Ko se draži gorivo, zelo hitro slišimo, da je potrebno pomagati tovornjakarjem, prevoznikom, kmetom in še komu, ki zaradi višjih cen naftnih derivatov težje posluje. Govori se o subvencijah, povračilih, cenejšem gorivu in celo o pomoči pri gumah. Vse lepo in prav. Če višje cene ogrožajo poslovanje, je smiselno iskati rešitve. Ampak potem se človek vpraša, kaj pa vsi ostali?

• Test Tesla supervised FSD na slovenski avtocesti in v zastojih / lahko FSD reši Vrtovca?
• Tesla in supervised FSD izkušnja na ulicah Ljubljane
• Kako stresna je vožnja po slovenski avtocesti v primerjavi z vožnjo po italijanski?

Kaj pa nekdo, ki se vsak dan vozi 50 kilometrov v službo in nazaj? Kaj pa nekdo, ki nima avtobusa pred hišo, nima železniške postaje v bližini in ne more v službo s kolesom, ker pač ne živi v centru Ljubljane? Tudi njemu se je gorivo podražilo. Tudi njemu so se podražile gume. Tudi njegov avto potrebuje servis in tudi on mora vsak mesec iz iste plače pokriti vedno višje stroške prihoda na delo. Samo zanj očitno ni subvencij.

Kilometrina in povračilo stroškov prevoza na delo ostajata nekje v nekem vzporednem vesolju, kjer gorivo očitno še vedno stane toliko kot pred leti. Država namreč pri nekaterih zelo hitro ugotovi, da so se stroški povečali, pri zaposlenih pa očitno velja, da avtomobili vozijo na dobre želje in pozitivno energijo.

Najbolj zanimivo je, da se pri vsaki podražitvi vedno najde razlaga, zakaj je določenemu sektorju potrebno pomagati. Ker bo sicer dražji prevoz. Ker bo dražja hrana. Ker bo dražja proizvodnja. Ker bodo posledice za gospodarstvo. Ko pa gre za človeka, ki se mora vsak dan pripeljati na svoje delovno mesto, se nekako pričakuje, da bo razliko enostavno pogoltnil.

In ravno tukaj se pokaže vsa absurdnost sistema. Če država priznava, da so višje cene goriva dovolj velik problem, da upravičujejo subvencioniranje tovornjakarjev in kmetov, potem bi bilo precej logično, da prizna tudi, da so višje cene goriva problem za zaposlene.

Ali pa naj vsaj nekdo razloži, zakaj liter dizla za tovornjakarja predstavlja strošek, ki ga mora blažiti država, isti liter dizla za človeka, ki se vozi v službo, pa očitno ni nič posebnega. Mogoče bomo nekoč dobili tudi subvencionirane gume za osebne avtomobile. Do takrat pa bomo očitno še naprej subvencionirali vse tiste, ki se vozijo zaradi svojega posla, sami pa bomo pot v službo plačevali po tržni ceni. Ker očitno prihod na delo ni strošek. Je hobi.

Objava Bodo povišali kilometrino in prevoz na delo, če subvencionirajo gume in naftne derivate tovornjakarjem in kmetom? originalno objavljena na had blog.