Janez Janša je na državni proslavi ob dnevu suverenosti v Kopru govoril o svobodi, enotnosti in prihodnosti Slovenije. Precejšen del govora pa je namenil komunizmu, rdečim zvezdam, izbrisanim, migrantom, Palestincem in političnim nasprotnikom. Kot da 35 let po osamosvojitvi še vedno ne moremo praznovati lastne države, ne da bi ob tem znova odpirali vse ideološke fronte. Janez se je očitno izgubil v času in prostoru nekje okoli leta 1991.

• Kapo dol, Nataša Pirc Musar! Državna proslava ni partijski shod desnice
• Zastava Palestine ni zastava Hamasa in podporniki Palestine nismo teroristi
• Janez Janša zanikal genocid v Gazi in za dokaz pokazal fotografijo iz Gaze
• Vstani Primorska. Dovolj je spreminjanja naše zgodovine

Govor je začel skoraj poetično. Galebi, morje, svobodna slovenska obala in spomini na leto 1991. Nato pa smo precej hitro pristali v dobro znanem Janševem svetu, kjer obstajata dve Sloveniji. Ena, ki naj bi bila zaslužna za osamosvojitev, in druga, ki ji samostojna Slovenija menda nikoli ni bila intimna opcija.

Prav zanimivo je poslušati predsednika vlade, ki govori o škodljivosti politike izključevanja, medtem ko sam del sodržavljanov povezuje z razkrajanjem vrednot slovenske osamosvojitve. To je osrednje protislovje njegovega govora. Še posebej me je zmotil del o izbrisanih.

Janša je govoril o ljudeh, ki niso želeli slovenskega državljanstva in so se pozneje razglasili za izbrisane. Toda izbris ni stvar samooklicane identitete. Leta 1992 je bilo iz registra stalnih prebivalcev izbrisanih 25.671 ljudi. Evropsko sodišče za človekove pravice je ugotovilo kršitve njihovih pravic, Slovenija pa je morala vzpostaviti sistem odškodnin. To niso ideološka mnenja, ampak ugotovitve sodišča.

Tudi gospodarski del govora si zasluži nekaj pozornosti. Janša je pojasnjeval, da smo bili leta 2008 pri 91 odstotkih evropskega povprečja BDP na prebivalca po kupni moči, danes pa smo spet približno tam. Da bi bili ob nadaljevanju tedanjega tempa lahko skoraj Švica. Toda relativni kazalnik ne pomeni, da država v vmesnem obdobju ni gospodarsko napredovala. Prav tako je zanimivo, da pri naštevanju izgubljenih let precej manj prostora nameni dejstvu, da je v tem obdobju tudi sam večkrat vodil slovensko vlado.

Posebno poglavje so bile palestinske zastave, ki jih je povezal s komunističnimi simboli in nasilnimi protesti po Evropi. Toda zastava sama po sebi ni dokaz podpore nasilju, še manj pa dokaz nasprotovanja slovenski samostojnosti. Podobno poenostavljena je bila razlaga, ki je genocid v Srebrenici in rusko agresijo na Ukrajino povezala z neobsojenim komunizmom. Zgodovinske povezave je mogoče analizirati, toda tako kompleksnih dogodkov ni mogoče pojasniti z enim samim vzrokom. Ampak za njegove volilce je to dovolj. Oni razumejo preproste stvari.

Janša je govor sklenil z mislijo, da moramo prihodnjim generacijam zapustiti več svobode, varnosti, priložnosti in miru. To je cilj, s katerim se je mogoče strinjati. Toda kako naj gradimo skupno prihodnost, če še vedno razpravljamo, kdo je dovolj zaslužen za našo skupno preteklost in kdo ima pravico do njenih simbolov?

Slovenija se je osamosvojila leta 1991. To je dosežek ljudi različnih političnih prepričanj, ne last ene stranke ali enega človeka. Dan suverenosti bi moral biti priložnost, da se tega spomnimo. Ne pa še ena priložnost za dokazovanje, kdo ima edini pravico razlagati slovensko zgodovino.

Objava Janšev govor v Kopru: dan suverenosti ali dan starih zamer? originalno objavljena na had blog.