. Kape s šiltom in druga poletna pokrivala zložim v zgornjo košaro pomivalnega stroja. Dodam tableto za pomivanje posode, izberem najkrajši program z najnižjo temperaturo in počakam. Ko je program končan, kape vzamem ven, jih rahlo oblikujem in pustim, da se posušijo na zraku. In rezultat? Presenetljivo dober. Madeži od potu izginejo, tkanina je čista, kapa pa ohrani svojo obliko precej bolje kot po pranju v pralnem stroju. Seveda govorim o klasičnih kapah s šiltom iz tekstila. Če imate usnjen vizir, kartonski šilt ali kakšne posebne materiale, potem je bolje preveriti navodila proizvajalca, preden eksperimentirate. Zakaj pomivalni stroj sploh deluje? Ker med pranjem kapa ni izpostavljena vrtenju in centrifugi, ki sta največja sovražnika šilta. Voda jo enakomerno spere, detergent pa zelo učinkovito odstrani maščobo, znoj in drugo umazanijo. Seveda pa obstaja nekaj mojih pravil: - uporabljajte program z nizko temperaturo (okoli 30 do 40 stopinj) - izberite najkrajši program - brez sušenja z vročim zrakom, - po pranju kapo oblikujte in jo posušite na zraku Ne trdim, da je to uradno priporočilo proizvajalcev. Daleč od tega. Ampak pri meni ta metoda deluje že vrsto let in še nobena kapa ni končala v košu zaradi pomivalnega stroja. Za razliko od pralnega stroja, ki jih je nekaj uspešno upokojil. Če imate doma več kap, je to še toliko bolj praktično. V enem pranju jih lahko operete več naenkrat in pripravljene so za naslednji vročinski val. Včasih najbolj uporabni gospodinjski triki niso zapisani v navodilih za uporabo. Nastanejo zato, ker nekdo preizkusi nekaj, kar se zdi popolnoma nelogično. In potem ugotovi, da zadeva dejansko deluje. Če ste do sedaj svoje poletne kape metali v pralni stroj ali pa jih sploh niste prali, je morda čas za eksperiment. Najslabše, kar se lahko zgodi, je, da boste morali kapo oprati še enkrat. Najboljše pa, da boste odkrili trik, ki vam bo prihranil marsikatero pokrivalo. _Pred pranjem preverite etiketo na pokrivalu. O tveganjih in neželenih učinkih pomivanja kape v pomivalnem stroju se posvetujte sami s seboj. _ --- ## Je bil rezultat referenduma v Ljubljani res nezaupnica županu? **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/13/je-bil-rezultat-referenduma-v-ljubljani-res-nezaupnica-zupanu/](https://www.had.si/blog/2026/07/13/je-bil-rezultat-referenduma-v-ljubljani-res-nezaupnica-zupanu/) **Date:** 2026-07-13 **Category:** razmišljanja | **Tags:** parkiranje, parkirišča, referendum, zoran jankovič O parkirnih prostorih imam svoje mnenje. Zato se mi je ideja o referendumu na to temo od prvega dne zdela precej bizarna. Referendum naj bi bil namenjen vprašanjem, ki imajo širši družbeni pomen, ne pa temu, da se vsak odlok, ki nekomu ni všeč, spreminja v politični obračun. Ampak ok. Ljubljančani so dobili referendum. Demokracija pač pomeni tudi to, da lahko ljudje odločajo o stvareh, s katerimi se sam ne strinjaš. Kar me veliko bolj zabava, je dogajanje po referendumu. - [Parkiranje v Štepanjskem naselju / je parkiranje pravica?](https://www.had.si/blog/2026/02/13/parkiranje-v-stepanjskem-naselju-je-parkiranje-pravica/) - [Angelčki parkiranja zate najdejo parkirno mesto](https://www.had.si/blog/2022/12/12/angelcki-parkiranja-zate-najdejo-parkirno-mesto/) - [Če imaš velikega, ga lahko pustiš kjerkoli](https://www.had.si/blog/2025/11/30/ce-imas-velikega-ga-lahko-pustis-kjerkoli/) - [Naredite nam končno večje parkirne prostore](https://www.had.si/blog/2018/08/03/naredite-nam-koncno-vecje-parkirne-prostore/) Tisti, ki so referendum zahtevali, danes razglašajo, da je rezultat nezaupnica ljubljanskemu županu. To se sliši odlično. Problem je samo v tem, da številke govorijo nekoliko drugačno zgodbo. Referenduma se je udeležilo približno 19 odstotkov volilnih upravičencev. Proti odloku je glasovalo po do sedaj zbranih podatkih 40.324 ljudi. Da bi bil odlok na referendumu dejansko zavrnjen, bi moral biti dosežen zavrnitveni kvorum, ki je znašal približno 45.500 glasov proti. Manjkalo je torej več kot pet tisoč glasov. To ni podrobnost. To je bistvo referendumske ureditve. Zakon namreč ne zahteva zgolj večine med tistimi, ki pridejo na volišče. Zahteva tudi dovolj veliko število glasov proti, da se prepreči, da bi majhen delež volivcev razveljavil odločitev mestnega sveta. Toda v Sloveniji očitno živimo v času, ko številke pomenijo točno toliko, kolikor ustrezajo politični razlagi. Če zmanjka pet tisoč glasov, to ni poraz. To je moralna zmaga. Če ne dosežeš zakonsko določenega praga, to