V Sloveniji se čez noč spreminjajo stvari. Ne tiste, ki bi bile potrebne, ampak tiste, ki imajo negativno konotacijo. Še pred nekaj meseci smo poslušali zgobde o interventnem zakonu, ki bo odrešil Slovenijo. V zadnjem času pa se je narativ spremenil in nam desni pol razlaga, da gre razvojni zakon. Kaj? Pravzaprav se uradno ni spremenilo nič. Zakon se še vedno imenuje Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije. Spremenila se je samo politična embalaža. Interventni očitno ne zveni več dovolj privlačno, razvojni pa zveni precej lepše. Kdo bi bil vendar proti razvoju Slovenije?

• Pred referendumom o interventnem zakonu so že začeli z lažmi in potvarjanjem
• Hočem referendumski dan!
• Za pokojninsko blagajno 214 milijonov manj, za obrambo 296 milijonov več

Težava ni v imenu. Težava je v vsebini. Interventni zakoni naj bi bili namenjeni reševanju izrednih razmer. Nekaj, kar je treba urediti hitro, ker drugače ne gre. V tem primeru pa so v en zakon, tako imenovani omnibus, stlačili vse mogoče. Od davkov, prispevkov, pokojnin do zdravstva, delovnih razmerij in turističnega oddajanja stanovanj. Skupaj poseg v deset zakonov.

Ker očitno v Sloveniji ne znamo več spreminjati posameznih zakonov na običajen način? Zakaj ne bi vsakega področja uredili posebej? Zakaj ne bi o spremembah zdravstva razpravljali posebej, o pokojninah posebej in o davkih posebej? Zakaj mora biti vse zapakirano v en sam zakon, pri katerem moraš sprejeti vse ali pa zavrniti vse?

Seveda nam prodajajo zgodbo o nižjih davkih, višjih plačah, cenejši hrani in boljšem življenju. Marsikatera od teh rešitev bi bila lahko povsem smiselna. Toda zakaj potem potrebujemo takšen zakonodajni golaž? Zakaj ne omogočijo normalne razprave o posameznih spremembah?

Še bolj zanimivo je, da so sindikati opozarjali na pomanjkanje socialnega dialoga in na posledice za pokojninsko ter zdravstveno blagajno. Ko je prišla zahteva po referendumu, pa je državni zbor najprej odločil, da referendum ni dopusten. Ustavno sodišče je ta sklep razveljavilo.

Pred volitvami smo poslušali obljube o višjih plačah, boljšem zdravstvu, manj birokracije in večji blaginji. Besed je bilo toliko, da bi jih lahko izvažali. Zdaj pa imamo zakon, v katerem je nametano vse mogoče, in politično prepričevanje, da gre za razvoj države.

Od vseh predvolilnih obljub imam kot volivec predvsem občutek, da sem dobil prst v rit. Lepo zavit, z veliko pentljo in napisom razvoj. Tako kot vedno, ko pride na ablast desni pol. Obljube, za njim pa ostane pogorišče in “puf” v državni blagajni.

Da ne bo pomote. Nisem proti razvoju Slovenije. Nisem proti nižjim davkom ali boljšim pogojem za gospodarstvo. Sem pa proti temu, da se pod pretvezo razvoja v enem zamahu spreminja toliko različnih področij, brez dovolj odprte in jasne razprave o posledicah. Če so rešitve res tako dobre, naj jih sprejmejo vsako posebej. Naj javnost vidi, kaj prinašajo, komu koristijo in koliko stanejo. Brez skrivanja za lepimi besedami.

Ker interventni zakon ne postane razvojni samo zato, ker ga desni pol začne tako imenovati. Na referendumu 6.12.2026 bom oddal glas proti. Upam, da bo Janez izid referenduma vezal tudi na zaupnico svoji vladi.

Objava Kdaj je interventni zakon postal razvojni zakon? 6.12. bom PROTI! originalno objavljena na had blog.