Dovolj imam referendumov. Ne referendumov kot oblike neposredne demokracije, ampak tega sranja, v katerega smo jih spremenili v Sloveniji. Referendum je postal politično orodje, s katerim se mobilizira volivce, meri mišice in poskuša dokazovati, kdo ima daljšega. Političnega, seveda. Ker je očitno referendum postal priljubljena zabava predvsem desnega političnega pola, imam predlog. Hočem referendumski dan!
- Naj bo narod pijan, če nam vladajo pijani od oblasti
- Zakaj se politične stranke ne preživljajo na trgu?
- Če kdo najde oliko ali bonton, naj javi
Danes, 11. oktobra, smo imeli štiri referendume. Enega zakonodajnega in tri posvetovalne. Prav slednji so zame najbolj absurden del celotne zgodbe. Državljani gremo na volišča, obkrožujemo ZA ali PROTI, politiki pa bodo lahko rezultate mirno pospravili v predal. Zakaj? Ker izid posvetovalnega referenduma ni zavezujoč. Povedano po domače, država nas vpraša za mnenje, ki ga potem lahko povsem ignorira. Krasna demokracija, kajne?
Nič nimam proti temu, da ljudje odločamo o pomembnih vprašanjih. Imam pa precej proti temu, da se referendume izkorišča za politične kampanje in mobilizacijo lastnih volivcev. Da se odpira vprašanja, za katera je že vnaprej jasno, da bodo razdelila ljudi, in da se potem na podlagi rezultatov razglaša velike politične zmage. Čeprav se v resnici ni spremenilo nič.
Zato predlagam, da uvedemo referendumski dan. En dan v letu, ko bi imeli vse referendume na kupu. Če si desnica želi deset referendumov, naj jih ima deset. Če jih želi petdeset, tudi prav. Če jih želi sto, naj jih naflodra sto. Bomo pač dobili glasovnico v obliki knjige, za katero bomo potrebovali še kazalo in kazalko.
Predstavljajte si ta praznik demokracije. Zjutraj prideš na volišče, dobiš sto referendumskih vprašanj, sendvič, plastenko vode in svinčnik. Potem pa veselo obkrožuješ do večera. Mogoče bi lahko uvedli še malico in odmor za kosilo in kakšno nagrado za tiste, ki jim uspe odgovoriti na vseh sto vprašanj, ne da bi vmes izgubili voljo do življenja.
Predvsem pa bi se znebili nenehnega referendumskega cirkusa, v katerem so državljani zgolj statisti političnih strank. Enkrat na leto naj se vsi izživijo. Levica, desnica, sredina in vsi tisti, ki še sami ne vedo, kam sodijo. Naj pripravijo svoja vprašanja, naj vodijo kampanje in naj prepričujejo ljudi. Potem pa naj dajo mir in začnejo opravljati delo, za katero so bili izvoljeni in za katero jih plačujemo.
Seveda bi bilo treba takšno ureditev zakonsko prilagoditi, saj imajo različne vrste referendumov različne roke in pogoje. Ampak če znajo poslanci toliko časa porabiti za politično obračunavanje, bi lahko nekaj energije namenili tudi temu, da bi referendumski sistem postal bolj smiseln.
Zato še enkrat. Hočem referendumski dan! Naj bo enkrat na leto, naj bo referendumov toliko, kolikor jih zakonito uspejo spraviti skozi postopek, in naj potem politiki preostalih 364 dni počnejo tisto, za kar jih plačujemo. Ker če je največji dosežek slovenske politike to, da zna ljudi vedno znova poslati na volišča, potem imamo precej večji problem od samih referendumov.
Jaz bi bilpravzaprav za dva. En za zakonodajne in en za posvetovalne – če bi slednji že morali biti.
Ta ideja je še boljša!!!