ni neuspeh. To je nezaupnica. Če izgubiš po pravilih, potem je treba spremeniti interpretacijo pravil. Politika ima res zanimivo sposobnost ustvarjanja alternativne realnosti. Še bolj zanimivo pa je, da bi po tej logiki lahko skoraj vsak referendum razglasili za uspeh. Ni pomembno, kaj piše v zakonu. Pomembno je, kdo prvi stopi pred kamere in razloži, kaj se je v resnici zgodilo. Nezaupnica županu? Res? Če bi bila to res nezaupnica, bi pričakoval bistveno višjo udeležbo. Pričakoval bi, da bi ljudje množično prišli na volišča in jasno povedali, da želijo spremembe. Devetnajst odstotkov udeležbe pa prej kaže na to, da velika večina Ljubljančanov referenduma preprosto ni razumela kot usodnega vprašanja za prihodnost mesta. Ali pa jih tema sploh ni dovolj zanimala. Oboje je legitimna razlaga. Nezaupnica pa nekoliko težje. Demokracija je precej preprosta. Pravila so znana vnaprej. Če je za uspeh referenduma potreben določen prag in ga ne dosežeš, referendum ni uspel. To ni stvar interpretacije, ampak matematike. Matematika pa je precej zoprna disciplina. Ne zanima je politični spin. Ne zanima je, kdo je bolj prepričljiv pred kamerami. Ne zanima je, kdo si bolj želi zmagati. Prešteje glasove in pove rezultat. Vse ostalo je zgolj pripoved za tiste, ki imajo raje občutke kot dejstva. --- ## Če bi bil influensar, bi bil ta zapis precej drugačen **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/13/ce-bi-bil-influensar-bi-bil-ta-zapis-precej-drugacen/](https://www.had.si/blog/2026/07/13/ce-bi-bil-influensar-bi-bil-ta-zapis-precej-drugacen/) **Date:** 2026-07-13 **Category:** razmišljanja | **Tags:** facebook, influencer, influencer marketing, influensar, objava, statistika, vpliv Če bi bil influensar, bi bil ta zapis precej drugačen. Začel bi z dramatičnim videom. Sedel bi nekje ob morju, gledal v sončni zahod in zraven pripisal: "Nikoli ne obupaj. Verjemi vase. Vse je mogoče." Potem bi objavil posnetek statistike. Milijon ogledov v enem mesecu. V ozadju bi igrala navdihujoča glasba, pod objavo pa bi se vrstili komentarji: "Kralj!", "Legenda!", "Povej skrivnost algoritma!" Ampak nisem influensar. Sem človek, ki že več kot dvajset let piše blog. - [Zakaj so za medije pomembni vplivneži in zakaj pišejo o njih](https://www.had.si/blog/2023/08/03/zakaj-so-za-medije-pomembni-vplivnezi-in-zakaj-pisejo-o-njih/) - [Slovenija / dežela slavnih, ki jih nihče ne pozna](https://www.had.si/blog/2023/01/07/slovenija-dezela-slavnih-ki-jih-nihce-ne-pozna/) - [Zakaj podjetja sodelujejo z influensarji, ki za svojo promocijo izkoriščajo lastne otroke](https://www.had.si/blog/2022/01/27/zakaj-podjetja-sodelujejo-z-influensarji-ki-za-svojo-promocijo-izkoriscajo-lastne-otroke/) Facebook mi je v zadnjih 28 dneh pokazal zanimivo številko. Več kot milijon ogledov. Natančneje 1.022.968. To je 168 odstotkov več kot v prejšnjem obdobju. Skoraj sto tisoč interakcij in nekaj dni, ko je število ogledov poletelo precej višje, kot bi pričakoval. Ko sem pogledal graf, sem se moral nasmehniti. Okoli 25. junija je doseg praktično eksplodiral. Več kot 200 tisoč ogledov v enem dnevu. Potem se je umiril, a ostal precej višje kot običajno. Ne, nisem odkril skrivne formule. Nisem začel snemati videov z naslovom pet stvari, ki jih počnem vsako jutro ob petih. Nisem objavil fotografije luksuznega avtomobila in zraven napisal, da si ga lahko privošči vsak, če si le dovolj želi. Nisem prodajal čudežnih prehranskih dopolnil ali razlagal, kako mi je ena aplikacija spremenila življenje. Z eno razliko, da nisem objavil povezave do bloga, ampak sem objavo objavil tudi na facebooku. In ja, samo pisal sem. Pravzaprav počnem isto stvar, ki jo počnem že leta. Pišem o stvareh, ki me zanimajo. O politiki, tehnologiji, potovanjih, družbi, Michelinovih restavracijah in vseh tistih absurdih, ki jih življenje vsak dan servira na pladnju. V zadnjih letih pogosto poslušam, da Facebook umira. Da organski doseg ne obstaja več. Da brez oglaševanja nimaš nobenih možnosti. Da je vse skupaj izguba časa. Pa očitno ni tako preprosto. Algoritem je še vedno algoritem. Nepredvidljiv, muhast in včasih popolnoma nelogičen. Danes tvojo objavo pokaže stotisočem ljudi, jutri jo zakoplje tako globoko, da je ne najde niti tvoja mama, čeprav jo ima med priljubljenimi. Ampak ena stvar se očitno ni spremenila. Če ljudje vsebino berejo, jo komentirajo in delijo, bo našla pot do novih bralcev. To je verjetno najbolj dolgočasen nasvet, kar jih obstaja. Ni bližnjic. Ni skrivnih trikov. Ni magične ure objavljanja. Predvsem pa ni aplikacije, ki bi namesto tebe napisala nekaj, kar bodo ljudje dejansko želeli prebrati. Ob takšnih številkah se vedno pojavi tudi isto vprašanje: "Koliko pa zaslužiš z milijonom ogledov?" Odgovor je precej antiklimaktičen. Nič. Facebook pri nas ni bankomat. Milijon ogledov ne pomeni milijona evrov. Ne pomeni niti nove ure, niti novih superg, niti eksotičnega dopusta. Pomeni pa nekaj drugega. Pomeni, da več kot milijonkrat ljudje naletijo na tvojo vsebino. Da jo nekdo odpre. Prebere. Se z njo strinja ali pa pod njo napiše, da si največji idiot na internetu. Iskreno? Tudi to je v redu. Ker je to dokaz, da ljudje še vedno berejo. V času, ko naj bi vsi gledali samo še kratke videe, drsali s prstom po zaslonu in pozornost merili v sekundah, se še vedno najde dovolj ljudi, ki kliknejo povezavo in preberejo nekaj daljšega od enega odstavka. To mi pomeni precej več kot naziv "influensar". Če bi bil influensar, bi verjetno zdaj prodajal tečaj z naslovom kako do milijona ogledov v 30 dneh. Ker pa nisem, lahko povem samo to: piši. Veliko. Dolgo. Iskreno. Včasih bo objavo prebralo nekaj sto ljudi. Včasih nekaj tisoč. Občasno pa se zgodi mesec, ko številka na zaslonu pokaže milijon. In takrat ugotoviš, da dobra vsebina še vedno ni izgubila bitke z algoritmom. Samo malo več potrpljenja potrebuje. --- ## Je res po 50. letu težje vzdrževati enako telesno težo? **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/11/je-res-po-50-letu-tezje-vzdrzevati-enako-telesno-tezo/](https://www.had.si/blog/2026/07/11/je-res-po-50-letu-tezje-vzdrzevati-enako-telesno-tezo/) **Date:** 2026-07-11 **Category:** razmišljanja | **Tags:** hrana, hujsanje, metabolizem, prehranjevanje, prekomerna teža, starost, teža po 50 letu Že desetletja poslušam podobne zgodbe. Po petdesetem se začne, metabolizem se ustavi, samo pogledaš krof in se zrediš in po tej starosti ni več mogoče ostati suh. Kot da nekje okoli 50. rojstnega dne telo dobi signal, da bo šla vsa maščoba v trebuh. Zanimivo. Ker očitno jaz tega signala nisem nikoli prejel. Zadnjih trideset let moja teža ni naredila kakšne posebne drame. Gibala se je med 63 in 68 kilogrami. Danes sem že čez petdeset, pa še vedno nisem prišel do magične meje 75 kilogramov, za katero mi ljudje razlagajo, da mi pripada. Še vedno sem pod 70 kilogrami. Mogoče delam nekaj narobe. Ali pa je narobe zgodba, ki jo poslušamo že desetletja. - [Po novem letu bom shujšal. Po novem letu bom začel telovaditi.](https://www.had.si/blog/2018/01/01/po-novem-letu-bom-shujsal-po-novem-letu-bom-zacel-telovaditi/) - [Novo leto, novi jaz? Ne, hvala](https://www.had.si/blog/2026/01/07/novo-leto-novi-jaz-ne-hvala/) - [Shrinkflacija (skrčflacija) / manj izdelka za isto (ali višjo) ceno](https://www.had.si/blog/2025/09/02/shrinkflacija-skrcflacija-manj-izdelka-za-isto-ali-visjo-ceno/) Pred nekaj leti je bila v reviji Science objavljena ena največjih raziskav o človeškem metabolizmu doslej. Raziskovalci so spremljali več kot 6.600 ljudi iz 29 držav in ugotovili nekaj, kar marsikomu ni bilo všeč. Osnovna poraba energije se med približno 20. in 60. letom starosti skoraj ne spreminja. Ne upada za odstotek ali dva na leto, kot smo dolgo verjeli. Ostane presenetljivo stabilna. Večji upad se začne šele po šestdesetem letu, in še takrat znaša približno 0,7 odstotka letno. Kar pomeni, da petdeseti rojstni dan ni trenutek, ko telo pošlje signal, da je treba shraniti maščobo v trebuh. Mit je zelo udoben. Ker če lahko za dodatne kilograme okriviš metabolizem, ti ni treba pogledati drugih stvari. Recimo gibanja. Ali hrane. Ali dejstva, da večina ljudi pri petdesetih ne živi več enako kot pri tridesetih. Če si bil nekoč vsak dan na kolesu, danes pa večino dneva sediš pred računalnikom, telo tega ne pripisuje starosti. Telo vidi samo manjšo porabo energije. Če si pri tridesetih pojedel pico in zvečer še odigral dve uri košarke, pri petdesetih pa po isti pici odpreš Netflix, matematika ni posebej zapletena. Še ena zanimiva ugotovitev raziskav je, da izguba mišične mase z leti res vpliva na porabo energije. Toda tudi to ni neizogibna usoda. Mišice se zmanjšujejo predvsem zato, ker jih ne uporabljamo več dovolj. Vadba za moč lahko ta proces precej upočasni. Z drugimi besedami. Problem ni rojstni list. Problem je kavč. Seveda obstajajo izjeme. Hormonske spremembe, menopavza, določena zdravila, bolezni ščitnice ali kronične bolezni lahko pomembno vplivajo na telesno težo. Toda to niso pravila za vse ljudi po petdesetem. To so medicinska stanja, ki jih je treba obravnavati ločeno. Raziskave kažejo, da ljudje zelo slabo ocenjujemo, koliko hrane dejansko pojemo. V povprečju zaužijemo več kalorij, kot mislimo, hkrati pa precenjujemo količino gibanja. To ni laž. Tako delujejo naši možgani. Zanimivo je tudi, da se je povprečna telesna teža prebivalstva v zadnjih desetletjih povečala skoraj povsod po svetu. Genetika se v tridesetih letih ni spremenila. Se je pa spremenil način življenja, velikost porcij, dostopnost hrane in količina vsakodnevnega gibanja. Ampak veliko lažje je reči, da je kriv metabolizem. Ne trdim, da je po petdesetem enako enostavno kot pri petindvajsetih. Ni. Telo se spreminja. Regeneracija je počasnejša. Spanje postane pomembnejše. Mišice zahtevajo več pozornosti. A raziskave precej jasno kažejo, da ni nobenega čarobnega signala, ki bi po petdesetem povzročilo nenadno kopičenje kilogramov. Mogoče smo si ta mit izmislili zato, ker se z njim lažje sprijaznimo. Veliko lažje je reči, da so to leta. Manj prijetno pa, da sem danes naredil 2.000 korakov in pojedel za tri, kajne? Sam ostajam nekje med 63 in 68 kilogrami. Ne zato, ker bi imel supergene ali čudežni metabolizem. Verjetno predvsem zato, ker sem že vrsto let precej aktiven, tečem, kolesarim in ker jem rastlinsko hrano. Ni skrivnosti. Ni čarobnih tablet. In očitno tudi ne prekletstva petdesetega rojstnega dne. Čeprav priznam, da bi bilo precej priročno, če bi lahko vse skupaj zvalil na metabolizem. Tako pa mi ostane samo še to, da grem odplavat dnevno dozo. In to je precej manj dramatična razlaga. --- ## Na dopustu vsi tečemo **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/10/na-dopustu-vsi-tecemo/](https://www.had.si/blog/2026/07/10/na-dopustu-vsi-tecemo/) **Date:** 2026-07-10 **Category:** razmišljanja | **Tags:** dopust, kako začeti teči, morje, obala, sprehod, tek Dopust. Tisti čas v letu, ko se ljudje spremenimo v tekače. Jutranja rutina po napornem večeru. Vzameš hitra monokromatska očala. Napolniš plastenko. Če si "next level", seveda nimaš plastenke, ampak mehko tekaško flaško. Oblečeš kratke hlače in majico, ki je številko premajhna, ker 11 mesecev lenarjenja se nekje mora poznati. Na noge obuješ zadnji model super duper tekaških čevljev za 250 evrov, v ušesa zatlačiš brezžične slušalke, čez ramena za vsak primer ovesiš še "camelback", saj nikoli ne veš. Mogoče boš namesto dveh kilometrov odtekel ultramaraton. Potem prižgeš uro. Še aplikacijo na telefonu. Pa aplikacijo, ki podatke iz ure pošlje drugi aplikaciji. In še tretjo, ki ti pove, da si danes "ready to perform". Brez tega tek seveda ne šteje. Če ni grafa, če ni povprečnega srčnega utripa in če Strava ne čestita za nov osebni rekord na segmentu "od apartmaja do pekarne", potem se to sploh ni zgodilo. In potem začneš. - [Ko tek postane užitek / kdo bi si mislil, da bom to kdaj napisal](https://www.had.si/blog/2025/07/09/ko-tek-postane-uzitek-kdo-bi-si-mislil-da-bom-to-kdaj-napisal/) - [Jutranji boj za košček plaže](https://www.had.si/blog/2024/08/03/jutranji-boj-za-koscek-plaze/) - [Zakaj bom po Ljubljani tekel s kladivom v roki?](https://www.had.si/blog/2024/01/15/zakaj-bom-po-ljubljani-tekel-s-kladivom-v-roki/) - [Deset kilometrov teka po rtu Kamenjak](https://www.had.si/blog/2023/07/08/deset-kilometrov-teka-po-rtu-kamenjak/) Tistih prvih nekaj sto metrov je fascinantnih. Ne zaradi teka, ampak zaradi izrazov na obrazih. Vsak izgleda, kot da ga nekdo preganja. Po petdesetih metrih se pulz povzpne v rdeče območje. Lica postanejo enake barve kot znak STOP. Dihanje postane podobno pokvarjenemu sesalcu iz osemdesetih. Ampak ni predaje. Ura pravi, da si šele dobro začel. Na promenadi se srečujemo. Vsi imamo isti cilj. Ne vemo sicer, kakšen je, ampak vsi hitimo proti njemu. Nekateri tečejo tako počasi, da jih prehitevajo ljudje s sladoledom. Drugi imajo izraz profesionalnega maratonca, čeprav po enem kilometru že iščejo prvo klop v senci. Tretji se ustavijo vsakih dvesto metrov, da naredijo fotografijo sončnega vzhoda. Ker regeneracija je pomembna. Najbolj zanimiv del dopustniškega teka pa ni tek. Je objava po teku. Fotografija športne ure. Zemljevid v kričečih barvah. Čas. Tempo. Višinski metri. Povprečni srčni utrip. Kalorije. Obvezen komentar: "Lahkotnih 7 km pred zajtrkom." Lahkotnih. Človek pa še vedno sedi na robniku in lovi sapo, medtem ko mu ura čestita za "productive workout". Potem pride zajtrk. Trije rogljički. Dva krožnika umešanih jajc. Šest palačink. Sadje. Jogurt. Kos pice od včeraj, ker jo je škoda pustiti. Za konec še velik kozarec pomarančnega soka. Saj si vendar porabil 80 kalorij. Čeprav si jih med zajtrkom zaužil približno desetkrat toliko. Naslednji dan se zgodba ponovi. Nekateri tečejo vsak dan. Ne zato, ker bi v tem uživali. Ampak ker doma niso tekli že enajst mesecev in je treba v desetih dneh dopusta nadoknaditi vse zamujene treninge. Dopust je očitno idealen čas za spreminjanje življenjskih navad. Tako kot prvi januar. Razlika je samo v temperaturi. Seveda nimam nič proti teku. Ravno nasprotno. Tek je ena najboljših stvari, ki jih človek lahko naredi zase. Ampak morda bi bilo na dopustu dovolj že to, da greš na sprehod. Da zjutraj pogledaš morje. Da sedeš na pomol in poslušaš valove. Da si vzameš uro časa brez telefona in brez ure, ki ti vsakih pet minut sporoča, kako pripravljen si na napor. Ampak to se ne meri. In kar se ne meri, danes očitno ne obstaja. Zato bom tudi jutri zjutraj gledal isto predstavo. Promenada bo polna tekačev, ki bodo tekli proti neznanemu cilju, medtem ko jih bodo brez težav prehitevali upokojenci v natikačih na poti po svež kruh. In zvečer bomo vsi skupaj sedeli v isti gostilni, naročili ocvrte lignje, pico, pivo in sladoled. Ker je vendar dopust. --- ## Zunanji sovražnik je pred vrati in potrebujemo več denarja za obrambo pred njim **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/10/zunanji-sovraznik-je-pred-vrati-in-potrebujemo-vec-denarja-za-obrambo-pred-njim/](https://www.had.si/blog/2026/07/10/zunanji-sovraznik-je-pred-vrati-in-potrebujemo-vec-denarja-za-obrambo-pred-njim/) **Date:** 2026-07-10 **Category:** razmišljanja | **Tags:** nato, obramba, proračun, vojska, zunanji sovražnik Če ste živeli v Jugoslaviji, potem se verjetno spomnite mantre o zunanjem sovražniku. Vedno je bil nekdo pred vrati. Vedno je obstajala nevarnost. Rešitev je bila vedno enaka. Več denarja za vojsko, več orožja, več pripravljenosti. Strah je bil priročno orodje za opravičevanje izdatkov. Iskreno sem upal, da bo Slovenija drugačna. Da bomo država, ki bo razumela, da varnost ni zgolj število tankov, oklepnikov, raket ali odstotek BDP namenjen obrambi. Da bomo razumeli, da je družba močna takrat, ko ima dostopno zdravstvo, kakovostno šolstvo, kulturo, ki odpira prostor za razmislek in infrastrukturo, ki ljudem omogoča dostojno življenje. - [Matej Tonin in tehnično neustrezna OshKosh oklepna vozila / še en "bolan biznis" aka nova Patria](https://www.had.si/blog/2021/09/24/matej-tonin-in-tehnicno-neustrezna-oshkosh-oklepna-vozila-se-en-bolan-biznis-aka-nova-patria/) - [Zakaj je Tonin podpisal pogodbo za nakup boxerjev z 20 odstotno odstopno kaznijo / kdo je tu nor](https://www.had.si/blog/2022/09/16/zakaj-je-tonin-podpisal-pogodbo-za-nakup-boxerjev-z-20-odstotno-odstopno-kaznijo-kdo-je-tu-nor/) - [Katoliški vikend vojaških veščin](https://www.had.si/blog/2025/08/01/katoliski-vikend-vojaskih-vescin/) - [Zakaj MORS kupuje 600 kompletov opreme za nadzorovanje množic / koga bodo pretepali?](https://www.had.si/blog/2020/04/25/zakaj-mors-kupuje-600-kompletov-opreme-za-nadzorovanje-mnozic-koga-bodo-pretepali/) Namesto tega poslušamo vedno isto zgodbo. Svet je nevaren. Rusija. Kitajska. Terorizem. Hibridne grožnje. Nekdo je vedno tam zunaj. In ker je tam nekdo, moramo tudi mi odpreti denarnico. Nato je lani sprejel odločitev, da naj bi članice do leta 2035 za obrambo in z njo povezane dejavnosti namenjale do 5 odstotkov BDP. Od tega 3,5 odstotka neposredno za vojsko, orožje, opremo in vojaške zmogljivosti, dodatnih 1,5 odstotka pa za infrastrukturo, kibernetsko varnost in druge varnostne projekte. Slovenija je med državami, ki bodo morale svoje izdatke občutno povečati. Pet odstotkov BDP. Če številka ne pove veliko, jo postavimo v kontekst. Slovenski BDP je okoli 70 milijard evrov. Pet odstotkov pomeni približno tri milijarde in pol evrov letno. To ni drobiž. To je denar, s katerim bi lahko gradili bolnišnice, prenavljali šole, skrajševali čakalne vrste, vlagali v raziskave, kulturo ali javna stanovanja. Seveda bo kdo rekel, da primerjam neprimerljivo. Da brez varnosti ni ničesar. Ampak tukaj se začne zanimivo vprašanje. Kaj sploh ustvarja varnost? Ali več orožja pomeni več miru? Če bi bilo to res, potem bi živeli v najbolj mirnem obdobju človeške zgodovine. Orožja je namreč več kot kadarkoli prej. Vojske imajo večjo moč kot kadarkoli prej. Obrambni proračuni po svetu podirajo rekorde. Pa vendar vojn ni manj. Nasprotno. Ukrajina. Gaza. Sudan. Jemen. Konflikti v Afriki. Napetosti okoli Tajvana. Seznam je dolg in postaja vedno daljši. Orožje samo po sebi ne povzroči vojne. To bi bilo preveč poenostavljeno. Brez orožja pa je precej težje voditi vojno. Orožje omogoča njeno nadaljevanje. Nekdo ga proizvaja. Nekdo ga prodaja. Nekdo z njim služi. In medtem ko umirajo vojaki in civilisti, obrambna industrija objavlja rekordne prihodke. Paradoks je očiten. Več denarja namenjamo industriji, katere osnovni produkt je sredstvo za uničevanje. Nato pa se čudimo, da tega sredstva ni vedno manj, ampak vedno več. Še bolj zanimivo je, kako hitro se spremeni politični besednjak. Če zmanjka denarja za kulturo, poslušamo, da je treba varčevati. Če zmanjka denarja za zdravstvo, slišimo, da je treba racionalizirati sistem. Če zmanjka denarja za šolstvo, je odgovor reforma. Ko pa govorimo o orožju, denar nenadoma ni več problem. Takrat govorimo o nujnosti. O odgovornosti. O prihodnosti. Kot da je vsaka investicija v orožje sama po sebi sveta. Ne trdim, da država ne potrebuje vojske. Živimo v svetu, kjer bi bilo naivno verjeti, da se lahko vsi razorožimo čez noč. Tega sveta žal nimamo. Bi si pa želel, da bi z enako vnemo, kot govorimo o obrambi države, govorili tudi o obrambi javnega zdravstva. O obrambi javnega šolstva. O obrambi kulture. O obrambi socialne države. Ker država brez bolnišnic, brez učiteljev, brez raziskovalcev in brez kulture morda res premore vojsko. Vprašanje pa je, kaj pravzaprav brani. Morda je največji zunanji sovražnik prav ideja, da bomo z vedno več orožja nekoč kupili mir. Zgodovina nas namreč uči nekaj precej drugačnega. Orožje lahko odvrne napad, lahko spremeni razmerje moči, lahko skrajša ali podaljša vojno. Miru pa samo po sebi še nikoli ni ustvarilo. Mir so vedno ustvarili ljudje. Ne tanki. --- ## Japonska je za Trumpa Islamska republika Japonska **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/09/japonska-je-za-trumpa-islamska-republika-japonska/](https://www.had.si/blog/2026/07/09/japonska-je-za-trumpa-islamska-republika-japonska/) **Date:** 2026-07-09 **Category:** razmišljanja | **Tags:** demenca, Donald Trump, Islamska republika Japonska, japonska, joe biden, nato Donald Trump je ponovno dokazal, da je geopolitika zanj nekaj podobnega pub kvizu po petem viskiju. Tokrat je med govorom na vrhu Nata omenil Islamsko republiko Japonsko. Da, prav ste prebrali. Japonsko. Državo, kjer cesar še vedno obstaja, kjer je šintoizem del vsakdana in kjer ljudje stojijo v vrsti za vlak, ne glede na to, ali jih kdo gleda ali ne. Če bi to izjavil naključni stric na vaški veselici, bi se ljudje nasmehnili, mu natočili še en deci in rekli, da je imel očitno naporen teden. Ko pa to izjavi predsednik največje svetovne velesile, ki odloča o jedrskem orožju, carinah in vojaških zavezništvih, zadeva ni več tako zabavna. - [Ko Trump ne loči med Grenlandijo in Islandijo](https://www.had.si/blog/2026/01/22/ko-trump-ne-loci-med-grenlandijo-in-islandijo/) - [Bo Trump potopil ZDA?](https://www.had.si/blog/2025/04/04/bo-trump-potopil-zda/) - [Kako je Fifa uničila nogomet](https://www.had.si/blog/2026/07/06/kako-je-fifa-unicila-nogomet/) Še posebej zato, ker to ni osamljen primer. Trump je v preteklosti že večkrat dokazal, da mu geografija, zgodovina in osnovna dejstva predstavljajo precej težav. Države menja podobno, kot menja mnenja. Če mu nekaj zveni dovolj eksotično, potem očitno spada v isti predal. Najbolj fascinantno je, da to njegovih privržencev pravzaprav ne moti. Če bi Biden Japonsko razglasil za islamsko republiko, bi isti ljudje teden dni govorili o demenci, nesposobnosti in potrebi po takojšnjem odstopu. Ko to stori Trump, se razlage hitro spremenijo v "saj je mislil nekaj drugega", "mediji spet pretiravajo" ali pa "ni pomembno, bistvo je bilo drugje". Politika je očitno postala šport, kjer rezultat ni več pomemben. Pomembno je le, kdo nosi dres. Ironija je še toliko večja, ker gre za državo, ki je ena najtesnejših ameriških zaveznic v Aziji. Japonska ni neka neznana otoška državica, ki bi jo našli šele po dolgem iskanju na zemljevidu. Gre za tretje največje gospodarstvo na svetu, pomembnega trgovinskega partnerja in ključno zaveznico Združenih držav Amerike. Ampak očitno tudi to ni dovolj, da bi si zapomnil njeno uradno ime. Živimo v času, ko se dejstva preverjajo manj kot objave na Facebooku pred desetimi leti. Dovolj je samozavesten nastop, nekaj velikih besed in množica bo ploskala. Če pa kdo opozori na očitno napako, je takoj označen za dlakocepca ali političnega nasprotnika. Morda je največja težava prav v tem. Ne da predsednik naredi lapsus. To se zgodi vsakomur. Težava je, da smo prišli do točke, ko se od politikov ne pričakuje več niti osnovnega poznavanja sveta. Dovolj je, da so glasni. In da imajo občinstvo, ki jih bo branilo ne glede na vse. Če bo šlo tako naprej, me ne bo presenetilo, če bomo kmalu poslušali o Budistični republiki Braziliji ali pa o Demokratični ljudski republiki Kanadi. In nekdo bo tudi za to našel razlago. Ker danes ni več pomembno, ali je nekaj res. Pomembno je le, kdo je to izrekel. --- ## Svet postaja generičen AI produkt **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/09/svet-postaja-genericen-ai-produkt/](https://www.had.si/blog/2026/07/09/svet-postaja-genericen-ai-produkt/) **Date:** 2026-07-09 **Category:** razmišljanja | **Tags:** AI, generična vsebina, kreiranje vsebine, umetna inteligenca, vsebina Ko se je pojavil internet, smo govorili, da bo spremenil svet. Potem so prišla družbena omrežja in smo verjeli, da bodo povezala ljudi. Danes je tukaj umetna inteligenca in pričakovanja so visoka. AI bo spremenil način kako delamo, kako ustvarjamo, kako komuniciramo in kako razmišljamo. Verjetno ga bo res. Ampak vsaka nova tehnologija s sabo prinese tudi nekaj, česar na začetku ne opazimo. Umetna inteligenca nam omogoča, da smo hitrejši, učinkovitejši in produktivnejši. Hkrati pa obstaja nevarnost, da bomo zaradi nje postali vedno bolj podobni drug drugemu. Svet bo postal generični AI produkt, če bomo vsi uporabljali enake vhodne podatke. - [Tudi vaša elektronska sporočila piše AI?](https://www.had.si/blog/2026/05/25/tudi-vasa-elektronska-sporocila-pise-ai/) - [Slovenska družina je AI družina, kajne?](https://www.had.si/blog/2026/02/23/slovenska-druzina-je-ai-druzina-kajne/) - [Je vsebina AI generirana? S katerimi orodji to preverite?](https://www.had.si/blog/2025/11/11/je-vsebina-ai-generirana-s-katerimi-orodji-to-preverite/) Danes lahko vsak v nekaj sekundah napiše članek, pripravi predstavitev, ustvari oglas, napiše elektronsko sporočilo ali ustvari fotografijo. Vse skupaj je že precej dobro. Pravzaprav včasih zelo dobro. Besedila so slovnično pravilna, ideje so urejene, ampak slike so ponavadi generične. Težava je v tem, da začne vse skupaj izgledati enako. Deja vu na vsakem koraku. Če tisoč ljudi uporabi isti AI model in mu da podobna navodila, bodo rezultati podobni. Ne zato, ker bi AI kopiral enega človeka, ampak zato, ker deluje na podlagi vzorcev. Ustvari tisto, kar je najbolj verjetno, najbolj sprejemljivo in najbolj pričakovano. Ravno tukaj se začne izgubljati nekaj, kar je bilo vedno pomembno. Človeški odtis. Najbolj zanimivi ljudje nikoli niso bili zanimivi zato, ker so bili popolni. Bili so zanimivi zaradi svojih zgodb, svojih izkušenj, svojih napak in svojih pogledov na svet. Nekdo, ki napiše stavek na svoj način, tudi če ni najbolj elegantno sestavljen, ima pogosto več vrednosti kot popoln tekst, ki bi ga lahko napisal kdorkoli. To je bil vedno čar interneta v njegovih začetkih. Ljudje smo pisali bloge, ker smo imeli nekaj povedati. Objavljali smo fotografije, ker smo želeli pokazati svoj pogled na svet. Ustvarjali smo vsebine, ki niso bile nujno popolne, ampak so imele osebnost. Danes lahko v nekaj trenutkih dobimo vsebino, ki je optimizirana za iskalnike, prilagojena algoritmom in napisana tako kot naj bi bila napisana. Ampak včasih imam občutek, da pri tem izgubljamo ravno tisto, zaradi česar smo sploh začeli ustvarjati. Človeškost. AI bo nedvomno postal eden izmed pomembnejših pripomočkov našega časa. Ne bo izginil in tudi nima smisla, da bi se mu upirali. Tisti, ki ga bodo znali uporabljati, bodo imeli prednost. Ampak mogoče bo prihodnost pripadala tistim, ki ga bodo uporabljali drugače. Ne tako, da bodo z njim ustvarili še eno popolno, generično vsebino, ampak tako, da bodo vanjo dodali nekaj svojega. Svoje izkušnje, svoje mnenje, svojo zgodbo. Da bodo pustili svoj prstni odtis. Ker bo v svetu, kjer bo mogoče v nekaj sekundah ustvariti karkoli, največ vredno ravno tisto, česar ne bo mogoče ponoviti. Osebni pogled. Lastna izkušnja. Nekaj, kar ni popolno. Nekaj, kar je samo tvoje. Morda bo največji luksuz prihodnosti človek, ki bo še vedno znal napisati nekaj brez pomoči umetne inteligence. Ne zato, ker bo to nujno boljše. Ampak zato, ker bo drugačno. --- ## Ministrstvo za kulturo bo odobrena sredstva za projekte zmanjšalo **Source:** [https://www.had.si/blog/2026/07/08/ministrstvo-za-kulturo-bo-odobrena-sredstva-za-projekte-zmanjsalo/](https://www.had.si/blog/2026/07/08/ministrstvo-za-kulturo-bo-odobrena-sredstva-za-projekte-zmanjsalo/) **Date:** 2026-07-08 **Category:** razmišljanja | **Tags:** Ignacija Fridl Jarc, kultura, ministrstvo za kulturo, slovenija, sredstva za kulturo Ko politika govori o kulturi, so besede običajno velike. Kultura je temelj narodne identitete. Kultura nas povezuje. Kultura je investicija v prihodnost. Kultura je vrednota. Floskule, ki smo jih poslušali že neštetokrat. Ko pa pride trenutek, ko je treba za temi besedami stati tudi z dejanji, se pogosto izkaže, da je kultura prva na seznamu za varčevanje. Nova ablast je že začela "kulturni boj", saj bo Ministrstvo za kulturo že odobrena sredstva za projekte zmanjšalo, prav tako pozivajo vse, da naj ne pošiljajo zahtevkov za izplačila do nadaljnega. - [Pirkovič ni razočaral, Janševi navijači izžvižgali govor Predsednice RS](https://www.had.si/blog/2026/06/25/pirkovic-ni-razocaral-jansevi-navijaci-izzvizgali-govor-predsednice-rs/) - [Francozi me presenečajo, lahko so tudi prijazni in kulturni](https://www.had.si/blog/2021/08/04/francozi-me-presenecajo-lahko-so-tudi-prijazni-in-kulturni/) - [Zakaj želi vlada uničiti kulturo? 8.000.000 evrov manj v rebalansu proračuna za kulturo](https://www.had.si/blog/2020/09/01/zakaj-zeli-vlada-uniciti-kulturo-8-000-000-evrov-manj-v-rebalansu-proracuna-za-kulturo/) To sporoča elektronsko sporočilo, ki je te dni zaokrožilo med prejemniki sredstev Ministrstva za kulturo. Iz vsebine je razvidno, da je ministrstvo zaradi primanjkljaja v proračunu za leto 2026 seznanilo izvajalce, da se bodo že odobrena sredstva predvidoma zmanjšala. To ni zgolj administrativno obvestilo. To je sporočilo, ki lahko številnim organizacijam pomeni začetek resnih težav. Če so projekti že v izvajanju, če so ljudje delo že opravili, če so pogodbe podpisane, potem ne govorimo več o načrtovanju prihodnosti, ampak o poravnavi že prevzetih obveznosti. To pomeni, da številni ustvarjalci in drugi sodelujoči ne bodo pravočasno prejeli honorarjev za že opravljeno delo, številni projekti bodo obstali ali se bodo morali izvajati z veliko negotovostjo. Še bolj zanimiv pa je pravni vidik zgodbe. V številnih pogodbah je namreč jasno zapisano: "Financer si pridržuje pravico, da, glede na razpoložljiva proračunska sredstva predlaga in z aneksom opredeli prilagoditev dinamike izplačil ali spremembo predvidene višine sofinanciranja." Ključna beseda je predlaga. To pomeni, da ministrstvo lahko predlaga spremembo pogodbe. Ne more pa je enostransko uveljaviti. Aneks začne veljati šele takrat, ko ga podpišeta obe pogodbeni strani. Pogodba ni kos papirja, ki ga ena stran spremeni, ko ugotovi, da ji številke niso več všeč. Če država začne ravnati po načelu, da podpisane pogodbe veljajo samo takrat, ko ima dovolj denarja, potem se odpira precej nevaren precedens. Gre za podporo ustvarjalcem. Za dostojni položaj kulturnikov. Za stabilno financiranju. Za dialog. Zdaj pa isti ustvarjalci dobivajo elektronska sporočila, naj ne pošiljajo zahtevkov za izplačila. Predstavljajte si, da bi država enako sporočilo poslala gradbenemu podjetju, ki gradi avtocesto. Ali dobavitelju medicinske opreme. Ali kateremu koli velikemu izvajalcu državnih projektov. "Denarja trenutno ni. Počakajte do septembra." Bi bilo sprejeto z razumevanjem? Verjetno ne. Ko gre za kulturo, očitno velja drugačna logika. Kulturniki naj bi bili vajeni negotovosti. Naj malo počakajo. Saj ustvarjajo iz ljubezni. Takšno razmišljanje je ponižujoče. Še bolj pa bode v oči dejstvo, da odgovornost v elektronskem sporočilu pripisujejo "stanju, ki ga je novo vodstvo zaznalo ob primopredaji poslov". Ne glede na to, kdo je odgovoren za proračunsko luknjo, račun zanjo očitno plačujejo tisti, ki z njenim nastankom nimajo nič. Odgovornost države ni samo razpisati sredstva. Njena odgovornost je tudi spoštovati podpisane pogodbe in zagotavljati predvidljivo financiranje. Če država tega ne zmore, potem ne izgublja samo zaupanja kulturnega sektorja. Izgublja svojo verodostojnost. Kultura ni strošek, ki ga odrežeš, ko zmanjka denarja. Je eden od temeljev družbe. In ko država začne varčevati na račun ljudi, ki so svoje delo že opravili, ne varčuje več pri kulturi. Varčuje pri zaupanju. To pa je dolg, ki ga noben rebalans ne bo mogel pokriti. Sramota za Slovenijo. Sicer pa, a je kdo pričakoval kaj drugega od te ablasti? Začeli so pri kulturi in verjemite mi, da se ne bodo ustavili ... ---